Večina mačjeljubcev je mnenja: Da!
Mačke izražajo številna čustva in občutke, med njimi ugodje, frustracijo in naklonjenost. A medtem ko nekateri lastniki mačk naravnost prisegajo, da bi pri njihovih mačkah zlahka našli tudi čustva ljubosumja, zavisti in celo maščevalne kljubovalnosti, so stroka in poznavalci mnenja, da v tej smeri ne gre pretiravati in mačkam vsepovprek pripisovati ‘človeške’ čustvene odzive. Takšno počlovečeno videnje mačjega vedenja dejansko kaže na nepoznavanje mačje nature in njenega okolja.
Po mnenju nekaterih drugih znanstvenikov pa naj bi bil odgovor na prvotno vprašanje: Ne!
Ti so mnenja, da smo ljudje enostavno nagnjeni k antropomorfnemu (t.j. k pripisovanju človeških kvalitet živalim) videnju živali kot ‘nadomestnih’ otrok, zato njihove instinkte zmotno prevajamo v jezik človeških emocij. Še več. Nekateri znanstveniki so celo mnenja, da so živali – tudi mačke in psi – zgolj nekakšni ‘stroji’ iz mesa in krvi, programirani za golo preživetje in reprodukcijo. Tudi nekatere kulture in religije učijo, da so ljudje napram živalim superiorni in da živali ne premorejo čustev. Tako Kitajci, na primer, za živali nimajo njim lastne besede, saj jim pravijo kar ‘premikajoče se stvari’, živali na tržnicah pa obravnavajo kot zelenjavo – nečutečo stvar, ki pa se – silom prilike pač – giblje in oglaša.
Kateri od obeh, diametralno nasprotnih pogledov na (ne)čustven svet živali je pravilen?
Najverjetneje bi resnico ponovno morali iskati nekje v sredini.
Morda kar pri behavioristih …
Štirje bazični instinktivni odzivi in učenje
Behavioristi – proučevalci vedenja ljudi in živali – prepoznajo štiri bazična vedenja, ki jih je moč najti pri skoraj vseh živalih. Gre za štiri temeljne insinktivne reakcije preživetja, to so: boj, beg, hranjenje in razmnoževanje.
Ključno vlogo pri teh štirih temeljnih reakcijah odigra adrenalin.
Ko živali nekaj ali nekdo prečka pot, je njena instinktivna reakcija: ‘Naj pobegnem ali ostanem in se borim?’ Gre za samo-ohranitvene reakcije. In v primeru, da nobeden od odzivov ni ustrezen, se aktivirata naslednja dva primarna instinkta: ‘Naj to pojem? Ali s tem seksam?’
Šele ko so vse štiri možnosti bazičnih reakcij izčrpane, se bo v živali zbudila bodisi radovednost ali pa ignoranca do nenadnega ‘pojava’, čemur že lahko rečemo modifikacija bazično instinktivnega s pomočjo učenja ali pogojevanja.
Sposobnost učenja in modifikacije bazičnih vedenj je pri živalih (še posebno psih) potrdil že slavni Pavlov eksperiment pogojnega refleksa, v katerem je pse z vztrajnim ponavljanjem naučil, da so hranjenje povezali z zvokom zvonca. S tem je dosegel, da so psi sčasoma reagirali (se pričeli sliniti) tudi že samo na zvok zvonca (torej tudi, ko hrane v resnici (še) ni bilo v bližini).
A da nadaljujemo … pri mačkah bi bil t.i. Pavlov pogojni refleks lahko viden tudi takole:
- Mačke pogosto ignorirajo druga drugo, da bi se tako ognile potencialnemu konfliktu. In mačka, ki bi odraščala poleg zajca, bi sčasoma ob srečanju z njim (ali kasneje kakšnim drugim zajcem) izgubila odziv ‘Uuu, glej hrana!’.
In kako pride do tovrstne nadgradnje instinkta?
