Astrologija – argumenti za in proti!

Znanost sluti to, kar ljudstvo čuti od nekdaj. Tudi v astrologiji se skriva za ščepec resnice!

Astrologija se je pojavila že v 5. stoletju pred našim štetjem, nekateri njihovi psihološki orisi pa se še danes zdijo kot preprostejša inačica sodobne psihodiagnostike.

Neznani astrolog je tako že pred stoletji rekel o kozorogu takole:

»Vlada mu Saturn. Zaprt, zadržan, resen, discipliniran, miren, zamišljen, potrpežljiv, hladen, neodvisen, ambiciozen, sposoben koncentracije in dolgoročnega načrtovanja. Racionalna, neizprosna in objektivna inteligenca. Geometrijske abstraktne sposobnosti. V ljubezni tih, odmaknjen, toda zvest; nagiba se k celibatu.«

V zgornjih vrsticah lahko jasno razberemo obrise dobro definirane osebnosti, saj je opis psihološko dosleden in prepričljiv. Kot vemo, pa bi bilo absurdno pričakovati, da bi se natanko takšen tip osebnosti pogosteje – ali celo izključno – pojavljal pri ljudeh, ki so rojeni med 21. decembrom in 19. januarjem. Pa vendar se kar 60 odstotkov ljudi, ki vedo v katerem znamenju so se rodili, istoveti s psihološkim tipom tega znamenja do te mere, da zares verjamejo tudi najmanjše podobnosti.

Še več, veliko ljudi in nekaj njihovih astrologov je prepričanih, da nas zvezde povsem določajo v vseh segmentih našega življenja.

Za astrologe ni naključja

Tako je nek astrolog takole razložil Napoleonovo smrt:

»Luna je prehajala njegov planet, ki je bil v osmem sektorju. Tam je bila Venera, Sedem stopinj od Raka: Luna je na Venero prenašal opozicijo, ki sta jo tri stopinje od Kozoroga koncetrirala nanjo Uran in Neptun.«

Za tega astrologa Napoleon ni imel prav nobenih možnosti, da bi preživel usodni 5. maj 1821.

Kaj pa, če se prerokba ne uresniči tako, kot je napovedal astrolog? Tudi v takšnem primeru tradicionalna astrologija ne prizna naključja: »Kadar se človeška napoved ne uresniči, se je zgodila božja volja,« so besede, ki jih hrani egipčanski papirus iz četrte dinastije, okoli leta 4000 pred našim štetjem.

Pri rojstvu znanosti

Za časa renesanse so skupaj z začetki sodobne znanosti paradoksalno triumfirale tudi vse okultne znanosti. Dejstvo je, da je vse renesančne učenjake klasična astrologija povsem prevzela.

Sam Johannes Kepler se je zelo zanimal za astrologijo in prav njegova vera v okultno je veliko prispevala k temu, da je postal eden od ustanoviteljev moderne astronomije.

In čeprav je prav Kopernik ‘vrgel Zemljo s tečajev’ tako, da ji je vzel središčno mesto in namesto nje tja postavil Sonce, astrologiji ni nasprotoval.

Takole pa je precej kasneje svojo avtobiografijo začenjal veliki Goethe: »Na svet sem prišel v Frankfurtu na Maini 28. avgusta 1749 opoldne, ko je ura odbila dvanajst. Zvezdni aspekti so bili ugodni: Sonce je bilo v znaku Device in je ta dan kulminiralo; Jupiter in Venera sta gledala s prijaznim očesom in Merkur ni bil sovražen; Saturn in Mars sta bila nevtralna; samo Luna, pravkar polna, je toliko bolj uveljala svojo moč nasprotovanja, saj je v tistem trenutku dosegla svojo planetarno uro. Tako je torej zadrževala moje rojstvo, ki se ni moglo izpolniti, dokler ta ura ni minila. Ti ugodni aspekti, ki so jih astrologi kasneje razlagali kot zelo naklonjene, so utegnili biti tisti, ki me varujejo.«

Evolucija astrologije

Od 18. stoletja dalje je bilo vse manj in manj učenih mož, ki so še verjeli v astrologijo, s časom pa je evoluirala tudi astrologija sama. Osnovna predpostavka sodobne astrologije danes ni več vzročni oz. fatalistični vpliv, temveč koncept dinamičnega simbolizma.

Za to ima velike zasluge tudi C.G. Jung. Po njegovem mnenju je pogled na zvezdno nebo človeka od nekdaj silil k sanjam in sanjanju. Kopičenje fragmentov teh nebeških sanj je po nekaj tisoč letih pustilo usedline v zavesti človeštva, kar je poimenoval za arhetipe. Prav od tu še danes črpa svojo bogato simboliko tudi astrologija.

Astrologija tako postane resna znanost šele, ko je ne doživljamo več vzročno in ne pristajamo na teorijo, da planeti kar koli povzročajo ali celo neizprosno določajo naše vedenje, osebnost in usodo. Astrološka obrt ima smisel šele, ko astrologijo razumemo kot simbolično govorico. Astrološka karta tako sama po sebi nič ne pomeni, dokler se vanjo skupaj ne poglobita tako astrolog kot stranka.

Znanost o astrologiji

Argumenti za in argumenti proti

Vsi zagrizeni skeptiki, a tudi vsi zapriseženi navdušenci astrologije so v nadaljevanju vabljeni k vetritvi njihovih stališč.

Argumenti za in proti so sposojeni iz knjige Kozmične ure, Michael Gauquelin, ki jo vsem, ki jih tako ali drugače zanima tema astrologije, toplo priporočam v branje.

Skepticizem na tem mestu torej pozdravljamo, še posebno, če je pozitiven in ni namenjen posmehovanju, temveč v sebi nosi željo po raziskovanju.

Argumenti proti:

Po kakšnem čudežu lahko zvezde ob rojstvu porazijo vso težo dednosti in družbenega okolja? Astrologija, ki je bila rojena v času, ko sta bila ta faktorja neznana, se zanju še danes ne zmeni.

Odkritja psihoanalize danes pojasnjujejo nekatera od naših nezavednih dejanj, ki pogosto zares vladajo naši usodi. V preteklosti pa so ta dejanja enostavno pripisovali zvezdam, ker še ni bilo znano, da je njihov izvor globoko v človeku.

Problem, ki ga predstavljajo dvojčki, je še ena ovira za astrologijo. Dvojčka pogosto doleti ista usoda, toda kot je dokazal dr. Kallman s Psihiatričnega inštituta v New Yorku, se to zgodi samo, kadar se dvojčka razvijeta iz istega jajčeca. Kljub identičnemu rojstnemu datumu pa imajo dvojčki, spočeti v dveh ločenih jajčecih, tako različne kariere kot bratje in sestre, rojeni v presledku več let. Prav tako ni nikomur uspelo dokazati podobnosti v življenjih ljudi, rojenih na isti dan različnim staršem. Od vseh dečkov, rojenih 17. maja 1917 popoldne, je samo eden postal predsednik Združenih držav Amerike.

Hipparkovo odkritje obhoda ekvinokcijev v drugem stoletju pred našim štetjem ali v besedah sodobnih astronomov: »Počasna oscilacija usmerjenosti tečajev spreminja nebesni ekvator med ozvezdji. Od Hipparkovih časov se je točka gama (prva stopinja Ovna) pomaknila nazaj skozi celotno ozvezdje Rib in tako potegnila za sabo mrežo zodiakalnih pravokotnikov z njihovimi starimi imeni.« Z drugimi besedami: Tisti, ki se danes rojevajo v znamenje Tehtnice, so v resnici pod vplivom ozvezdja Škorpijon. Toda tradiciji zvesti astrologi otroku, rojenemu v tem času, še vedno pripisujejo lastnosti Tehtnice, saj ne upoštevajo obhoda ekvinokcijev.

