Psihologija mode – in kaj ima stil opraviti s tem!

Se za bleščavimi tedni mode – od New Yorka do Milana, Pariza, Londona in od nedavnega celo v Ljubljani – skriva več, kot je dano videti očem?

Za fasciniranostjo dobršnega dela populacije nad promenadami modnega glamurja in včasih komaj nosljivih trendov menda tiči nadvse kompleksna psihologija.

Vse skupaj se začne in konča v naših možganih:

  • Možgane namreč še kako zanima kričavost modnih novosti, ki so praviloma kratkega veka, ker naši možgani enostavno: ljubijo vse, kar je novo!

Siva materija ljubi novosti!

Leta 2006 sta Nixo Bunezck in Emrah Duzel dokazala, da aktivnosti določenih centrov naših možganov stimulirajo nove stvari. In z evolutivne perspektive se to dejstvo zdi še kako smiselno.

Kadarkoli naletimo v okolju na nek nov stimulus, nas čisto preživetje žene k temu, da ‘neznanemu’ posvetimo izdatno pozornost (na delu je naš notranji čuvaj, ki biva v nezavednem in ki bo v novem skušal prepoznati stopnje morebitne preteče nevarnosti ali pa nje potencialne dobrobiti).

Taista študija je prav tako pokazala, da novosti celo iščemo in ravno zaradi morebitnih koristi, ki jih te prinašajo. Nove stvari nas nagrajujejo z novimi nevronskimi nadgradnjami, ki jih stimulirajo nova spoznanja, v tem kontekstu je nenazadnje spodbujeno tudi učenje (evolucijsko nagrajevana aktivnost). Kadar smo soočeni z nečim, česar še nikoli nismo videli – naj gre pri tem za prve poskuse razumevanja sveta Twitterja ali reševanje našega prvega sudokuja – se v proces učenja aktivirajo in vpnejo vsi kognitivni procesi (aktivira se spomin, vizualni procesor, funkcije reševanja problemov in podobno). In prav nič drugače se naši možgani ne odzovejo tudi na srečanja z modo. Intelektualna vzvišenost nad ‘plitkostjo’ fenomena je več kot očitno odveč, začudenje pa vendarle pričakovano, saj:

  • kdo bi si mislil, da so tedni mode (in trendi, ki jih rojevajo) lahko nekaj dobrega za naše možgane, ha 😉

Stvari so tudi na tem področju vsekakor kompleksnejše, kot bi si človek sprva mislil.

Moda z roko v roki s tehnologijo

Že moda kot dejavnost sama po sebi ni nekaj enoplastnega.

Modo poleg umetnosti inspirira tudi tehnologija. In to praktično od nekdaj.

Prav tehnološke novosti so tiste, ki modi in skozi njo novim modnim kosom z modnih pist daje pravega zaleta. Sčasoma pa je ta modni element le še pridobival na moči. A čeravno je ta hip veliko modnih kosov ponaša z novimi (še nikoli videnimi) ali reprodukcijami starih (a digitalno izboljšanih) vzorcev, pa tehnološki trendi transcendirajo zgolj oblačilno produkcijo. Številne tehnološke izboljšave so namreč še kako del tudi izvedb dogodkov kot takšnih, torej tednov mode samih.

Ena od revolucionarnejših tovrsntih novosti je vsekakor novi ‘high tech’ poudarek.

Prenosi revij dandanes potekajo v živo prek spleta (t.i. livestream), kratka slikovna in tekstovna poročila o oblikovalcih in drugih zvezdnikih dogajanja pa prek twitterja in facbooka naravnost bombardirajo z ‘up to date’ inforamacijami vse živahnejši virtualni svet. Tem hipnim zadovoljevalcem radovednosti sledijo še številni, odlično obiskani modni blogi, povzetki spletnih medijev, spletne kritike in analize ter mnoštvo komentarjev slehernikov.

Piko na i pa imajo nenazadnje (in od nekdaj) vendarle ‘nosilci modnih zgledov’ (spreminjajo se zgolj aktualni akterji), ki bodo z ehom videnega v praksi bolj ali manj uspešno navdahnili modno čuječo javnost k posnemanju in sprejemanju novo rojenih trendov.

