Disociativna motnja identitete je ena najbolj fascinantnih psihičnih motenj zadnjih nekaj desetletij. Medtem ko je Paracelsus o prvem znanem primeru te motnje pisal že leta 1646, so ’dvojno zavest’ v 19. stoletju razumeli kot stanje preklapljanja na budno sanjanje ali mesečništvo.
Niso se veliko zmotili.
Posameznik z razvito sposobnostjo skrajne disociacije je v trenutkih stresa namreč videti prav takšen: zasanjan ali globoko zamišljen, zmeden in nepozoren, v vsakem primeru pa psihično odsoten.
O tem, kam, pred kom (in čim) ter zakaj se tak posameznik psihično ’umika’, pa v nadaljevanju …
Od normalne disociacije do fragmentacije!
Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da je disociacija sama po sebi tudi nekaj povsem normalnega. Vsi ljudje namreč disociiramo do neke mere, ne razvijemo pa vsi tudi sposobnosti skrajne disociacije, kar se lahko kasneje izrazi tudi kot disociativna identitetna motnja.
Za doseganje skrajne stopnje na disociativnem spektru mora biti po mnenju psihiatra Richarda P. Klufta namreč zadovoljeno naslednjim štirim pogojem:
- 1. posameznik je nadarjen za hipnoznost (oz. trans),
- 2. je žrtev hude travmatizacije,
- 3. njegove disociativne odzive oblikujejo konkretni vplivi iz otroštva; se pravi, disociacija je prilagoditvena in jo družina v večji ali manjši meri nagrajuje,
- 4. v času travmatičnih epizod in po njih ni bilo nobene tolažbe.
In naj na tem mestu kar takoj povemo tudi: Skrajna disociacija je ozdravljiva!
Še več. V resnici sploh ne gre za osebnostno motnjo niti za resnično psihiatrično diagnozo, temveč za izjemno kreativno in učinkovito psihološko obrambo pred hudo travmo. Skrajno disociacijo gre skratka videti kot normalno reakcijo otroka (ki odraste v disociativnega odraslega) na nenormalne okoliščine (kar fizične in spolne zlorabe, izpostavljenosti vojnim grozotam, zanemarjanju in krutosti, za otroke zagotovo so).
Ta zanimiva, a nič manj kontroverzna diagnoza je močno razburjala del stroke že v osemdesetih in devetdesetih letih, ko smo to motnjo še poznali po imenu motnja multiple osebnosti. A če je bila stroka tiste dni kar pretirano navdušena nad primeroma žensk, po zgodbah katerih so posneli filma Trije Evini obrazi (1957) in Sybil (1976) – zaradi česar je onkraj luže dramatično poskočila stopnja diagnoz te motnje (z množičnimi tožbami zavedenih pacientk je seveda sledil še hladen tuš), pa laične javnosti nikoli ni zares minila fascinacija s to nenavadno (takrat so še mislili, da zelo redko) motnjo.
Holivud je zanimanju javnosti seveda še kako rad ustregel, a na žalost vedno z izdelki, ki so bili daleč od resničnosti.
Eden zadnjih je bil tako film Razcepljen (2016), za katerega se je tudi režiser M. Night Shyamalan že opravičil z besedami, da je diagnozo mnogoterosti vzel zgolj za iztočnico, potem pa si v imenu ’kreativne filmarske svobode’ še kako dovolil speljati stvari po svoje.
Že prihodnje leto lahko pričakujemo Shyamalanovo ’nadaljevanje’ Razcepljenega, a sodeč po trailerju bo tudi ta film bolj podoben še eni sci-fi seriji malce drugačnih anti-superjunakov …
Med filmi, ki jih resnici na ljubo ni malo, boste skratka zaman iskali resnicoljuben prikaz te nadvse zanimive motnje, zato pa se je v zadnjih treh desetletjih vendarle nabralo kar nekaj izčrpnejšega materiala v strokovni literaturi, ne manjka niti avtobiografij in biografij disociativcev, v zadnjih nekaj mesecih pa je vzniknilo še na desetine YouTube kanalov praviloma mladih ljudi iz celega sveta, ki v želji po zmanjševanju nezaslužene stigme zaradi disociacije z javnostjo odkrito delijo svoje izkušnje z mnogoterostjo.
Eden takšnih je YouTube kanal MultiplicityAndMe, ki ga s pomočjo svojega moža ureja Jessica Clark, disociativna mnogoterka, študentka psihologije, danes pa tudi že mamica nekaj mesecev stare deklice.
Jessica je za BBC-jevo serijo o psihičnih stiskah in motnjah mladostnikov tudi javno spregovorila o življenju s takšno diagnozo. V okviru serije najbolj razširjenih osebnostnih motenj so njeno izkušnjo s skrajno disociacijo prikazali takole …
A medtem ko je britanska javnost njeno srce parajočo izpoved sprejela z zares veliko empatije in razumevanja, je Jessica kmalu zatem, ko so serijo predvajali v eter, dobila odpoved v službi. Prav ta izkušnja jo je prepričala v to, kako močna je tudi v 21. stoletju še vedno stigma duševnih bolezni in stisk. To je bil tudi eden od razlogov, da je lansirala svoj YouTube kanal, na katerem zdaj objavlja svoje vloge ter posreduje povezave do disociativnih YouTube dnevnikov drugih mladih ljudi z isto diagnozo.
Z raziskovanjem naštetih virov, ki nudijo veliko bolj realističen vpogled v to zanimivo motnjo, človek kmalu ugotovi, kako vsak k sebi so portreti disociativcev v filmu in teh v resničnem življenju.
Resnični disociativci namreč nikakor niso pobezljani nevarni ’norci’, ampak nasprotno: nadvse zanimivi, nekoliko zasanjani, občasno anksiozni, a še kako prisrčni ljudje.
Še več.
Za to sta potrebni kreativnost in talent!
Nancy McWilliams je v svojem najnovejšem ponatisu priročnika za psihoanalitike in psihoterapevte s pomočjo psihiatra Richarda Chefetza, ki je vedno na tekočem s sodobnimi odkritji v travmatologiji in disociaciji, zapisala takole: »Ljudje, ki uporabljajo disociiranje kot svoj primarni obrambni mehanizem, so pravi virtuozi samohipnoze. Ne more se vsak človek preseliti v premenjano stanje zavesti, kadar je v kaki stiski: za to je treba imeti talent. Tako kot se ljudje razlikujejo glede osnovne ravni svoje dovzetnosti za hipnozo, se razlikujejo tudi po svoji zmožnosti za avtohipnozo. Kdor želi samodejno disociirati, mora imeti konstitucijski potencial za to, da preide v trans; brez tega je mogoče s travmo opraviti na druge načine, na primer s potlačitvijo, vzdejanjanjem, zlorabo substanc.«
Po mnenju McWilliamsove naj bi bili ljudje, pri katerih se zaradi hude travme v otroštvu razvije disociativna identitetna motnja, že od rojstva tudi bolj iznajdljivi in medosebno občutljivi, kot pa to velja za normalno. Tudi ni edina v svojem prepričanju, da gre za otroke, ki premorejo nadvse kompleksno in bogato notranje življenje, v katerem ne manjka namišljenih prijateljev, fantazijskih identitet, notranjih dram in žilice za imaginativno igro. Prav takšni otroci se namreč toliko lažje umaknejo pred ustrahovanjem in čustvenim travmatiziranjem v svoj notranji, domišljijsko – sanjski svet kot manj nadarjeni.
