Dr. Richard Schwartz: “Imamo eno osebnost in več podosebnosti. Vsi smo multipli!”

Photo by Erik Eastman on Unsplash

Prav vsi včasih kaj zatajujemo, vsi kdaj razcepljamo in vsi imamo kdaj omnipotentna stremljenja.

Vse več ljudi v psihoterapiji ne išče zgolj rešitve (ali vsaj olajšanja) za številna mentalno zdravstvena stanja, temveč tudi orodja, s katerimi je moč širiti doseg samozavedanja, samospoznavanja in osebne rasti. Psihologija (in bolj izkustvena psihoterapija) tej potrebi sledi in vse raje ponuja odgovore, ki so jih iskreni raziskovalci resnice o tem, kdo kot ljudje smo (in kaj vse bi lahko bili), dolgo zaman iskali.

Ti odgovori (teorije, koncepti in mnenja) se včasih razlikujejo glede na psihoterapevtske pristope, ki jim z novimi spoznanji sledijo še novejši, ali pa drug drugemu pritrjujejo in jih dopolnjujejo.

Eden zanimivejših (in novejših) psihoterapevtskih pristopov, ki nudi zares intrigantno drugačen vpogled v osebnost človeka, je Terapija notranjih družinskih sistemov (ali Internal Family System Therapy, krajše IFS), pri kateri terapevti ’delajo’ s ’kompleksnejšimi’ psihičnimi vsebinami, ki jim pravijo DELI ali različne reprezentacije sebstva.

Gre za tip psihoterapije, ki jo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razvil akademik in terapevt dr. Richard Schwartz.

Delo z deli osebnosti

Kot dolgoletni družinski terapevt je Schwartz prišel na idejo, da po principu ‘tako zgoraj kot spodaj in tako znotraj kot na zunaj’ tudi človekov um deluje kot družina. V svoj koncept psihoterapevtske pomoči posamezniku je zato inkorporiral nekaj tradicionalnih modelov in tehnik, ki jih terapevti sicer uporabljajo v družinskih terapijah.

Schwartz na podlagi psihoanalitične tradicije, lastnih izkustvenih, pa tudi obče dostopnih izsledkov znanstvenih raziskovanj, svoj pristop utemeljil na trditvi, da ljudje nimamo ’ene same, nespremenljive in enovite’ osebnosti (kar bi nas naredilo nekakšne robote), temveč imamo ‘eno osebnost z več platmi ali reprezentacij‘, t.j. z več podosebnosti ali subosebnosti, ki jih nadzoruje temeljna entiteta, imenovana sebstvo (ali self).

Terapija IFS (dela z deli osebnosti) temelji na naslednjih petih predpostavkah:

  • 1. Um je naravno razdeljen na multiple ’dele’ ali podosebnosti.
  • 2. Podosebnosti sestavljajo sebstvo (ali self) in sebstvo je tisto, ki vodi notranji sistem, ki je sestavljen iz podosebnosti.
  • 3. Ne obstajajo ’slabe’ podosebnosti. Terapija IFS si ne prizadeva, da bi se znebili ’neželenih’ (ali nerazumljenih) delov, temveč skuša posamezniku pomagati, da za te dele najde manj ekstremno vlogo v sistemu, ki tega ne bo ovirala ali pa mu bo celo v pomoč.
  • 4. Podosebnosti se razvijejo tekom odraščanja in razvijajo kompleksno mrežo medsebojnih interakcij. Sisteme je mogoče tudi reorganizirati. Ko se to zgodi, se spremenijo tako deli kot njihove interakcije.
  • 5. Notranji (sebstvo ali self) in zunanji (okolje) sistem sovplivata drug na drugega. Ko se spremeni eden, se bo spremenil tudi ta drugi.

Ena osebnost, več podosebnosti

Ali če nadaljujemo z razlago zanimivih premis psihoterapevtskega koncepta dr. Schwartza.

Po premisi IFS pristopa je torej um sestavljen iz skupine delov ali podosebnosti, ki jih vodi sebstvo.

Kaj sploh je sebstvo (ali self)?

Po IFS si je sebstvo najbolje predstavljati kot družinsko enoto, vsak posamičen del pa je član te družine. In tako kot imajo člani resnične (zunanje) družine različne ’osebnosti, interese, izkušnje in misli’, tako se med seboj lahko razlikujejo tudi člani notranje družine ali sebstva.

“Čeprav ima morda vsak od članov družine drugačno idejo, kaj bi bilo najbolje za družino ali kako bi to lahko dosegli, ne gre pozabiti, da si prav vsi želijo le najboljše za svojo družino. Prav to vodi v nadvse kompleksne odnose med družinskimi člani.”

Na podoben način gre videti tudi sebstvo (ali self), trdi Schwartz. “Vsi vaši deli si želijo najboljše za sebstvo, a so zaradi razlik med njimi odnosi lahko tudi kompleksni.”

Na primer: en del lahko ’misli’, da je najbolje za vas, če bi se odločili in tvegali, medtem ko bi drugi del vas ’zagovarjal’ bolj previden pristop. Tako bi znotraj vašega uma nastal precep ali konflikt, ki bi zahteval dodatno tehtanje pred dokončno odločitvijo. Sredi takšnih dilem se tekom dneva lahko znajdemo vsi in večkrat, ko se odločamo, ali bi ali ne bi pojedli tortico, bi ali ne bi naredili karierni premik, pa tudi bi ali ne poklicali bivšega ali bivšo.

Po teoriji IFT znotraj sebstva najdemo nadvse različne tipe podosebnosti.

Naj naštejemo nekaj najbolj običajnih (ali univerzalnih):

1. Managerji (ali vodje)

Vaše življenjske izkušnje lahko vplivajo na dele vaše osebnosti tako, da nekatere polarizirajo. To pomeni, da bodo polarizirani deli razvili značilnejše osebnostne lastnosti.

Polariziranim delom (po IFT) pravimo managerji. To so tisti deli, ki nadzirajo vsakdanje situacije in organizirajo druge dele, glede na potrebe.

Delov naše osebnosti te izkušnje ne ustvarijo, še kako pa nanje vplivajo.

Na primer: izkušnja travme lahko povzroči, da deli vaše osebnosti postanejo z njo obremenjeni.

2. Izgnanci (ali odrinjeni deli)

Obremenjene podosebnosti (po IFS) so tiste, v katere se je shranila energija nepredelane ali posebno težke travmatske vsebine. Tem delom pravimo izgnanci, z njimi pa so povezani občutki ranljivosti.

Obremenjene podosebnosti lahko postanejo ekstremne, kar vodi v zlitje ali prevzem nadzora ’iz rok’ prvotnega vodje, torej sebstva.

Izgnani deli razvijejo obrambna vedenja, da bi se tako ’bolje’ kosali z bolečino in drugimi intenzivnimi čustvi. In čeprav naj bi nas obrambna vedenja zaščitila, jih včasih uporabljamo tako, da nam tudi škodijo (na primer: popivanje ali igranje iger na srečo).

Izgnani deli so v interakciji z deli, ki jim (po IFT) pravimo ’gasilci’

3. Gasilci (ali pomočniki)

Gasilci so tisti deli zaščitniških podosebnosti, ki se trudijo ’pogasiti’ ekstremna čustvena stanja, ki jih izkušajo izgnani deli.

To storijo prek obrambnih mehanizmov, ki zajemajo tako izogibalna vedenja kot samopoškodovalna vedenja.

Tako gasilci kot managerji skušajo izgnane dele držati na distanci.

Komu je namenjena IFS terapija?

Vsem.

Učinkovita naj bi bila za vsakega, ki si želi prekiniti nezdravo vez s preteklostjo ter spremeniti cikel misli in dejanj, ki se iz nje napajajo. Hkrati je ta terapija še posebno dobrodošel pristop za ljudi s prav specifičnimi motnjami. Med drugim se je izkazala za koristno pri ljudeh s panično motnjo, saj jim pomaga razumeti sprožilce in poiskati preventivne načine sprostitve. Pomaga tudi pri zdravljenju bolezni odvisnosti, ki so pogosto povezane z izkušnjami travme iz preteklosti ali zlorab v primarni družini.

Terapija notranjih družinskih sistemov je lahko v pomoč pri različnih stanjih in osebnih izzivih, med drugim pri zdravljenju: fobij, anksioznosti, odvisnosti od substanc, posttravmatskih motnjah, depresiji, bipolarni motnji, osebnostnih motnjah, motnjah seksualnosti in stanjih, ki so povezane s človekovo samopodobo in odnosom do svojega telesa.

Bistvo terapije notranjih družinskih sistemov (ali IFT) je najprej prepoznati in sprejeti izgnane dele osebnosti. Tako se namreč začne zdravljenje. In ker družina (sebstvo) najbolje deluje takrat, ko so odnosi med njenimi deli usklajeni in harmonični, si terapija za cilj postavlja prav to: spremembo odnosov med deli in posledično reorganizacijo znotraj notranje družine (ali sebstva).

Nekaj zanimivih citatov o osebnosti (in njeni sestavi):

  • “Osebnost se lahko razstavi na manjše dele in vsak del se lahko obravnava posebej, vendar pa se ti deli medsebojno povezujejo in vplivajo drug na drugega” – Sigmund Freud
  • “Osebnost ni statična, ampak se spreminja skozi čas. Vsak del osebnosti lahko postane bolj ali manj izrazit v različnih življenjskih obdobjih” – Erik Erikson
  • “Osebnost se oblikuje skozi interakcije med posameznikom in okoljem. Vsak del osebnosti se lahko razvije drugače, odvisno od tega, kaj spodbuja ali ovira posameznikov razvoj” – Albert Bandura
  • “Osebnost je sestavljena iz večih elementov, vključno z identiteto, čustvi, vedenjem in mislimi. Ti elementi se medsebojno prepletajo in vplivajo drug na drugega” – B.F. Skinner

V neskončni plejadi možnih notranjih preigravanj psihe (in njenih delov) so enako pestri lahko tudi njega rezultati.

V nadaljevanju le nekaj primerov najbolj zanimivih (in potencialno strašljivih) rezultatov sovplivanja vplivov iz okolja (prek razvojne travme in drugih travmatskih doživetij) in neskončne kreativnosti človekove psihe, da se prek takšnih ali drugačnih poskusov adaptacij (predvsem prek danih obrambnih mehanizmov ali celo mimo njih), na izzive bolj ali manj ustrezno prilagodi in najmanj preživi.

Fatamorgane psihe

Naj najprej začnemo pri fascinantnih ‘osebnostnih razobličenjih’, ki jih poznamo pod imenom osebnostne motnje.

Da pa bi bolje razumeli notranje dogajanje, katerega posledica so osebnostne motnje, gre najprej pojasniti psihološki dualizem, ki ga je kot prvi opisal in ubesedil angleški psihoterapevt Donald Winnicott.

Winnicott je kot prvi prepoznal, da se ljudje pod pritiskom pričakovanj okolja lahko tudi dobesedno na novo ‘izmislimo.

Poleg ‘avtentičnega selfa‘, ki predstavlja osebnostno strukturo, ki temelji na realistični predstavi o sebi (kar se oblikuje skozi zdravo interakcijo z drugimi ljudmi), namreč premoremo tudi t.i. ‘lažen self‘.

Resnični self in lažni self sta sicer prisotna pri vsakem človeku.

Medtem ko resnični self izkušamo ne glede na sodbe drugih, je lažni self nekakšna projekcija selfa, ki jo v nas usmerjajo drugi ljudje.

Nazoren primer povedanega bi bila izjava: “Vsi mislijo, da sem naredil nekaj narobe, jaz pa verjamem, da sem naredil prav.”

Lažni self je skratka sodba, resnični self pa je samozavestno stati za lastnim prepričanjem.

In medtem ko resničen ali avtentičen self temelji na spontanosti in živosti, ki naravno vznika v nas, je lažen njegovo popolno nasprotje. Ustvarjen je bil namreč le kot obrambna fasada, zato v ekstremnih primerih lahko ljudi oropa vsake spontanosti in živosti, ljudje pa se počutijo prazne in neresnične.

Takšen primer je narcisizem.

Pri posamezniku se bo razvila narcistična osebnostna motnja, kadar njegov pravi ali avtentični jaz ni bil ’zaželen’ (ali ’dovolj dober’) v danem okolju. To se najpogosteje zgodi s strani pretirano ambicioznih, nadzorujočih, kritičnih ali odsotnih skrbnikov.