A kakorkoli že, če bi za modo lahko rekli, da so njen primarni fokus vendarle oblačila in njih kombinacije v danem trenutku, pa bi za modni stil lahko rekli, da je …

Stil je nad modo – je imperativ!

Stil ima namreč več opraviti z osebnostjo kot z oblačili samimi po sebi. Je nastop in ne zgolj vtis. Je izraz notranjega bistva.

Če so torej moda oblačila, je stil persona per se, in če je moda obleka, je stil ta, ki jo nosi. Razlika je očitna!

Stil modo transcendira. Je unikatna mešanica duha in substance. Je osebna identiteta, ki vdihne življenje in se izrazi v svetu stvari.

Stil je pravzaprav tisto nekaj, k čemur ljudje v resnici stremijo, ko si želijo biti modni, moderni, hip. In ko jim to ne uspe, jim ne uspe zato, ker so se zgolj odeli v statusne simbole, od katerih so pričakovali preveč – pričakovali so, da bo gola forma avtomatično rodila vsebino.

Stil je po eni strani identiteta: samozavedanje in samopoznavanje. Človek ne more imeti lastnega stila, dokler se ne artikulira. Stil zahteva varnost (sproščenost) – občutek, da nam je lastna koža prav – tako psihično kot fizično. In seveda, stil mora (kot vsako znanje in spoznanje) evoluirati, rasti, se nadagrajevati – prav tako, kot rastemo in se razvijemo kot osebnosti (in persone). Stil je zatorej nikoli končan – samo izpopolnjujoč se – sistem (skorajda proces).

Po drugi plati pa je stil tudi osebnost sama po sebi: je torej duh, temperament, nastop, odnos, duhovitost, iznajdljivost. Zahteva željo in samozavest, da izrazimo katerokoli čustveno stanje si v danem trenutku želimo. Pri tem seveda ne gre nujno za dejanski izraz, temveč za odsev pestre kompleksnosti človeškega bitja (kot individuuma).

Ali povedano drugače: Ljudje si načeloma želijo biti to, kar so, in želijo, da bi jih drugi videli takšne, kot so. In če naj bi stil dejansko učinkoval, mora odsevati resnični jaz njegovega lastnika, torej njegov karakter in osebnost. Vse, kar je manj od tega, deluje narejeno in izumetničeno – deluje torej kot nekakšna krinka ali kostum.

Del stila pa je vendarle tudi moda. Lahko imamo polne omare oblek, a niti trohice stila. Po drugi strani pa je možno tudi, da imamo le malo oblačil, a veliko občutka za stil. Moda (s svojimi vedno novimi izbirami) zato vendarle ostaja medij, skozi katerega je mogoče izraziti stil, moda sama po sebi pa ima vendarle zgolj omejen domet v izrazu resničnega stilskega guruja (njena moč je v vsakem primeru bolj omejena, kot si ljudje običajno predstavljajo).

Kako omejena v resnici (lahko) je, ponazarja primer enega samega kosa oblačila, ki je sposoben generirati mnoštvo izraznih stilov:

  • eden od razlogov, zakaj se toliko generacij žensk oklepa večno modnega kosa – legendarne male črne oblekice – je prav njena nevsiljivost. Mala črna je namreč popoln kanvas za mini ekskurzije v samoekspresijo.

In, nenazadnje, gre na tem mestu še povedati, da je stil primarno nekaj demokratičnega.

Predpostavljati namreč gre, da je prav vsak človek sposoben skreirati unikatno identiteto in jo v nadaljevanju tudi izraziti z nekaj dobro izbranimi oblačili.

Pa vendar je stil tudi aristokratski.

Ljudi deli na te, ki ga premorejo, in one, ki se oblačijo konformistično, po nareku drugih. Stil je v tem oziru tudi jasen znak svetu, da smo (ali nismo) prevzeli nadzor nad sabo (in lastnim življenjem).

Primeri – personifikacije stila

  • Francoski kralj Louis XIV – imenovan tudi Sončni kralj

Joan DeJean, profesorica francoskega jezika in kulture na univerzi v Pennsylvaniji, je prepričana, da se je stil rodil prav v 17. stoletju. Stil naj bi bil dejansko izumil prav Louis XIV. Profesorica DeJean trdi, da je Sončni kralj bil Esenca stila – največji zgodovinski zgled zanj.

Louis se je ovenčal z diamanti zgolj zato, ker so se tako čudovito bleščali, njegova vizija moči in obilja pa se je z njegove persone razlila po celi državi. Obiske kronanih glav in drugih visokih plemičev je sprejemal oblečen v črni žamet, posut s praktično vsemi diamanti, ki jih je posedoval. In Louis naj bi svojo gracioznost ne izkazoval zgolj s svojo podobo in opremo dvora. Kompletna preobrazba se je zgodila tudi Versaillesu. Ta se je iz lovske koče prelevil v palačo, ki jo poznamo danes. Paris je prav za časa njegovega življenja postal mesto luči.

  • Gabriel ‘Coco’ Chanel

Zanjo so mnenja, da je praktično edina prava naslednica resnične estetike po Louisu.

Tudi njej pripisujejo svojevrstno pionirstvo revolucioniziranja stila. In zanimivo, Coco je ubrala diametralno stilsko nasprotje Louisu. Stil je oklestila bahavega balasta in oblekam podarila enostavnost, jasnost linij, funkcionalnost in čustveno neposrednost. Izumila je športna oblačila, pa tudi slavno malo črno oblekico – oblačilo, ki ji šele nosilec vdihne življenja.

Pa danes?

Duh Coco Chanel naj bi danes živel skozi aristokratski – funky stil vseh stilov Karla Lagerfelda.

Dilema

Pro et contra

Kaj drži in kaj ne drži v znanem reklu: ‘Obleka naredi človeka’?

Znani rek gre gotovo razumeti v okvirih prvega vtisa in kratkoročnih, a pomembnih srečanj (naj si bo npr. razgovor za službo, poslovni sestanek ali pomemben ljubezenski zmenek – ali v vsakodnevnih situacijah, če so te povezane s srečevanjem velikega števila ljudi – npr. delo s strankami).

  • raziskave kažejo, da svojega sogovornika ocenimo že v prvih petih sekundah. Svoje mnenje si ustvarimo kar na podlagi njegovega videza. V odstotki bi bilo to videti takole: 55% prvega vtisa temelji na videzu, z 38% sledi sogovornikov nastop, le 7% pa pripada vsebini pogovora!

Videz (torej tudi obleka) vsekakor zavzema levji delež dobrega prvega vtisa. A to smo tako in tako že vedeli, ne?

Po drugi strani pa pregovora vsekakor ne gre jemati dobesedno, temveč zgolj kot poučno nazoren namig ali nasvet iz arzenala modrosti našega kolektivnega.

Dobesednosti namreč nasprotuje že definicija stila, saj ta trdi, da je v resnici človek tisti, ki naredi (ali ne naredi) obleko, pa tudi moralno – etična premisa tega, kaj človek (oz. najboljše v človeški nravi) dejansko je, saj ta vsebuje izključno notranje, manj oprijemljive in površnemu vpogledu skrite kvalitete.

Še več. Taisti rek vsekakor izgublja na svoji moči in relevanci, ko se stopnjuje kvaliteta odnosa, torej ko iz stopnje znanstva prehajamo v domeno razmerij na dolgi rok (v tem primeru vtis s poglabljanjem odnosa bledi, počasi pa ga nadomešča realna slika o unikatni kompleksnosti). A ker so slednja razmerja po ‘defoultu’ redkejša od prvih, ne gre pričakovati, da bi dotično reklo kaj kmalu izgubilo na svoji ‘veljavi’.

Ni vse v obleki, šteje tudi logo!

Še ena zanimiva raziskava, ki bi naše reklo še malce posodobila, in sicer v ‘Blagovna znamka naredi človeka’.

V dotični raziskavi so prostovoljcem pokazali dve fotografiji istega moškega v enakih polo majicah in jih prosili, da ocenijo njegov status. Na eni od obeh fotografij so pred tem digitalno odstranili logo na majici. Izkazalo se je, da je bila nespremenjena fotografija moškega z vidno znamko na majici ocenjena bolje.