Pri ljudeh, in verjetno je podobno tudi pri mačkah, lahko potujejo ti instinktivni odzivi po dveh ‘poteh’ skozi možgane:
- ‘hitra in umazana’ rezultira v instinktivno, skoraj takojšnjo reakcijo,
- ‘počasnejša in premišljena’ pa je modifikacija taistega instinkta, reakcija pa ni takojšnja.
Prav naučeni odzivi torej ‘tečejo’ po poti ‘premisleka’.
Tudi pri mačkah.
A zakaj?
Ker življenje to od njih zahteva.
Štirje bazični instinkti so sicer dovolj za preživetje primitivnih primerkov živali (insekti). Ljudje, mačke, psi in druge višje razvite živali pa za svoje življenje v razgibanem okolju, bogatem z najraznovrstnejšimi izzivi, potrebujejo več kot zgolj štiri bazične instinkte. Kompleksno okolje pač zahteva kompleksnejšo odzivnost. In čustvo (za razliko od instinkta) to tudi je – kompleksen preplet notranjega (instinktivnega in vrojenega) z naučenim (pridobljenega iz izkušnje):
- npr. večina živali bo zbežala ob nenadnem, glasnem hrupu, po drugi strani pa poznamo lovske pse in policijske konje, ki so naučeni, da ob nenadnem gromu iz strelnega orožja obstanejo na mestu (z nekaj znaki instinktivnega nelagodja). In tako se bo tudi mačka sčasoma naučila modificirati svoj primarni boj/beg odziv na življenje ogrožajočo situacijo z, npr. zgolj umikom na knjižno polico, namesto v nori beg pred gromoglasnim sesalcem.
Nadgradnja s šestimi bazičnimi čustvenimi odzivi
In kakšno vlogo naj bi pri živalih pravzaprav igrala čustva?
V divjini velja, da so dobrodošla vsa tista vedenja in čustva, ki kakorkoli zvišujejo možnost preživetja in razmnoževanja ter izboljšujejo možnost nadaljevanja celotne vrste.
To, čemur ljudje pravimo ‘ljubezen’, bi v primeru živali (povedano neromantično) lahko videli v neki obliki povezanosti para (včasih zgolj za časa paritve, v drugih primerih lahko tudi za daljše obdobje) in navezanosti enega (ali obeh) staršev na podmladek, dokler ta ni sposoben skrbeti sam zase. ‘Ljubezen’ dejansko izboljšuje preživetvene možnosti posameznikov (ki skrbijo drug za drugega) in njihove vrste.
Živali se seveda morajo prilagoditi spremenjenemu okolju, čeravno je za prilagoditev včasih potrebno tudi po več generacij (v tem primeru se prilagoditev zgodi skozi spremembe genetskega koda) ali pa zgolj v enem samem življenju (kar je mogoče le s pomočjo učenja in uporabe inteligence).
In mačke so v tem oziru takšne, kot smo ljudje! Na svet smo prišli opremljeni z številnimi emocijami, ki nam pomagajo preživeti in se prilagoditi.
Poznamo šest bazičnih instinktivnih emocij, s katerimi smo se na svet rodili (in to z razlogom – če bi se jih morali šele priučiti, bi kaj lahko ne živeli prav dolgo). Ta čustva so pri ljudeh povezana z določenimi možganskimi centri ali pa hormonskimi oz. kemičnimi odzivi v telesu. S temi preživetvenimi odzivi naj bi se zaščitili pred določnimi pogoji in zase ustvarili kar najbolj ugodne okoliščine. Večina jih je zato tudi vezana na udobje in neudobje.
To so: strah, gnus, poželenje, žalost, sreča in jeza.
In stroka verjame, da bi pri mačkah lahko našli podobne fiziološke odzive, seveda pa na tem mestu ne gre kar potegniti enačaja med človeškim in mačjim čustvovanjem:
- Mačke resda izražajo tako strah kot poželenje, kadar so soočene s pravimi stimulusi (naj bo to v vidnem, slušnem ali vohalnem polju), po drugi strani pa jim ne gre kar apriori pripisovati tudi sposobnosti ‘ljubezni’ (vsaj ne takšno, kot jo poznamo ljudje), saj ta zahteva določeno stopnjo abstraktnosti, ki je mačke najvejretneje ne premorejo.