»Klinično izročilo nakazuje, da so ljudje, ki se zatekajo v disociacijo, kot skupina bolj bistri in ustvarjalnejši od povprečja,« še dodaja McWilliamsova, ki pa zaradi manjka relevantnejših raziskav vendarle opozarja, da gre na tem mestu lahko tudi za artifaktična opažanja, saj ljudje, ki iščejo pomoč pri terapevtih, morda niso tipični, ko gre za celoto disociacijskega spektra.
Glede na to, da sta še pred desetletji veljali za ’tipični predstavnici mnogotercev’ prav Eva in Sybil, a se je do danes izkazalo, da sta njuni prezentaciji poudarjeno histeroidnega značaja (kar danes velja kot atipično za to populacijo), so njeni pomisleki pred dokončnimi zaključki seveda na mestu. O taistem priča tudi ta klinični primer ženske, ki svari stroko pred preuranjenimi zaključki zgolj na podlagi testov inteligence. Slednje gre namreč v prvi vrsti pravilno interpretirati in v primeru dela skrajnih disociativcev, ki zaradi specifike travme (in prisotne močne disociativne simptomatike) v značilnih segmentih morda izkazujejo značilno podpovprečne kognitivne sposobnosti, pa vanje tudi ustrezno ‘podvomiti’.
Nekaj pa je zaenkrat že gotovo, namreč: Disociacija ni nekakšna nadnaravna sposobnost. Disociirati znamo namreč prav vsi ljudje.
Normalna disociacija je stanje, v katerega številni zapademo, ko gledamo televizijo, pa se zalotimo, da smo v mislih zatavali in nismo bili najbolj pozorni na dogajanje na ekranu, ali pa, ko vozimo avtomobil po dobro znani poti in mestoma v mislih odvandramo tako, da se na cilju včasih vprašamo: kdaj pa mi je uspelo vse to odpeljati?
Disociativci to obče človeško danost iz nuje zgolj priženejo do njenih skrajnih možnosti.
Zgodovinske zablode in stranpoti stroke
»Prvi skrbno izpričan primer mnogotere osebnosti po »Miss Beauchamps« M. Princea (1906) je bila Eva,« o primeru, ki je navdihnil film Trije Evini obrazi piše psihoanalitičarka in avtorica Nancy McWilliams.
»Ime je bilo psevdonim za Christine Costner Sizemore. Bila je to ženska impresivne energičnosti in dosežkov, tako da je imeniten zgled za visoko funkcionalno disociativno osebo. Poudarek si zasluži to, da je prva oseba, ki je v naši eri trpela od značajske disociacije in se ’razkrila’ terapevtu, premogla znatno temeljno zaupanje, čvrstost ega in objektno konstantnost.«
Od Eve in Sybil do danes se je pogled na mnogoterost močno spremenila. Skupaj z novimi spoznanji je prišla tudi nuja, da se motnjo na novo ovrednoti in jo zaradi številnih minulih zablod tudi drugače poimenuje.
O evoluciji razumevanja mnogoterosti ve med drugim danes veliko povedati psihiater, profesor in terapevt Paul F. Dell, ki je zadnjih 30 let posvetil prav proučevanju skrajne disociacije in mnogoterosti.
Na svojem blogu, ki ga je v celoti posvetil disociaciji, med drugim piše, da je desetletje, preden je stroka ponovno ’odkrila’ posttravmatsko disociacijo, kalifornijski raziskovalec obsmrtnih doživetij Russel Noyes izdal serijo člankov na temo sindroma depersonalizacije. Na sindrom je naletel, ko je raziskoval psihična stanja ponesrečencev z motorjem, ljudi, ki so se skoraj utopili, padli ali doživeli obsmrtno stanje zaradi srčne kapi.
Večina Noyesovih subjektov raziskave je namreč poročalo o občutkih ločenosti od telesa, neresničnosti, upočasnitvi časa, nenavadni čustveni mirnosti in izjemno hitremu toku misli.
Ker pa se za disociacijo že desetletja ni več nihče resno zanimal, tudi njegovi članki v strokovnih krogih niso odmevali tako, kot bi si zaslužili. Takšna so bila pač sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. V tistih letih je bil zdravstveni sistem preplavljen s težavami vietnamskih veteranov, ki so bili povečinoma jezni, čustveno odzivni in polni preganjavice zaradi mučnega ponavljanja spominov na preživeto grozo v Vietnamu. To so bila leta, ko še nismo vedeli za diagnozo posttravmatskega stresnega sindroma ali PTSD (slednji se je v diagnostično klasifikacijo ameriškega psihiatričnega združenja (DSM) zapisal šele leta 1980).
Pred letom 1980 (pa tudi še dolgo zatem) se je onkraj luže bila intenzivna politična bitka okoli diagnostike vietnamskih veteranov. Naprednejši val stroke je vztrajal, da veterani trpijo za post-vietnamskim sindromom, ki je zagotovo posledica vojne travme, medtem ko stara garda ni hotela o tem slišati ničesar. Vztrajali so, da vojna ne more povzročiti duševne bolezni. Po njihovem naj bi zbolevali zgolj šibki in tisti, ki so bili duševno bolni že pred vojno.
Zmagala je naprednejša struja in posttravmastki stresni sindrom se je zapisal v DSM kot motnja, ki jo lahko povzroči izpostavljenost človeka še posebno hudi travmi. Za slednjo sta se takrat zapisali tako izkušnja vojne kot fizičen ali spolni napad. Kasnejše raziskave so pokazale, da za PTSD ne zbolijo vsi, ki so bili izpostavljeni travmi, temveč 25% njih, kar nikakor ni zanemarljivo.
Sredi bitke za klasifikacijo posttravmatskega stresnega sindroma stroke seveda ni kaj dosti zanimala disociacija, zato so povsem spregledali Noyesov prispevek, še manj pa disociativna identitetna motnja, ki se je zdela še še posebno bizarna.
