Teorija zarote – psihologija izza fenomena

Od leta 1960 do dandanes je glede na mnenjske raziskave znantno naraslo število ljudi, ki verjamejo v t.i. teorije zarote. Celo tako zelo, da znanstvene študije tega fascinantnega trenda nikakor ne dohajajo.


O tem svojevrstnem fenomenu zaenkrat kroži le za zajeten šopek še ne povsem potrjenih teorij, med njimi zato tudi nekaj kontradiktornih.

Zaenkrat naj bi veljalo, da ljubitelje teorij zarote družijo naslednje osebnostne lastnosti:

  • ljudje, ki se v obče ne strinjajo zlahka, so bolj nagnjeni k sprejemanju teorij zarote (kar se zdi presenetljivo, dokler ne pomislimo na naslednje dejstvo: teorije zarot so vedno nekakšen antipod uradnim verzijam dogodka in dogajanj),
  • ljudje, ki so odprti za nove, nore in nenavadne ideje (torej načeloma intelektualno radovedne in kreativne osebe) naj bi hitreje sprejeli takšne ideje teorij zarote (za katere je značilno, da jih ne podpirajo empirični dokazi),
  • ljudje, ki se nagibajo k teorijam zarote, naj bi po neki študiji le težko zaupali, izkazovali pa naj bi tudi višjo stopnjo pesimizma (prepričanja, da gredo stvari vztrajno na slabše).

In, sodeč po dosedanjih študijah, naj bi:

  • ljudje, ki verjamejo v eno (ali nekaj teorij zarote) bili verjetnejši kandidati za to, da postanejo pristaši tudi drugih, na novo vzniklih teorij zarote.

… pa vendar: kaj niso teorije zarote med seboj pogosto tudi usodno povezane? Tako kot ‘vse poti vodijo v Rim’ ima mnogo teorij zarote svojevrstno stičišče npr. s tajno elitno združbo – Iluminati?

A naj bo, zaenkrat, čeravno so …

Raziskave fenomena so na začetku

Resnejših študij psihološkega profiliranja teoretikov zarot se je do sedaj nabralo komaj za vzorec.

Težavnost raziskovanja in razumevanja psihologije, ki stoji za prepričanji v zarote, v prvi vrsti tiči v tem, da zaenkrat ne obstaja širša raziskava, s katero bi izmerili razširjenost pojava, kar pa bo morda spremenila spletna raziskava, ki sta jo pripravila Robert Brotherton in Christopher French.

Njun spletni test, ki je ravnokar v teku, zajema vse mogoče strukture teorij zarote in je zbir najrazličnejših minulih dogodkov in problematik – od atentatov do samomorov, terorizma in vojn, znanstvenih teorij in zdravstvenih tretmajev. Tovrstna pestrost je bila v raziskavi nujna, saj mnogi verjamejo v najrazličnejše teorije zarote (in celo več njih), medtem ko naj bi bili nekateri drugi nagnjeni le k določenim vrstam teorij zarote.

Če bi si kdo želel sodelovati v omenjeni raziskavi, jo bo našel tukaj: Psych Research Conspiracy.

A medtem ko čakamo na bolj izdelane in aktualne študije o teorijah zarote, si poglejmo trenutno aktualne teorije o teorijah …

Ameriška okuženost s teorijami zarot

Psihologijo za zarotniškim razmišljanjem naj bi nedavno tega dobro razdelal avtor knjige Empire of Conspiracy (Imperij zarote), Tim Melley.

Melley je vzrok za razrast teorij zarote in paranoje iskal in našel kar v (ameriški) kulturi.

Obsedenost Američanov z atentati, supervizijami in prisluškovanji, možnostjo nadzorovanja uma ljudi in strah pred abnormno močjo korporacij ter vlad je Melley pripisal kombinaciji naslednjih dveh faktorjev:

  • vse večji individualizaciji vrednot (gre za ljudi, ki močno čislajo pomen svobodne volje posameznika, da si sam izbira in kroji svoje življenje, t.j. neodvisno od morebitnega vpletanja ali vsiljevanj odgovornosti s strani večjih sistemov (npr. vlade),
  • in vse šibkejšemu občutku, da dejanski nadzor nad lastnim življenju sploh imajo (gre torej za temeljni občutek nemoči v posameznikovem življenju).

Kombinacija teh dveh dejavnikov znotraj posameznika rezultira – je prepričan Melley – v paniko oz. ‘intenzivno anksioznost zaradi domnevne izgube avtonomije zaradi vplivnih zunanjih dejavnikov in vsiljivih regulatorjev’.

