Izventelesne izkušnje ali astralna potovanja so posem naravna človeška izkušnja. Tako naravna kot se nam naravna zdita spanje in dihanje.
Obče človeška izkušnja
Poznale so ga vse kulture in posamezniki ne glede na njihov socioekonomski položaj, spol, jezik, nacionalnost, religijo in starost. Vsi – od prastarih plemenskih skupnosti do moderne družbe 21. stoletja poznajo pričevanja o tovrstnih izkušnjah.
Prva znana poročila o izventelesnih izkušnjah datirajo celo v tisočletja pred našim štetjem. Tako so že pred 3000 do 5000 leti staroegipčanski duhovniki vedeli za astralno telo. Imenovali so ga Ka.
Tudi v pisanjih filozofov za časa stare Grčije je najti številne zapise o astralnih potovanjih, med njimi je o njih pisal tudi Platon. Primeri zavestnih projekcij pa so dobro dokumentirani tudi v biblijskih spisih. Za časa srednjega veka so v strahu pred inkvizicijo o astralnih potovanjih študirali le izbranci, a še to na skrivaj in v tajnosti. V 18. in 19. stoletju pa so se na to temo že pojavile tudi prve publikacije. Na tem mestu gre pionirstvo priznati švedskemu filozofu Emanuelu Swedenborgu, francoskemu romanopiscu Honore de Balzacu in očetu spiritualizma, franzocu Allanu Kardecu.
Naša subtilna telesa,
In kaj pravzaprav so izventelesne izkušnje?
Gre za izkušnje, ki jim botrujejo stanja spremenjenega stanja zavesti, pogosto pa se nam spontano zgodijo tudi nezavedno, za časa spanja. Takrat začne naša zavest (nekateri ji pravijo duša, drugim pa je spet ljubši duh) nenadoma delovati neodvisno od fizičnega telesa in se od njega na nek način ‘loči’.
Tisti, ki so se za časa projekcije sposobni zavedati dogajanja, zaznavajo, da se znajdejo znotraj nekakšnega nefizičnega telesa, ki je z njihovim fizičnim telesom povezano le še s tanko energetsko spono, ki jo nekateri imenujejo kar srebrna nit.
Ta srebrna nit ali vrvica deluje v tem primeru kot par vajeti, ki astralnemu telesu preprečuje, da bi se izgubilo v nadfizičnih realnostih in bi se lahko vrnilo nazaj v fizično telo. Srebrna vrvica ostaja tako nekakšna popkovina, ki za časa življenja povezuje fizično in nefizično telo in se dokončno pretrga šele v trenutku biološke smrti posameznika. Takrat in šele takrat se telesi povsem ločita, astralno telo pa, skupaj z zavestjo posameznika, nadaljuje svoj obstoj v nadsvetovih.
Najpogosteje evidentirani dokazi za to, da zavest dejansko sledi astralnemu in torej ne domuje v fizičnem telesu, so tudi številne obsmrtne izkušnje. Obstaja na tisoče dokumentiranih poročil o žrtvah raznih nesreč ali bolezni, še posebno v primerih nenadnih srčnih zastojev, ki govorijo o fenomenu premestitev zavesti izven fizičnega telesa.
Izziv ostaja lucidnost
Od nekdaj pa največji izziv astralnih potovanj ostaja želja, da bi na naših poteh izven telesa ohranili določeno mero lucidnosti. Šele lucidnost namreč prinaša polno zavedanje tekom projekcije, omogoča nadzor nad njenim dogajanjem in ohranja spomin na izkušnjo tudi v budnosti.
Osnovni predpogoj za doseganje lucidnih astralnih projekcij:
- močna želja,
- koncentracija
- in odločenost.
Sanje, halucinacije ali astral?
A vse, kar se nam za časa spanja dogaja, seveda še ni astralno potovanje. In kako pravo astralno potovanje ločimo od sanj ali halucinacij?
- Posameznik je luciden, aktivno posega v dogajanje, sprejema odločitve in uporablja svoj razum, medtem ko v sanjah ostaja pasiven in nima nadzora nad sanjskim dogajanjem.
- Okolje in situacije na katere naleti med projekcijo so realne, medtem ko so v sanjah večinoma popačene in izrazito nesenzualne.
- V projekcijah se situacije pojavljajo neodvisno od kreativnih in domišljijskih zmožnosti posameznika.
- Projekcije si je veliko težje zapomniti za časa budnosti kot sanje, saj se izkušnja zgodi onkraj fizičnega in zato možgani izkušnje ne morejo zabeležiti.
- Kadar izkušamo pravo projekcijo, lahko vidimo svoje telo od zunaj in se ga celo dotaknemo, medtem ko sanje doživljamo nekako znotraj svojega telesa.
- Ločeni od fizičnega telesa se počutimo odlično in zelo svobodno, naša zavest je razširjena, včasih nas preplavi prava evforija nad dejstvom, da lahko letimo in potujemo skozi fizične objekte, medtem ko sanje ponavadi prinašajo le običajne in tuzemeljske občutke in izkušnje.
- Astralni popotniki pogosto zaznajo svoj prihod in odhod iz fizičnega telesa, česar za časa sanjanja ne moremo izkusiti.
In kam gremo, ko ‘zapustimo’ telo?
Medtem ko obstaja le ena fizična dimenzija, pa obstajajo nad njo številni nadsvetovi. . In čeprav večina ljudi v svojih projekcijah ostaja v plasteh fizičnemu svetu najbližjih dimenzij, naredi prav paralelni svet nefizičnih dimenzij izkušnjo astralnega potovanja tako bogato, poučno in zanimivo.
Vsaka od številnih nefizičnih dimenzij je ‘poseljena’ z tistimi oblikami zavesti, ki so jim skupne istovrstne energije, dušni nameni, misli in čustva. Tako npr. obstaja dimenzija, v kateri bivajo vse tiste entitete, ki še niso ozavestile dejstva, da v biološkem smislu niso več živi. Gre torej za nekakšen svet zmedenih in zablodelih duhov. Spet druge dimenzije pa lahko naseljujejo tudi zelo napredne družbe. Tem skupinam z zelo razvito zavestjo ni več neznan princip sosledja življenj, zato ta bitja z razvitejšo zavestjo že načrtujejo svoja naslednja fizična življenja, namen katerih ne bo več zgolj njihova lastna evolucija, temveč tudi pomoč posameznikom in človeštvu v celoti.
Osnovne zahteve
Da ti bo lucidna projekcija uspela, se potrudite, da boste:
- oblekli lahka in udobna oblačila,
- izbrali sobo, ki bo zatemnjena, klimatizirana in kjer vas ne bo nihče motil,
- med koncentracijo boste ležali na hrbtu,
- vzpostavili boste stanje sproščenosti, spočitosti in notranje umirjenosti, ključna za uspeh projekcije pa je tudi goreča želja, da bi projekcija uspela.
In še to: Pred zavestno vodeno astralno projekcijo se ogibajte gledanju filmov in branju knjig z nasilnimi vsebinami. Ne prepirajte se z svojimi bližnjimi in se ne vdajajte negativnim mislim, dvomom in strahovom. Odrecite se tudi uživanju alkohola in raznih drog. Pred prakticiranjem astralnih projekcij morate poskrbeti tudi za vse svoje fiziološke potrebe. Zaradi polnega mehurja ali želodca vam prav lahko spodleti poskus projekcije, saj se boste le težko zares sprostili in ‘pozabili’ na fizično telo, kar pa je eden od osnovnih predpogojev za astralno projekcijo.
Ko ste končno pripravljeni, je za doseganje stanja v katerem se lucidna projekcija lahko zgodi dovolj že vaš namen, močna želja in koncentracija. Projekcija pa se samodejno zgodi šele, ko bo vaša zavest v posebnem – alfa stanju. Takšno stanje dosežemo, ko smo fizično močno utrujeni, kadar lucidno sanjamo, pa tudi za časa hipnoze in v stanju globoke sproščenosti.
Nekaj primerov fenomena astralnih projekcij
- Bilokacija: oseba se znajde na dveh krajih hkrati, tako da npr. od zgoraj vidi svoje telo, ki nepremično leži v postelji …
- Človek med projekcijo ugotovi, da za njegovo astralno telo fizični svet ne predstavlja več ovire, tako lahko hodi skozi zidove, vrata …
- Sposobnost notranjega vida – človek dobi sposobnost, da od zunaj – kot skozi rentgen – ali pa od znotraj – v telesu – opazuje dele fizičnega telesa, npr. svoje kosti, organe in celo možgane.
- Občutek enosti s kozmosom: Gre torej za stanje razširjene zavesti, v kateri posameznik zazna urejenost, uravnoteženost in logiko univerzuma, skupaj z navdušenjem, da je tudi sam del te čudovite celote. To stanje budisti imenujejo nirvana, zen budisti satori in mojstri joge samadhi.
