Disociativne motnje so enako pogoste kot depresija!

Za motnje na disociativnem spektru je dolgo veljalo, da so redke, aktualne raziskave pa kažejo, da temu še zdaleč ni tako.

Avstralska raziskovalka Mary-Anne Kate, ki je pod okriljem mednarodne organizacije International Society for the Study of Trauma and Dissociation izpeljala analizo 98 mednarodnih študij traume in disociacije, je ugotovila ne le, da za disociacijskimi motnjami trpijo ljudje po celem svetu, temveč tudi, da je fenomen močneje prisoten v državah, ki veljajo za manj varne. Slednje tako zgolj potrjuje dejstvo, da gre izvor disociacijskih motenj iskati v travmi posameznikov, npr. beguncev z vojnih žarišč.

Njena analiza, ki bo te dni objavljena javno v vseh pomembnejših znanstvenih publikacijah, kaže tudi, da so disociacijske motnje med ljudmi veliko bolj razširjene, kot so mislili do sedaj. Izsledki raziskave namreč kažejo, da je eno od oblik motenj z disociacijskega spektra v nekem obdobju svojega življenja doživi kar vsak deseti Zemljan.

Ali bolj natančno:

študija kaže, da disociativne motnje vsaj enkrat v življenju doživi od 10 do 11 % običajne populacije! Kar hkrati pomeni, da so te motnje enako pogoste kot motnje razpoloženja (t.j. klinične depresije), o katerih je običajna in strokovna javnost bolj kot ne dobro poučena.

Kaj pravzaprav je disociacija?

Najbolj preprosto bi disociacijo lahko opisali kot nekakšno zasanjanost, zamišljenost ali čustveno in psihično odsotnost. In ker smo takšnih zasanjanosti do neke mere sposobni praktično vsi ljudje, stroka o tem fenomenu govori kot o normalni disociaciji.

Normalna disociacija je stanje, v katerega ljudje zapademo, ko gledamo televizijo in se zalotimo, da zaradi zamišljenosti nismo bili najbolj pozorni na dogajanje na ekranu, ali pa, ko vozimo avtomobil po dobro znani poti, zato med vožnjo kot na avtopilotu razmišljamo o vsem drugem, samo o konkretni vožnji ne. Te se zavemo šele, ko se na cilju včasih vprašamo: kdaj pa mi je uspelo vse to odpeljati? V disociativna stanja zapadamo tudi, ko poslušamo nam ljubo glasbo (in ob tem pozabimo na običajne skrbi) ali pa, ko se za nekaj ur ’potopimo’ v še posebno razburljiv roman.

Kdaj disociacija postane problem?

Meja med še normalnimi stanji disociativnosti (kar lahko razumemo tudi kot začasen umik iz tega sveta) in motnjami na disociativnem spektru je zabrisana, zato si stroka glede tega, kdaj je disociativnost še v mejah normale in kdaj že prehaja v svojo patologijo, ni povsem enotna.

Naj povedano ponazorimo z nekaj primeri klasičnih disociativnih odzivov, od katerih nekaj njih že nakazuje, da bi ljudje zanje morda lahko potrebovali tudi pomoč:

Človek, katerega partner je umrl, čustveno povsem otopi, da bi lahko izpeljal organizacijo pogreba.
Moški, ki se je ločil od žene in izgubil službo, da bi kmalu zatem povsem izgubil stik s sabo tako, da se v ogledalu ne prepozna več in ima občutek, kot da se vse skupaj dogaja nekomu drugemu.
Mlada ženska, ki je doživela spolni napad, se morda lahko spominja napadalca, ki se ji je hitro približeval, pa tudi trenutkov, ko je že bila v varnem zavetju doma, ne more pa se spomniti tudi napada.