In čeprav Melley v svoji knjige ne predstavi empiričnih podatkov, s katerimi bi podprl razrast zarotniškega razmišljanja z navedenimi dejavniki, mu nekatere kasnejše študije že pritrjujejo.

Raziskave psihologinje Jean Twenge so že ene takšnih.

Stopnja nevrotičnosti je vse višja

Njena raziskovanja so se osredotočila predvsem na sledenje morebitnih sprememb v osebnostnih potezah ameriškega kolektivnega v zadnjih nekaj desetletjih.

Pod drobnogled je vzela rezultate več sto študij, ki so bile objavljene od leta 1960 dalje in do štiri desetletja kasneje. Pri tem so jo, kot že rečeno, zanimali prav osebnostni indikatorji za vsako posamično leto posebej.

Med drugim je tako ugotovila, da se je v zadnjih nekaj desetletjih dramatično povišala stopnja anksioznosti (oz. nevrotičnosti) tako med otroci kot odraslimi, vse močnejše pa naj bi postajale v ameriški kulturi tudi individualistične vrednote – poudarjeno osebnostna svoboda in samozadostnost.

Prav naraščanje anksioznosti, individualizma in občutek izgube nadzora (nad tokom posameznikovega življenja) naj bi predstavljalo idealno gojišče za prepričanja o zarotah.

Popularni mediji, ki vse te ‘nore’ (včasih tudi zgolj alternativne) ideje z veseljem in veliko pompa širijo med množice ter tako indoktrinirajo vse več in več prepričanih, imajo v nadaljevanju spričo takšne družbene klime pravzaprav lahko delo. Olja na ogenj širjenja zarotniških prepričanj pa priliva tudi dejstvo, da je v današnji informacijski družbi dostop do obilja informacij vse lažji, kar povečuje možnosti, da bo nekdo na novo ‘prepoznal nenavadne povezanosti’ oz. ‘vzorec’ med njimi, kar bo slej ko prej podžgalo še kakšno novo tovrstno prepričanje.

Skratka – ni videti, da bi se trend množenja teorij zarote kakorkoli zaustavljal.

Vsega so krivi naši možgani

A kot že rečeno, si stroka – spričo manjka nekaterih relavantnejših študij – v svojih mnenjih vendarle še ni povsem edina, kar pa seveda nikogar ne ovira pri tem, da bi javno ne razpravljal o domnevni epidemiji paranoje, odtujenosti in anomije v družbi. Psihološka literatura in politični komentarji fenomena so polni prav takšnih razprav.

In medtem ko nekateri mediji zares prenapihujejo domnevno povezanost prepričanj o teorijah zarote z revščino, pripadnostjo manjšini in občutkom, da je gospodar naših življenje nekdo (ali nekaj) zunaj nas, pa obstaja tudi alternativna teorija, ki k fenomenu pristopa drugače – s stališča evolucije.

Predstavniki t.i. evolucijske psihologije so prepričani, da so človeški možgani sami po sebi predestinirani za uglasitev na teorije zarote in da smo potencialni zagovorniki teorij zarote pravzaprav vsi po vrsti (nikakor torej ne samo peščica ‘nevrotičnih čudakov’).

In kako naj bi tole z ‘možgani’ sploh šlo?

  • Naši predniki so bili (in to upravičeno) vseskozi v skrbeh zaradi morebitnih zarot s strani članov svoje skupine, pa tudi onih drugih, tujih sredin (teh še toliko bolj, saj so bili njih dobitki neprimerno višji napram možni izgubi).

Evolucijski psihologi, kot sta Pascal Boyer in Ara Norenzayan, so tako poudarili, da so človeški možgani zato razvili izjemno učinkovit mehanizem iskanja kompleksnih in prikritih vzrokov.

Izjemna priljubljenost zgodb o Sherlocku Holmesu, Jamesu Bondu in, nenazadnje, Harryju Potterju se ima v mnogočem zahvaliti prav talentu njih avtorjev, ki so znali zaigrati na strune prav teh, pradavnih strun vzročnih mehanizmov v možganih bralcev.

Ali, kot pravita Randy Nesse in Martie Haselton, prav tako evolucijska psihologa:

“Naš um deluje kot nekakšen detektor dima. Rdeči alarm v njem se sproži ob že najmanjšem sumu nevarnosti iz okolja.”

In, verjetni gre, da je v takšnih trenutkih (ognja, zveri ali suma na zaroto) takojšnja akcija vsekakor vredna več (v igri je konec koncev preživetje) kot zamudno preverjanje dejstev in čakanje na dokaze (pa čeravno bi nam to morda prihranilo tudi kakšno nepotrebno zadrego).

A če je takšen mehanizem sam po sebi torej koristen (morda je kdaj pa kdaj bil celo zares nujen), pa se stvari včasih po nepotrebnem zakomplicirajo kasneje:

  • ko namreč za svojega sprejmemo neko prepričanje, vajeti v roke takoj prevzame sklop kognitivnih mehanizmov, ki so dizajnirani tako, da naravnost ‘ljubosumno’ in nadvse pristransko obravnavajo vsakršno zavračanje novo privzetega prepričanja.

Ponazorimo to kar na primeru iz naslednje študije stanfordskih psihologov:

Psihologi Charlie Lord, Lee Ross in Mark Lepper so svojim najbolj bistrim študentom predstavili previdno izbrane, predvsem pa uravnotežene (pro in anti) znanstvene dokaze v zvezi s smrtno kaznijo. Po predstavitvi uravnoteženega dokaznega gradiva, pa so študentje, ki so bili že pred tem naklonjeni smrtni kazni, bili v to še bolj prepričani, medtem ko so bili študentje, ki so smrtni kazni že pred tem ostro nasprotovali, poslej še bolj prepričani v svoj prav.

Izkazalo se je, da sta si obe skupini študentov selektivno zapomnili zgolj slabosti v argumentaciji nasprotne strani, svoje osnovno stališče (prepričanje) pa ojačali (le) z močnimi argumenti lastne opcije.

Se zdi znano?

Nič čudnega, ko pa smo taistim principom priča praktično na vsakem koraku in vsakodnevno.

Skepsa do ‘skepse’ se izplača

Je od ljudi sploh mogoče pričakovati kakršnokoli objektivnost, če nas tako zlahka ‘ugrabijo’ kar naši lastni možgani?

Socialni psiholog s floridske univerze v Gainesvillu, Ilan Shrira, ni edini, ki meni, da je mogoče.

Sam npr. ni eden tistih, ki bi zlahka verjel v teorije zarote, a zanj bi lahko rekli tudi, da je temu tako zaradi njegove ‘profesionalne deformacije’. Predobro namreč pozna delovanje človeške psihe:

“Eden od razlogov, zaradi katerega imam težave s sprejemanjem teorij zarot je, da so te običajno bazirane na ne najbolj verjetnih trditvah, ki jih je praktično nemogoče ovreči ali potrditi. Moj skepticizem pa je še ojačan z dejstvom, da smo ljudje nagnjeni h kognitivni pristranskosti, kar popači našo sposobnost jasnega videnja stvari in nam omogoča, da svoja prepričanja vzdržujem navkljub morebitnim dokazom, ki jim nasprotujejo. Ena od takšnih subjektivnosti je naša tendenca, da v vsem iščemo vzorce, četudi jih tam ni, nekatere nove  informacije pa si razlagamo in si v spomin priklicujem stare tako, da te vedno pritrjujejo našim pričakovanjem in prepričanjem. In seveda se večji del časa niti ne zavedamo vseh teh naših malih izkrivljanj in smo več kot prepričani v resničnost svojih percepcij domnevne realnosti.”

In če lahko uspe g. Shrira, lahko uspe tudi komu izmed nas.

Sociolog Ted Goertzel z univerze Rutgers, ki se je s prepričanji v teorije zarote ukvarjal zadnji dve desetletji, ima dejansko izdelan nasvet za vse tiste, ki si ne želijo postati nekakšni ‘obsedeni ekscentriki’ ali ‘zavedeni naivci’.

V kolikor želite ohraniti zdravo mere skepse in se s potencialno teorijo zarote ne strinjati preuranjeno:

  • bodite pozorni na naslednji ključ: če zagovorniki teorije sledijo (kaskadni) domino logiki v primeru kakršnegakoli dvoma ali ugovora na njihove teze, prepričanja in trditve z takojšnjim: ‘Aha, tudi ta je njihov!’, gre verjeti, da so zgolj ugrabljenci lastnih prepričanj in da je teorija, ki jo zagovarjajo, najverjetneje zgolj teorija z veliko luknjami (in, resnici na ljubo, bivše teorije zarote, ki bi se sčasoma izkazale za resnične, so še vedno prepričljivo v manjšini),
  • distanco pa gre zadržati tudi v primerih, za katere hitro postane jasno, da bi njih izvedba zahtevala zares izjemne, skorajda nerealistične zlorabe moči in do perfekcije izvedenega nadzora s strani domnevnih zarotnikov. Ker … kako verjetno sploh je, da bi kaj takšnega zares lahko uspelo?