Še vedno torej velja, da je poželenje (ali strast) pri mačkah omejena zgolj na goli paritveni nagon (in hormonalno pogojene aktivnosti), medtem ko je ljubezen čustvena ‘navlaka’, ki – velja vsaj za večino ljudi – spremlja (nadgrajuje) človeški gon k reprodukciji.
Behavioristi so na tem ‘razpotju’ skratka mnenja, da gre enostavno sprejeti naslednje dejstvo:
- Ljudje premoremo širši spekter čustev od mačk, tiste emocije, ki pa jih z mačkami (in ostalimi višje razvitimi živalmi) delimo, pa naj bi bile pri ljudeh bolj subtilne, razvite in rafinirane.
In tako smo se počasi prebili do …
Sekundarna abstraktna in kompleksnejša čustvovanja
Trenutno velja prepričanje, da so bolj abstraktna čustvovanja rezervirana zgolj za človeško vrsto. In zato, kadar pri mačkah zaznavamo vedenja (in čustvovanja), ki bi jih lahko pripisali altruizmu, olajšanju … stroka običajno verjame, da gre zgolj za racionalizacijo naših lastnih emocij ali pa mešanico večih osnovnih emocij.
Pa vendar, v nadaljevanju objavljamo izbor najbolj zanimivih primerov iz čustvenega življenja mačk, in nekateri izmed njih dajejo slutiti, da klasifikacija čustvenega sveta živali morda vendarle še ni povsem končana …
Zanimivosti iz sveta mačjih čustev:
- Mačke občutijo in izražajo frustracijo. Življenje mačk v svetu ljudi je polno frustracij, ki jih te učljive živalice rešujejo kot vedo in znajo. Mačke so močno prilagodljive, vseeno pa so v njih živi števini instinkti divje nature, ki jih morajo izživeti npr. lov, teritorialnost. So živali svobode, ki so ustvarjene za življenje zunaj štirih sten. Ker se je njihovo okolje spremenilo do te mere, da je – tudi zunaj domov ljudi – njihovo življenje okrnjeno, nevarno in omejeno, naj lastnik hišne mačke poskrbi za bolj stimulativno okolje, ki bo zmanjšala frustracije v stanovanju živeče mačke. Razna igrala in plezala mačkam omogočajo ventiliranje predatorskega vedenja in generirajo njeno zadovoljstvo.
- Lastniki mačk so prepričani, da znajo biti mačke ljubosumne. Stroka verjame, da lastniki zgolj racionalizirajo in na silo človečijo mačja čustvovanja. Mačje ‘ljubosumje’ je namreč kaj lahko zgolj odziv na številne bazične izzive: mačka išče boljšo pozicijo v hierarhiji doma ali pa je prisiljena tekmovati z močnejšo ali prilagodljivejšo mačko za hrano in pozornost. Mačke v teh primerih zagotovo ne razmišljajo ‘ljubosumna sem na tisto mačko’, temveč je verjetneje, da jo motivirajo vzgibi ‘sem močnejša od tiste mačke, zaslužim si biti dominantna tukaj’. Mačke sicer niso tako močno hierarhalne kot psi, vseeno pa se med njimi v gospodinjstvih z več mačkami neka hierarhična lestvica vendarle vzpostavi.
- Je maček zares lahko ‘užaljen’, ‘škodoželjen’ ali ‘maščevalen’? Če si bila nekaj časa odsotna, je precej verjetno, da bo mucek potreboval nekaj časa, da se ponovno navadi na tvojo prisotnost. Tvoja vrnitev namreč poruši hierarhični red in mačka ni povsem prepričana o svojem položaju v domu. Na novo se mora vzpostaviti vez lastnik – mačka (podobno, kot vez mačka – mačji mladič). Te skuša kaznovati za odsotnost? Precej neverjetno – verjetno je to zgolj naša počlovečena interpretacija mačjega vedenja. Se mačka kuja? Takšnemu vedenju bi lahko rekli tudi tako, saj se mačka ogiba interakciji z lastnikom, dokler se ne vzpostavi neko ravnotežje sil v gospodinjstvu in na novo osvojijo tipični vedenjski vzorci.