Nato je v devetdesetih letih v vse skupaj posegla usoda. Nekaj vodilnih strokovnjakov na področju travme je skoraj sinhrono ponovno ’odkrilo’, da veliko žrtev travme disociira tekom travme, kar so kazale tudi takratne študije žrtev hujših nesreč in drugih travm, ki so jim bila skupna stanja velikega strahu, občutkov nemoči in groze. Naenkrat je področje travmatologije postalo bolj dojemljivo za vprašanje disociacije, a tudi tokrat ni šlo brez bitk različnih pogledov na stvari.
Potem, ko so v DSM-IV uspeli vpisati novo diagnozo, ki je slišala na ime akutna stresna motnja in za katero lahko trpeči dobi diagnozo že, ko simptomatika traja dva dni (a manj kot štiri tedne, saj v tem primeru velja že za PTSD), je disociacija posredno pričela pridobivati na veljavi. David Spiegel, ki je motnjo poimenoval, je bil namreč eden prvih, ki je raziskoval peritravmatsko disociacijo. Dejansko ni veliko manjkalo, pa bi motnjo aktutnega stresa poimenoval kar akutna disociacijska motnja.
Zadnjih 35 let je zanimanje stroke za disociacijo nato le še raslo in zajelo tudi področje obsmrtnih doživetij, o katerih je pred leti že pisal Noyes.
Paul F. Dell, po katerem smo zgornji oris zanimanja stroke za disociacijo povzeli, k trenutnim dilemam stroke med drugim dodaja tudi vprašanje: »Koliko peritravmatične disociacije je v resnici povsem normalne, t.j. v animalni del možganov vgrajene obrambe?« Na svojem blogu o tem tudi piše in o izpovedanem debatira s študenti in zainteresiranimi v komentarjih pod svojim blogom.
In kaj dr. Paul F. Dell meni o skepsi, o kateri je moč brati tudi v zapisu na wikipedii na dani pojem?
»Če sami ne prebirate akademske literature na temo travme in disociacije, verjetno ne veste, da obstaja cel kontingent skeptikov na akademiji, ki ne verjamejo v vzročno povezanost med travmo in disociacijo. Za te skeptike je značilno, da citirajo zgolj tista znanstvena odkritja, ki podpirajo njihova prepričanja. Ti možakarji me spominjajo na vse tiste ljudi, ki vztrajajo, da ni globalnega segrevanja ali zanikajo Darwina in njegovo evolucijsko teorijo.«
O razcepljenosti psihiatrične stroke, še posebno na temo disociativne osebnostne motnje, gre prisluhniti tudi naslednjemu predavanju kanadskega psihiatra. Predavatelj Colin A. Ross ob koncu predavanja med drugim namreč pove, da je ortodoksnih skeptikov v stroki zgolj okoli 5 odstotkov ter še kakšni 10 odstotkov bolj kot ne zmernih dvomljivcev, medtem ko okoli dve tretjini stroke jemlje motnjo še kako resno, bi si pa morda želeli nekoliko revidirati obstoječo klasifikacijo te motnje.
Miti, ki jih širijo mediji, in dejstva!
Medtem ko stroka na eni strani polemizira, pa si filmska industrija in mediji dajejo duška tako, da na račun travmatiziranih širijo neresnične, senzacionalistično prenapihnjene in celo škodljive mite.
Med najbolj pogoste takšne mite (od katerih bi mnoge, resnici na ljubo, našli tudi pri drugih skupinah ljudi, ki so kakorkoli drugačni od domnevne normale, ki je nihče na tem svetu v popolnosti ne izpolnjuje) sodijo:
1. Mit: Ljudje z disociativno osebnostno motnjo so nasilni.
Resnica je povsem nasprotna. Ne le, da so ‘zlobni alterji’ v sistemih skrajnih disociativcev redkost (in nikakor ne pravilo), med mnogoterci naj bi bilo tudi zgolj 3,5 % takšnih, pri katerih so terapevti zabeležili, da so bili kdaj nasilni do svojih partnerjev. Še več. Ljudje z disociativno osebnostno motnjo bodo veliko verjetneje sami postali žrtve nasilja (kar 26 % njih, sodeč po statistikah), nadlegovanja in zasmehovanja drugih kot obratno. In to že dokazujejo obstoječe študije. Med tistimi, ki so zaprti zaradi nasilnih dejanj (po podatkih iz vira za zadnjega pol leta), je zanemarljivo majhen odstotek (3%) predstavnikov ljudi z diagnosticirano disociativno identitetno motnjo.
Drži pa naslednje:
- pri ljudeh s skrajno disociacijo obstaja visoko tveganje za ponavljajoče se poskuse samomora in samopoškodovanja.
- Raziskave drugih psihiatričnih motenj kažejo, da se tveganje za nasilje do drugih poveča v primeru, da je bolnik moški in v primeru zlorabe opojnih substanc. Za skrajne disociatike takšne raziskave še ne obstajajo.
- Raziskav, ki bi razjasnile, zakaj bi bil zares majhen odstotek ljudi z disociativno osebnostno motnjo potencialno lahko nasilen, prav tako manjkajo.
2. Mit: Diagnoze mnogoterosti so značilne za Severno Ameriko, tamkajšnji eksperti pa z njo pretiravajo.
Skrajno disociacijo prepoznavajo strokovnjaki za travmo po celem svetu – od Kanade, Velike Britanije pa vse do Kitajske. In to navkljub temu, da tam zanjo širša javnost nikoli ni slišala niti videla kakšnega od na zahodu popularnih filmov na to temo.
Drži naslednje:
- Disociativno osebnostno motnjo prepoznavajo pri svojih pacientih kliniki iz celega sveta. Vprašanje je le, ali motnjo skrajne disociacije sami dovolj dobro poznajo, da bi znali nanjo posumiti ob pogovoru s pacientom. Na žalost se zato še vedno dogaja, da skrajno disociacijo, ki jo je moč zdraviti zgolj s psihoterapijo, neuspešno zdravijo z medikamenti za zanje povsem napačne diagnoze.
- Študije kažejo, da je večina bolnikov dobi pravo diagnozo skrajne disociacije šele 6 do 12 let potem, ko so bili v mentalnih inštitucijah že neuspešno zdravljeni za številne napačne diagnoze. Večina skrajnih disociativcev zna svojo motnjo sicer tako uspešno skrivati pred drugimi in pred samim seboj, da se sum na motnjo pojavi šele v trenutkih hujšega stresa, skrajne stiske ali zaradi spontanega sproženja flashbacka – drobci spomina na (pozabljeno) travmo.
3. Mit: Disociacijska osebnostna motnja je redka.
O razširjenosti motnje skrajne disociacije je že potekalo nekaj raziskav tako na področju vzorca tako psihiatričnih pacientov kot obči populaciji. Stroka ta hip tako sklepa, da je disociativno osebnostno motnjo mogoče najti pri dobrem odstotku populacije, čeravno nekatere študije kažejo tudi do 4 odstotke in celo več. Več o tem tudi tukaj.