- Prekognicija – individuum lahko v stanju astralne projekcije pridobi tudi informacije o dogodkih, ki se še niso zgodili.
- Retrokognicija – individuum lahko v stanju astralne projekcije pridobi informacije o dogodkih, ki so se že zgodili. Najpogosteje gre za tiste dogodke, ki so nekako pomenljivo povezani z njim, naj si bo v tem ali iz njegovih prejšnjih življenj.
- Izkušnja telepatskega sporazumevanja s posamezniki, ki so lahko tako v fizičnem telesu, na astralnem nivoju ali pa že bivajo v nefizičnih dimenzijah.
Dobrobiti lucidnih projekcij
- Povečuje paranormalne sposobnosti posameznika, še posebno ekstrasenzorno percepcijo in senzitivnost na energije.
- Razvijanje energetske samokontrole in osebnih energetskih samoobrambnih sposobnosti.
- Nabiranje astralnih izkušenj prinaša tudi splošen razvoj zavesti, še posebno v oziru širjenja zavedanja o naravi energetskih interakcij med fizičnimi in nefizičnimi bitji.
Znanost o tovrstnih pojavih
Številni posamezniki danes ne dvomijo v fenomen astralnih potovanj, saj so jih v to že prepričale njihove lastne izkušnje. A ker živimo v svetu, ki daje zadnjo besedo znanosti, smo preverili tudi njeno stališče.
Ena prvih raziskav, ki se je lotevala izventelesnih doživetij, je potekala v Veliki Britaniji že leta 1890.
Nekaj desetletij kasneje, leta 1967, so o tem, ali so že kdaj doživeli izventelesne občutke, raziskovalci vprašali 380 študentov univerze Oxford. Kar 34 odstotkov njih je na vprašanje odgovorilo pritrdilno.
Leta 1972 pa je ameriška raziskovalka na centru za fizikalne raziskave v New Yorku, Janet Lee Mitchell, izvedla vrsto zanimivih eksperimentov. Njen poskusni ‘kunec’ je bil Ingo Swann, znan jasnovidec in surrealistični slikar.
Eksperiment je potekal tako, da so nekaj predmetov skrili na polico tri metre in pol nad tlemi raziskovalne sobe, v kateri je Swan ‘izvedel’ svojo astralno projekcijo in nato skušal opisati ter narisati predmete, ki naj bi jih ‘videl’ v stanju spremenjene zavesti. Izkazalo se je, da je vseh osem Swanovih skic natančno opisalo skrite predmete.
Ker so tako izjemni rezultat po zakonu verjetnosti nemogoči, je eksperiment potrdil, da je Swan predmete očitno zares ‘videl s pomočjo astralne projekcije’.
Nevidni obiskovalci
Leto kasneje je Karlis Osis, parapsiholog, poslal odprto vabilo posameznikom širom ZDA, ki bi bili sposobni zavestne projekcije, da sodelujejo v njegovem eksperimentu. Med številnimi zainteresiranimi, ki so se javili na njegov poziv, je nato izbral sto prostovoljcev in jim naložil naslednjo nalogo:
Skrbno izbrane in udeležencem neznane predmete je skril na tajno lokacijo v stavbi Centra za fizikalne raziskave v New Yorku … in čeprav eksperiment ni postregel z zares izjemnimi uspehi, je kar 15 odstotkom udeležencev neovrgljivo uspelo dokazati, da so ‘obiskali’ javnosti nedostopno pisarno.
Tudi zidovi ga ne zaustavijo
Leta 1979 se je isti raziskovalec, skupaj z raziskovalko Donno L. McCormick in v sodelovanju s Centrom za fizikalne raziskave v New Yorku, trudil raziskati kinetične učinke projicirane zavesti s sistemom merilnih naprav znotraj zapečatene celice. Tokrat je bil opazovani osebek Alexander Tanous.
Izkazalo se je, da je med 20 seansami in skupaj 197 posamičnih poskusih, Tanous v kar 114 primerih ‘uganil’ kakšno sliko je projektor za časa eksperimenta predvajal v posebni, zaščiteni sobi, v preostalih 83 primerih pa je zgrešil. To kar je zares zanimivo pa je to, da so vsakič, ko je Alexandru uspelo pravilno opisati sliko, senzorji znotraj zaščitene sobe zaznali neko prisotnost.