Anarhija in anarhizem – za družbo brez prisile in hierarhije!

Anarhizem je tista revolucionarna ideja, ki trdi, da ni nihče bolj kvalificiran za sprejemanje odločitev o mojem življenju kot JAZ!

Se ne zdi dovolj revolucionarno?

Potem pa pomislite: kdaj ste nazadnje sprejeli kakšno odločitev o svojem življenju?

In zdaj pomislite še enkrat: ste odločitev sprejeli zares sami in na podlagi lastnih želja, vzgibov in hotenj ali pa je bila odločitev sovplivana z mnenji, pričakovanji in normami iz okolice (naj si bo bližnjih ali družbe kot takšne)?

Da ne zamorimo bralca na samem začetku, lahko poanto anarhije in anarhizma povemo tudi veliko bolj nazorno – s primeri iz vsakdana:

  • Ste te dni opazili kakšen nenavaden pojav v obliki skupinskega kidanja snega? Če so pri tem okolico nadvse glasno opozarjali nase ali pa opravilo tudi sicer sodi v njihov obseg del in nalog, potem jih kar odmislite. V mislih imamo redkejše in ‘revolucionarnejše’ lopatarje, ki so po lastni volji in želji,  brez ega in iskanj lastnih koristi, mimogrede skidali še pred vrati ostarele sosede, ki opravila fizično ne zmore več, pa še dovoz do sitnega soseda, ki bi sicer raje počakal na skorajšnjo odjugo. Govorimo skratka o čistih anarhistih v akciji 😛
  • Se komu kolca po poletju in piknikih? Tisti najlepši se vedno zgodijo spontano. Vsak nekaj pripravi in prinese, pri čemer se nikomur ne gleda pod prste, ali je prinesel dovolj in koliko je koga prineseno stalo (saj smo vendar prijatelji). In potem eden sam od sebe podkuri, da bi drugi s svojim najljubšim pivom v roki že cvrl zelenjavo, ki jo je v ta namen sproti in ob sproščenem klepetu že pripravljal tretji … nihče nikogar ni v nič silil, pa je vseeno vse teklo kot podmazana švicarska urica. Se temu reče team work? Ne, to je bila čista anarhija na delu 😉
  • Morda pa se vam je pred kratkim zgodilo prav posebno spoznanje, zaradi katerega ste svoje prijatelje prenehali rangirati po tem, koliko zaslužijo, česa vsega se polaščajo, s kakšnimi nazivi se ponašajo in kakšne koristi vam znanstva z njimi prinašajo? Cccc, res ste anarhist!

To je zgolj nekaj, še zdaleč ne najbolj transparentnih prikazov tega, da je v slehernem od nas še kako živ pravi mali anarhist 🙂 in da biti anarhist še zdaleč ni nekaj slabega. Prej nasprotno!

In če bi idejo o anarhiji in anarhistično filozofijo še malo bolje spoznali, bi si morda končno lahko predstavljali, da bi se svet konstantnega nasilja, prisil in merjenja mišic, v katerem živimo ta trenutek, nekoč lahko postal svet, ki bi bil življenja vreden.

Se zdi misel nora?

Kaj vse duši anarhista v meni

Zahod, ki se ‘ponaša’ s tradicijo tisočletij pestovanj koncepta centralizirane državne moči in hierarhije, nas vse po vrsti in od zibelke dalje vztrajno prepričuje, da:

  • bi se v družbi brez policije ljudje zagotovo pobili med seboj,
  • da bi delo brez šefov in nadrejenih ostalo neopravljeno,
  • pa tudi, da bi brez vlade (in vlad) naša civilizacija najverjetneje razpadla na koščke.

Pa to res drži?

Tisti, ki so se kdajkoli vsaj malo poglobili v idejo o anarhiji oz. idealu družbe brez hierarhije in prisilne avtoritete, torej skupnosti enakih med enakimi, v to še kako dvomijo.

A kaj sploh je anarhija? Za začetek bi lahko rekli, da je anarhija skupek odnosov med posamezniki in skupnostmi, ki na novo terjajo redefinicijo avtoritete.

Nadaljujmo torej z nekaj več uvida v to, kaj anarhija dejansko je!

