UTD izračun za spletne telebane!

V samo štirih meseci – od junija 2013, ko je Politbarometer kazal, da 71% vprašanih ne ve, kaj je univerzalni temeljni dohodek, do oktobra istega leta, ko naj bi po raziskavi Slovenskega javnega mnenja bilo takšnih le še 35% – se je veliko tega spremenilo.

 

Od takrat, ko se je tema večini še zdela le zabavna in utopična eksotika, pa do nedavnega, ko je v siceršnji mnenjski osir dregnila izražena namera aktualno vidnejših politikov, da se poleg siceršnjih perečih tem morda ‘dotakne’ in opredeli tudi do tega vprašanja, je izmenjava mnenj tudi na twitterju, facebooku, v komentarjih pod spletnimi prispevki in na forumih znatno pridobila na intenziteti in pikrosti.

In ker se vedno znova vse začelo in končalo pri tem: kdo bo to plačal, na čigav rovaš in kdo točno bo kaj od tega imel, pri čemer se le redki zares lotevajo prebrati več-deset-stranski izračun za Slovenijo, ki ga je že pred leti pripravila sociologinja dr. Valerija Korošec, se v izogib nadaljnemu izgubljanju energije v prerekanjih okoli teh vprašanj zdi na mestu kratek povzetek izračuna UTD – takšnega, ki gre takoj k stvari, ni v obliki pdf-ja in je skratka kot nalašč za ‘telebane’, ki bi bistvo in odgovore kar takoj in najraje kot na dlani 😛

Pa da ne bo prehitro dolgih nosov, se avtor teh vrstic samo-razglaša za ‘telebana nad telebani’, saj se je izračuna sociologinje Korošec zares lotil šele pred dnevi, pred tem pa na spletu – tako pridno kot vsi drugi – najbolj ‘modroval’ ravno okoli teh vprašanj.

Za vse tiste, ki se najverjetneje nikoli ne boste prebili čez 50 strani delovnega zvezka UMAR: ‘Predlog UTD v Sloveniji – zakaj in kako?’, zato kar takoj obračamo na stran 24., kjer se pod naslovom UTD IN SEDANJI SISTEM pričenja peto poglavje predloga, z njim pa pogosto ‘jabolko spora’ in nepotrebnih nesporazumov na družabnih in spletnih omrežjih.

Izračun za telebane

Po izračunu dr. Valerije Korošec bi si lahko Slovenija že leta 2010 privoščila uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) v višini 300 evrov iz proračuna – torej že obstoječega vira!

Bi bili torej po principu univerzalnosti prav vsi prebivalci oz. državljani Slovenije na svoje račune odtlej od države dobivali 300 evrov? Da. Torej bi se nam siceršnji prihodki vsem povečali za 300 evrov? Naj se sliši še tako nenavadno, a odgovor na to vprašanje je – po tem predlogu – lahko zgolj: ne.

Kako torej?

Za razliko od večine zagovornikov UTD-ja po svetu, ki sicer prav tako predlagajo financiranje UTD-ja iz državnega proračuna, a kot dodatne vire financiranja predlagajo tudi še neobstoječe vire, kot so Tobinov davek, ekološke davke, družbene in informacijske davke, se je Valerija Korošec v svojem izračunu osredotočila zgolj na že obstoječe vire financiranja iz proračuna. Na ta način je želela zgolj dokazati, da je UTD mogoče uvesti TAKOJ in da denar zanj torej že imamo.

“V sistemu UTD bi se v proračunu združila sredstva iz sistema socialnih zavarovanj (ekvivalent zavarovanj za brezposelnost in starševstvo), davčna sredstva, ki se preko MDDSZ namenjajo financiranju eksistenčne varnosti, in dodatne davčne prilive, ki bi nastali z ukinitvijo olajšav. Na podlagi teh virov bi se UTD v celoti financiral iz proračuna.”

Še več. Valerija s primerjavo potrebnih proračunskih sredstev, ki bi jih potrebovali za financiranje UTD v letu 2008 in možne vire financiranja v letu 2008, nakaže celo potencialen prihranek v višini 75,7 millijonov na letni ravni (za 2008). Sistem UTD bi po njenem predlogu država ne le lahko uvedla, temveč bi bil sistem UTD celo javnofinančno ugodnejši. Posledično gre torej sklepati, da bi prav ta prihranek lahko nato kasneje obračunali in vračunali v še nekoliko višji UTD, kot kaže njen prvotni izračun.