Prostovoljci so moškemu, ki je imel na majici logo, vsi po vrsti pripisovali višji status in bogastvo. Na lestvici od 1 do 5 je možakar tako dobil:

  • za logo Lacoste oceno 3,5 za status in 3,4 za premožnost,
  • za Hilfiger logo 3,47 za status in 3,94 za premožnost,
  • brez loga, čeravno je šlo za isto majico, pa le oceno 2, 78 za status in 2,78 za premožnost.

Izsledke so preverili še z dvema podobnima raziskavama na isto temo in ugotovili isto:

  • v nekem hipermarketu so hosteso, ki kupcem predstavlja prodajne akcije, oblekli v majico brez našitka Lacoste oz. Hilfiger, naslednji dan pa jo z isto nalogo poslali na delo še z našitkom. Izkazalo se je, da se je prvi dan pri njej ustavilo 13 odstotkov ljudi, naslednji dan pa kar 53 odstotkov.
  • in kar je še bolj zanimivo: logo vpliva celo na dobrodelnost ljudi! Ko je ljudi k darovanju denarja v dobrodelne namene nagovorila oseba z našitkom Lacoste ali Tommy Hilfiger je bilo pripravljeno darovati dvakrat več ljudi kot v primeru, da je k njim z istim namenom pristopil človek brez našitka na majici.

Ne le obleka, tudi logo (znak kakovosti, prestiža in privlačnosti) zaenkrat gre še vedno jemati kar se da resno, še posebno v okoliščinah (in v poklicih), ki imajo opraviti s kratkotrajnimi srečanji in z mnoštvom ljudi.

Prava mera v pravem trenutku

In če se je komu na tem mestu že zazdelo, da se je odslej morda najbolj varno držati enostavnega recepta – ‘več in dražje je bolje’, se zelo moti. Stvari so le redko tako enoznačne.

Dejstvo je, da vsaka obleka (tudi najbolj izbrana) nikakor ni primerna za vse priložnosti:

  • v strogi temni obleki, elegantni kravati in lakastih čevljih bi morda lahko šli na pomembno srečanje poslovnežev, nikakor pa v takšni opravi ne bi odšli na rock koncert leta ali pa na Brnik pričakat športnikov, ki se vračajo z zmagovite poti iz tujine.

Naj bomo torej ’overdressed’ ali ‘underdressed’, v obeh primerih nam bo najmanj pošteno nerodno. Tudi za mero izbranosti tako velja, da je zanjo dobro imeti nekaj malega občutka.

P.S. na tem mestu: priporočilo za ogled ene od arhivskih oddaj Turbulence na temo Obleka (ne) naredi človeka!

Izjeme, ki potrjujejo pravilo!

O stereotipu znanstvenika, ki da je suh možic skuštranih las v beli halji z neznanimi aparaturami v rokah, se je na blogu kvarkadabra.net na temo Obleka naredi človeka in fiziki razpisala tudi Ilija Bizjak:

“… toge norme in pravila tudi sicer počasi izgubljajo pomen v družbi, in postaja oblačenje vedno bolj le stvar osebnega okusa. Ne trdim, da je to dobro, ampak tako je: vedno več je tudi poslovnežev, sploh Američanov, ki se ne oblačijo več v srajce in kravate, pa tudi na fakultetah se opazi razlike v oblačenju med različnimi generacijami. Ta trend se je pri raziskovalcih, ki nimamo vsakodnevnih stikov s stranko, poleg tega pa smo velikokrat tolerantni in dojemljivi za drugačnost, le začel nekoliko prej.”

Modni svet ji medtem deloma že pritrjuje, pa vendar ima za znanstvenice v belih haljah naslednje tri modno – lepotne nasvete (če ne prej, bo pri tretjem jasno, da je dotični youtube video mišljen predvsem kot komični vložek 😉 ) …

Še nekaj zanimivih misli in citatov …

  • Coco Chanel: “Jaz ne ustvarjam mode. Jaz sem moda.”
  • Calvin Klein: “Enostavnost je ultimativna eleganca.”
  • Karl Lagerfeld: “Ženska ni nikoli preveč ali premalo oblečena v moji mali črni oblekici.”
  • Yves Saint Laurent: “Z leti sem se naučil, da je najpomembnejša stvar na obleki ženska, ki jo nosi.”
  • Victoria Beckham: “V nizkih petah se ne morem skoncentrirati.”