Za vse tri primere še vedno velja, da gre za povsem normalne odzive na hudo stisko, šok ali travmo, zgolj od začasnosti ali kroničnosti motenega čustvovanja, mišljenja ali delovanja pa je, ali bi stroka dano stanje že uvrstila med disociativne motnje. Disociativna stanja gre namreč videti kot motnje v trenutku, ko ljudje zaradi njih ne morejo več dobro funkcionirati in je zaradi tega okrnjeno njihovo zasebno in profesionalno življenje.

V tem primeru gre seveda poiskati pomoč izkušenih psihoterapevtov, ki jim bodo pomagali priti na sled vzrokom, ki so krivi, da so disociativno motnjo sploh razvili. In vzrok gre (glede na strokovno literaturo, izsledke raziskav, pa tudi zgoraj naštete primere) praktično vedno iskati bodisi v nedavnem hudem šoku, ki so ga bili deležni, ali pa v davno minuli, morda celo pozabljeni, zagotovo pa nezdravljeni hudi travmi.

Katere disociativne motnje poznamo?

Danes poznamo cel spekter disociativnih motenj, ki si sledijo od najbolj blagih in začasnih do resnično hudih in kroničnih. V primeru blažjih oblik teh motnje bodo ljudje doživljali simptome v času od nekaj ur do nekaj tednov ali mesecev, medtem ko so najtežje oblike disociativnih motenj lahko tudi doživljenjske.

O disociativnih motnjah govorimo, ko človek izkuša občutke globoke nepovezanosti samim s sabo, vključno s spomini, občutki, dejanji, mislimi, telesom ali celo identiteto.

Ljudje, ki trpijo za disocitivnimi motnjami, običajno poročajo o sklopu več simptomov, zagotovo pa o več kot zgolj enem od spodaj naštetih:

stanja nenavadne otopelosti, zasanjanosti, zamišljenosti,
amnezija in druge s spominom povezane težave (pomanjkanje koncetracije),
občutek odtujenosti od sebe, ljudi ali neposredne okolice,
občutek odtujenosti od čustev, misli ali prepričanj, ki jih doživljajo,
hudi notranji konflikti glede občutenja sebe kot osebe ali lastne identitete,
lahko se pričnejo vesti kot povsem druga oseba (identitetno stanje).
lahko zapadejo celo v stanje podobno psihozi, v kateri pa (za razliko od psihoze pri shizofreniji) ohranijo kritičen odnos do svojih simptomov.

Nekateri simptomi in znaki disociativnih motenj lahko nastopijo tudi pri duševno povsem zdravih ljudeh, le da so večinoma prehodne narave. V tem primeru so običajno posledica močnega šoka (npr. v primeru hude prometne nesreče), lahko pa so tudi posledica pozitivnega presenečenja (npr. zadetka na loteriji). Stanja, ki so podobna simptomom disociativnih motenj, lahko začasno doživljajo tudi uživalci drog/alkohola, pa tudi ljudje, ki so podvrženi stanju senzorne deprivacije, psihofizičnim mučenjem ali ustrahovanju. O močnejših disociativnih stanjih od običajnih poročajo tudi ljudje, ki so izmučeni, hudo bolani, zelo utrujeni ali neposredno po operativnih posegih. In kar se bo morda slišalo še posebno nenavadno: takšna stanja (začasno) doživljajo tudi ljudje po meditativnih in sprostitvenih vajah.

A medtem ko za blažje oblike disociativnih motenj velja, da bodo slej ko prej prešle, pa v primerih hujših oblik disociativnih motenj ljudje potrebujejo strokovno pomoč.

Disociativne motnje namreč praviloma povzročajo zelo močne stiske in neredko vplivajo na človekovo poklicno delovanje, socialne odnose in druga pomembna življenjska področja.

Obstaja več vrst motenj disociacijskega tipa – od najbolj blagih in začasnih do najtežjih in kroničnih:

trenutni disociacijski odziv na stresni dogodek (nesreča, operacija, smrt bližnjega, ločitev, zadetek na lotu),
posttravmatski stresni sindrom,
derealizacija,
depersonalizacija,
disociativna fuga,
disociativni trans,
disociativna amnezija,
nespecifizirana disociativna motnja identitete in motnje identitete zaradi dolgotrajnega in zastrašujočega mučenja (pranje možganov, indoktrinacija),
disociativna motnja identitete (posttravmatski stresni sindrom z izvorom v otroštvu).