Anarhija je tista oblika družbe, ki v svoji sredini ne trpi oblik prisilne avtoritete, anarhisti pa globoko verjamejo v človekovo naravno sposobnost samokontrole v skupnosti. Obstoj družbenih pravil in dogovorov pri vsem tem vendarle nista povsem izključena, pomembno je le, da ta pravila in dogovore skupnost sprejme konsenzualno in sama zase, torej znotraj skupnosti, ki se je ti dogovori tičejo, ter da ta pravila nikakor niso vsiljena od zunaj in še manj od ‘zgoraj’ (torej od ljudi ali skupnosti, ki bi zase terjale kakršnokoli obliko premoči in dominacije nad skupnostjo).

Anarhična družba naj bi skratka temeljila na svobodnem dogovoru, solidarnosti, svobodnem združevanju in federaciji, pa tudi na spoštovanju posameznika, ki ne želi sodelovati pri vsem tem – torej na principu, da dane odločitve veljajo le za tiste, ki nanje pristajajo.

Glede na trenutno stanje družbe se priložnostnemu bralcu zna zazdeti obstoj takšne družbe le kot čudovit ideal (ali celo navadna utopija), pa vendar ideja še zdaleč ni nova in v praksi nikakor ne povsem neznana. O slednjem bi imeli veliko tega za povedati kar antropologi (a več o tem nižje v prispevku).

Ideja o anarhiji ni nova!

Oznako anarhija je za poimenovaje družbenega reda brez prisilne avtoritete kot prvi uporabil francoski politik, ekonomist in filozof Pierre-Joseph Proudhon, izvirni grški izraz ἀναρχίᾱ pa je sestavljen iz osnov:

  • a(n) v pomenu ‘brez’
  • in arkhe v pomenu ‘vladavine, prednosti v socialni hierarhiji’.

Izraz anarhija je dobesedno gledano in v svojem odločnem odnosu do prisile morda celo preveč nevtralen izraz, saj dobesedno pomeni zgolj odsotnost hierarhije. Izraz se je navkljub poskusom menjav za ustreznejše sopomenke obdržal in zadržal.

Po drugi strani pa je beseda anarhizem nastala kot poimenovanje politične ideje in filozofije, ki stremi k anarhiji – torej družbi brez vlade, avtoritete in prisile – in se kot takšna uporablja že od začetka 19. stoletja. V kombinacijami z različnimi priponami beseda opisuje tudi posamezne struje znotraj anarhističnega gibanja, npr.: anarho-sindikalizem, anarho-primitivizem, anarho-individualizem, eko-anarhizem in podobno.

Z izrazom anarhizem tako povsem ustrezno opisujemo različne politične nazore in družbena gibanja, ki zagovarjajo odstranitev hierarhije oziroma vsiljene avtoritete na področju politike, gospodarstva in religije. Te filozofije opredeljujejo anarhijo kot družbo, temelječo na prostovoljnem sodelovanju svobodnih posameznikov, seveda pa filozofska anarhistična ideja pri tem nikakor ne odobrava kaosa ali anomije, kar ji nepoučeni tako radi in pavšalno pripisujejo.

In zdaj še, kaj vse anarhija ni!

Besede anarhija in anarhizma se močno držijo asociacije na kaos in nered, od tu do neupravičenega povezovanja z nasiljem in kriminalom pa je nato običajno le še korak. Vse skupaj bi bilo smešno, če bi problematika ne bila tako zelo trdovratna. Največja ironija pri vsem skupaj pa je, da prav tisti, ki so vir nasilja in kriminala, ki smo mu ga priča danes, tisti, ki to po papagajsko in v nedogled poudarjajo.

Dejstvo je, da je glavnina nasilja in kriminala še kako posledica že aktualnih družbenih odnosov, ki so izkrivljeni prav zaradi odnosov moči in ekonomskih neenakosti. Le manjši del teh negativnih pojavov pa lahko nato pripišemo še morebitnim psihičnim težavam nekaterih posameznikov, ki se v družbi vedejo tovrstno toksično.

In če bi se ta trenutek zares ozrli okoli sebe, bi nasilje našli praktično v vsaki pori sodobne družbe, ki temelji na odnosih moči. Nasilje se rado uporablja za vzpostavljanje najrazličnejših odnosov dominacije, naj bo to v družini, šoli, v službi, politiki ali odnosi med državami. In kjerkoli se prisila uporablja in na kakršenkoli način nasilje uporabi, vedno se to zgodi z istim ciljem: v želji po dominaciji nad nekom ali nečim.

Na tem mestu v razmislek naslednji, mestoma tudi prenaglašen youtube prikaz odnosov sveta, v katerem že živimo:

Gre torej domnevati, da je anarhija nekakšen antipol sodobni družbi?

