Naša podzavest je sposobna izjemnih čudežev. Uresničuje vse, kar ustvarimo v naši domišljiji.
Ko je konec 19. stoletja kemik Emile Coue, izrekel legendarni stavek: Iz dneva v dan mi gre vse bolje in bolje. V vseh pogledih sem boljši in boljši … so ta stavek nekateri razumeli napačno. Mislili so, da je to pot krepitve volje. Coue sam pa je dovolj dobro poznal negativne rezultate, ki jih izzove konflikt med zavestno voljo in domišljijo. Če je človek poln strahov in dvomov, je avtosugestija čisto zapravljanje časa, je menil. Verjel je, da kadar se spopadeta volja in imaginacija, vedno zmaga slednja.
To tezo je podprl z naslednjim preprostim primerom: Z močjo volje npr. ne moremo prisiliti telesa k izločanju sline, sline pa se nam pocedijo takoj, ko si v misli prikličemo sliko ljubljene jedi. In ko se je kasneje naučil uporabljati še hipnozo, je ugotovil, da pravzaprav ne učinkujejo besede same, temveč je za uspeh ključna sposobnost bolnika, da to sugestijo pretvori v avtosugestijo. Da je torej to, kar deluje, šele ponotranjenje sugestivnega sporočila.
Spoznanja utemeljitelja avtosugestije, Emila Coueja, najdemo danes v mnogih oblikah alternativnih terapij, med drugim tudi pri avtogenem treningu in vizualizaciji.
Skrite moči
Da bi avtosugestijo lahko uporabljali tudi povsem zavestno, se je moramo najprej naučiti.
Princip metode sloni na sila preprostih dejstvih: V danem trenutku lahko mislimo le na eno stvar. Vsaka misel pa, če se naš duh dovolj intenzivno ukvarja z njo, slej ko prej postane resnica, saj se preko vzvodov nezavednega dejansko spreminja v čisto resničnost.
Tako obstajajo ljudje, ki se lahko (nezavedno seveda) že vnaprej odločijo, da jih bo tega in tega dne pod temi in temi pogoji bolela glava. In potem jih tistega dne resnično boli glava. Poznavalci psihosomatike menijo, da so si te osebe nehote same sprožile glavobol, prav tako kot nekateri drugi na isti način sami sebe pozdravijo. Znane so tudi nekatere oblike nervoz, jecljanje, kleptomanija in celo nekatere oblike paraliziranosti, ki jih gre moč pripisati neposrednim vplivom nezavednega. Podzavest je več kot očitno lahko izvor mnogih bolečin, pa tudi vir ozdravljenja mnogih psihičnih in fizičnih težav.
Nič čudnega torej, če pravijo, da so ljudje srečni ali nesrečni le toliko, kolikor se sami istovetijo s srečo ali nesrečo. Tako lahko dve osebi živita v povsem enakih okoliščinah, pa je ena povsem srečna, medtem ko je druga zelo nesrečna.
Velja torej enostavno pravilo: Si, to kar misliš, da si! Če se torej lahko prepričate, da ste sposobni nekaj storiti, boste v tem zagotovo uspeli in to ne glede na težavnost. In obratno: če si boste dovolili misliti, da nečesa ne zmorete narediti, pa čeprav je to lahko zelo enostavno, tega verjetno zares ne boste izpeljali.
Psihosomatika
Danes je obče znano, da je naše nezavedno med drugim tudi glavni koordinator vseh funkcij našega telesa. Če ga torej uspemo prepričati, da bi blagodejno vplival na enega od naših organov, ki morda ne deluje pravilno, bi po doslej omenjenih principih kaj lahko pričakovali, da bi sčasoma dejansko prišlo do njegovega normalnega delovanja.
In res. Dokazano je bilo, da je z navadno sugestijo mogoče zaustaviti krvavitve, ozdraviti jetične rane, razširjene žile, izjemne uspehe pa so v preteklosti beležili tudi pri odstranjevanju raznih izrastkov, še posebno bradavic … Sugestija se je izkazala kot nadvse uspešna tudi pri lajšanju in zdravljenju duševnih in ne le različnih fizičnih obolenj.
Če se je nizu teh na videz neverjetnim trditvam vaš um že začel upirati, češ: Nemogoče!, pomislite: Že slišali za učinke, ki jih lahko ima na psiho in telo ljudi hipnoza? Potem verjetno veste, da je v stanju hipnoze mogoče nezavedno človeka, ki je v transu, prepričati v skorajda vse. Če bi npr. hipnotiziranemu sugerirali, da se s prstom (s katerim se v resnici dotika navadne mize) dotika razžarjene peči, bi se blazinice prstov odzvale na sugerirano resničnost s pravimi pravcatimi opeklinami. Telo je torej reagiralo na misel in ne na dejanske okoliščine!