Zakaj je javnost tako slabo obveščena o disociativnih motnjah?

Čeravno zadnja leta obstaja dobra metodologija diagnosticiranja disociativnih motenj, pa večina ljudi, ki zanje trpi, še nikoli ni bila diagnosticirana. Razlog za to tiči v slabi strokovni podkovanosti pshiatrične in psihoterapevtske stroke o disociativnih stanjih, zaradi nepoučenosti o aktualnih raziskavah na tem področju so nekateri celo skeptični glede obstoja disociativnih motenj, simptomi pa pogosto tudi niso dovolj očitni, da bi nanje lahko posumil slehernik.

Še več. Tudi ljudje, ki trpijo za disociativnimi motnjami, si pogosto niso na jasnem, da so njihove težave disociativne narave. In čeprav morda nekoč na to posumijo, jih je med njimi veliko takšnih, ki zaradi sramu o tem ne spregovorijo ali pa svojih občutij niti ne znajo ubesediti.

Tri četrtine ljudi z disociativnimi motnjami ima tudi druge duševne težave. Nekateri izmed njih se zdravijo za posttravmatskih stresnim sindromom, čustvenimi motnjami, motnjami anksioznosti, motnjami spanja, mejno osebnostno motnjo ali celo psihozo. Spet drugi so že iskali pomoč zaradi nekaterih odvisnosti, samopoškodovanja ali suicidalne ideacije.

Ljudi z disociativnimi motnjami pogosto napačno diagnosticirajo tudi s shizofrenijo, saj poročajo o tem, da slišijo glasove, kar je simptom, ki je do neke mere skupen obema diagnozama (pri čemer pri disociativcih ti glasovi prihajajo iz njihove notranjosti (iz glave), medtem ko shizofreniki glasove praviloma ’slišijo’ tako, kot bi prihajali od zunaj).

Ker v primeru napačnih diagnoz disociativna simptomatika ni ustrezno zdravljenja, tem ljudem zdravila, ki jih prisilijo jemati, praviloma ne pomagajo. Še več. Pogosto stanje celo poslabšajo. Disociativna simptomatika se umiri šele, ko je ta ustrezno zdravljena s psihoterapevtskim (in nikakor ne farmakološkim) pristopom.

Kako se zdravi disociativne motnje?

Disociativne motnje je mogoče zdraviti s psihoterapijo (posebnim tipom pogovorne terapije), ki je prilagojena za delo z žrtvami travme.

Tekom terapije se ljudje naučijo tehnik obvladovanja močnih čustvenih stanj, misli in fizičnih senzacij, ki izvirajo iz nezdravljene travme. Ko so pacienti psihično in čustveno stabilni ter že premorejo nove konstruktivnejše sposobnosti soočanja s travmatskim materialom, se skupaj s terapevtom lotita predelave disociiranih spominov na travmo. Disociativna, posttravmatska in depresivna simptomatika se sčasoma ublaži, zmanjša pa se tudi nuja po potencialni hospitalizaciji zaradi samopoškodovanja, odvisnosti ali nerazložljivih fizičnih bolečin.

Kje poiskati pomoč?

Pomoč je najbolje poiskati pri specialistih, ki so dobro podučeni o travmi. To so tisti psihiatri, klinični psihologi in psihoterapevti, ki so na tekočem z novimi dognanji na področju zdravljena disociativnih motenj in travme. Le ti bodo znali motnjo pravilno ne le diagnosticirati, temveč tudi zdraviti.

V kolikor niste prepričani, da ste v izbranem strokovnjaku našli pravo pomoč zase, vprašajte vedno še za drugo (ali tretje) mnenje.

Prispevek je bil spisan z naslonitvijo na naslednje vire: