Kopičijo se dokazi, ki v kontekstu zgodovinskih ozadij in spoznanj moderne medicine porajajo nove zaključke o tem, na kaj se je nanašal Robert Louis Stevenson, ko je napisal slavno zgodbo Dr. Jekyll in gospod Hyde.
Čeravno mnogi zgodbo po tradiciji povezujejo s sindromom multiple osebnosti (danes znane kot disociativne motnje identitete), postaja jasno, da so ti zaključki napačni in preuranjeni.
Več o tem, ali gre navidezen razcep v Jekyllovi osebnosti pripisati Feudovemu idu in egu, pa tudi Jungovi senci, in kaj imajo s Stevensonovo prezentacijo morda opraviti manično depresivne psihoze (danes jim pravimo bipolarne motnje), shizofrenija in morda tudi mejna (ali borderline) motnja (ki je novejšega izvora), pa v nadaljevanju.
Depresivni Jekyll in manični Hyde
Ashley Yount je na spletni strani Univerze Južnega Mississipija objavila psihoanalizo ’primera dr. Jekylla in gospoda Hydeja in ta je v luči novih medicinskih dognanj (iz preverljivih zgodovinskih ozadij) izjemno zanimiva.
Avtorica svoje razmišljanje začne z razmislekom, da bi šlo navdih za slavno zgodbo, ki je nastala v poznem viktorijanskem obdobju, raje kot v simptomatiki disociativnih motenj iskati v manično depresivni psihozi, kot so nekoč rekli bipolarni motnji.
»V začetnih poglavjih novele dr. Jekyll spije napoj in se prelevi v gospoda Hydeja. Življenje se nato nadaljujejo normalno, dokler ponovno ne vzame napoja. Jekyll sam sebe opisuje kot ’dva meseca … sem užival v kompenzaciji odobravajoče vesti’, s čimer naj bi sporočal, da se je ubranil napoja in se ni spremenil v Hydeja. Ko pa nato vzame napoj, se spremeni v Hydeja, čemur moderni psihologi pravijo ’razpoloženjska epizoda’,« je jasna Ashley, da bi v nadaljevanju pojasnila: »Vsaka razpoloženjska epizoda predstavlja drastično spremembo siceršnjega razpoloženja in vedenja posameznika. Jekyllovo stanje bi po Kraeplinu tako lahko videli kot ’interval brez simptomov’, ko posameznik daljši čas deluje normalno, vse do trenutka, ko se mu zgodi naslednja ’razpoloženjska epizoda’ ali Hyde.«
Tovrstna simptomatika (z daljšimi obdobji normalnega življenja, ki mu sledi razpoloženjska epizoda) veliko bolj kot disociativne motnje (katerih simptomatika je bolj nepredvidljiva, neprestano prisotna in v nasprotju z občim javnim mnenjem neprimerljivo bolj skrita in celo neopazna) ustreza diagnoza manične depresije, pri čemer bi Hyde predstavljal manijo, Jekyll pa bi bil materializacija depresije.
Vpliv Freudove teorije na Stevensona
Avtorica se nato v nadaljevanju poigra z naslednjo najbolj pogosto razlago za teoretično podstat Stevensonove novele, t.j. vpliv Freudove teorije o sestavi osebnosti iz ida, ega in superega (ali nadjaza), ki je svoj momentum dobila prav v času, ko je nastala zgodba o dr. Jekyllu in gospodu Hydeju.
»Najbolj popularne špekulacije, ki so povezane z zgodbo, so, da bi Jekyll lahko poosebljal Freudov koncept ega, nekateri pa mu pripisujejo kar vlogo nadjaza,« razmišlja avtorica in dodaja, da tako kot z Jakyllom in egom, lahko tudi Hydeju priročno pripišejo parametre Freudovega ida, saj je ’id prva osebnostna struktura, ki se razvije … (ki) karakterizira naše instinktne, globoko vrojene odzive, reakcije, nagone, ipd. … (in) operira na ’principu užitka’.
Ker pa Stevenson v zgodbi mestoma piše, da je (kot Jekyll) ’videl, kako se obe naravi spopadata v moji zavesti, in kako bi lahko rekel, da sem eden ali drugi, je bilo to tako zato, ker sem radikalno oboje’, avtorica zavrne tako Freudov razcep na id in ego kot idejo o disociativni motnji (kjer so osebnostna stanja zaradi amnezičnih barier povsem ločena) in z argumenti raje stavi na bipolarno motnjo.
»Prav sram, ki ga depresivni Jekyll čuti po maničnih željah in dejanjih, pa tudi potrebi po projekciji, da bi to pripisal nekomu drugemu, torej ’gospodu Hydeju’, daje slutiti, da imamo neprestano opraviti z Jekyllom, ki se mu občasno zgodi manična epizoda.«
V resnici torej ni nobenega gospoda Hydeja. Obstaja le ’čustveno iztirjeni’ dr. Jekyll, ki ob izteku manične epizode obrambno projicira svoje misli in občutke na ’gospoda Hydeja’, ki pa je v resnici Jekyll sam.
Hyde v vsakem izmed nas
Na tem mestu dodajamo še nekaj možnih razlag domnevnega razcepa na ’dobro’ in ’zlo’ znotraj osebnosti, ki ga ponazarja zgodba o dr. Jekyllu in gospodu Haydeju:
’Jekyll in Hyde’ vedenje pomeni, da se človek v nekem trenutku vede povsem drugače kot običajno. Nekaj podobnega lahko vidimo pri narcisoidnih posameznikih, ki se v javnosti vedejo drugače, kot ko so sami ali v družbi z nekom, ki mu zaupajo. Za te ljudi je prav tako nadvse značilno, da se znajo v družbi prezentirati kot šarmantni in priljudni ljudje, nato pa – v trenutku, ko zasledujejo lastne sebične cilje – pokažejo svoj pravi, ’Hyde’ obraz.
Tudi pri nekom z mejno (borderline) osebnostno motnjo lahko opazujemo nenadne ’razpoloženjske epizode’, ki jih (ker so nabite s čustvi jeze, krivde, frustracije ali žalosti) laiki lahko vidijo kot ’slabe’. Razlog za čustvene izbruhe, zaradi katerih njihovi bližnji pogosto poročajo, da morajo okoli njih hoditi ’kot po jajci’, gre iskati v močni čustvenosti in slabši čustveni regulaciji. Še posebno v trenutkih izbruha jeze (ki človeka s to motnjo naravnost preplavi) se zdi, da se je Jekyll v trenutku preobrazil v Hydeja.
Ker zlahka trdimo, da prilika o Jekyllu in Hydeju jasno ponazarja nasprotujoče si vsebine znotraj psihe, nas to usmeri h Carlu G. Jungu, nezavednemu in senci. Za Junga je bila ’senca’ integralni del selfa, ki pa ga človek skrije pred sabo. Gre za dele osebnosti, ki jih bodisi človek sam ali pa pod pritiskom družbe pri sebi zanika in jih potlači. Senca se zato lahko izrazi le posredno, npr. prek projekcij na druge ljudi. Zanimivo je, da se po Jungu v senci tudi ne skrivajo samo slabe stvari, ampak so tja odrinjene tudi številne dobre (normalni instinkti, uvidi, kreativni impulzi). Senca tudi ni le ena. Vsi premoremo senčne plati svoje osebnosti, številni ljudje tudi več njih.
O Jungovi senci in Jekyll-Hyde naravi še to:
- Jungovski analist in psiholog Peter W. Dermuth je prepričan, da Jekyll predstavlja image persone, medtem ko je Hyde image sence, kar tudi pomeni, da imamo vsi ljudje v sebi tako dr. Jekylla kot gospoda Hydeja. Na enem od svojih predavanj na dano temo tako že v uvodu spomni na starodavni citat rimskega komediografa.
»Sem človeško bitje, in zato mi nič, kar je človeško, ni tuje.«
Terencij