Alternativna medicina je medicina placeba

Ali po desetletjih navduševanja nad vsem, kar diši po alternativnem, vendarle prihaja do streznitve? Videti že je tako. In bil je skrajni čas!

Valu bestselerjev s pop psihološkimi recepti za gotovi uspeh, popolno zdravje in uresničenje vseh srčnih želja po poti vseh mogočih manipulacij z energijami, mentalom, čustvi in/ali telesom se počasi le postavljajo po robu drugačne vrste knjig, člankov in oddaj. Drugačne po tem, da temeljijo na resnični znanosti, in pa v tem, da izsledke najnovejših študij končno prevajajo v obliko, jezik in medije, ki so blizu širši javnosti.

Kdo ima koga za norca?

Ena takšnih, zanimivejših, za katero bi bilo škoda, če bi jo v našem prostoru povsem spregledali, je knjiga ‘Trick or Treatment? Alternative Medicine on Trial‘ (v prevodu: Zdravilo ali slepilo? Alternativna medicina na zatožni klopi).

Delo Simona Singha, fizika in avtorja poljudno znanstvenih knjig, in Edzarda Ernsta, profesorja komplementarne medicine, ovrednoti dotlej znane znanstvene dokaze za akupunkturo, homeopatijo, zeliščarstvo in kiropraktiko, delno pa popiše tudi še 36 drugih podobnih alternativnih praks.

V tej svoji knjigi o alternativni medicini, ki je izšla 2008, omenjena avtorja ugotavljata predvsem eno:

znanstvenih dokazov za vse v knjigi obravnavane alternativne tretmaje enostavno ni ali pa so ti pomankljivi in ne dovolj relevantni.

… in to vključno s homeopatijo, za katero sta se zedinila, da je popolnoma neučinkovita:

“Homeopatija ni nič drugega kot placebo, pa naj homeopati govorijo kar hočejo!”

In čeprav v knjigi predstavljata dokaze o tem, da so akupunktura, kiropraktika in zeliščarstvo do neke mere lahko učinkovite zdravilske metode, pa na koncu zaključita, da nevarnosti (in stranski učinki) tovrstnih tretmajev močno prevagajo nad morebitnimi dobrobitmi.

Nevarnosti?

Čeravno na takšne stvari pogosto (raje) ne pomislimo, menda namreč drži, da:

v primeru zeliščarstva lahko prihaja do spodbijanja ali nepričakovanih kemičnih reakcij med različnimi učinkovinami,
pri akupunkturi obstaja kar precejšnje tveganje za raznorazne infekcije,
potencialne poškodbe vratu ob kiropraktični manipulaciji pa prav tako ne gre spregledati. Zaradi nje bi nas kaj lahko doletela celo zapoznela kap.

Ne sliši se torej nič kaj obetavno. Še manj pa navdušuje, da so zaradi zadnjega svarila Simona Singha celo tožili …

A bi še eno knjigo?

Morda tisto, ki je izšla istega leta, izpod peresa Rose Shapiro, avtorice in novinarke s področja zdravstvenih tematik. Njena knjiga o alternativni medicini nosi nadvse provokativen naslov. Takšnega, ki si ga človek zapomni: Suckers: How Alternative Medicine Makes Fools of Us All (ali v prevodi: Tepci: Kako se alternativna medicina dela norca iz vseh nas!).

In knjiga navkljub nazornemu naslovu ni zgolj zabavno branje. Odpira namreč temo alternativnih tretmajev, ki jih dandanes alternativci na praktično vsakem koraku ponujajo bolnikom z rakom.

Po detaljni reviziji izsledkov študij številnih alternativnih praks, Shapiro svojo knjigo zaključi:

“Homeopatiji ni mesta v uradno priznani medicini in je v ponudbi nacionalnih zdravstvenih sistemih ne bi smelo biti. Tudi alternativna medicina bi morala biti podvržena istim regulacijskim normam kot farmacevtska industrija, zatorej ji ne bi smeli dovoliti, da se tej regulacije ogne s tem, da svoja ‘zdravila’ naziva z ‘prehranski dodatki’. Z ustreznimi zakonskimi akti za zaščito bolnikov z rakom bi morali zagotoviti, da se zaščiti in obvaruje bolne in obupane pred pohlepnimi mazači. In naše univerze ne bi smele dobivati državnih subvencij za to, da učijo o nadnaravnih neumnostih pod krinko domnevne znanosti.”