Drži naslednje:
- Študije so pokazale, da je odstotek skrajno disociativnih v populaciji znatno višji v skupnostih, ki so bile izpostavljene hujšim travmam (vojne, zločini, posilstva, zatiranje).
4. Mit: Disociacija je izmišljena motnja, ki jo pacientom vcepijo preveč navdušeni terapevti.
Raziskovalci so si bili edini, pa tudi meta-analize so jih v tem podprle, da skrajne disociacije ni mogoče razviti zgolj prek sugestije (s strani terapevtov), domišljije ali prek vcepitve ideje o tem od zunaj (npr. prek filmov in drugih socio-kulturnih modelov vplivanja).
Drži naslednje:
- Korelacija med travmo in disociacijo je močna v študijah, v katerih so preverili in potrdili poročila o zgodnjih travmah in zlorabah. Te študije so na vseh točkah zavrnile hipoteze, da so si skrajni disociativci travmo zgolj izmislili.
- Le od 1 do 3 odstotkov disociacije je usmerjane prek sugestibilnosti. Ta podatek zanika namige o tem, da so disociativni posamezniki še posebno sugestibilni oz. bolj sugestibilni od preostale populacije.
- Nobena od že opravljenih študij na klinični populaciji ni podprla navedb dela stroke, ki zagovarja model ’izmišljene motnje’.
5. Mit: Skrajna disociacija je modna muha.
Disociativna osebnostna motnja ni zgolj modna muha. Avtorji spletnih strani PsycInfo in Medline so prečesali splet za ključnimi besedami ’motnja multiple osebnosti’ in ’disociacijske osebnostne motnje’ za časovno obdobje med letom 2000 in 2014. Njihova raziskava je našla kar 1.339 zadetkov za te ključne besede v naslovih strokovnih objav. Po mnenju raziskovalcev gre za visoko število objavljenih publikacij, kar kaže na vztrajno zanimanje akademske in klinične javnosti za motnje disociativnega spektra.
Drži naslednje:
- Skrajne disociativce je mogoče diagnosticirati z validnim in zanesljivim orodjem strukturiranega intervjuja ali intervjuja, ki vključuje tudi že revidiran strukturiran klinični intervju za skrajno disociacijo (Structured Clinical Interview for Dissociative Disorders-Revised (SCID-D-R) in Dissociative Disorders Interview Schedule (DDIS).
6. Mit: Zdravljenje skrajne disociacije škodi pacientom.
Obstoječa empirična literatura postavlja to trditev na laž. Študija dokumentacije iz prakse kažejo znatna izboljšanja pereče simptomatike in boljše funkcioniranje disociativnih pacientov, v kolikor terapevti sledijo strokovnim smernicam, ki so predvidene za zdravljenje tovrstnih primerov.
Drži naslednje:
- Študije za serijo prvih primerov psihoterapevtskega zdravljenja skrajne disociacije kažejo, da takšne obravnave bolnikom pomagajo (in nikakor ne škodijo) in to v širokem segmentu različnih kliničnih izidov.
Zbir informacij iz literature za terapevte
Na spletu v angleškem jeziku kar mrgoli informacij za zainteresirano javnost in stroko, ki se aktivno ukvarja s skrajnimi disociativci. V slovenščini je na spletu takšnih zadetkov neprimerno manj, še vedno pa se najde nekaj malega na kakšni od spletnih strani psihoterapevtov, ki tam oglašujejo svoje storitve, in občasno s poljudnimi prispevki vendarle tudi osveščajo javnost.
Z ene od takšnih spletnih strani si izposojamo naslednje navedbe, saj o njih na tem mestu še nismo govorili:
- »Za celoten spekter disociativnih motenj so značilne funkcionalne motnje v povezanosti in vzajemnosti sodelovanja med deli duševnosti, ki so sicer večinoma harmonično usklajeni (spomin, čustva, občutenje samega sebe, ustrezno zaznavanje okolice, vedenje …). Toda v nasprotju s psihozo pri vsem tem človek ohrani občutek za resničnost (testira resničnost oziroma ugotavlja skladnost svojih predstav in občutkov z resničnostjo), zaradi česar lahko ohranja kritičen odnos do svojih simptomov.«
… a kar je še najbolj zanimivo, saj skrajno disociacijo do neke mere naredi sprejemljivejšo in razumljivejšo preostali populaciji, je naslednji odsek s taiste spletne strani:
- »Simptomi in znaki, ki so podobni tistim pri disociativnih motnjah, le da so večinoma prehodne narave, lahko nastopijo tudi pri duševno zdravih ljudeh. Navadno so posledica močnega šoka, lahko tudi pozitivnega presenečenja (denimo zadetek na loteriji), uživanja drog/alkohola, senzorne deprivacije, psihofizičnega mučenja ali ustrahovanja. Utegnejo biti tudi spremljajoči pojavi pri telesnih boleznih, hudi utrujenosti, meditativnih in sprostitvenih vajah, po operativnih posegih, velikem telesnem naporu …«
Ker pa disociativne motnje (in obstaja cel spekter teh motenj, a o tem v nadaljevanju) vendarle lahko povzročijo zelo hude stiske; tovrstne težave pa pogosto vplivajo na človekovo poklicno delovanje, socialne odnose in druga pomembna življenjska področja, je posredovanje strokovnjaka vsekakor priporočeno.
V nadaljevanju zaradi manjka strokovnih informacij v slovenščini navajamo nekaj poudarkov iz strokovne publikacije za profesionalce, ki so ga sestavili v britanskem združenju PODS, kjer je mogoče najti številne informativne brezplačne publikacije, pa tudi kupiti kakšno od knjig na temo skrajne disociacije.
- Disociativna osebnostna motnja velja za resno psihiatrično stanje, katere izvor gre iskati v kronični (in nepredelani) travmatiziranosti iz otroštva. Motnjo karaktizirajo različni identitetni odkloni ali zmedenost ter težave s spominom in celo amnezije za travmatične dogodke ali drugotna stanja identitete.
- Skrajni disociativci pogosto poročajo o težavah, ki jih imajo v medosebnih odnosih in z obladovanjem svojih čustev. Pogosta so tudi poročila o posttravmatski simptomatiki kot so flashback (spomin na preteklo travmo, ki človeka neprijetno preplavi, saj ga spremljajo tudi močna občutenja strahu, groze in nemoči), vznemirjenost in čustvena otopelost.
- Motnjo skrajne disociacije je mogoče razumeti kot kombinacijo tako razvojne kot incidentne travme, a je hkrati NI mogoče obravnavati kot klasično osebnostno niti kot psihiatrično motnjo. Disociativna identitetna motnja je v svoji osnovi namreč zgolj adaptiven odziv na otroško travmo.