“Prihranek bi bil še večji, če upoštevamo tudi dejstvo zmanjšane potrebe po odločanju in zmanjšanem obsegu administracije. To je sicer težko oceniti, zato naj še enkrat omenimo oceno Kranjca (2005), da bi bila korenita poenostavitev davčnega sistema vredna tudi do 2% BDP. Samo vprašamo se lahko, kolikšen bi bil v tem smislu doprinos UTD, ki ne bi korenito poenostavil samo davčnega sistema, pač pa tudi sistem socialnih zavarovanj in socialnih prejemkom, in ki bi vzpostavil tudi drugačne odnose moči na trgu dela.”

Sliši se skratka nadvse zanimivo, a kako bi bilo to videti v praksi?

Pa kar takoj na bistvo:

“Ne drži, da bi predlagani UTD nadomestil vse socialne transferje oz. ‘ukinil’ socialno državo. Predlagani UTD bi socialno državo samo dopolnil (in jo tako spremenil iz kompenzacijske v emancipacijsko). Pri tem je UTD definiran kot mesečni dohodek, ki je dovolj visok, da prepreči materialno revščino in omogoči možnost za aktivno vključenost v družbo vsak in bi ga dobil vsak posameznik.” via Valerija Korošec.

Na strani 26. (v točki 4) gre v detajle in tako izvemo, da bi UTD nadomestil 16 socialnih transferjev (in torej nikakor ne vseh, zato zares zgolj dopolnjuje in ga v tem delu poenostavlja) iz sedanjega sistema, ki so bolj kot ne namenjeni varovanju eksistence posameznika.

Skratka, nadomestil bi:

  • nadomestilo za čas porodniškega dopusta,
  • nego in varstvo otroka,
  • očetovsko nadomestilo,
  • otroški dodatek,
  • starševski dodatek,
  • dodatek za veliko družino,
  • pomoč ob rojstvu otroka,
  • denarno nadomestilo za primer brezposelnosti,
  • denarno socialno pomoč (izredno denarno pomoč in trajno denarno pomoč bi bilo potrebno prilagoditi),
  • državno pokojnino,
  • varstveni dodatek,
  • znižano plačilo za vrtec,
  • subvencijo šolske prehrane in dijakov,
  • subvencije prevoza za dijake in študente,
  • subvencijo študentske prehrane,
  • republiške štipencije oz. štipendije, dodeljene na podlagi socialnega položaja.

In če naj naštete transferje UTD nadomesti, kaj bi to pomenilo za njihove siceršnje prejemnike?

Po izračunih Valerije Korošec bi bil sistem z UTD:

  • dolgoročno ugodnejši za kar tri četrtine brezposelnih (v sedanjem sistemu samo ena tretjina brezposelnih prejema denarno nadomestilo, od teh pa četrtina manj kot 300 evrov – podatek iz leta 2010). Po sistemu UTD pa bi vsi brezposelni (brez izjem) iz javnih sredstev dobivali UTD, zato tudi je smiselno, da UTD menja denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ki izhaja iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Ob tem bi se uvedlo prostovoljo zavarovanje ravni dohodka in ukrepe aktivne politike zaposlovanja potencialno menjalo z uvedbo izobraževalnih oz. aktivacijskih vavčerjev, ki bi brezposelne spodbujali k izobraževanju. Še to: V primeru brezposelnosti nihče ne bi dobival več kot UTD – tudi poslanci ne!
  • otroci, vključeni v formalno izobraževanje, bi del UTD dobivali v obliki formalnega izobraževalnega vavčerja, ki se sedaj nakazuje direktno instituciji in bi nadomestilo tudi del plačevanja šol po pavšalu, ta vavčer bi v določeni meri nadomestil tudi subvencij za plačilo vrtca.
  • višina dohodkov upokojencev se z uvedbo UTD ne bi spremenila. Pri prehodu v sistem UTD bi bila opravljena samo knjižna pretvorba dosedanjih dohodkov v sistem UTD. Na boljšem bi bili upokojenci, ki imajo že sedaj (leto 2010) dohodke pod 300 evrov. Ti bi odslej dobivali 300 (torej UTD).
  • pa v primeru starševstva? Medtem ko iz naslova zavarovanja za primer starševstva starši v sedanjem sistemu prejemajo dohodek približno eno leto, pa bi jim bil UTD zagotovljen doživljenjsko. UTD bi bil dolgoročno in v celoti gledano gotovo boljši za večino (potencialnih) staršev kot sedanji sistem, še posebno v luči dejstva, da v danih okoliščinah večina (mladih) mamic dejansko dobi manj, kot bi dobila v sistemu z UTD.