Alternativa temelji na placebu

In da je placebo še kako in praktično neločljivo povezan z danes tako popularnimi novodobnimi, pa tudi tradicionalnimi alternativnimi metodami zdravljenja, je prepričan tudi Britanec Nicholas Humphrey, avtoriteta na področju teoretične evolucijske psihologije, mednarodno pa znan tudi po svojem delu in študijah človeške inteligence in zavesti.

Na spletu je med drugim moč najti nadvse zanimive posnetke živahnega pogovora o alternativni medicini Nicholasa Humphreya, predavatelja, profesorja, člana številnih raziskovalnih timov in avtorja številnih storokovnih publikacij, s slavnim Richardom Dawkinsom, britanskim etologom, evolucijskim biologom in avtorjem znanstvenih knjig (med drugim sta njegovi tudi slavna: Sebični gen in Bog kot zabloda).

Dawkins je Humphreya izzval z nekaj vprašanji za svojo oddajo ‘Enemies of Reason’, njun pogovor pa je nazadnje trajal kar uro in pol.

Večji del teh posnetkov je končalo na youtubu, kjer si jih je snelo, prepošiljalo, objavljalo, predvsem pa ogledalo na tisoče tisočev spletnih uporabnikov. Vsekakor veliko več, kot je kdajkoli prebralo Humhreyeve tekste, ki jih je redno objavljal v znanstvenem časopisju. Humphreya je ta odziv laične javnosti ne le presnetil, temveč tudi razveselil. Vse to si je namreč potihem vseskozi želel tudi, ko je svoja spoznanja leta in leta objavljal v resnih in častitljivih publikacijah.

In kaj je Humphrey imel povedati Dawkinsu, da je tako zintrigiralo tudi javnost?

Predvsem ga je že na začetku šokiral s trditvijo, da:

“… seveda je alternativna medicina učinkovita. In učinkovita je z razlogom. Ljudem vliva gotovost in občutek varnosti. Podpre jih v prepričanju, da so v zaščitenem okolju, v katerem se lahko sprostijo skrite zaloge njihove lastne zdravilne energije. V takšnih okoliščinah se lahko odrečejo svojim obrambnim mehanizmom.”

In ko sta v nadaljevanju nato še klepetala, se je Dawkins s Humphreyem le težko ne strinjal.

Nezavedno, kjer živi notranji zdravnik

Humphreyeve poglede na alternativno medicino, o katerih se je v podrobnosti razpisal v blogu na temo Evolviran samoregulacijski sistem, v nadaljevanju (kolikor se da) na kratko povzemamo.

Če se vrnemo v času nazaj, bi se verjetno vsi strinjali, da do pred slabimi stotimi leti praktično nismo poznali medicine v današnjem pomenu besede.

Ne še tako dolgo nazaj zdravniki niso premogli današnjega arzenala učinkovitih fiziološko – medicinskih sredstev, pa vendar je posredovanje zdravnikov pogosto delovalo. Dejstvo je, da se medicina izpred sto let za svoje ‘uspehe’ lahko zahvali predvsem placebu. Za to, da so ljudje po tretmajih dejansko čutili manj bolečin, vročina je padla, vnetja so se unesla …, pač ne more biti in tudi ni druge razlage.

Zgodovina medicine, kot jo poznamo danes, je tudi sicer kratkega veka. Še več. Lahko bi rekli, da ima sodobna medicina dejansko skupnega prednika s sodobno alternativno medicino.

Od takrat ko so prvi ljudje verovali, da je bolezen božja kazen, ki jo znajo ozdraviti le duhovnik in čarovnik, pa do prvega razpotja – ‘očeta medicine’ – grškega zdravnika Hipokrata, ki je kot prvi izjavil, da je narava tista, ki povzroči in pozdravi bolezen, ne magija, ter se zavedal, da telo premore svoje lastne zdravilske kapacitete, se je namreč že pisalo 5. stoletje pr. n. št..

A če gremo v času še dlje nazaj, 10 ali kar 20.000 let nazaj – bi videli naslednje:

“Ekscentričnosti takrat niso tolerirali. Nenavadno visoka inteligentnost ni bila tolerirana. Celo zgolj neobičajno vedenje ni bilo tolerirano. Od ljudi se je pričakovalo, da se bodo prilagodili in zato so se prilagodili. Prilagodili so se po znamenjih, ki so jih razbrali iz svojega okolja. Po zgledih tega, kar naj bi bilo prav in kar naj bi bilo spodobno – prilagojeno – vedenje. Kot odgovor na znake iz takratne kulture so ljudje kalupili svoje osebnosti. In tako je še danes,” trdi Humphrey.