Ali povedano drugače: Tako kot je disociacija zgolj obramba, ki je dostopna prav vsem ljudem, ko se ti znajdejo v stanju hudega šoka, tako je skrajna disociacija zgolj obramba hudo travmatiziranega otroka (ki zraste v odraslega z disociativno psihiko).
- Na disociativni lestvici je mogoče najti zajeten spektrum motenj, ki se med seboj razlikujejo po svoji ekstremnosti. Razlike med njimi pa so v močni korelaciji z naravo travme, nje kroničnosti in ekstremnosti. Tako je na začetnem polu disociativne simptomatike moč najti PTSD (torej posttravmatski stresni sindrom) kot najmanj intenzivno disociativno motnjo, medtem ko se na drugem koncu disociativne lestvice nahaja prav disociativna identitetna motnja kot najbolj skrajna in najbolj intenzivna disociativna motnja. Med obema motnjama se nahaja še cel spekter drugih motenj, med katerimi so disociativna amnezija (z ali brez disociativne begavosti), depersonalizacija, derealizacija, drugotno specifizirana disociativna motnja (OSDD) in nespecifizirana disociativna motnja (UDD).
Ali povedano drugače: Disociativni spektrum (po Braunu, 1988) se razteza od normalne disociacije pa vse do poli-fragmentirane disociativne identitetne motnje. Prav vse motnje pa imajo svoj izvor v travmi. Npr. žrtev posilstva lahko trpi za disociativno amnezijo, zaradi česar se ne spominja napada, a vseeno trpi zaradi depresije, čustvene otopelosti in hudega stresa. Spomin na napad še vedno živi v njej, le da je odrinjen od zavesti in torej potisnjen v nezavedno. Po drugi strani pa je polifragmentirana skrajna disociacija (ki zajema več kot 100 osebnostnih stanj) lahko rezultat še posebno sadističnih zlorab številnih predatorjev skozi daljše obdobje njihovega življenja.
- DSM-5 (ameriška klasifikacija potrjenih psihiatričnih diagnoz) navaja, da gre pri disociacijski identitetni motnji za ’motnjo identitete, ki jo karakterizirata dve ali več različnih in ločenih osebnostnih stanj, ki jih v nekaterih kulturah poznajo tudi kot izkušnje obsedenosti’.
- V praksi večina ljudi z disociativno osebnostno motnjo navzven ne kaže jasnih znamenj svoje mnogoterosti. Mnogi izmed njih se slednje ne zavedajo niti sami. Veliko bolj vidni so znaki disociacije in posttravmatskih simptomov, neredko trpijo za depresijo, raznih odvisnosti, motenj hranjenja in anksioznosti. Po navedbah Richarda Klufta, ki velja za vodilnega eksperta na področju disociacijskih motenj, naj bi le okoli 6 odstotkov ljudi z disociativno identitetno motnjo svojo mnogoterost izkazovalo javno in jasno razvidno.
Ali povedano drugače: Zaradi skrite narave te izjemne adaptivne obrambe (ki pa v svoji skrajnosti vseeno velja za motnjo identitete, saj v življenju teh ljudi povzroča precej težav) je diagnostika za profesionalce otežena. Paul F. Dell med drugim tako citira svojo lastno študijo, po kateri je bolj opazna zgolj pretirana skrajna disociacija, ki je prisotna pri 20% skrajnih disociativcev, 14% njih pa motnjo zavestno skriva pred avtoritetami (med katere sodijo tudi zdravniki in psihoterapevti). Zgolj 6% jih motnjo javno kaže, pri 8% pa obstajajo t.i. okna diagnostibilnosti – to so trenutki stresa ali v trenutkih, ko so prisotni posebni sprožilci (triggerji), ki prikličejo izvorno travmo. Večina, torej 94% skrajnih disociativcev pa se bolj ali manj (in do neke mere) samozaveda svoje mnogoterosti in posamičnih preklopov med osebnostnimi stanji.
In še to: Elizabeth Howell zato skrajno disociacijo poimenuje kar ’skrita motnja’. Očitno z razlogom. A hkrati navaja, da skrivanju motnje večinoma botrujejo občutki sramu in strah pred stigmatizacijo.
Navkljub relativno visoki prevalenci motnje se zato le malo ljudi zaveda njenega obstoja, še posebno v primerih visoko-funkcionalnih skrajnih disociativcev, ki se lahko pohvalijo tudi z izjemnimi karierami. Resnica se razkrije šele, ko zaradi nakopičenega stresa morda doživijo psihičen zlom (ali stanje izgorelosti, o katerih danes poročajo tudi sleherniki), zaradi česar disociativna simptomatika postane bolj vidna.
- Skrajna disociacija je navkljub mnenju manjšine skeptične stroke že dobro raziskana in velja za diagnozo, ki jo je moč najti v vseh kulturah sveta.
- Skrajna disociacija se lahko razvije zgolj v otroštvu, pogosto pa je diagnosticirana šele v pozni odraslosti.
- Del populacije s skrajno disociacijo preživi leta in leta v inštitucijah za mentalno zdravje, kjer jih zaradi nepoučenosti stroke o disociativnih motnjah pogosto napačno diagnosticirajo (neredko tako dobijo diagnozo shizofrenije, psihotičnih motenj ali mejnostne osebnostne motnje, ki sodijo v povsem drugačen tip duševne motnje, zaradi česar so ’zdravljenja’ praviloma in vedno neuspešna).
In kakšni so simptomi, ki jih del strokovne javnosti bodisi ne pozna ali prizna?
Simptomi
Večina skrajnih disociativcev poroča o širokem razponu simptomatike, ki pa je pogosto začasna ali pa se izmenjuje:
- v stanju stresa prihaja do preklapljanje med različnimi stanji zavesti, ki se jih ne zavedajo in se zato ne spomnijo, kaj so v tem stanju rekli ali naredili,
- generalizirana anksioznost, ekstremna vznemirjenost, ki rezultira v hitro bitje srca, ’napadi panike’ in podobno,
- socialna anksioznost, ki vodi v izolacijo in umanjkanje vrstniške podpore ali podpore skupnosti,
- kognitivne težave s spominom, pozornostjo ali koncetracijo, intelektualne sposobnosti nihajo – tudi od izjemne do močno oslabljene,
- kronični glavoboli, zmedenost, vrtoglavice,
- psevdo napadi (disociativni ali ne-epileptični napadi),
- slišijo ‘glasove’ (ki se nahajajo znotraj glave, včasih v obliki različnih misli) in drugi ’psihotični’ tipi simptomov, med katerimi so nenadne vonjave, ki objektivno niso prisotne v danem prostoru in času (gre za spominske prebliske, flashbacke iz preteklosti),
- paranoja,
- čustvena nestabilnost in razpoloženjska nihanja, ki vodijo v jok, samotolažeče se aktivnosti (zibanje in pestovanje) in nenavadno impulzivno vedenje ali popolna pasivnost (stanje otopelosti kot v stanju depresije in obupa),
- težave s spanjem, med katere sodi pretirana potreba po spanju, nespečnost, nočne more, mesečništvo,
- flashbacki in podoživljanje disociiranih aspektov zlorabe iz preteklosti,
- občutek nejasne identitete, občutek neenotnega občutka zase in poslanstva v življenju,
- nenavadne telesne reakcije, npr. da človeka zebe, ko je v sobi vroče,
- spolna reviktimizacija, tvegana vedenja v spolnih razmerjih,
- samopoškodovanje, suicidalna ideacija in občutek skrajnega obupa,
- motnje prehranjevanja,
- težave pri vzdrževanju odnosov, nagnjenost k sklepanju nezdravih razmerij (ki vodijo v ponovno reviktimizacijo),
Tudi somatizacija je zelo široka: od nepojasnjenih kroničnih telesnih bolečin, avtoimunske bolezni, migrenski glavoboli, zmanjšana sposobnost uriniranja, črevesne težave (vključno s kroničnim zaprtjem, diarejo, sindromom občutljivega črevesja), izčrpanost, že omenjene težave s spanjem, začasni nenavadni fenomeni kot so delna paraliza, težave z vidom, neobčutljivost dela telesa in drugo.
Za vse naštete simptome velja, da ne prehajajo zgolj iz dneva v dan in iz tedna v teden, temveč tudi iz ure v uro.
In še tole: Večina skrajnih disociativcev se v situacijah kot so obisk pri zdravniku ali drugi avtoriteti vede povsem normalno in instinktivno skriva svojo simptomatiko. Gre za priučeno vedenje iz otroštva, ko se je od njih pričakovalo, da ne bodo ’težavni’ in bodo pred zunanjim svetom skrili simptome travme. V bližini avtoritet bodo ti ljudje samodejno in povsem avtomatično maskirali svoje vedenje. Tudi zato je skrajne disociativce zgolj po videzu in ob bežnem srečanju tako težko, če ne naravnost nemogoče prepoznati.
Zdravljenje
Disociativna identitetna motnja je ozdravljiva.
Za učinkovito zdravljenje pa se je izkazalo zgolj eno: dolgotrajna psihoterapija z dobro podučenim psihoterapevtom ali psihiatrom.
Zdravljenje s psihoterapijo bo potekalo v treh fazah (ki pa si lahko glede na potrebe primera tudi izmenjujejo):
- 1. vzpostavitev varnega in stabilnega stanja zmanjšane simptomatike,
- 2. delo na predelovanju in psihični integraciji travmatičnih spominov,
- 3. integracija in rehabilitacija.
Disociativne identitetne motnje se ne zdravi z nobeni zdravili. Ti ljudje v resnici namreč niso duševno bolani, ampak globoko in kronično travmatizirani. Če skrajno disociacijo spremljata tudi depresija ali anksioznost, v tem primeru se simptome depresije ali anksioznosti zdravi z antidepresivi ali anksiolitiki.
Stroka dejansko odsvetuje vsakršno medikalizacijo skrajne disociacije. Zaradi specifike alternativnih stanj zavesti, pri katerih ima lahko vsako alternativno stanje tudi svoje psihične in celo ’telesne’ posebnosti (ena alteracija morda ne vidi in je alergična na arašide, medtem ko druga odlično vidi tudi brez očal in je povsem brez alergij), namreč obstaja resnična nevarnost predoziranja posameznikov te skupnosti.
Izid psihoterapevtskega procesa je glede na raziskave še najbolj odvisen od kvalitete odnosa med terapevtom in klientom. Ta naj bi bil topel, empatičen, konsistenten in s strani terapevta angažiran. Terapevt se mora zavedati, da bo občasno pod pritiskom še posebno stresnega materiala.
Zgolj nekateri klienti s skrajno disociacijo bodo pred svojimi terapevti izrazili svojo mnogoterost in ’pokazali’ alternativna osebnostna stanja ali alterje oz. dele. Za slednje ni nič nenavadnega, če so različnih starosti, drugega spola ali celo na povsem drugi stopnji zavedanja glede svoje avtobiografije. Posameznik se nekaterih alterjev zaveda in lahko z njimi koeksistira, medtem ko so drugi deli njega izven dosega zavedanja. V primeru zadnjih se zato rado pojavljajo kratki amnezični stiki za čas, ko ima telo pod nadzorom takšen alter. Za nekatere kliente so takšna stanja nadvse stresna in včasih se jim zdi, da so ’nori’, saj ne vedo, kaj so v alternativnem stanju rekli ali storili. Obdobja ’zatemnitev’ lahko trajajo od nekaj minut, pa tudi do ur, redkeje dni. Klientom načeloma pomaga, če terapevt dogajanje normalizira tako, da klientu razloži, kaj se dogaja in da je izvor težav vedno travma.
V terapevtskem procesu slej ko prej postane tudi jasno, da deli osebnosti oz. alterji v resnici niso druge in ločene identitete ali osebnosti, ki živijo v istem telesu, temveč da gre za dele ene in iste osebnosti, ki zaradi posledic travme in odziva nanjo še ne funkcionirajo dovolj dobro skupaj.
Z delom na dobri notranji komunikaciji med del osebnosti in s spodbujanjem njihove kooperacije se spontano povečuje tudi stopnja sozavedanja, kar pacientom pomaga pridobiti boljši nadzor nad svojim življenjem.
Ko se skrajni disociativec zaveda vseh svojih delov, se terapija lahko nadaljuje v smeri integracije. Integracija ali fuzija pomeni, da se dve ali več alternativnih osebnostnih stanj ali delov združi ali zlije skupaj. Ko se to zgodi (kar se sicer povsem naravno zgodi vsem, ko smo stari med 6 in 9 leti), ti deli niso več ločeni, zato se umaknejo tudi simptomi skrajne disociacije. Ko se združijo vsi ločeni deli, se posameznik identificira kot enotna celota tako, kot se samoidentificirajo običajni ljudje. Tako zaenkrat pravi teorija, ki pa se šele razvija.
Eden od vodilnih terapevtov mnogoterosti, ki je tudi psihiater in avtor številnih knjig na dano temo, David Yeaung, namreč dvomi v sam mit singularne osebnosti: “V številnih nedisociiranih posameznikih, pri katerih ni najti nikakršnih amnezijskih barier, je mogoče opaziti povsem jasne ločene dele osebnosti, ki vzniknejo, ko so potrebne. Ene takšnih so službene persone, romantična plat osebnost ali tekmovalna športna oseba. Dokler ne prihaja zaradi njih do nikakršnih notranjih trenj, gre življenje lahko mirno dalje v precej barvitejši mnogoterosti.”
Iz terapevtske prakse pa naj bi bilo do sedaj tudi že jasno, da je to končno – popolno integracijo težko doseči, še pogosteje pa to tudi ni več končni cilj, saj si nekateri klienti že v startu tega sploh ne želijo, kar bi morali terapevti vsekakor spoštovati. Pri pacientih, za katerimi je še posebno boleča preteklost, polna kroničnih in resnih stresorjev, ki so se jim pridružile še druge zdravstvene in psihiatrične motnje, pa je za nameček še vprašljivo, ali je to smer sploh smiselno zasledovati, saj integracija zelo verjetno ne bo izboljšala njegovega življenja. V takšnih primerih terapevti raje zasledujejo cilje delne integracije in povečanje sozavedanja lastnih podosebnosti, da bi posameznik trdneje prevzel vajeti svojega življenja v svoje roke.
»Napredek na področju notranje komunikacije naredi vse skupaj veliko lažje, boljše in obvladljivejše. Da bi to dosegli, se mora posameznik počutiti navzven varnega. Pomembna je tudi notranja varnost, kar pomeni, da se morajo deli alternativnih stanj zavesti prenehati napadati. Poiskati, prepoznati, sprejeti in pomagati tistim delom v nas, ki trpijo, je bistven del zdravilnega procesa,« na svojem blogu piše terapevtka in socialna delavka (nekoč tudi sama mnogoterka) Kathy. Več o primerih uspešne terapije si lahko preberete tudi tukaj.
Terapevti, ki se ukvarjajo s primeri skrajne disociacije, se morajo zavedati, da gre do vsake alternacije vesti brez predsodkov, sprejemajoče in z razumevanjem. Zavedati se gre tudi, da se informacije, ki se izmenjajo z enim delom osebnosti, ne posredujejo nujno celemu sistemu, zato je potrebno takšne informacije večkrat ponoviti.
Nepoučeni terapevti včasih dvomijo disociativcem, da se ti ne spomnijo dejanj, ki so jih storili v alternativnem stanju zavesti. Kar je nenavadno, saj so ti ljudje potrkali na njihova vrata prav zaradi takšnih simptomov.
Izkušnja mnogoterosti je psihološko gledano resnična. Dvomi, sodbe in kakršna koli stigma pa zadeve zgolj poslabšujejo.
Znano je, da ljudje z disociativno osebnostno motnjo že pod manjšim stresom (npr. v situacijah, ko jih ocenjujejo, ali pa, ko se znajdejo v okolju, ki ga ne poznajo, ali spoznavajo nove ljudi) ’preklopijo’ v drugo osebnostno stanje. Slednje je lahko travmatiziran del, ki se je zataknil sredi neprocesirane travme (stanje je podobno regresiji), ali pa čustveno anemičen del odraslega, ki bo povsem robotsko odgovarjal na zastavljena vprašanja tako, kot misli, da bi jih izpraševalec rad slišal.
Različni teoretski modeli
Psihiatrična in psihoterapevtska stroka po skorajšnjem kolapsu izpred desetletij na dano temo vendarle nadaljuje s svojim delom. V teku so razne študije, kopja pa se krešejo tudi na teoretskem odru.
Ta trenutek je v ospredju kar nekaj teoretskih modelov, ki naj bi razložili dinamiko v ozadju disociativne identitetne motnje. V nadaljevanju navajamo le nekaj vidnejših.
Po teoriji disociativne amnezije naj bi bil ‘glavni motor’ motnje sposobnost samo-hipnoze, posameznik pa naj bi se znal hipnotizirati tako, da pozabi na informacije ali dogodke, ki so neprijetni (Dell, 2010). Zaradi te teorije med vrste zdravljenja disociativne amnezije uporabljajo tudi metode hipnoze.
Psihodinamska teorija disociativnih motenj predvideva, da motnje disociativnega spektra povzročajo posameznikove potlačene misli in občutki, ki so povezani z neprijetnim ali travmatičnim dogodkom (Richardson, 1998). Posamezniki blokirajo takšne misli in občutke zato, da bi se podzavestno zaščitili pred bolečimi spomini. A medtem ko je disociativno amnezijo mogoče razložiti z eno samo potlačitvijo, pa psihodinamski teoretiki verjamejo, da je disociativna identitetna motnja posledica ponavljajočih se travmatičnih izkušenj, kot so zloraba, zanemarjanje ali zapustitev (Dalenberg, 2012).
Po psihodinamski perspektivi naj bi otroci, ki doživijo ponavljajoče se travme, pri čemer umanjka pomoč ali podpora iz okolja, da bi travmo ustrezno predelali, po neuspešnih poskusih boja in bega uberejo drugačno taktiko. Edino, ki jim je še preostala. To je, da se iz nevarne situacije umaknejo psihično, če ji že ne morejo uiti fizično. Medtem ko v podporo tej teoriji trenutno ne govori veliko znanstvenih dokazov, pa se zdi narava hude travmatizacije otroške psihe konsistentna s teorijo kot takšno. Za posamezniki z disociativnimi identitetnimi motnjami je dejansko zbir najhujših psiholoških travm izmed vseh psihiatričnih motenj (Sar, 2011).
In potem je tu še trenutno najbolj uveljavljen strukturni model disociacije. Strukturni disociacijski model temelji na ideji, da se nihče izmed nas ne rodi z že integrirano osebnostjo. Nasprotno. Osebnost novorojenčkov je zgolj zbirka različnih ego stanj, ki so zadolžena za različne potrebe: hranjenje, navezovanje na skrbnika in raziskovanje sveta. Sčasoma se vsa ta ego stanja spontano in povsem normalno integrirajo v stabilno in povezano osebnost. To se običajno zgodi med 6 in 9 letom starosti. Otroška travma pa lahko ta proces zaustavi, zaradi česar se različna ego stanja zaradi spominov na travmatične dogodke ne ‘zlijejo’ druga z drugo. Če so npr. skrbniki do svojih otrok nekonsistentni do te mere, da so enkrat ljubeči, v naslednjem trenutku pa v svojih dejanjih kruti, se otrokova osebnost ne more integrirati, temveč ostane neorganizirana. Če je v ozadju skrajne disociacije zgolj ena travma ali serija podobnih vrst travme, je lahko od glavnine osebnosti ločen zgolj en del, ki hrani travmi, ali čustveni del. Temu pravijo primarna strukturna disociacija. V kolikor je travm več ali pa gre za posebno hude in kompleksne travme, pa je ‘odcepljenih delov osebnosti’ lahko tudi izjemno veliko. V tem primeru gre za sekundarno strukturno disociacijo, v primeru disociativne identitetne motnje pa za terciarno strukturno disocociacijo.
Filmske popačenke vs. resničnost!
In zdaj nazaj k pop kulturi, s katero smo začeli.
Disociativna osebnostna motnja, ki je navzven (v večini primerov) praktično neopazna, zato pa se navznoter (občasno in večji del življenja nezavedno) dogaja vsaj toliko razburljivega kot v filmu Skrivnostno življenje Walterja Wittyja, je za filmarje še vedno premalo ’razburljiva’, povrhu vsega pa je še obtežena s tabuji, za katere ne vedo, kako bi jih ’elegantno’ naslovili, ter zares veliko bolečine. Vse to seveda nekako ne sodi najbolje v žanr grozljivk in dram, ki poleg vsega slavnim igralcem in igralkam ponujajo takšne vrste vlog, v katerih lahko izkažejo svoj celoten ‘razpon’ grimas, ki jim specialni učinki zaenkrat še niso kos, in zaradi česar so bile te tudi redno nagrajevane z oskarji.
In medtem ko holivud mnogodimenzionalne mnogoterce še naprej rad prikazuje kot enodimenzionalen in črno-bel Doktor Jekyll in gospod Hyde sindrom …
… pa stroka ve, da so v resnici videti takole: »Disociacija je čudno neopazna obramba. Kdor ima eno samo sebstveno stanje ali pa cel sistem alteracijskih vajeti lepo v svojih rokah, ne more disociativnega procesa v njem opaziti nihče, ki je zunaj.«
Dokler so ti travmatizirani posamezniki še otroci, se zdi disociacija naravnost popolna obrambna rešitev zoper travmo. Problemi z disociativno psihiko zares nastopijo šele v odraslosti, pogosto v zrelih letih, ko tako ali drugače postane jasno, da obramba, ki jim je nekoč rešila življenje, danes uničuje njihovo sposobnost, da bi bili resnično srečni, uspešni in izpopolnjeni v medosebnih odnosih.
Na srečo se časi za mnogoterce počasi, a vendarle spreminjajo.
Največ zaslug za to imajo najnovejša dognanja, zaradi katerih stroka spreminja svoj odnos do klientov z diagnozo skrajne disociacije.
»Terapevti, ki imajo izkušnje z disociativnimi klienti, na mnogoterost ne gledajo kot na bizarno aberacijo, temveč kot na razumljivo prilagoditev konkretni življenjski zgodbi – bolj konkretno, kot na posttravmatski stresni sindrom z izvirom v otroštvu,« v svoji dobro prodajani knjigi Psihoanalitična diagnostika piše profesorica, psihologinja in psihoterapevtka Nancy McWilliams. »Raziskave disociativnih stanj in hipnoze (ljudje, ki disociirajo, dejansko preidejo v spontan hipnotični trans) so odkrile nekatere izredne zmožnosti človeškega organizma, tako da nam zastavljajo fascinantna vprašanja o zavesti, možganskih funkcijah, integrativnih in dezintegrativnih duševnih procesih in latentnem potencialu. Po drugi strani pa kliniki vemo, da je vsak izmed naših disociativnih pacientov v večini pogledov navadno človeško bitje – en sam človek, ki subjektivno doživlja svoja različna sebstva – in sicer človek, ki še kako zares trpi.«
10 filmov o disocialni identitetni motnji
V nadaljevanju navajamo za zainteresirane seznam desetih filmov, ki naj bi govorili o disociativni osebnostni motnji.
Med njimi žal ni niti enega, ki bi motnjo predstavil na zares realističen način. Nekateri motnjo predstavljajo na komičen način (Me, Myself and Irene), spet drugi na sociopatski način (Split, Psycho, Fight Club, Dr. Jekyll and Mr. Hyde). Zgolj manjšina njih tematsko zajame vsaj nekaj malega trpljenja, ki ga doživljajo ti ljudje, in le zelo redki jasno povedo, da gre za motnjo, ki vedno – ampak zares vedno – rezultira iz hude in kronične otroške travme. Večina holivudskih filmov na dano temo pogosto pomeša diagnozo disociativne identitetne motnje z diagnozo shizofrenije, pa čeprav gre za dve popolnoma različni motnji. Prav tako je pogosto jasno razvidno, da ne vedo prav nič o zdravljenju motnje, saj psihoterapevti v njihovih filmih neprestano prestopajo meje dovoljenega.
- 1 Voices Within: The Lives of Truddi Chase
- 2 Sybil (1976)
- 3 Frankie & Alice
- 4 David and Lisa (1962)
- 5 Waking Madison
- 6 The Three Faces of Eve
- 7 Fight Club
- 8 Primal Fear
- 9 A Tale of Two Sisters
- 10 Identity
Med deseterico se film Razcepljen niti ni uspel uvrstiti, zato pa se je o njem toliko bolj kritično pisalo.
Eden od takšnih, kritično nastrojenih prispevkov se začne kar s pismom pacienta, ki ne bi storil slabega niti mravlji, svojemu terapevtu: “Izšel je film o disociativni identitetni motnji. Srhljivka. Se me tudi vi kdaj bojite?”
Sklepna misel
- “Verjamem, da ljudje, ki uporabljajo disociacijo kot obrambo zoper stresne situacije, prav zares spremenijo svoje osebnostno stanje. Imel sem paciente, pri katerih sem jasno videl, kako so se pod stresom ponovno zatekli v disociacijo, da bi se zaščitili, in naenkrat nisem več govoril z istim človekom. Ko sem jih kaj vprašal, niso reagirali na isti način kot pred tem, pa tudi odgovorili so drugače. Vendar pa ti ‘drugi’ ljudje v pacientu niso bili zares drugi ljudje, ki bi jim bilo ime Bobbie ali Johnny ali Cindy. Sploh niso imeli imen. Bili so zgolj deli osebnosti, ki so ostali v situaciji zato, da bi dokončali delo, medtem ko so se ostali deli osebnosti umaknili pred stresorjem. Gre za isti princip kot pri PTSD. In s to obrambo ni nič narobe, dokler smo otroci. To je tako nekako, kot ko ste v mislih zatavali, potem pa zaslišali mamo, ki vas je opozorila, da prenehajte sanjariti. Vse, kar ste storili, pa je bilo, da ste odšli v ‘bolj srečen svet’. Ko pa odrastemo, ta obramba ni več tako priročna. Ko na tak način ‘izginete’ kot odrasel človek, npr. na delovnem mestu, stvari postanejo čudne, ljudem pa se zdite nenavadni. In tu se začnejo težave.” – v izčrpnem intervjuju na to temo, psihiater z Univerze v Utahu, dr. Jason Hunziker: