Travmatični dogodki nam brez dvoma povzročijo bolečino, mnogo pa jih ne ve, da to isto velja tudi za spomine na travmo. Čeravno ta ni tako intenzivna kot dejanska izkušnja, pa je tej takoj za petami.
»In zato naš nezavedni um na tem dela in se trudi, da bi nas obvaroval pred bolečimi spomini,« v knjigi The Girl in the Green Dress kot soavtor piše dr. George Blair-West, avstralski psihiater.
»Predstavljajte si, kakšno bi bilo vaše življenje, če mehanizma, ki bi nas obvaroval pred vsemi bolečimi spomini v življenju ne bi bilo. Predstavljajte si mučenje, ko bi se vsako jutro zbudili in bi vas v mislih pričakali spomini na vse izkušnje, ko smo bili osramočeni, prestrašeni ali travmatizirani.«
Te mehanizme jemljemo za preveč samoumevne, zato jih tudi sploh ne poznamo, še ve povedati psihiater.
Psihološke obrambe
Dr. George Blair-West nato opiše 4 temeljne psihološke obrambe, h katerim se (nezavedno) zatekamo ljudje, da bi nas vse hudo, kar se nam je kdaj zgodilo, neprestano ne preplavljalo.
V nadaljevanju si sledijo po hierarhiji od najmanj močnega do najbolj močnega (in sofisticiranega).
1. Potlačitev
Gre za psihološki manever, ki ga vsi poznamo. Spomin (ali dele spomina) potlačimo vsakič, ko o nečem nočemo več razmišljati. Takšen primer je poskus začasne pozabe, da nas v ponedeljek čaka neprijetno opravilo, za katerega smo izvedeli v petek, in to zato, da bi lahko vsaj za silo v miru uživali vikend.
Potlačitev deluje pri manj problematičnih zadevah, o katerih nam ni potrebno nujno razmišljati že tukaj in zdaj. Pomaga nam, da nekatere neprijetnosti lahko vsaj začasno odložimo na kasnejši čas.
2. Represija
Gre za bolj kompleksen poseg v spomin, saj tega potisnemo globlje v nezavedno.
Vsak izmed nas je to že storil s spomini na izkušnje, po katerih smo ostali osramočeni in ponižani. To se zgodi takrat, ko se naslednje jutro zbudimo z mislijo: ’Ne morem verjeti, da sem to storil!’, obenem pa se ob tem skremžimo.
Naše nezavedno prične hitro delovati in v roku meseca dni se dogodka praktično ’ne spomnimo’ več.
Takšni iz zavesti izgnani spomini nam sicer značilno še delajo težave vsakič, ko pridemo v stik s sprožilci. Včasih je dovolj že vonj, glasba ali pa opomba nekoga, ki dotičnega ni pozabil, npr. ’Hej, kaj nisi ti tisti, ki je …?’
Ko se ljudje bodrijo s floskulo: ’Čas zdravi’, se v resnici nanašajo na čas, ki je potreben, da nezavednemu uspe iz zavesti izgnati boleče spomine. Žal pa ti v resnici ne izginejo zares, temveč tičijo tam nekje globoko v nezavednem in čakajo, da jih nekaj spet ’prebudi’.
3. Zanikanje
Ko so stvari zares ogrožujoče, nezavedno včasih uporabi tudi mehanizem zanikanja in tajenja. To običajno deluje zgolj začasno, saj nam življenje (in ljudje) v resnici ne dovolijo živeti brez vedenja o tem.
Primer takšne vrste obrambe bi lahko bil vojni veteran v bolnišnici, ki so mu ravno postavili diagnozo napredovalega pljučnega raka. Napovedali so mu le še od šest do devet mesecev življenja. Pa vendar se je že nekaj dni kasneje pripravljal na odhod domov. Spakiral je svoje stvari in govoril o načrtih za svojo prihodnost. Povsem jasno je bilo, da povsem zanika, da bi lahko imel raka.
Zdravstveni delavci vedo povedati, da je tovrstnega zanikanja med njihovimi pacienti precej, hkrati so tudi mnenja: »Ni mu potrebno vzeti tega zanikanja, realnost bo to storila dovolj hitro. Pustite ga, naj vsaj to kratko obdobje še malo uživa.«
4. Disociacija
Gre za najmočnejšo obrambo od vseh in mehanizem, pri katerem se možgani v skrajnem primeru in soočeni z zares hudo travmo ’domislijo’ nadvse kreativne rešitve, t.j. da ustvarijo (in s pomočjo amnezičnih barier odcepijo) dele osebe, ki nosijo travmatske spomine, in te tako ločijo od siceršnje osebnosti, ki lahko naprej normalno živi, ne da bi jo mučili grozljivi spomini.
Z disociacijo izrinjeni travmatski material lahko ostaja skrit pred človekom tudi še leta in desetletja, včasih celo za vedno. Pa vendar tudi ti spomini ne izginejo zares. Med seboj ostanejo povezani v nezavednem in od tam vplivajo na (travmi in stresorjem izogibalno) vedenje osebe, kot je npr. racionalizacija na način: ’Ne morem k zobozdravniku, sem brez denarja’ ali pa ’Moji zobje so v redu’.
Ljudje, ki pogosto posegajo po disociaciji, so praviloma ljudje, ki so v življenju dali skozi že veliko hudega. Še posebno pogosta je ta obramba pri otrocih. Praviloma velja, da mlajši kot so možgani, bolj plastični so in zato toliko bolj sposobni disociacije.
»Na srečo lahko prav vsi disociiramo do naših skrajnih kapacitet, ko smo soočeni z ekstremno travmo. O takšnih primerih pogosto slišimo z bojišč, ko so vojaki videti povsem sproščeni in notranje mirni navkljub grozljivim poškodbam. Neredko v takšna disociativna stanja padejo poškodovani v hudih prometnih nesrečah,« ve o tem obrambnem mehanizmu povedati dr. Blair-West.
Disociacija sicer obstaja na spektru: od normalne in mile, ki jo izkušamo vsi, do skrajne, kjer že lahko govorimo o disociativnih motnjah, od katerih je na skrajnem robu spektra prav disociativna motnja identitete.
Ta obrambni mehanizem ’uporablja’ (skupaj s 77 milijoni drugih ljudi po celem svetu) tudi 52-letna Jenny Haynes – ženska z dvema doktoratoma, ki živi z disociativno motnjo identitete in je hkrati avtorica knjige, katere soavtor je njen psihiater dr. Blair-West.
Disociativno motnjo identitete nekateri poznajo po zastarelem imenu multipla osebnost. Jenny Haynes je motnjo razvila kot neposredno posledico grozovitih zlorab v otroštvu s strani njenega očeta. Leta 2019 je Jenny uspelo, da je očeta v razvpitem javnem sodnem procesu uspela za naslednjih 45 let spraviti za zapahe. S to obsodbo je postavila tudi sodni precedens. Prvič v zgodovini pravno-sodnih postopkov je bila disociativna identitetna motnja uporabljena in priznana kot dokaz za preteklo zlorabo, prav tako je avstralsko sodišče prvič v zgodovini dopustilo, da je pričal alter – kot pravijo alternativnemu osebnostnemu stanju pri disociativni identitetni motnji. In Jenny Haynes premore več kot 2500 njih.