In Humphrey v to ni le prepričan, temveč ga v njegovih trditvah podpirajo tudi nedavni eksperimentalni dokazi študij nezavednih vplivov.

Znano je, kako signali (vtisi) iz lokalnega okolja vplivajo na ljudi, ne da bi se ti tega vpliva sploh zavedali. In znano je, kako družbena klima spreminja njihove karakterje in odnos do stvari ter kako usmerja in regulira persono, ki jo ljudje nato kažejo svetu.

Izsledki teh aktualnih študij nedvomno razkrivajo, kako okolje oblikuje naše moralne sodbe, politična prepričanja, kako definira naš odnos do osebne higiene … praktično vse, česar se lahko spomnite, je prek našega neverjetno voljnega nezavednega sovplivano iz okolja.

In tako kot so se vročični bolniki pred tisočletji obračali na kakšnega vrača ali šamana, ki je v njih prebudil (jim dal signal ali dovoljenje, ki so ga potrebovali, in to na način, ki so ga potrebovali) samozdravilen proces, tako dandanes ljudje taisti impulz iščemo in najdemo pri modernih alternativnih zdravilcih.

Zdravilci torej ljudi dejansko ne zdravijo, temveč v njih prebujajo njim lasten proces naravnega zdravljenja:

“… ko se človekovo zdravje nenadoma izboljša pod vplivom placebo tretmaja, govorimo dejansko o samo-ozdravljenju.”

Strošek za organizem je enormen

Verjetno je na mestu vprašanje:

če smo se ljudje sposobni ozdraviti sami, zakaj teh samozdravilnih sposobnosti ne aktiviramo kar sami, takrat, ko jih potrebujemo? Zakaj potrebujemo spodbudo iz okolja v obliki namiga, dovoljenja, sladkorne tabletke, od šamana?

“Aktivacija imunskega odziva je za telo energetsko potratna. Naš metabolizem s takšno akcijo naraste za 15 odstotkov, in to celo, če gre zgolj za reakcijo na navaden prehlad. Povrhu vsega pa organizem potrebuje za izdelavo antiteles številna redka hranila, ki jih moramo kasneje nujno nadomestiti.”

In glede na ‘stroške’ takšne nenadne aktivacije samozdravilnega sistema v nas, si lahko lažje predstavljamo, zakaj takojšnja samo-ozdravitev od polno razvite bolezni s stališča organizma ni nujno vedno nekaj pametnega (niti dobrega). Pravzaprav se je v minuli zgodovini človeštva pogosto dogajalo, da okoliščine niso bile najbolj naklonjene hipnim samo-ozdravitvam, saj pričakovane dobrobiti v danem trenutku niso nujno bile v ugodnem sorazmerju z enormnimi stroški za organizem.

Da bi organizem ne naredil kakšne kapitalne napake, se je naučil biti previden – kar seveda pomeni tudi, da so takšni tudi naši obrambni mehanizmi. To je tudi eden od razlogov, zakaj npr. organizem bolečine ali vročine (obrambna mehanizma telesa) ne opusti tako zlahka, vsaj ne do trenutka:

ko je popolnoma jasno, da je nevarnost minila,
ko vemo, da smo v dobri formi,
in ko ni videti, da bi se v bližnji prihodnosti kaj kmalu zgodilo še kaj hujšega (telo pa bi vso svojo ‘municijo’ že zapravilo npr. v borbi proti parazitom).

Samo-ozdravitev od nas (našega telesa in imunskega sistema, psihe in nezavednega) vsekakor zahteva – ali bi moralo zahtevati – pametno odločitev.

“Tako kot jaz to razumem, je naš notranji zdravnik, ki mu pravim ‘zdravstveni upravljalni sistem’, evoluiral do te mere, da sam in avtomatično opravi nekakšno ekonomsko analizo priložnosti in stroškov samozdravljenja. To stori na podlagi naših energetskih in siceršnjih rezerv, nevarnosti trenutne situacije in potencialnih predikcij prihajajočega. Sistem pravzaprav funkcionira kot kakšen dober manager bolnišnice, ki se glede na razpoložljive vire odloča o tem, kako hitro je potrebno tretirati določenega bolnika, kdaj ga bo mogoče odpustiti iz bolnišnice in podobno, pri čemer se zaveda tega, da je morda tik pred vrati kakšna grozeča epidemija ali pa zaradi bližine sušnega obdobja morda v naslednjih nekaj tednih in mesecih ne bo več hrane v izobilju.”

Zimski prehlad se zdravi dalj časa

In prav zato je ta naš notranji zdravnik precej bolj previden pri zaganjanju imunskega sistema v času zime in samo zato prehlad pozimi traja precej dlje kot tisti, ki se ga nalezemo poleti.

Ne gre torej za to, ker nas pozimi zebe, temveč zato, ker se naše telo, na osnovi globoko vsajenih evoluiranih varnostnih programov, odloči, da v času zime ni varno na polno izkoristiti imunskih zalog (za razliko od poletja, ko je npr. prehrana bolj vsestranska).

Da je temu res tako, je potrdila študija s hrčki, ki so jim injicirali bakterijo, zaradi katere bi lahko zboleli. Medtem, ko so enega hrčka držali pod umetnim poletnim ciklom izmenjevanja dneva in noči, zaradi česar se je zdelo, kot da je poletje, v drugem primeru pa so drugega hrčka držali v umetno ustvarjenih okoliščinah zime. Izkazalo se je, da se je imunski sistem hrčka v umetnem poletnem ciklu hipno in polno aktiviral napram bakteriji in popolnoma ozdravel, medtem ko je bilo hrčku ‘zime’ še dolgo slabo.

In po taistem principu deluje tudi placebo.

Deluje zato, ker nekaj ali nekdo vpliva na (nezavedno) prepričanje ljudi o tem, da je situacija bolj rožnata, kot v resnici je. Prav tako, kot lahko umetni svetlobni cikel pretenta hrčka, tako placebo ljudem sporoča lažne informacije o tem, da se je varno podzraviti. In nato se zgodi prav to.

“Dandanes živimo v svetu, ki je veliko varnejši pred infekcijami, naša prehrana je boljša, pa tudi bolj varni smo pred različnimi nevarnostmi, ki bi sicer prežale na nas. In zato si lahko pogosteje privoščimo tveganje, da spustimo svoje obrambne zidove, ko nas v to prepriča ‘kačja slina’, psihoanaliza, orgonski sevalnik ali karkoli nas že tam zunaj prepriča, da to storimo.”

In zato lahko medicino placeba dandanes štejemo kot nekvalificiran blagoslov.

Ti endogeni (notranji) procesi zdravstvenega sistema se aktivirajo prav preko socialnih kontaktov v naši lastni socialni skupini, kar je jasna evolucijska prednost, s pomočjo katere si lahko opomoremo od bolezni in/ali nam pomaga izboljšati kvaliteto življenja (s predpogojem, da zaupamo svoji skupini ali posamezniku v tej skupini).

Da je naš notranji zdravnik močno povezan s socialnim elementom in je praktično evoluiral v kontekstu socialnega, pa potrjujejo raziskave na primatih:

Pri šimpanzih (človeku najbližjih sorodnikih) so pri nekaterih šimpanzih opazili poudarjeno altruistično vedenje, ki ga usmerjajo v nego bolnih sovrstnikov. V moderni družbi ljudi bi bil takšen zaupanja vreden posameznik lahko zdravnik, v starodavnih družbah pa je bil to morda kar kakšen vrač ali šaman. Ti altruistični šimpanz pravzaprav predstavljajo evolucijske začetke šamanizma in moderne medicine (Benedetti).

Kakšno težo ima socialna podpora v primeru lajšanja bolečin so pokazale tudi študije protivnetnih učinkov lažnega ultrazvoka (Hashish, Harvey et al. 1986; Hashish, Hai et al. 1988).

V eni od teh študij so ugotovili, da se je placebo učinek zgodil samo, kadar je umetni ultrazvočni aparat nekdo upravljal. Kadar so pri istih fizičnih znakih z aparatom upravljali pacienti sami, pa je placebo učinek izostal. Kar daje slutiti, da je že posredovanje socialne podpore dovolj, da se sproži placebo odziv.

Če Wallova teorija drži, je naravna selekcija povezala možganske centre z informacijami iz socialnega okolja in tistimi, ki generirajo bolečino – in to je seveda moralo biti v interesu evolucije. In kot je Steve Stewart-Williams, evolucijski socialni psiholog, poudaril, da je bolečina eden od vitalnih obrambnih mehanizmov ter da tisti, ki nimajo sposobnosti čutiti bolečine, nikoli niso živeli prav dolgo.

A kakšna bi bila prednost, da bi v sebi premogli mehanizem, ki bi bolečino ugasnil v primeru medicinske pomoči? Bi ne bilo bolje, če bi tako pomembno funkcijo ne ohranili avtonomno in neodvisno od takšnih socialnih faktorjev?

Ni nujno.

Po Humphreyu so z bolečino povezani tako stroški kot bonitete.

Še posebno visoka stopnja bolečine lahko npr. celo zavre proces zdravljenja. In tako, kadar je človek sam, lahko obrambni mehanizem bolečine celo izniči svojo siceršnjo prednost z oviranjem celjenja, medtem ko, kadar je človek z drugimi ljudmi, ki zanj skrbijo, se lahko razmerje stroški-dobrobit spremeni. Še posebno v primeru, ko nas drugi lahko zaščitijo, se bolečina s stališča organizma ne zdi več tako vitalnega pomena. Pravzaprav se izkaže, da nega (in medicinska pomoč) daje pacientu možnost, da svoj obramben mehanizem bolečine opusti v zameno za nego s strani drugih:

samoobramba se ne zdi več nujna, če so okoli nas ljudje, ki nas lahko zaščitijo.

In če naj to drži, potem so človeški možgani dejansko sposobni ugasniti bolečino, ko se izkaže, da zanjo ni potrebe – torej v primeru, ko je medicinska pomoč na dosegu roke. Takšna sposobnost možganov se torej lahko izkaže za svojevrstno evolucijsko prednost napram tistim, katerih možgani te sposobnosti nimajo.

Je res vse le placebo?

In kaj sploh je placebo? Običajno gre za nekakšne tabletke (lahko pa je tudi injekcija), ki so sestavljene iz škroba ali pa mlečnega sladkorja.

Pa je res tako učinkovit? Res.

Naša psiha je pravi mali čudež.

Zdravilci z vero in alternativni terapevti so v to prepričani, in ni skrivnost, da tudi ortodoksna medicina še kako pozna moč uma in zdravilca v ljudeh samih.

Večina raziskav placeba kaže, da od 30 – 40% pacientov redno doživlja pozitiven placebo učinek. Nekateri raziskovalci, Friedman in Benson, celo trdijo, da placebo izboljša 60 do 90 odstotkov bolezenskih stanj. Pravzaprav, menijo mnogi, gredo zasluge za praktično prav vsa ozdravljenja tudi placebu, saj imajo vsa zdravila (poleg svojega farmakološkega delovanja) tudi sebi lasten placebo učinek, pri čemer je eno od drugega praktično nemogoče ločiti.

In čeprav raziskave in razprave okoli placeba še tečejo, je doslej znano in dokazano naslednje:

analiza 39tih ameriških študij, ki so bile v letih 1974 – 1995 izvedene na 3252 depresivnih pacientih je pokazala, da kar 50% učinkov v študijo vključenega antidepresiva lahko pripišemo učinku placeba. Ali bolj natančno: izkazalo se je, da le 27% zdravila pomaga zaradi svojih farmakoloških učinkovin, 50% je placebo učinka in 23% naj bi bilo ostalih, nespecifičnih faktorjev,

neka harvardska študija je pokazala, da je placebo lahko močan dejavnik pri zdravljenju astme. V dani študiji je sodelovalo 39 kroničnih astmatikov, ki so jih ‘zdravili’ z inhalatorjem za astmatike, placebo inhalatorjem, akupunkturo ali pa z nobenim tretmajem. In izsledki? Po uporabi albuterolnega inhalatorja so pacienti v polovici primerov zaznali znatno in pričakovano izboljšanje. A kar je vsekakor bolj zanimivo, pa je to, da se je podobno godilo tudi 45% tretiranih s placebo inhalatorjem, akupunktura je pomagala 46% njih, izboljšanje pa je čutilo celo 21% tistih kroničnih astmatikov, ki niso dobili nobenega od tretmajev. Da je šlo pri alternativnih (ne)tretmajih zgolj za močan psihološki moment, so pokazali naknadni testi zmogljivosti pljuč. Ta se je pri uporabi albuterolnega inhalatorja izboljšala za 20%, pri vseh ostalih pa zgolj za 7%.

skoraj šestdeset odstotkov pacientov s sindromom razdražljivega črevesja je poročalo o boljšem počutju pri jemanju placeba dvakrat dnevno v primerjavi s 35 odstotki pacientov, ki niso prijeli nikakršnega novega zdravljenja. Ted Kaptchuk s Harvardske univerze je celo povedal, da so pacientom celo jasno povedali, da tablete nimajo nobene aktivne učinkovine, na stekleničke so namreč celo napisali: ‘Placebo’.

Ali če sklenemo: placebo učinek se najmočneje izrazi pri subjektivnem doživljanju simptomov bolezni (stopnja bolečine, splošno počutje, glavoboli, depresija itd.) ter pri modifikaciji stanj na katere imajo tudi sicer možgani močan vpliv (krvni pritisk, anksioznost, dojemanje bolečine). Po drugi strani pa naj bi bil placebo efekt odsoten pri stanjih na katere možgani nimajo vpliva oz. je ta vpliv zanemarljiv (torej v primerih zlomov, travmatskih poškodb, rakavih obolenj).

P.S.

Obrambni mehanizmi niso bolezen!

Naše obrambe pogosto mešamo z boleznijo in nje znaki. Pa vendar je razlika več kot ključna. In poznavanje razlik nas lahko obvaruje pred nespametnim poseganjem v naše obrambe:

bolečina je obramba pred poškodbami tkiva. Znano je, da tisti redki posamezniki, ki se rodijo brez sposobnosti čutiti bolečine, običajno umrejo še pred svojim 30 letom,
vročina je obramba, ki nas ščiti pred infekcijami. Z nižanjem stopnje železa, ki je povezana z infekcijo, telo brani zaloge železa pred napadi bakterij,
slabost, bruhanje in diareja pa so koristni načini, na katerega telo izloči infekcije in toksine. Slabost, ki spremlja nosečnost, bodočo mater opominja, da bi jedla toksične substance, ki bi lahko škodovale otroku,
celo anksioznost in žalost sta lahko koristni.

… še vedno pa npr. ne vemo, kakšno funkcijo ima npr. curljanje iz nosu (smrkavost) pri prehladu. Ali koristi nam ali virusom? Je torej sploh pametno uporabljati nosne spreje ali ne?

Enako velja za večino današnje klinične medicine, ki pomaga ljudem premagovati neprijetnosti prav z blokiranjem naših obramb (bolečine, vročina, slabost in diareja). Vprašati se gre, če je to zares pametno. Naši obrambni mehanizmi so namreč grajeni kot protipožarni alarm. Je že res, da včasih po nepotrebnem povzročajo nevšečnosti, pa vendar se lahko po nekaj lažnih alarmih izkaže, da bi nam prišli še kako prav, ko bi šlo zares.

Mali triki velikih alternativcev

Homeopatija

Vsem, ki vas resnično zanima, kaj ima znanost za povedati o homeopatiji, priporočamo v ogled serijo BBC oddaj, v kateri so dokazali, da je homeopatija dejansko zgolj močan placebo in da je bil termin t.i. informirane vode oz. fenomena ‘vode, ki ima spomin‘, zgolj prehiter zaključek nekega znanstvenika. Komaj rojeni fenomen je ovrgel dvojni slepi test pod vodstvom Jamesa Randija.

Za manj študiozne tipe pa je tu še enkrat slavni James Randi s svojim zabavnim in mestoma ciničnim predavanjem na račun homeopatije …

Energetske zapestnice

Richard Saunders je skupaj z doktoricama Rachel Dunlop and Krissy Wilson v videu za Skeptic Zone razkril trike prodajalce Power Balance.

Dejstvo, da so ljudje dejansko čutili izboljšanje, pa tim strokovnjakov ni presenetil. Prepričani so (in so to tudi dokazali), da bi taisto lahko dosegli s kakršnim koli izdelkom, za katerega bi trdili, da bo imel takšne pozitivne učinke.

Nauk zgodbe? Namesto 40 evrov, kolikor bi jih plačali za takšno ‘čudežno’ zapestnico, bi isto lahko dosegli tudi z navadno kuhinjsko gumico. Le nekdo bi nam moral povedati, da nam bo pomagala, in dejansko bi nam pomagala.

Tudi pri nas prodajajo podobne zapestnice (iRenew, Q-Link, Bio-Ray …) in druge podobne produkte, vsa spremna (oglaševalska) besedila pa predvidljivo sledijo isti formuli:

uporabljajo veliko strokovnih izrazov,
sklicujejo so na izmišljene, nedokazane energije,
zatrjujejo, da se boste ob uporabi počutili bolje.

Pa resnica? Edini učinek, ki ga imajo te zapestnice, je učinek placebo.