Odvisno od zornega kota. Glede na zahtev po izničenju vsakršne hierarhije in z njo prisilnih avtoritet, gotovo. Glede odnosa do nasilja (predvsem v smislu opravičevanja sredstev s ciljem uveljavitve novega družbenega reda) pa bi bilo to vse preveč enostavno.

A glede odnosa do nasilja nekaj zagotovo drži:

  • anarhističnemu gibanju v resnici le težko tako enoznačno pripišemo nasilne tendence, in to navkljub dejstvo, da znotraj gibanja dejansko obstajajo številčno sicer povsem zanemarljive frakcije, ki se nagibajo k ekstremnemu nasilju.
  • V tem nadvse pestrem gibanju bi v nadaljevanju namreč lahko locirali tudi precej večjo skupino, ki nasilja ne vidi kot edinega sredstva za doseganje cilja, a je mnenja, da so določene vrste nasilja lahko koristne (pri tem imajo običajno v mislih nasilje nad objekti in vrste simboličnega nasilja, ki ni usmerjeno proti ljudem), medtem ko največji del anarhističnega gibanja jasno zastopa nenasilne modele delovanja, med katerimi so sicer tudi štrajki, blokade prometa in proizvodnje, okupacije javnih ali proizvodnih prostorov in podobne akcije (količina nasilja je tu zreducirana na minimum – na samoobrambo).
  • In seveda v gibanju obstaja še zadnja skupina, prav tako maloštevilčen ekstremni del ali frakcija, ki zagovarja popolno nenasilje in to v vsaki dani situaciji, pri čemer izključuje celo možnost samoobrambe.

Več kot očitno gre znotraj anarhističnega gibanja za nadvse pestro paleto stališč do nasilja oz. nenasilja (kar je spet in samo po sebi nadvse anarhistično :D), ki pa mu vendarle dominira načelo nenasilja – seveda do mere, ki ga trenutno stanje sveta še dopušča.

Miti, zmote in neresnice!

V medijih, ki naj bi bili zrcalo družbe, pa se vse našteto nikakor ne kaže tako zelo jasno.

Znano je, da sodobni mediji bolj ali manj iščejo predvsem škandale in spektakle, saj bodo ti prodali več časopisov in povečali gledanost njihovih oddaj. In zato v ospredje praviloma postavljajo vse kaj drugega kot dejanska sporočila in vsebine posameznih anarhističnih akcij. Logična posledica tega pa je nato tudi izkrivljena slika, ki jo javnost goji o anarhističnem gibanju.

O tem, kako večina ljudi razume termin anarhija, bo najlepše ponazoril kar naslednji video:

Srž problema mitov in neresnic, ki se držijo besed anarhizem in anarhija, seveda niso le mediji in laična javnost, temveč je svoje k zmedi okoli pojmov in sporočil gibanja doprinesla tudi t.i. stroka.

V raznih enciklopedijah tako lahko najdemo navedbo:

  • Anarhija – brezvladje, razvrat, manko zakonov in avtoritete v družbi, nered, kaos.

Če se vam na tem mestu zdi, kot da smo doslej vsi govorili o jabolkih in hruškah, v resnici pa je pred nami vseskozi bila lazanja s podtaknjenim konjskim mesom, vas občutki ne varajo.

In da bi bila ta babilonska zadrega še hujša, danes skoraj ne umanjka teden, ko bi besedi anarhizem in anarhija nekje nekdo ne uporabil kot sinonim za nasilje, kaos in podobno. Tako mediji vsakič, ko pride do nasilnih neredov (ki jih je danes v stanju vrenja sveta mnogo), nadvse radi napišejo naslove, kot so: Na ulicah je zavladala anarhija! Da dotična beseda pomensko sodi v dani naslov ravno toliko, kot paše kravi sedlo, je seveda dano vedeti le tistim, ki ob besedi anarhija vizualizirajo predvsem podobe idealne družbe solidarnosti, miru, enakosti in sožitja. Situacija bi težko bila še bolj bizarna! Dejansko bi lahko dodali, da bi novinarji, ki bi dotični naslov zapisali kar: Na ulicah je zavladal brutalni kapitalizem! vsaj za silo zadeli svojo tarčo, medtem ko z zlorabo njim do sedaj najljubšega izraza za kaos in nered svoja peresa zabadajo le naravnost v svojo golen!

Naj končamo z nekaj več optimizma v tem oziru.