Da bi posameznik zaščitil svojo samozavest in si povrnil občutek nadzora, v obrambi razvije lažni jaz, ki se nato napaja iz izkrivljenih predstav o sebi in svojih sposobnostih. Pod vplivom lažnega jaza, s katerim se nato istoveti, ga pričnejo v življenju voditi občutki grandioznosti in pomembnosti, čemur sledi še nenasitna želja po pozornosti in popolna nesposobnost sprejeti kritiko. Za posameznike z narcistično osebnostno motnjo je značilno tako pomanjkanje empatije kot izkoriščevalski odnos do drugih ljudi.

Lažni jaz, ki zamenja narcisov resnični jaz, je (že v zgodnjem otroštvu) sprva ustvarjen kot omnipotentna obramba pred bolečino in narcistično poškodbo. Narcis se v bistvu pretvarja, da je lažni self resničen in od drugih zahteva, da mu njegovo ‘izmišljotino’ potrjujejo. Ves ta čas njegov resnični self ostaja v izgonu, potisnjen v globočine nezavednega.

Narcisa si lahko predstavljamo kot nekoga, ki si je na obraz nadel masko in se zdaj pretvarja, da je nekdo drug. Ustvaril si je novo osebnost, nov način življenja, v katerem je on tisti, ki ima nadzor, je superioren in vedno ustrezen. Narcisa najbolj vrže iz tira (hkrati pa je takrat tudi najbolj nevaren), ko izgubi nadzor ali je prestrašen. Pod fasado lažnega selfa se v resnici počuti inferiornega in neadekvatnega.

Tako za narcise kot psihopate (kar je neuraden izraz za ekstremne primere antisocialne osebnostne motnje) je značilno, da pogosto disociirajo (brišejo spomine) in so tudi sicer amnezični v svojem kontaktu s svetom in drugimi ljudmi. Živijo v svetu svojega lastnega fiktivnega konstrukta, ki se vrti okoli lažnega jaza.

Tudi psihopati imajo prenapihnjeno samopodobo.

Vsi psihopati so namreč tudi narcisi, medtem ko vsi narcisi niso nujno tudi psihopati.

Sebe vidijo kot izjemno pomembne in do vsega upravičeni. Psihopati si pogosto lastijo pravico, da živijo po sebi lastnih pravilih in so prepričani, da zakoni zanje ne veljajo.

Lažni jaz je izmišljena persona, ki v umu ljudi nastane že v otroštvu. Z njeno pomočjo se ti namreč ubranijo razvojnih travm, šoka in stresa, ki so jih deležni v najbolj pomembnih odnosih.

Razkorak med resničnim in lažnim selfom postane problematičen pri določenih osebnostnih motnjah, še posebno v B sklopu osebnostnih motenj (antisocialni, narcistični, histrionični in borderline ali mejni osebnostni motnji). Ljudje s to vrsto osebnostne motnje so običajno bolj zavestni lažnega kot resničnega selfa: v resnici nimajo občutka za to, kdo so, mimo tega, kako jih drugi vidijo. Namesto da bi odgovor na to vprašanje iskali v sebi in v svoji (ranljivi) avtentičnosti, skušajo nadzirati, kako jih vidijo drugi ljudje. In zato bodo vzrojili že ob najmanjši sledi kritike. Vsaka kritika namiguje, da je slab njihov celoten self.

Dihotomija resnični/lažni self je manj v ospredju pri drugih osebnostnih motnjah.

LJudem s shizoidno osebnostno motnjo je lahko popolnoma vseeno, kako jih vidijo drugi, medtem ko bi bili ljudje s paranoidno osebnostno motnjo sumničavi glede katerekoli zunanje sodbe do te mere, da svojih resničnih prepričanj in čustev ne bi delili z nikomer.

Koncept ‘resničnega in lažnega selfa’ je tako najbolj uporaben le pri točno določenih motnjah.

Psiha pa ni zgolj poligon naravnost fantastičnih (in strašljivih) osebnostnih preobrazb, temveč tudi svojevrstna ‘skrivalnica‘. Ko je zares hudo (in življenje se nam včasih lahko pokaže v svoji najslabši luči), ima psiha na zalogi vrsto obrambnih mehanizmov, s katerimi si lahko trpljenje olajšamo.

Žal ne brez svoje cene.