Temu sorodno, čeprav neprimerno plitkejšo zamaknjenost (učinek pa se s ponavljanjem vendarle njemu primerno krepi) nas zapeljujejo tudi privlačni oglasi. Ti nas na vsakem koraku prepričujejo, da potrebujemo nekaj, kar v resnici ne potrebujemo, in takšnim sugestijam, ki smo jim očitno – hoteli ali ne – izpostavljeni vsakodnevno podlegamo bolj ali manj vsi.
In seveda ne gre pozabiti tudi vpliva, ki ga imamo drug na drugega ljudje. Če npr. ljudje okoli nas vedno znova govorijo, kaj vse se bo zgodilo z našim telesom, če bomo storili to ali ono, mi pa jim vse kar govorijo brez kančka dvoma verjamemo, lahko pričakujemo, da se bomo dejansko prehladili vsakič, ko bomo svoje telo izpostavili prepihu, in potem, zanimivo, zopet ozdravili, ko bomo v telo vstavili neko tableto. Ste res prepričani, da je vse, v kar nas prepričujejo, res?
Placebo kot dokaz
Ali lahko košček sladkorja prepreči prehlad, pozdravi kožno alergijo ali celo povzroči izginotje tumorja? Te lahko opije? Vse to (in še veliko več) je v strokovnih študijah že bilo zabeleženo kot placebo efekt. Pravzaprav skorajda ne obstaja človeška lastnost ali problem, v katerega ne bi bil vpleten tudi placebo element. In prav placebo efekt nas na tem mestu izjemno zanima, saj je to le še en fenomen, ki nazorno ilustrira moč avtosugestije.
Seznam demonstriranih placebo efektov je izjemno dolg. Nobeden od teh učinkov se ne pojavlja v vseh okoliščinah in ne pri vseh ljudeh (manj sugestibilnih naj bi bila le kakšna četrtina vseh ljudi in to ne glede na to, kako močno verjamejo). Vendar že dejstvo, da so učinki izjemni pri nekaterih, kaže, da smo ljudje v določenih okoliščinah sposobni prav neverjetnih podvigov.
Tako so zabeležili primer, ko je injekcija z osoljeno vodo ustavila hude bolečine pacienta, ker je ta verjel, da je prejel dozo izjemno močnega protibolečinskega sredstva. Ali pa primer, ko so med epidemijo prehladnih obolenj prepričali skupino pacientov, da dobivajo močne doze vitamina C, čeprav so v resnici užili le manjšo količino sladkorja v prahu. Število prehladnih obolenj je za časa eksperimenta znatno upadlo, ko pa je bilo raziskave konec in ko ti pacienti niso več dobivali placeba, se je število gripoznih med njimi potrojilo!
Za nekatere alergike, ki so bili pred tem povsem “imuni” na vse prijeme konvencionalnih zdravljenj, je prav tako značilno, da njihove težave rade izginejo, ko prejmejo “najnovejšo in izjemno učinkovito zdravilo” – to v resnici ni nič drugega kot čisto navadna krema za roke. Prav kožna obolenja vseh vrst so se dokazano najbolje odzivala na sugestije.
Brez recepta
In medtem ko sugestije pogosto upravičijo svoj sloves, pa za klasična zdravila to isto ne moremo trditi.
Ljudje tega seveda ne bodo izvedeli iz oglasov farmacevtskih organizacij. Pravzaprav bi slednji morali priznati, da je 50 odstotna učinkovitost njihovih zdravil, s katero se radi ponašajo, v resnici celo nekoliko preveč optimistična predikcija, trdi dr. C. E. Henderson, raziskovalec, pisec in predavatelj.
“Kar večina pacientov, pa tudi njihovih osebnih zdravnikov ne vedo, je to,” pravi Henderson: “da večina od šestih vodilnih antidepresivov na ameriškem tržišču ni dosegla večje učinkovitosti od navadne sladkorne pilule. Placebo dejansko daje celo boljše rezultate kot zdravila. In pri tem nima nobenih neželjenih stranskih učinkov.”
Seveda bi ne bilo etično, še dodaja kontroverzni avtor številnih publikacij na to temo, če bi priporočali, da ljudje, ki se zdravijo z antidepresivi odvržejo zdravila in se začnejo zdraviti z avtosugestijo, zagotovo pa bi jih lahko spodbudili, da bi z njo poskusili vzporedno z že ustaljenim zdravljenjem. Učinki terapije z avtosugestijami bi bili morda lahko tako učinkoviti, da bi bilo mogoče zmanjšati že predpisane doze, enkrat v prihodnosti pa bi morda bilo možno tudi življenje brez njih.
Pozitivna hipnotična sugestija torej nedvomno lahko pomaga ljudem, da ozdravijo številna fizična, čustvena in mentalna obolenja. Še posebno dobri učinki so bili beleženi na področju prenehanja kajenja, hujšanja, spodbujanje spomina, motivacije in učenja, pa tudi kot tehnika samopomoči v obdobjih žalovanja.
Seveda pa tudi avtosugestija ni vsemogočna.
Kanadski raziskovalci so na primer ugotovili, da imajo s to metode svojevrstne težave ljudje z nizko samopodobo (torej prav tisti, za katere bi morda najbolj upali, da bi jim metoda pomagala). Ti so se po mantranju pozitivnih avtosugestij počutili celo slabše kot pred tem. V študijo vključeni posamezniki so si ponavljali precej značilno pozitivno afirmacijo: ‘Sem čudovita in ljubezni vredna oseba” … a se je izkazalo, da je ponavljanje te fraze pomagala le ljudem s pozitivno samopodobo.
Problem so kontradiktorne misli
In zakaj tako popularna in razširjena metoda pozitivnega samogovora ne učinkuje, vsaj ne pri tistih ljudeh, ki bi njeno pomoč najbolj potrebovali?
Raziskovalci so že po nekaj opravljenih intervjujih z opazovanci ugotovili, da je razlog povsem enostaven.
Ljudje, ki jih muči nizka samopodoba, so tako polni negativnih misli o samih sebi, da le te povsem izničijo vsakršno pozitivno avtosugestijo, še več: prav pozitivne sugestije dregnejo v osje gnezdo njihovih resničnih, a žal negativnih predstav o lastni vrednosti in zato se ravno pomoči najbolj potrebni po takšni samoterapiji počutijo celo veliko slabše kot pred njo.
Bolje negativa kot prisilna pozitiva
Da bi bil paradoks še večji, so raziskovalci ugotovili še, da ljudem z nizko samopodobo pomaga prav nasprotno usmerjena samoterapija. Če so tem ljudem dovolili, da se svobodno in kolikor jim je drago ‘utapljajo’ v svojih negativnih samogovorih, se jim je slej ko prej razpoloženje znatno popravilo, negativno pa izzvenelo.
Pa vendar …
Pozitivno pomaga, dokler verjamemo
Po mnenju raziskovalcev lahko vse bolj pozitivno razmišljanje o sebi vendarle pomaga tudi ljudem z nizko samopodobo, a le takrat, ko je uporabljeno v kontekstu širše in veliko bolj celostne terapije, nikakor pa ne samo po sebi.
In ker se je izkazalo tudi, da so najbolj učinkovite le tiste pozitivne misli, ki niso pretirane, bodite, če prakticirate ponavljanje pozitivnih afirmacij, pozorni na to, kako se po takšnem mantranju počutite.
Če torej ugotovite, da vam ponavljanje afirmacij, kot so:
- ‘Sem čudovit človek.’ ali ‘Vsi me imajo radi.’
… ne pomaga, si za naslednjič raje omislite manj pretirano, npr.:
- ‘V redu sem.’
… in to tudi verjemite!
Tehnika avtosugestije v praksi!
Močna avtosugestija podžge telo in spodbudi instinktivni um. Ta moč je orodje, ki nam je dano z našim rojstvom.
Postopek je podoben metodam avtogenega treninga. Osredotočanje na preprosto osebno mantro pa je treba vaditi redno, vsak dan, zjutraj in zvečer. Vsakokrat zadošča že nekaj minut. Ob rednih vajah se ustvari trdna navada in tehnika se izpopolni.
Afirmacije morajo vsebovati:
1. samo pozitivne besede, brez nikalnic (torej ne: Ni me strah!, temveč: Pogumen sem!).
2. biti morajo v sedanjiku (torej ne: Dobro se bom počutil!, temveč: Počutim se dobro!)
3. naj bodo kratke in kar najbolj osebne (uporabljaj torej le tiste izraze, ki so ti blizu).
4. vse sugestije je treba izgovarjati monotono in polglasno, poudarjajoč le pomembne besede. Z dejanskim izgovarjanje afirmacj namreč dosežete, da sugestija avtomatsko preidejo preko sluha v naše nezavedno in takoj začne delovati.
Še namig:
V začetku lahko čutimo odpor, saj se bo um afirmacijam najprej upiral. Nič čudnega, ko pa je bil doslej prepričan v ravno nasprotno od tega, kar bi ga radi sedaj naučili. In vedite: S ponavljanje afirmacije se sporočilo krepi. Vsakič, ko ponovimo sporočilo, se ta vrne k prvi in progresivno ojača tudi vse naslednje sugestije. Zato: večkrat kot si ponovimo samohipnotična sporočila, močnejša postaja prvotna zamisel.
In še to: Avtosugestije so veliko močnejše (in jim veliko bolj verjamemo, v nezavednem pa si tako pridobimo dragocenega zaveznika), če si jih prestavljamo v sliki, zato se gre priučiti tudi vizualizacije. Tako si gre npr. skupaj z afirmacijo Sem vitka! kar najbolj živo predstavljati svoje telo takšno, kot da že je vitko.
Misel, vredna razmisleka:
Ne premika nas volja, ampak mišljenje!
Avtor prispevka: Nataša Zupanc