- Mačke kažejo veselje, kadar so v njihovi bližini njim znani ljudje – pogosto podobno razmerju mačka/mladič. Bližina skrbnika in negovalca (nadomestnega starša) v mačkah sproži odzive veselja (to je bazična emocija). V gospodinjstvih z več mačkami, večina mačk prevzame vlogo mladičev in dovolijo, da se jih boža, se z njimi igra, se jih hrani, greje … Z izražanjem veselja (kar ljudje pogosto razumemo kot izražanje ljubezni ali naklonjenosti) mačke jačajo odnos mačka – lastnik in si tako zagotovijo nadaljno oskrbo z družbo, pozornostjo in nego.
- Žalost in žalovanje sta rezultat nenadne prekinitve razmerja. Mačke se še kako zavedajo dejstva, da je njim dobro znana oseba ali druga mačka odsotna. Odsotnost pomembnega člana v gospodinjstvu zna porušiti ali spremeniti hierarhijo v domu. Stroka meni, da ne gre za žalost, kot jo poznamo ljudje, temveč za stres, ki ga nenadna odsotnost nekoga ali nečesa povzroči. Mačja mati bo, ko pogreši mačjega mladiča (naj so ga vzeli in oddali ali pa je odtaval, poginil …), še nekaj dni tavala naokoli, ga iskala in klicala. Mačka bo v teh dneh izkazovala vidno mentalno trpljenje. Če je odsotnost pomembnega drugega dolgotrajna, se stres lahko stopnjuje tudi v psihičen umik (depresijo) mačke ali, v drugi ekstrem, pretirano navezanost mačke na dolgo-odsotnega.
Tako kot pri naklonjenosti, je potrebno biti pri analizi vzrokov za žalovanje previden, preden bi zagovarjali argument, da živali ne čustijo podobnih čustvovanj žalosti kot ljudje. Največja razlika med mačkami in ljudmi bi na tem mestu bila, da mačke izražajo žalost ob odsotnosti nekoga, ki v njih sproža odzive veselja, medtem ko ljudje čutijo žalost tudi, kadar umre njihov daljni sorodnik ali celo javna osebnost, ki je osebno ne poznajo. Mački v tem oziru torej ne manjka kvaliteta čustvovanja, temveč sposobnost abstraktnega (in spominskega dosega), kar ljudem omogoča, da čutijo žalost tudi zaradi nekoga, ki ga nikoli niso v živo spoznali ali pa so bili od njega ločeni večji del svojega življenja.
- Žalost in depresija pri mačkah? Znan je primer para mačk, ki jim je umrl lastnik. Obe mački so odpeljali v zavetišče, tam pa nista hoteli zaužiti niti grižljaja. Da bi zmanjšali njun stres, so ju nastanili v dom njunih posvojiteljev, veterinar pa je zanju predpisal stimulatorje apetita. Ena od obeh mačk si je kmalu opomogla, medtem ko je druga ostala skrajno ‘depresivna’ in ‘vase zaprta’. Mačko so skušali hraniti tudi na silo, a brezuspešno, sčasoma pa je zbolela, tako da so jo morali evtanizirati. Obdukcija je pokazala, da z njo ni bilo nič narobe in da se je ‘zgolj’ iztradala do smrti.
- Samomor zaradi žalosti? Obstaja celo evidentiran primer mačka, za katerega verjamejo, da je šel od žalosti prostovoljno v smrt. Pred kolesa tovornjaka naj bi sicer vajen prometnih ulic skočil kmalu zatem, ko mu je umrl lastnik. Seveda pa lahko o resničnih motivih tega mačka zgolj ugibamo.