Travma ljudi notranje razceplja

Medtem ko je razvojna travma (skupaj s psihičnimi obrambami omnipotentne kontrole in disociacije) katalizator za nastanek fantastične fatamorgane že opisane narcistične osebnostne motnje, to nikakor ni edini možni izid iz travmatične situacije.

Posamezniki se namreč močno razlikujemo tako glede naravnih danosti kot osebnih preferenc tudi, ko gre za obrambne mehanizme psihe.

In temu primerno so nato drugačni tudi izidi (ter včasih klinične slike).

Skupek obramb, na katere se preferenčno in bolj kot ne avtomatično zanašamo, so rezultat temperamenta, narave pritiskov (zgodnjega otroštva), zgledi obramb (ki smo jim bili priča v primarni družini in širše) ter osebne izkušnje glede tega, kako se obnesejo posamezne obrambe.

Medtem ko vse obrambe obstajajo tako v svoji ’primitivnejši’ obliki kot ’zrelejši’ inačici, velja, da lahko ene in druge najdemo praktično v vsakomur. Tako velja, da prav vsi kdaj zatajujemo, vsi kdaj razcepljamo in imamo vsi kdaj omnipotentna stremljenja. Tovrstni procesi povzročajo težave samo, če nam manjka zrelejših duševnih spretnosti ali pa ‘izbrane’ prvotne obrambe uporabljamo do te mere, da izključujejo možnost delovanja drugotnih. Večini vendarle uspeva manj zrele obrambe dopolnjevati z bolj dovršenimi načini predelovanja tesnobe in usvajanja kompleksne in vznemirljive resničnosti.

V primeru posebno travmatičnega dogodka (ali več njih), se lahko, na primer, razvije tudi posttravmatska stresna motnja.

“Pri travmi gre za nasilen šok, ki ima močno intenziteto. Ta naredi psihično rano, ki povzroči tako imenovano psihično reorganizacijo, saj preseže vse psihične obrambne sposobnosti. Pri travmi pride do tako imenovane odcepitve ali disociacije in celo amnezije ali izgube spomina, ker je psihična bolečina tako huda, da se možgani s tem ne morejo soočiti. Pojavi se občutek smrtne ogroženosti, ki lahko fizično poškoduje možganske celice. Sproži se poseben obrambni mehanizem, ki se imenuje disociacija, in spomin na travmo se zapiše na poseben način. Ne zapiše se v zavestni del, ki ga lahko prikličemo, ampak se zapiše tako, da ne zavedno vpliva na vzdražljivost stresne osi. Po drugi strani pa se pri posamezniku lahko vrača intenzivno telesno občutenje groze, strahu in nemoči ter podoživljanje travmatičnega dogodka. Temu rečemo tudi ’flashback’ ali priklic, ki pa ga oseba ne povzroči s svojo voljo,” ve povedati dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psihologinja in psihoterapevtka

Tudi pri PTSD, ki jo sicer uvrščamo med travmatske oz, anksiozne motnje, disociacija kot obrambni mehanizem psihe, ki nam je vedno vsem na voljo, ko smo soočeni s hudim stresom, strahom ali travmo, odigra ključno vlogo.

Disociacija je pravzaprav naša zadnja rešilna bilka – nekakšen naravni blažilec, možnost ‘pozabe’ in hkrati analgetik -, ki je človeku na voljo tudi potem, ko mu noben drug obramben mehanizem ne more več pomagati. In prav disociacija je tudi tista, ki psihi (v ekstremnih okoliščinah) omogoča, da se (po potrebi) dodatno razceplja in tako ‘ustvarja’ nove dele osebnosti.

A kako se ta razcep zgodi?

Ko je človek v nevarnosti, se v telesu najprej sprožijo avtomatični stresni odzivi. Najbolj znana sta seveda boj ali beg, sledita kolaps (tudi fizičen v obliki izgube zavesti) ali zamrznitev (kar je samo po sebi globoko disociativno stanje).

Ko se ljudje v teh posebnih (z živčnim sistemom povezanih) stanjih ‘zataknejo’, lahko v teh stanjih že vidimo stvaritev novih ‘delov‘ osebnosti.