P.S. za vse tiste, ki so v doslej povzetem v sistemu z UTD začutili potencialne izgube zase: nivo (želenega) dohodka v primeru brezposelnosti ali starševstva bi v sistemu z UTD seveda lahko zavarovali na nov (privatno obvezen in prostovoljen) način.

Država bi z UTD tako prevzela funkcijo zavarovanja eksistenčne varnosti, drugi del funkcije dosedanjega zavarovanja za primer brezposelnosti in starševstva (z namenom varovanje nivoja dohodka), pa bi bil lahko zajet v drugih privatnih obveznih in prostovoljnih zavarovanjih ter različnih shemah varčevanja (več o tem, tudi z drugimi potencialno pomembnimi pomisleki pa na str. 27.). Za zaposlene za nedoločen čas pod nekaterimi pogoji nekatere zavarovalnice že danes ponujajo zavarovanja za primer brezposelnosti (v obliki mesečnih nadomestil ali plačevanje mesečnih obrokov kredita za določen čas).

Dodaten razmislek o tem, koliko je vredna doživljenska varnostna mreža zanje in morebitne potomce (pa tudi širše obče dobro) v primerjavi z morda višjimi, a še kako začasnimi prejemki po sedanjem sistemu, je na tem mestu le še zgolj zaželen.

Uvedba UTD bi poleg drugačnega plačevanja socialnih prispevkov za seboj potegnila tudi spremembe davčnega sistema. Davčni sistem bi predvsem poenostavila:

  • ukinjene bi bile olajšave za otroke, vzdrževane člane, starejše od 65 let, olajšave za tiste z dijaškim ali študentskim statusom in splošne olajšave, njihovo vlogo pa prevzame UTD, ki je neobdavčen. Vse te olajšave tako postanejo del virov za izplačevanje UTD.

Za koga je sistem najboljši?

  • v sistemu UTD so na splošnem na boljšem (rumeno v spodnjem grafu) tisti, ki so najbolj ogroženi (nezaposleni), med temi še posebej družine nezaposlenih staršev z otroki (ker se znesek UTD s številom otrok ne spreminja). V sistemu UTD bi namreč vsak otrok, vključen v formalno izobraževanje, prejemal 250 evrov gotovine (50 evrov v obliki formalno izobraževalnega vavčerja se unovči v izobraževalni instituciji), odrasla pa 300 evrov t.j. 250 v gotovini in 50 evrov aktivacijskega vavčerja.

Za koga je sistem najslabši?

  • del zaposlenih brez otrok bi v sistemu UTD imeli nekaj nižje prejemke zaradi ukinitve splošne davčne olajšave (v letu 2009 bi bilo to okoli 69 evrov na mesec pri bruto plači 1450 evrov).

Pa ostali?

Načeloma bi bolj ali manj bili na boljšem ali najmanj istem.

  • redno plačani zaposleni in upokojenci ob koncu meseca zaradi UTD ne bi imeli več denarja v denarnici kot v primeru dosedanjih izplačil. Na boljšem bi bili le tisti upokojenci, katerih pokojnine bi po sedanjem sistemu bile pod pragom UTD. UTD bi se namreč vsem po vrsti izplačal samo ‘za vsak primer’, če na primer plača ne bi bila izplačana pravočasno ali v zadostni višini, vendar bi si kasneje to država ‘obračunala’ in poskrbela za izterjavo v skladu s svojimi pravili). Sistem z UTD je v tem primeru zgolj dodatna eksistenčna varovalka (ki je še kako pomembna za (prekerne) zaposlene), vendar pa za tiste, ki imajo varno zaposlitev, dejansko ne pomeni nobene spremembe.

Neodgovorjenih ostaja še nekaj vprašanj, med drugim:

  • določene primerjave sedanjega s sistemom UTD bi bilo po mnenju Valerije Korošec še smiselno opraviti v primeru družin z vrtčevskimi otroci, kar je zaradi razlik v cenah vrtcev glede na občine, razlik v premoženjskih statusih in drugih spremenljivk oteženo.
  • to isto pa velja tudi v primeru družin s študenti, saj bi v sistemu UTD prišlo do bistvene spremembe štipendijske politike, saj bi štipendija postala izključno mehanizem izobraževalne politike in nič več socialne politike. V sistemu UTD bi tak nekateri, ki sedaj štipendijo prejemajo, poslej te ne prejemali več, za nekatere bi ostalo enako, nekateri pa bi prejemali večjo. Na tem mestu nikakor ne gre pozabiti, da otrok vedno prejema UTD, pa če ima štipendijo ali ne. In obratno, štipendijo prejema ne glede na UTD, ker štipendija služi izobraževalnim ciljen in ne nadomešča dohodka (skratka to ni več štipendija, ki jo študent dobi zaradi svojega socialnega položaja).

Javnofinačni sistem in viri financiranja

Izračun Valerije Korošec kot že povedano temelji na že veljavnem načinu financiranja varnosti, ki bi bil zgolj poenostavljen.

Če naj bi UTD prejemali ‘vsi’ prebivalci oz. državljani Slovenije, bi bila potrebna sredstva za financiranje: število prebivalcev x 12 mesecev x UTD.

Za leto 2008 bi tako potrebovali skoraj 7 milijard, od tega približno:

  • 3 milijarde za zaposlene,
  • 2 milijardi za upokojence,
  • in vse ostalo za vse druge.

Ker bi se po tem predlogu UTD za večino zaposlenih in upokojence kasneje ‘obračunal’ (beri: delodajalec, ki je lahko tudi država, bi UTD vrnil v skupno blagajno), financiral pa bi se dejansko preko glavarine, bi dejanski ‘stroški’ države v resnici znašali ‘le’ 2 milijarde, kar je dejansko toliko, kot država ta hip že porabi za delovanje svojega glomaznega birokratskega stroja in do skrajnosti pogojeno (in zato prepogosto krivic in pasti polno) ‘socialno pomoč’ taistih kategorij prebivalstva.

Dejansko so tako za UTD po predlogu Valerije Korošec sprva dejansko ‘bogatejši’ samo ‘ostali’ (otroci, mladostniki in nezaposleni), torej najranljivejši v družbi, šele v potencialu (in na dolgi rok) pa nato še vsi ostali. In prav slednje je razlog, zaradi katerega gre predlog še kako toplo pozdraviti.

Premalo ambiciozen predlog?

Razočarani, ker se vam predlog ne zdi dovolj ‘ambiciozen’ (ker od njega morda VI ne boste imeli takojšnjih in neposrednih koristi)? Se zdi izračunani znesek veliko prenizek za tako obetajočo idejo?

Če čutite tako, potem po mojem (osebnem) mnenju stvari zgolj ne dovolj dolgoročno, zaradi česar ste spregledali velik potencial dotičnega predloga.

Predlog za uvedbo UTD, ki ga je podpisala sociologinja dr. Valerija Korošec, gre namreč videti zgolj takšnega, kot v samem štartu je. Je zares velik, a zgolj prvi korak k nekoč polnemu in veliko višjemu UTD, ki bo resnično pokril VSE naše temeljne potrebe (po Maslowu). Njegova največja kvaliteta je, da bi ga lahko uvedli praktično takoj (zgolj s posodobitvijo, modernizacijo in torej dopolnitvijo že obstoječega socialnega sistema, prehod v sčasoma polno UTD družbo pa bi bilo tako mogoče izvesti varno, mirno in povsem ‘neboleče’ za vse družbene deležnike). Njen predlog gre hkrati videti zgolj kot temelj, na katerem gre nato graditi in posledično kar najbolj ambiciozno stremeti po več. Slednje bo seveda mogoče uresničevati zgolj po poti iskanja novih virov financiranja UTD (naj si bo to Tobinov ali drugi morebitni novi (ali stari) davki, med katerimi ne bi smel biti izključen niti davek na robote), pa tudi po poti neprestanega zahtevanja, da se obstoječi UTD zviša. Z novimi potencialnimi viri financiranja, ki bi se stekali v UTD blagajno, bi se prvotno izračunan UTD s 300 kaj lahko sčasoma dvignil na 400, 500 … do nekoč morda celo ‘only sky is the limit’ oz. idealno družbo prihodnosti, v kateri ne bo ne denarja in ne iz njega izhajajočih pogojevanj našega bivanja.

Predlog Valerije Korošec gre skratka videti kot prvi (in celo v svetovnem merilu edinstven primerek konkretnega in praktično takoj uresničljivega izračuna) temeljni kamen in ne končni cilj ali celo skrajni domet ‘ideje’. Z uvedbo UTD-ja po predlogu Valerije Korošec se boj za resnično transformacijo družbe s preživelimi sistemi socialne države v družbo resnične blaginje, ki bo sposobna zaščititi vse, šele zares začne!

Njen predlog tudi povsem sovpada z mnenjem večine najbolj gorečih zagovornikov UTD-ja ta hip, ki je …

  • “Sam podpiram najvišji možni dohodek te vrste in sem prepričan, da si lahko danes vse bogatejše države privoščijo izplačevanje temeljnega dohodka, ki presega eksistenčni minimum. A zagovornikom UTD ni treba takoj zahtevati tako visokega temeljnega dohodka. Čeprav se lahko podrobnosti od države do države precej razlikujejo, je verjetno najlaže in najvarneje uvajati UTD najprej na ravni pod eksistenčnim minimumom, nato pa njegov znesek postopno zviševati.”Philippe Van Parijs

Dejstvo, da je z že zelo majhnim UTD mogoče doseči ogromno, dokazujejo številne študije po svetu. Ena takšnih je bila tudi …

V luči potencialno mogočega (in v praksi povsem uresničljivega) pa se predlog Valerije Korošec vendarle in kaj lahko izkaže tudi kot eden izmed ambicioznejših predlogov, ki so nam na voljo ta hip.

Namreč …

Še en oseben razmislek o tem, zakaj se zdi predlog Valerije Korošec na dolgi ugodnejši od bolj radikalnih (ki so finančno težje uresničljivi, manj verjeten pa je tudi družbeni konsenz) predlogov:

  • bolj ambiciozni in radikalnejši predlogi za uvedbo polnega UTD pogosto spregledajo potencialne nevarnosti, ki bi jih takšna vgraditev UTD-ja v obstoječi sistem zagotovo prinesla. Ena od njih je nevarnost ‘polastitve in ugrabitve UTD-ja’. Primer? Delavec na minimalnih prejemkih in prekarni delavec, ki ta hip zasluži morda 600 evrov na mesec, bi v primeru uvedbe polnega UTD v višini 300 evrov poslej morda resda nekaj časa dobival 900 evrov na mesec, kar so pobožne želje praktično vsakega izmed nas. Žal pa se gre glede na trende na trgu dela ta hip upravičeno bati, da bi naročniki njihovega dela (glede na to, da je bil taisti še nedolgo nazaj pripravljen delati isto za veliko manj) UTD sčasoma vračunali v izplačilo za svoje naročilo, v roku leta ali dveh pa bi taisti delavec ponovno životaril na 600 evrov, naročniki njegovega dela pa bi UTD dejansko pobasali v svoj žep. Tudi zato se predlog Valerije Korošec, ki UTD za začetek vračunava v kar že obstoječe prejemke tako, da ta na začetku ne spreminja praktično nič (razen v potencialu, ki ga ima na dolgi rok, pa tudi v primeru, če bi prekarec v tekočem mesecu ali več njih iz katerega koli razloga izgubil ali ne izpolnil delovnih naročil, delavec na minimalcu pa ne dobil obljubljenega izplačila od svojega delodajalca), dobro odgovori na prav takšne izzive prakse. Glede na to, da predlog ne le dovoljuje, temveč tudi stremi k nadgradnji sistema z dodajanjem novih virov financiranja UTD, ima v sebi tako že vgrajeno dotično varovalko tudi proti takšnim anomalijam, z višanjem UTD-ja pa bi potencialno lahko sčasoma izkoreninil najbolj mizerno plačana delovna (ali občasno pogodbena) mesta, za katere gre tako in tako verjeti, da bodo s prihajajočo robotizacijo izginjala sama po sebi. Zahtevnejša dela, ki bodo navkljub robotizaciji ostajala in na novo nastajala, bodo v sistemu prihodnosti z dovolj visokim UTD, ne le ohranila svojo visoko ceno, temveč nosilcem dela omogočala tudi boljše pogajalske možnosti. Dejstvo namreč je, da nam prihodnost zagotovo ne more več obljubiti družbe polne zaposlenosti na klasičen način, kar med drugim pomeni tudi, da se bodo razmerja ponudbe in povpraševanja na trgu (človeškega) dela znatno spremenila.

Za še več infa in razmisleka 🙂