In nenazadnje: sodobni astrologi kažejo neverjetno pomanjkanje zanimanja za medicinske vidike rojstva: prezgodnje rojstvo ali rojstvo po operacijskem posegu je bila zdravnikova odločitev. Danes pri porodih vse pogosteje spodbujajo porodne krče s kemičnimi sredstvi, »to pa spremeni astralne vplive na otrokovo usodo, tako da je njegovo bodoče življenje umetno«?

Pa vendar …

Tudi ko znanstvenik dokaže varljivo naravo verovanja v astrološke prerokbe, ostaja navkljub t.i. ‘zmagi nad praznoverjem’ nezadovoljen. Ne more namreč spregledati dejstva, da je bila v zgodovini mišljenja magija vedno pred znanostjo in da intuicija vedno znova anticipira objektivno poznavanje dejstev.

Tudi znanost intuitivno čuti to, kar ljudstvo čuti od nekdaj, namreč da astrologija vendarle utegne vsebovati nekaj resnice …

Nebesna telesa vplivajo na človeka

Dokazano:

Vsak planet v sončnem sistemu s svojo gravitacijo vpliva na gibanje zemlje. V primerjavi s soncem in luno so ti vplivi seveda slabotni. Vendar kljub temu povzročajo spremembe ekcentričnosti in nagnjenosti zemljine orbite. To zagotovo vpliva na življenje ljudi, živali in rastlin skozi dolga geološka obdobja, ne pa tudi na življenja posameznikov – vsaj ne tako, kot bi to radi videli astrologi.

Sonce je zvezda, na kateri se nenehoma dogajajo spremembe. Vrti se okrog svoje osi, občasno je pokrita s ‘pegami’, posledice silovitih eksplozij vrelih plinov čutimo tudi na zemlji. Te povzročajo izpade pri radijskem sprejemanju in povzročajo geomagnetske nevihte, vplivajo pa tudi na naše vreme. In vreme še kako vpliva na življenje na zemlji.

Dr Martini je primerjal pogostnost nesreč v rudnikih v Porurju s sončno aktivnostjo. Štel je le nesreče, ki jih je povzročil človeški faktor. Izkazalo se je, da so imeli rudarji bistveno več nesreč ob dnevih, ki so sledili izbruhom na soncu, dnevom, ko je sonce mirovalo, pa je sledil upad števila nesreč.

Ko je Galileo v 17. stoletju že pisal o vplivu lune na plimovanje, so drugi trdili: »da to sploh ne obstaja in je to samo praznoverje.« Danes vemo, da se Galileo ni motil …

Že Paracelsus je trdil, da se duševna zmedenost poslabša ob mlaju, ko naj bi luna najmočneje vplivala na možgane. Takšna prepričanja so legalizirali v 18. stoletju v Angliji, ko so začeli ločevati med ‘blazneži’, kroničnimi in neozdravljivimi psihotiki, in ‘mesečniki’, za katere so menili, da jih razdraži samo polna luna. »Pred letom 1808 so trpine v Betlehemski bolnišnici ob določenih luninih menah pretepali, kar naj bi jih odvrnilo od nasilnosti.«

Philadelphijska policija je še danes mnenja, da se določena kriminalna dejanja ujemajo z luninimi menami. Inšpektor Wilfred Faust: »Nekaj nad sedemdeset policistov, ki se ukvarjajo s telefonskimi pritožbami, poroča, da se aktivnost – zlasti nasilja nad osebami – povečuje s približevanjem polne lune.«

Pred kratkim so znanstveniki izmerili, da povzročajo lunine mene sprembembe v električnih in magnetskih poljih zemlje. Takšne izmerljive spremembe pa lahko povzročijo duševne motnje. Dr. Leonard J. Ravitz je odkril, da se električni potencial glave in prsi tako duševnih bolnikov kot normalnih objektov sledijo cikličnemu vzorcu, ki se dejansko ujema z lunarnimi in spremembami letnih časov. Luna torej dejansko ima neposredni vpliv na človeško vedenje.

Že leta 1940 je dr. William Petersen opazil, da so smrti zaradi tuberkuloze pogostejše sedem dni pred polno luno, včasih pa enajst dni prej. Še kasneje je zdravnik Heckert trdil, da obstaja pomembna zveza med luninimi menami in celo vrsto bioloških pojavov, kot so število smrti, primeri pljučnice in količina kisline v krvi. Dr. Edson J. Andrews pa je odkril jasen dokaz za lunaren cikluse pri krvavitvah. Število krvavitev se je ob polni luni zelo povečalo, zanemarljivo število pa je zabeležil ob mlaju.

Dr. Hosemann je s svojim sodelavcem Baumanom na deset tisoč primerih dokazal, da obstaja v času mlade lune rahlo povečanje števila začetkov menstruacije.

Ure letnih časov skozi klimatske dejavnike zares ugodno ali neugodno vplivajo tako na potek nosečnosti kot na prve mesece po rojstvu. V določenih letnih časih je število novorojenčkov nenavadno veliko, in deklic je več kot dečkov. Na severni polobli je npr. več rojstev maja in junija kot novembra in decembra.

Med ljudmi, ki so rojeni v najugodnejšem letnem času, je povprečna doba za več let daljša kot pri tistih, rojenih v manj ugodnem letnem času. V Novi Angliji so npr. ljudje, rojeni marca, živeli v povprečju skoraj štiri leta dlje kot ljudje, rojeni julija.

Britanski demograf Fitt je objavil poročilo o 21.000 novozelandskih rekrutih: »Večji možje so se rodili februarja (poletje na južni polobli), manjši pa junija (ko je tam doli zima); najtežji so se rodili decembra, vendar je bila razlika v teži relativno manj opazna kot razlika v višini.«

Ameriška psihologinja Florence Goodenough opazila rahlo prednost pri povprečni inteligentnosti šolarjev, rojenih v poletnih mesecih, glede na tiste, rojene pozimi.

Nas čas rojstva vendarle ‘določa’?

Argumenti za:

Dokazali so, da je veliko število otrok, rojenih v času vzhajanja ali kulminacije Marsa, kasneje postalo slavnih znanstvenikov, zdravnikov, atletov ali vojaških častnikov z visokim činom. In zelo malo otrok, rojenih v času vzhajanja ali kulminacije Marsa, je kasneje postalo slavnih slikarjev, glasbenikov ali pisateljev. Enako presenetljive rezultate so dobili tudi pri Luni, Jupitru in Saturnu.

Raziskave so pokazale, da otroci kažejo nagnjenje, da se rodijo, ko vzhaja ali kulminira luna, Venera, Mars, Jupiter ali Saturn, če je bilo isto telo v tem območju v času rojstev njegovih staršev. To so poimenovali kar planetarna dednost. Zanimivo, da nobenih t.i. dednih povezav niso našli pri Merkurju, ki je majhen in blizu Sonca, niti ne pri Uranu, Neptunu ali Plutonu, ki so zelo oddaljeni od zemlje.

Ko se približuje rok, »zadostuje za začetek poroda že neskončno majhna količina hormonov v krvi«, piše J.D. Ratcliff. Mogoče je, da povzroči to izločanje hormonov spodbuda iz vesolja, četudi je njena energija izredno majhna. Napredek sodobne medicine te hipoteze ne zavrača.

Arner Sollberg, sekretar Združenja za raziskovanje bioloških ritmov: »Gravitacija in magnetizem sta odvisna od položaja oddaljenih nebesnih teles. No, to je skoraj astrologija …«

Človek je mikrokozmos, nebesa pa makrokozmos, in da so med obema močne vezi. Tudi današnja znanost priznava, da vesolje res lahko vtisne ‘pečat’ določenim telesnim, kemičnim in biološkim reakcijam.

In za konec:

Očitno ne gre le za vprašanje, kdo ima prav in kdo se moti. Zato morda končajmo z naslednjo mislijo:

»Astrologija se je tako ali drugače pojavljala v vseh svetovnih kulturah … Starejša je od znanosti in nič ne kaže, da bo kmalu izumrla.« Maggie Hyde in Geoffrey Cornelius