- Mačje travme in nočne more? Ena od takšnih zgodb, iz zavetišča pravi, da je imel maček Sappho redne nočne more po travmatični smrti lastnika pred njegovimi očmi. Sappho naj bi se po tem dogodku nekaj časa redno zbujal iz nočnih mor in se vidno bal zaspati. Pri posvojitelju pa naj bi se v takih trenutkih zatekel k posvojitelju, ki ga je za silo pomiril šele s crkljanjem, ali pa se sredi noči zavlekel v posteljo novega lastnika, kjer naj bi v najglobjem kotu postelje ‘jokal’ (z žalostnim mijavkom na sekudno), vse dokler strah in žalost nista izzvenela.
- Mačke vedo, kaj je smrt? Zdi se, da mačke vedo, kdaj nekdo ni več živ – čutijo temperaturno razliko telesa, spremembo tudi zavonjajo ipd. V primerih, ko so mačkam pokazali truplo pred tem živega, le te kasneje tega niso več iskale naokoli (kar bi sicer počele v njegovi nenadni odsotnosti). Tudi stroka je tako mnenja, da mačke najverjetneje do neke mere ‘razumejo’, da nekdo, ki je umrl, ne bo več oživel.
- Ali mačke vedo, da miš na televiziji ni prava? Že mačji mladiči se hitro priučijo, da odsev v ogledalih in na televiziji ‘ni resničen’. Pa vendar jih to ne ovira pri tem, da bi se, ko si to želijo, s tem ne bi poigrali. Udarjanje po premikajočih s objektih je instinktivno in kadar mačka npr. skače v televizijski sprejemnik, gre v tem videti zgolj igro in izživetje njenega lovskega nagona. Mačka pri tem seveda ‘ne pričakuje’, da bo objekt tudi zares ujela (razen, če televizijskega sprejemnika še nikoli ni videla). Podobno je z ogledali in odsevi na steklih. Neizkušena mačka in mačji mladič očitno pričakuje, da je mačka v odsevu za ogledalom. Naježena dlaka in svarilni ravs s tačko kaže njeno vznemirjenost. Po nekaj neuspešnih preverjanjih za steklom (in manjko vsakršnega vonja po drugi mački), to podobo v zrcalu sprejme kot novo igračo. Dogaja se celo, da tudi mačke, ki so sicer vajene ogedal, pogledajo, kaj se skriva za njim, pri čemer gre sklepati, da se pač igra – sicer pa, nikol se ne ve ?
- Je mačke lahko sram? Mačke niso zgolj predatorji, temveč tudi plen večjih živali. Poleg tega so tudi ‘programirane’, da se z ostalimi mačkami borijo za ozemlje in paritvene partnerje. Če v takih okoliščinah pokažejo kakršnokoli slabost, si lahko na glavo nakopljejo izziv mlajših in močnejših rivalov ter so posledično izgnane s svojega teritorija. In ravno zato, večina mačk skriva svoje slabosti – znake bolezni, poškodb in bolečine. Tudi mačka, ki je nerodno padla s police, se bo običajno ‘delala’, kot da se ni nič zgodilo (vse samo zato, da bi ne pokazala svoje šibkosti). Podobno reagirajo tudi nekateri ljudje, ki v trenutkih nerodnosti iščejo najbolj neverjetne izgovore (padel ni, ker je bil pijan, ampak ker je drselo). A medtem ko ljudje govorijo z besedami, mačke govorijo s telesom. Mačka se bo po takšnem dogodku tipično usedla in si pričela čistiti dlako (‘nič se ni zgodilo’).
Torej?
Ali mačke imajo čustva?
Mačke (in vse ostale živali) seveda imajo čustva, vendar pa je ta potrebno interpretirati v skladu z njihovimi fizičnimi potrebami in njim lastnemu okolju. Mačke premorejo manj široko paleto čustev kot ljudje, pa tudi njihove reakcije na stimulacije iz okolja se razlikuje od teh pri ljudeh, pa vendar zdaj že lahko rečemo, da mačke še kako izkazuje številne odzive, ki jasno kažejo na njihovo bogato čustvovanje.
Za več branja na to temo priporočamo v branje prispevek Sarah Hartwell: Do cats have emotions?
Prevedla, uredila (in se za morebitne izgube s prevodom počuti krivo) Nataša Zupanc