Refleksologija

Refleksologija zdravi z masažo (pritiski s točno dolečnimi prsti) stopal, dlani in ušesa po principu sistema refleksnih točk, ki naj bi na teh delih telesa odražali praktično celotno telo.

Refleksologi naj bi se pri svojem delu osredotočali predvsem na odkrivanje morebitnih blokad energetskih kanalov (teh naj bi bilo v telesu 10), z masažo in pritiski naj bi te blokade sprostili in tako na novo vzpostavili ravnotežje v telesu.

Problem? Raziskave kažejo, da diagnostika, ki se je nekateri refleksologi tako suvereno lotevajo, sloni le na majavih temeljih. Še več. V resnici ne drži vode.

Raziskava iz leta 1998, v kateri so tri refleksoterapevte naprosili, da so pregledali 76 pacientov, ki jih pred tem niso poznali. S pomočjo refleksologije (ki naj bi po nekaterih virih bila tudi dobro diagnostično orodje) naj bi lokalizirali morebitne zdravstvene težave pacientov in to zgolj na podlagi njihovih podplatov. Tako pacient kot refleksoterapevt sta (brez vedenja drugega) ocenila težave na 13 različnih delih telesa. Izkazalo se je, da so refleksoterapevti znatno pre-diagnosticirali problem, kadar so ga sploh našli, v večini primerov pa so bile njihove diagnoze večinoma streli v prazno. Ali povedano bolj strokovno: statistično gledano so bile njihove diagnoze zgolj za las boljše od navadnega ugibanja, natančnost njihovih diagnoz pa dejansko ni dosegla niti najnižje meje klinične signifikance.

Poleg tega, da bi torej lahko refleksologi s svojimi ne ravno točnimi diagnozami marsikoga po nepotrebnem prestrašili, pa največja nevarnost refleksologije pravzaprav tiči tam, kjer se večinoma problematizira tudi ostale alternativne zdravilske tehnike: pacient se namreč lahko začne zanašati zgolj nanjo in/ali celo zavrne zdravljenje po načelih uradne medicine.

Morebitne dobrobiti? Dokazan je antistresen učinek (masaža podplatov, dlani … je dejansko prijetna in sproščujoča). Res pa je, da bi taisti učinek najverjetneje dosegel tudi nekdo brez podrobnega znanja refleksologije, a z nekaj prirojenega občutka za bližnjega.

Od eksorcizma do šamanizma

Morda še zadnji pravi šamani …

Na forumu kvarkadabra pa eden od uporabnikov eksorcistični obred primerja kar z obhajilom (mišljeno: ritualom, ki je še kako del placebo fenomena):

“To da nekdo maha z rokami nad tabo, ne pomeni, da izganja karkoli. Ima pa to dejanje placebo efekt na tistega, ki verjame v to. Torej, placebo efekt bi lahko poimenovali ‘magični’ efekt, saj se dogaja le v glavi in nima direktne povezave z realnim svetom.”

Akupunktura

Da je lažna akupunktura (ki so jo izvajali ne-akupunkturisti) enako učinkovita kot prava akupunktura, obe pa sta bolj učinkoviti od nobenega tretmaja, daje misliti, da gre zgolj za placebo!

Glede na to, da naj bi placebo bolje deloval v obliki injekcije, ker gre za radikalnejši poseg od tabletke (in prav to ga naredi učinkovitješega), bi nas ne smelo čuditi, da je akupunktura precej učinkovitejša od akupresure, ki so ji dejansko dokazali zgolj placebo učinek.

Pa, saj, najverjetneje zgolj gre za placebo učinek, ojačan z dejstvom, da gre za precej radikalnejši poseg.

Psihične (placebo) operacije

Že slišali za fascinantne psihične operacije? Operacije brez krvi in narkoze … npr. tole spodaj (zdravilca dobro poznamo tudi v naših krajih):

… zdaj pa si poglejte še čisto prave placebo operacije, ki so jih izvedli v čisto pravi zdravniški operacijski sobi in od rok čisto pravega zdravnika:

Vudu – hudu & placebo – nocebo

O placebo učinkih je bilo že veliko povedanega, precej zanemarjen in spregledan pa je njegov ‘zli’ dvojček – nocebo efekt. In tako kot placebo je tudi nocebo še kako realen fenomen.

Medtem ko se pri placebu dosegajo običjano pozitivni rezultati tretmaja, pa se pri nocebo efektu dogaja ravno nasprotno. Zdravstveno stanje se poslabša, kar povzroči pacientovo pričakovanje najhujšega. In to kar pacient pričakuje, na žalost zelo pogosto tudi dobi.

Tudi nocebo je znanost že raziskovala:

prostovoljcem so v nekem eksperimentu namignili, da jim bodo skozi glavo spustili električen tok nizke napetosti, kar bi pri njih lahko povzročilo glavobol. Tega seveda niso zares storili, pa vendar je dve tretjini prostovoljcev dobila glavobol,
v nekem drugem eksperimentu pa so v bolnišnici dali skupini pacientov osladkano vodo, za katero so jim povedali, da naj bi bila sredstvo, ki sili k bruhanju. Štirje od petih pacientov so nato dejansko bruhali sladkano vodo,
na nocebo pa so naleteli tudi med raziskavami učinkov čisto navadnega aspirina, ki so ga primerjali z drugimi sredstvi, ki redčijo kri. Medtem ko so na dveh lokacijah paciente opozorili na želodčne težave, ki naj bi bile stranski učinek jemanja aspirina, pa na tretji lokaciji tega niso storili. Ko so analizirali dobljene podatke, so na presenečenje raziskovalcev ugotovili, da so bile kontraindikacije aspirina trikrat pogostejše pri obeh skupinah, ki so bile na ta stranski učinek opozorjene.

Še ena zanimivost:

menda naj bi ameriška raziskava pokazala, da opozorila na cigaretnih škatlicah (kajenje ubija, cigareta škodi vašemu zdravju …) bila povezana z večanjem števila smrtnih primerov med kadilci. Vsakodneven napis ‘kajenje povzroča raka pljuč’ vsekakor je močan program, s katerim se kadilec dnevno srečuje.

Moč misli, avtosugestija …

Še do nedavnega nas je večina verjela, da placebo efekt deluje prek avtosugestije, trenutni dokazi pa kažejo da veliko vlogo v procesu igra kar možganska kemija. Zaenkrat zagotovo endorfini in dopamin, vloga ostalih je namreč še slabo raziskana:

dokazano je bilo, da analgetični učinek placeba lahko izničimo z aplikacijo opioidnega antagonista naloksona, kar potrjuje domnevo, da placebo zmanjšuje bolečino s sproščanjem endorfinov. Druga raziskava pa je z uporabo pozitronske emisijske tomografije (PET) dokazala, da se kot odgovor na placebo v možganih bolnikov s Parkinsonovo boleznijo sprošča dopamin.

Teorije!

A medtem ko je bilo na primeru placeba opravljenih že precej raziskav, mu vendarle še niso prišli povsem do dna, zato še naprej ostaja kar nekaj teorij o učinku placeba (in vsaka od njih se na svoj način zdi še kako mogoča):

najpogostejša je tista, ki temelji na občutku pričakovanja: Kadar ljudje vedo in iz svojih predhodnih izkušenj poznajo potencialen učinek zdravila, naj bi podzavestno v sebi sprožili avtomatičen učinek na domnevno zdravilo. In zanimivo je, da kadar na opeklino namažemo kremo, ki služi popolnoma drugemu namenu, a hkrati verjamemo (ker nam tako namignejo), da bo prav ta krema ublažila bolečino, naša pričakovanja očitno spodbudijo občutek delovanja kreme,

druga teorija razlaga placebo efekt s pogojnim refleksom: Ljudje, ki nekaj časa jemljejo isto zdravilo, ga avtomatično povežejo z zmanjšanjem bolečine – tudi v primeru placeba, saj se pri velikem odstotku ljudi bolečina dejansko zmanjša,

potem so tu skeptiki, ki so mnenja, da t. i. placebo efekt sploh ne obstaja, temveč da gre zgolj za naravni proces zdravljenja telesa,

in spet druge, alternativne teorije, ki govorijo o takšnih ali drugačnih biokemičnih učinkih.

Kakorkoli že, sčasoma se bo izkazalo, katera od naštetih (ali morda več njih) najbolje zajame ta resnično neverjeten fenomen – čudež placeba.

Ker se placebo učinek pojavlja praktično v vseh medicinskih panogah, je tudi malo verjetno, da bi nazadnje obveljala le ena sama univerzalna teorija. Nedavne raziskave že kažejo, da je placebo učinek v svoji osnovi nadvse zapleten psihobiološki pojav, ki je posledica številnih nevrobioloških mehanizmov.