Svoje bo slej ko prej naredil čas, tudi s pomočjo vse bolj dostopnih pravih informacij v obliki številnih publikacij in spletnih prispevkov v vseh mogočih oblikah. In pa seveda ljudje, ki anarhistično misel spoštujejo. Med njimi so tudi nadvse slavni obrazi …

Noam Chomsky, ameriški jezikoslovec in politični aktivist, ki sam sebe opisuje kot libertarnega socialista in simpatizerja anarho-sindikalizma:

David Graeber, profesor antropologije, antiglobalist in anarhist:

Večina anarhistov pa je seveda povsem običajnih ljudi, obeh spolov in vseh starosti: jaz, ti in oni, pa frizerke, učitelji, šoferji, znanstveniki, trgovke, programerji … skratka ljudje, ki jim je blizu anarhistična ideja, pri čemer še zdaleč ni nujno, da svoje simpatiziranje potrdijo tudi z dejansko pridružitvijo gibanju in/ali struji:

Anarhizem je v resnici nadvse enostavno politična ideja, ki si jo za svojo lahko vzame, kdor želi, in jo prakticira tako, da še naprej normalno živi svoje življenje, hodi v službo, se na isti način zabava … a z eno veliko razliko: njegov pogled na vsakodnevna opravila ter odnos do ljudi in do družbenih pojavov je za vedno spremenjen.

Ljudje tako vsak dan pomagajo svojim sosedom, prakticirajo sodelovanje in solidarnost na različne načine, so na voljo za brezplačne usluge, se aktivirajo kot prostovoljci in sodelujejo v različnih humanitarnih projektih – in vse to počnejo le na temelju osnovne človeške solidarnosti, enakopravnosti in, kar je morda najpomembnejše, brez vsakršne prisile s strani kogarkoli ali česarkoli.

Anarhija v praksi!

Vsakič, ko sprejmete osebno odločitev in nase prevzamete odgovornost za svoja dejanja in tega ne skušate preložiti na neko višjo avtoriteto moči, je to že anarhizem v praksi.

A če smo ljudje anarhisti že po naravi, zakaj se nam tako rado zgodi, da pademo pod dominacijo drugih in dovolimo, da nas družbena pravila, ki so jih tudi za nas skreirali drugi, v naši osebni svobodi in suverenosti omejujejo?

Bi ne bilo bolje, če bi se skupaj domislili načina, kako bi sobivati drug z drugim neposredno, namesto da bi naše odnose urejal set od zunaj nam vsiljenih pravil?

Ali zares potrebujemo nad seboj gospodarje, ki nam bodo ukazovali in nas nadzorovali?

Kako v družbi, v kateri oblike interakcije med ljudmi potekajo pretežno v smeri, ki jo diktira hierarhija moči, večina izmenjani sporočil med ljudmi pa je zreducirana na zdajanje in sprejemanje ukazov (v službi, šoli, družini, uradih in sodiščih), sploh pričakovati, da bi v njej ne bilo prisotno tudi nasilje?

Pa je nekaj takšnega, kot je družba brez hierarhije, sploh mogoče?

Literatura je bojda polna takšnih primerov, nekateri od njih datirajo tudi daleč v preteklost. Npr.

  • bušmani iz puščave Kalahari: ti še vedno živijo v skupnosti, ki ne pozna avtoritet, nihče tudi nikomur nič ne ukazuje. Pa vendar živijo in delajo drug ob drugem ter pri tem drug drugemu priznavajo svobodo in avtonomijo. V življenje te čudovite skupnosti je sicer vdrla naša veliko nasilnejša družba in jo domala uničila,
  • a dokaze za to, da anarhistična družba vendarle lahko preživi tudi v neposrednem sosedstvu z nasilno hierarhično, še lahko najdemo v zapisih Williama Burroughsa, ki je pisal o skupnosti anarhističnih piratov, ki jim je pred stoletji uspevalo ravno to.
  • primerov iz prakse seveda mrgoli tudi v naši vsakodnevnici. Govorimo o trenutkih naših skupnih druženj (npr. s prijatelji in z družino), ko naše interakcije niso podvržene kapitalistični logiki, ko nihče nikogar v nič ne sili, pa se vendarle vse zgodi in postori. To so vedno tudi trenutki, ko najbolj uživamo v družbi drug drugega.

Na bolj individualni ravni bi anarhija v praksi dejansko pomenila:

  • da bi se morali ljudje nekako zediniti o tem, kako bi delali skupaj – drug z drugim in v skladu z individualnimi potrebami, namesto dosedanjega ‘delali za drugega’.
  • Pomeni, da družbeni sistem ali ideologijo ne čislamo bolj kot ljudi, ki naj bi jim dejansko služila. Pomeni, da nič teoretičnega ne cenimo bolj od tega, kar je resnično. Pomeni biti zvest živemu človeku (živali …), boriti se zase in za drugega, pri čemer naj tega nikakor ne bi počeli iz občutka ‘dolžnosti’ ali v imenu ‘ideje’, ‘vere’ in podobno, temveč le iz izvorno lastnega vzgiba, po lastni volji in izbiri.
  • Pomeni, da svojim željam in hrepenenjem ne pripisujemo večjih ali manjših vrednosti (in jim torej ne pripisujemo pozitivnih ali negativnih predznakov ter jih ne rangiramo po njihovi bojda večji praktičnosti ali predvidljivosti). Svoje želje, čustva in hrepenenja skratka ne postavljamo v umetno vzpostavljeno hierarhijo, temveč jih vse po vrsti pozdravimo in sprejmemo za svoje. In pomeni tudi, da sebe ne silimo v kalupe, ki nam jih vsiljujejo družbene norme in pravila.
  • Pomeni, da odgovornost za svojo srečo ne prenašamo v roke drugih, pa naj so to starši, ljubimci, zaposleni ali družba v celoti. Pomeni, da vajeti iskanj lastnega smisla in radosti v življenju jemljemo v svoje roke.

In kako bi družba funkcionirala brez avtoritete in vlade?

Anarhizem se v nasprotju s splošnim prepričanjem ne odpoveduje organizaciji družbe v celoti, temveč se zavzema za drugačno vrsto organizacije – takšno, ki bi bila izrazito plod enakovrednega sodelovanja vseh oseb v družbi ali skupnosti:

  • Skupnosti ljudi bi se lahko organizirale glede na osebne preference in lokalne potrebe, ki so vezane na proizvodnjo, stanovanje, prevoz ali katero koli drugo sfero življenja. Njihovo povezovanje bi bilo pogojeno z morebitno potrebo po opravljanju del znotraj skupnosti. Tako bi zagotovili polno zaposlenost in z njo maksimalno učinkovitost ter znatno krajši delovnik.
  • Hierarhična, avtoritativna in centralizirana organiziranost družbe je na nek način nenaravna. Obdrži se lahko zgolj pod stalno grožnjo s prisilo politične in ekonomske elite. In medtem ko ima od takšne organizacije koristi (in profit) le manjšina, večina le dela in izgublja – s čimer se nikakor ne gre sprijazniti.
  • In anarhizem ne zanika povsem niti čisto vseh avtoritet. Obstajajo namreč tudi t.i. avtoritete znanja. Tako bi npr. avtoriteta zdravnika ali arhitekta imela zadnjo besedo pri zdravljenju neke bolezni ali gradnji neke stavbe.

Da bi se anarhija udejanila kot družbeni red, bi v družbi seveda moralo najprej priti do korenitih sprememb. Večina bi morala stvari prevzeti v svoje roke in s skupnimi močmi popolnoma reorganizirati družbeno življenje. Ker se to vsekakor ne more zgoditi kmalu, pa tudi ne preko noči, lahko v danem primeru govorimo zgolj o dolgotrajnem procesu: (r)evoluciji!

In da ideja vendarle ni zgolj še ena od mnogih neuresničljivih utopij, kaže dejstvo, da družba že danes neredko povsem normalno funkcionira tudi brez avtoritete in oblasti. Država brez modelov prisile pa tega seveda nikakor ne zmore.

Priporočamo v branje!

  • Slovenski Anarhistični Portal odgovori na številna zanimiva vprašanja, kot so: kaj hočejo anarhisti, je družba brez oblasti sploh mogoča, je človek po naravi tiran in ali so anarhisti zares pristaši nereda in nasilja?

S predgovorom, v katerem delo kritično umesti v sedanji politični in družbeni kontekst, je knjigo pospremil eden ključnih ameriških zgodovinarjev in politologov Howard Zinn (1922–2010): »Beseda anarhija še vedno vznemirja večino ljudi v zahodnem svetu; sugerira nered, nasilje, negotovost … Velik prispevek Žige Vodovnika je ravno v tem, da njegovo delo rešuje anarhizem dogem, togosti in izolacije od večine človeštva. Razkriva nam naravni anarhizem našega vsakdanjega življenja in pri tem povečuje možnosti za resnično humano družbo, v kateri bosta naša imaginacija in sočutje le prišla do polnega izraza.«