Goertzel na tem mestu navaja primer domnevne zarote lažnega pristanka na luni. Takšne vrste zarota bi zahtevala sinhrono sodelovanje tisočih znanstvenikov in tehnikov, ki so delali na projetku, prav tako bi morali biti v zaroto vključeni praktično vsi mediji, ki so dogodek pokrivali, skupaj z njimi pa tudi širša, mednarodna znanstvena srenja (vključno z Rusijo), ki so dogodek tako ali drugače zabeležili.

Kaj imamo od njih?

A ne glede na to, kaj je bilo tisto, kar nas je ‘navleklo’ na kakšno od takšnih (običajno tudi nadvse skrivnostnih, privlačnih in vznemirljivih) prepričanj, pa ljudje nekaj od takšnih prepričanj nenazadnje vendarle moramo imeti (sicer bi jih evolucija slej ko prej – in v primeru zgolj škode zagotovo prej – obvozila).

Stroka meni, da prepričanja o zarotah še kako služijo svojim namenom:

  • teorije zarote nam pomagajo, da se lažje spopadamo s stresnimi dogodki. Z njihovo pomočjo najdemo v travmatičnih dogodkih neke vrste smisel. Zarote nam dajejo misliti, da se slabe stvari vendarle ne dogajajo povsem brez razloga,
  • teorije zarote nam zagotovijo krivca – nekdo tam zunaj je za ta dogodek odgovoren. In naj gre za še tako zagonetne in nedoumljive spletke, dokler mislimo, da vemo, kdo je kriv, jih je mogoče zaustaviti in kaznovati, ter si tako povrniti nadzor nad lastnimi življenji,
  • teorije zarote nas še opominjajo, naj ne krivimo sami sebe zaradi naših zadreg. Te niso naša krivda. Krivi so tisti tam. Skratka – teorije zarote ljudem služijo kot samo-obrambni mehanizmi – t.j. iskanje ‘dežurnega krivca’.

Več branja na temo psihologije teorij zarote.

Kraljica vseh teorij zarote: 11. september

Od napadov 11. septembra so se teorije zarote okoli dogodka naravnost množile, v naslednjih letih pa je bila opravljena tudi serija mnenjskih raziskav, ki so pokazale nadvse pestro paleto dvomov in prepričanj okoli tega dogodka (ne v ZDA, temveč tudi v drugih državah).

Po eni od mnenjski raziskav iz leta 2008 naj bi tako v ZDA 46% vprašanih verjelo, da je napade izvedla Al Kaida, 15% jih za napade krivi ameriško vlado, 7% jih je prepričanih, da je napde izvedel Izrael in 7% jih je menilo, da je bil napadalec nekdo drug. Eden od štirih anketirancev pa se je izjasnil, da ne ve, kdo bi lahko bil odgovoren za napade.

Lestvice zarot

Ta trenutek se po svetu množica ljudi navdušuje (ali pa trepeta) ob prebiranju prispevkov ene od mnogih teorij zarote. Med največje (in najbolj znane) teorije zarote pa bi po lestvici britanskega Telegraph spadale:

  • že omenjena: dogodki okoli napada na 11. september, 2011
  • teorije zarot okoli atentat na Johna F. Kennedyja
  • najdba poneserečenega NLP-ja v Roswellu leta 1947
  • NASA in njen lažni pristanek na luni
  • Iluminati in njihov načrt zavladati svetu – New World Order
  • Jezusova zarota (po kateri je napisana knjiga Da Vincijeva šifra)
  • Smrt princese Diane je bil v resnici planiran umor
  • Elvis Presley je insceniral lastno smrt

In še lestvica 7 najbolj norih teorij zarote (vir: oddee.com):

  • Izrael naj bi palestinske šolarke silil v promiskuitetno vedenje s prodajo žvečilnih gumijev, v katerih naj bi bil afrodizijak,
  • Nezemljani – kuščarji naj bi (že) vladali svetu
  • Font (oblika pisave) Wingdings naj bi vsebovala subliminalno sporočilo, ki naj bi napeljevalo k umoru židov,
  • Stephen King naj bi ubil Johna Lennona
  • Zgodnji srednji vek se nikoli ni zgodil (614 – 911 našega štetja) – danes torej nismo leta 2012, ampak štejemo leto 1715.
  • Paul McCartney je mrtev. Njegovo identiteto je prevzel njegov dvojnik.
  • NASA je … eh, seveda … simulirala pristanek na luni 😛