Koga se gre najbolj bati (glede na psihiatrično diagnozo)

Več kot tretjina laične javnosti se boji ljudi z diagnozami duševnih motenj. Njihov strah se napaja iz prepričanja, da bi takšni ljudje lahko postali nasilni. Pa imajo prav? Nikakor.

Dejstvo je, da tudi najhujše oblike duševnih motenj znatno povečajo možnost, da bodo ti ljudje postali žrtev drugih ljudi, in nikakor ne, da bi sami predstavljali znatno višje varnostno tveganje.

Dejstva, ki bi jih morali vedeti

1. Po statistikah bi se morali bolj bati lastnega partnerja

Večino najbolj nasilnih kriminalnih dejanj (torej tudi umorov) storijo ljudje brez diagnosticiranih duševnih motenj. Nominalno gledano so torej zapori polni prav takšnih ljudi, kot ste sami (v kolikor ta hip spadate v populacijo tistih brez vsakršnih duševnih motenj).

In če ostanemo v Veliki Britaniji: leta 2009, ko je populacija Anglije in Walesa štela malce več kot 43 milijonov prebivalcev, je imela v populaciji šestina odraslih resnejše duševne težave. Govorimo torej o nekaj več kot sedmih milijonih ljudi, od teh 7.000.000 ljudi jih je bilo tistega leta manj kot 70 vpletenih v primer uboja ali umora (kar znese zgolj 0,001 odstotka vseh s psihiatrično diagnozo).

Hkrati pa je bilo v istem obdobju zabeleženih več kot 600 umorov, kar pomeni, da so več kot 530 umorov tistega leta zagrešili ljudje brez psihiatrične diagnoze. Še huje: dobre dve tretjine umorov se je zgodilo s strani bližnjih (partnerjev, staršev, otrok, sosedov, prijateljev in znancev) ter v lastnem gospodinjstvu.

Od kje torej prepričanje, da bi se morali bati vsakega, za katerega izveste, da ima psihiatrično diagnozo, hkrati pa v skupnem gospodinjstvu morda živite z ljubosumnim in nasilnim partnerjem?

Čeprav zares velika večina ljudi z duševnimi motnjami in obolenji (glede na zgornje številke 99,999%) nikoli ne bo stregla po življenju, bodo mediji posamične primere (ki statistično gledano več kot očitno veljajo za izjeme) praviloma močno prenapihnili in senzacionalizirali. Prav mediji (skupaj s popularno kulturo) tako ostajajo sokrivi za neupravičeno stigmatizacijo precejšnjega dela že tako na rob odrinjene populacije.

2. Bolj kot vam so ti ljudje nevarni sami sebi

Raziskave kažejo, da ljudje z duševnimi obolenji predstavljajo večjo nevarnost samim sebi. Po podatkih britanskega javnega zdravja naj bi bilo med vsemi samomorilci kar 90 % takšnih, ki so dvignili roko nad sebe iz hude duševne stiske.

Ste vedeli, da za najbolj smrtonosno duševno motnjo na svetu velja anoreksija? Življenje obolelih zaradi te hude prehranske motnje je kar šestkrat bolj ogroženo od ljudi brez psihiatrične motnje in kar štirikrat bolj ogroženo od ljudi, ki trpijo za hudo depresijo.

3. Najpogostejši razlog za napad so bile droge in alkohol

Sodeč po britanski kriminološki raziskavi naj bi: … polovica (47 odstotkov) žrtev nasilnega kaznivega dejanja poročalo, da je bil njihov napadalec pod vplivom alkohola, petina njih (17 odstotkov) pa je poročala o tem, da je bil napadalec pod vplivom drog.

Tej sorodna študija pa je pokazala, da okoli 30 odstotkov žrtev nasilja verjame, da je nasilnemu dejanju botrovalo uživanje drog ali alkohola, medtem ko je zgolj 1 odstotek žrtev nasilje pripisovalo storilčevemu duševnemu zdravju.

Da se žrtve nasilnih dejanj v svojih ocenah ne motijo, dokazujejo številne velike študije. Vse po vrsti dokazujejo, da je prevalenca nasilja najvišja v populaciji, ki kaže simptome odvisnosti od drog ali alkohola (in to v enaki meri velja za tiste z in brez psihiatričnih diagnoz).

Nasilje & duševne motnje

V dobrem desetletju je splet postal izjemen vir študij tudi na temo dotičnega prispevka. V nadaljevanju povzemamo nekaj odmevnejših.

Ameriška študija iz leta 2008

Študija je podatke črpala iz zajetne nacionalne epidemiološke raziskave alkoholiziranosti in sorodnih stanj. S skrbno obdelavo dobljenih podatkov je nato analizirala razširjenost, predvidevanja glede na populacijo in povezave s specifičnimi duševnimi motnjami, ki jih je moč najti v ameriškem diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj (DSM).

Najpomembnejše sporočilo te raziskave je bilo, da velika večina posameznikov s psihiatrično diagnozo nikakor ni nasilna in da je torej javna percepcija, ki stereotipizira (in tako stigmatizira) posameznike z duševnimi motnjami, povsem neupravičena.

Hkrati pa se je v raziskavi razkrilo, da zaznana nasilna manjšina posameznikov ni enakomerno porazporejena po spektru kategoriziranih motenj. V tem oziru so v tej populaciji namreč izrazito izstopale zgolj diagnoze odvisnosti od drog in alkohola.

Medtem ko lahko podrobnosti študije, ki jo boste našli na ncbi.nlm.nih.gov, proučite sami, v nadaljevanju nizamo le nekaj zanimivejših poudarkov:

  • Povišana tendenca k nasilnim dejanjem je bila zaznana pri posameznikih, ki so trpeli za motnjami odvisnosti od alkohola in drugi, igrami na srečo, hudo depresijo, bipolarno motnjo, panično motnjo s pridruženo agorafobijo, specifične fobije ter paranoidno, shizoidnost, histrionično in obsesivno-kompulzivno motnjo.
  • Odstotki nagnjenosti k nasilju so bili znatno višji pri tistih, ki so trpeli za več komorbidnih motenj, kot pri tistih, ki so trpeli zgolj za eno od njih. Izmed vseh naštetih je bila prevalenca nasilja najvišja pri odvisnikih od drog in alkohola.

V študiji so kot nasilno dejanje beležili: posilstvo, pretepanje (s pestmi ali orožjem), dovolj močan udarec (da je žrtev morala k zdravniku), fizično maltretiranje ter rop ali kraja.

  • Medtem, ko je razširjenost nasilja pri posameznikih (v študiji jih je bilo zajeto 21,083) brez kronično psihiatrične motnje zgolj 0,66 odstotna, je ta znatno višja pri odvisnikih od opojnih snovi (in sicer 10.43 odstotkov od 15,238 njih). A tudi v tej skupini niso bili vsi odvisniki enako močno nagnjeni k nasilju: v efektu pijanosti postane nasilnih 7.73 odstotka opitih, medtem ko je k nasilju nagnjenih 16.62 odvisnikov od alkohola, pod vplivom drog postane nasilnih 16.18 odstotkov uživalcev, medtem ko je k nasilju nagnjenih kar 31.60 odstokov (do 1,045 vključenih v raziskavo) odvisnikov od drog.

Raziskovalci na tem mestu svarijo, da gre pri interpretaciji podatkov v obzir nujno vzeti učinek, ki ga imajo alkohol in droge na ljudi, saj imajo te substance dezinhibicijski učinek, odvisniki (še posebno od drog) so pogosto izpostavljeni okolju, ki je samo po sebi nasilno (torej nelegalna trgovina in izpostavljenost kriminalnim združbam), v družbi pa tudi sicer velja, da odvisniki od drog in alkohola s seboj nosijo precejšnje tveganje nasilja znotraj doma.

  • Nižje, a še vedno povišane stopnje tendence k nasilju, ki so jih raziskovalci zaznali pri motnjah čustvene regulacije, bipolarnih motnjah, nekaterih paničnih in fobičnih, pa tudi paranoidnih, histrioničnih in obsesivno kompulzivnih posameznikih, pa gre seveda do neke mere videti ne le skozi prizmo narave teh motenj (saj praviloma vsebujejo elemente ekstremnega nezaupanja in sumničavosti), temveč še bolj prisotnosti patološke ljubosumnosti in neodpustljivosti ali zgolj napačni interpretaciji povsem nedolžne opazke ali situacije. V večini primerov gre skratka za nasilje, ki mu botrujejo občutki ogroženosti.

A tudi znotraj te skupine se prevalenca nasilja kaže nadvse pestro:

  • Pri bipolarni motnji tipa I. je prevalenca višja kot pri ostalih razpoloženjskih motnjah. Tako huda depresivna motnja kot bipolarne motnje pa so hkrati znane tudi po povišani razdražljivosti, kar bi lahko botrovalo izvornemu vzgibu za nasilno vedenje.
  • Nasilno vedenje je pogostejše pri posameznikih s paničnimi napadi brez agorafobije kot pri drugih anksioznih motnjah. Razlog gre morda iskati v oslabitvi mehanizma za samonadzor, kar seveda odpre vrata za impulzivnejše reakcije. Taisto se dogaja psihotičnim posameznikom, ki lahko (začasno) postanejo nasilni pod vplivom iluzij in halucinacij.
  • Stopnje nagnjenosti k nasilju so višje v primeru paranoidnih (24,62%) in histrioničnih (25,36%) psihiatričnih diagnozah v primerjavi z drugimi.
  • V raziskovalni vzorec zajeti posamezniki z anksioznimi motnjami, a brez drugih pridruženih motenj, so bili v nasprotju z njimi zelo nenasilni (le 0,9%). K bremenu nasilnih dejanj v ZDA so doprinesli 3,7% nasilnih dejanj v primeru, ko se jim pridružijo še razpoloženjske motnje. Doprinos pa je še višji, ko se anksiozni pridružijo še razpoloženjska motnja, nikotinska odvisnost ali patološka odvisnost od iger na srečo. V tem primeru znaša tendenca k nasilju že med 15,1 odstotka. In v kolikor vsem dodamo še odvisnost od alkohola ali drog, ta naraste do neverjetnih 93,5%.


Ameriška študija iz leta 2018

Predhodni podobna študija, ki se je naslanjala na iste vire podatkov (le časovno posodobljene), datira v leto 2018 in je objavljena na spletni strani ncbi.nlm.nih.gov.

Raziskava je zajela 36.309 ameriških državljanov, starejših od 18 let, med nasilna dejanja pa je prištevala tako samopoškodbena vedenja, poskuse samomora in grožnje kot tudi nasilje, ki je bilo usmerjeno v druge. Raziskovalci so nasilna dejanja razvrstili v štiri kategorije: brez nasilja, nasilje do sebe, nasilje do drugih in kombinacija slednjih dveh.

Rezultati so pokazali, da okoli 18,1% odraslih poroča o nasilnem vedenju, znotraj katerega je 4,4% usmerjenega vase, 10,9% v druge, 2,8 odstotka pa je kombincija obeh.

Tudi deset let kasneje (in tokrat glede na nov DSM-5) so raziskovalci ugotovili, da je največ nasilnih akcij doprinesla odvisnost od alkohola, tobaka, kanabisa in drugih opojnih substanc, sledili pa so jim: razpoloženjske motnje, posttravmatska stresna motnja, shizotipična, antisocialna in mejna (oz. borderline) osebnostna motnja.


Disociativne motnje & nasilje

Disociativne motnje, ki so jih raziskovalci desetletja neupravičeno zapostavljali, so svoj momentum dobile v študiji, ki je bila opravljena leta 2017. Celotno študijo si lahko preberete na researchgate.net.

  • Dotična študija je ugotovila, da je bilo v zadnjega pol leta (za časa trajanja študije) v kriminalistično-sodnem sistemu zabeležena le nizka prisotnost posameznikov z evidentirano disociativno motnjo. V kontaktu s policijo je bilo v zadnjega pol leta le 13% v vzorec zajetih, 5% pa jih je poročalo o sodelovanju v sodno odprtih zadevah (pri čemer niso specificirali, ali so se tam mudili kot priče, žrtve ali obtoženci). Le 3,6% jih je bilo v zadnjih šestih mesecih priča kriminalnemu dejanju, 3% so bili (tako ali drugače) del postopka kaznivega dejanja, 1,8% jih je v zadnjega pol leta dobilo globo in 0,6% jih je preživelo nekaj časa za zapahi. V zajetem vzorcu raziskave ni bilo nobenega, ki bi bil v zadnjega pol leta za karkoli obsojen ali pa bi prestajal pogojno kazen. Njihova takrat aktualna simptomatika ni vzbujala sumov na potencialne prihodnje kriminalne aktivnosti.

Sklep raziskave: v reprezentativnem vzorcu posameznikov z disociativno identitetno motnjo je najti zgolj nizko stopnjo kriminalitete, simptomatologija motnje pa kriminalitete niti ne predvideva.

Po drugi strani pa je pri posameznikih z disociativno identitetno motnjo večja zaskrbljenost na mestu, ko gre za samopoškodbena vedenja in suicidalne ideacije. Pri disociativcih obstaja znatno višja nevarnost, da bi lahko postali nasilni do sebe.

In medtem ko se je pri posameznikih z drugimi motnjami, npr. sorodno PTSD motnjo, pridružila motnja odvisnosti od opojnih substanc znatno zvišalo tveganje za povečan stik s sodno-policijskim sistemom, je ta povezava pri disociativcih povsem umanjkala. Posamezniki z disociativno identitetno motnjo tudi po pridruženi odvisnosti od drog ali alkohola niso postali znatneje agresivni ali kriminalno angažirani.

In zdaj najbolj pomembno: disociativni simptomi v ničemer ne napovedujejo potencialno kaznivih dejanj ali druge kriminalitete v reprezentativnem vzorcu.

Ta zaključek popolnoma ovrže trditve izpred desetletij, da naj bi bili disociativci nagnjeni h kriminalnemu ali nasilnemu vedenju. Raziskovalci še ugotavljajo, da je napačnim predikcijam kaj lahko botrovala tudi statistična napaka (t.i. stropni efekt), saj prejšnji raziskovalci disociativnost niso ločevali od PTSD simptomatike, pri kateri pa so predikcije vendarle lahko drugačne.

Raziskovalci so si bili še edini, da je redukcija stereotipiziranja in destigmatizacija disociativne psihike (pa tudi vseh drugih duševnih motenj in stisk) nujna in urgentna. Le tako se laična javnost ne bo več bala ljudi z disociativno identitetno motnjo in jih pričela sprejemati z več empatije ter razumevanja.

Shizofrenija & nasilje

Čeprav večina ljudi s shizofrenijo še zdaleč ni nasilna, ostajajo ti ljudje eni najbolj stigmatiziranih in narobe razumljenih.

Študije kažeo, da se večina shizofrenikov potegne vase in si želi, da bi jih drugi pustili pri miru. V redkih primerih (v izrednih stanjih psihoze ali ko se počutijo še posebno ogrožene) pa se vendarle lahko zgodi, da se zaradi prekinjenega stika z realnostjo spravijo v nevarnost ali reagirajo nasilno do drugih.

Raziskovalci na tem mestu opozarajajo, da študije shizofrenije v povezavi z nasiljem praviloma zanemarjajo pomen informacij socioekonomske narave, kar je v resnici izjemno povedno. Danes namreč dobro vemo, kako velik vpliv ima nizek socioekonomski status na kriminalno aktivnost. Še več. Stroka si je edina, da gre za najbolj pomemben vzrok kriminalne aktivnosti. Pa vendar nekateri raziskovalci še vedno vidijo le, kaj vse je narobe s storilci, ne uvidij pa, da so pogosto tudi žrtve okoliščin.

Bolj kot nevarnost drugim pa so ljudje s shizofrenijo lahko nevarni sebi. Samomor je najbolj pogost razlog za njihovo smrt.

Med simptomi shizofrenije boste tudi sicer zaman iskali nasilne komponente, zato pa jih kot takšne veliko radi predstavljajo mediji in popularna kultura.

Za razliko od zgoraj omenjenih disociativcev (ki sicer sodijo v povsem drug spekter motenj, katerih vzrok je minula travma) pa nasilnost pri ljudeh s shizofrenijo lahko spodbudi uživanje alkohola in drog, še posebno, če shizofrenija ni pod nadzorom. Po drugi strani pa uživanje alkohola in drog povečuje tendence k nasilju tudi pri čisto običajnih ljudeh, ki nimajo nobene diagnoze.

Pa vendar ljudje s shizofrenijo včasih pristanejo tudi v zaporu. Večina izmed njih tam pristane zaradi manjših prestopkov, npr. motenje posesti.

Aktualni podatki (po Human Rights Watch) kažejo, da je ta hip v ameriških zaporih več kot 2 milijona Američanov (to je eden od petih), ki imajo diagnozo resne duševne motnje, kar je precej več, kot se jih zdravi v psihiatričnih bolnišnicah. Med boleznimi, za katerimi trpijo ti zaporniki, so tako shizofrenija, manična depresija (ali bipolarna motnja) ter huda depresivna motnja.

Številke naj bi bile celo še višje v primeru ženskih zapornic. Ena od študij naj bi pokazala, da je kar 29 odstotkov belopoltih, 22 odstotkov hispaničnih in 20 odstotkov temnopoltih zapornic duševno bolnih.

Življenje večine posameznikov s shizofrenijo se vrti med bolnišnico, zaporom in zavetišči. V Illinoisu se kar 30 odstotkov odpuščenih iz državne psihiatrične bolnišnice čez 30 dni ponovno vrne, v New Yorku pa se 60 odstotkov vseh odpuščenih pacientov vrne v roku leta dni.

Ena od nedavnih ameriških študij je pokazala tudi, da dobra polovica vseh posameznikov z resnimi mentalnimi obolenji v zadnjem letu ni dobila nobene pomoči, večina od duševno bolnih pa se svoje bolezni niti ne zaveda, zato pomoči niti ne iščejo. Svoje seveda naredi tudi stigma.

Izmed 45 odstotkov tistih, ki se zavedajo težav s svojim duševnih zdravjem, pa pomoči ne išče iz naslednjih razlogov:

  • 32% je prepričanih, da lahko problem rešijo sami
  • 27% jih upa, da se bodo stvari popravile same od sebe
  • 20% nima denarja za pomoč (ki je pogosto samoplačniška)
  • 18% jih ni prepričanih, če bi zares zaprosili za pomoč
  • 17% jih je mnenje, da jim tako ne more nič pomagati
  • 16% jih ni zdravstveno zavarovanih