Psihologinja v videu spodaj tako zanimivo spregovori o tistih delih naše osebnosti, katerih naloga je povezovati se z drugimi ljudmi, se boriti (oziroma braniti) ali zbežati (oziroma umakniti), pa tudi deli (ali stanji), katerih naloga sta kolaps ali zamrznitev (kar v ekstremnih situacijah, kot gre za življenje in smrt, s pridom uporablja tudi veliko živali).

Glede na različne vrste travm, s katerimi se ljudje lahko soočijo tekom življenja, se seveda razlikujejo tudi travmatski odzivi.

Medtem ko imamo pri razvojni travmi (in z njo možno kompleksno posttravmatsko motnjo) v mislih obremenilne izkušnje iz otroštva (ki so pogosto odnosne), pa posttravmatsko stresno motnjo pogosteje povezujemo s t.i. šok travmo.

Tako ena kot druga nastaneta, ker se zaradi preobremenjenosti v psihi zgodi razcep‘ med ‘normalnim’ in travmatiziranim delom osebnosti (t.j. rano), razlika med njima pa je le v tem, kako globok je ta razcep.

Po teoriji strukturne disociacije se:

  • pri PTSD zgodi razcep na ‘navidezno normalni del’ in en ‘čustveni del’ (s travmatsko rano povezan del),
  • pri c-PTSD pa je teh ločenih ‘čustvenih delov’ več (saj je ran tekom razvojne travme več, te so lahko tudi raznovrstnejše, predvsem pa so tudi zgodnejše, kar klinično sliko slabša).

Odcepitev travmatskega dela gre videti kot zaščitni (praviloma izogibalni) mehanizem, ki naj bi ‘normalni del osebnosti‘- t.j. vsakdanjo identiteto ali masko, ki jo posameznik nosi v javnosti, da bi se počutil normalno in obvladljivo – obvaroval pred neprestanim travmatskim preplavljanjem. Rešitev seveda ni popolna, saj travmatski del pod vplivom sprožilcev iz okolja (s svojo nepredelano rano) vseeno povzroča težave ne le v obliki posttravmatske simptomatike, ampak tudi v odnosih in sicer v življenju.

Zdravljenje motnje PTSD običajno vključuje terapijo, kot je kognitivno-vedenjska terapija, s katero je mogoče postopoma integrirati disociirane travmatizirane dele osebnosti, ali terapija z zdravili, ki lahko pomagajo pri obvladovanju simptomov.

Poleg posttravmatske stresne motnje in kompleksne posttravmatske stresne motnje pa v tem oziru poznamo še posttravmatsko stresno motnjo z izvorom v otroštvu (ali z uradnim imenom: disociativna identitetna motnja).

Razcep, ki ga skuša razložiti teorija strukturne disociacije, je pri disociativni identitetni motnji še globlja kot pri PTSD-ju in c-PTSD-ju. Pri njej namreč praviloma najdemo tako več ‘navidezno normalnih delov’ kot več ločenih čustvenih delov, na vse pa se nanašamo kot na alterje.

Disociativni identitetni motnji so nekoč napačno rekli ‘multipla osebnostna motnja‘. Zakaj napačno? Ker ne gre za osebnostno motnjo (kamor spadata narcistična in antisocialna motnja), temveč za disociativno motnjo, pa tudi za to, ker ljudje s to motnjo nimajo več osebnosti, ampak imajo le eno osebnost, a več ločenih (tudi z amnezijo) identitetnih stanj, ki jim pravijo alterji (skrajšano za alternativna osebnostna stanja).

Prav pristop Internal Family Systems (IFS) se pogosto s pridom uporablja pri zdravljenju disociativnih motenj, vključno z disociativno motnjo identitete. Ta pristop je med drugim koristen zato, ker ne sledi nujno zastareli premisi integracije alterjev, temveč raje zasleduje cilje njihovega medsebojnega sodelovanja.

V enem izmed intervjujev za spletni portal Trauma and Mental Health Report je dr. Schwartz to razložil takole: “Za razliko od nekaterih drugih terapevtskih pristopov, ki se osredotočajo na združevanje različnih delov osebnosti v eno celoto, se IFS pristop osredotoča na spodbujanje notranje harmonije in sodelovanja med različnimi deli osebnosti. Pri disociativni motnji identitete je ta pristop še posebej pomemben, saj se notranji deli osebnosti lahko zelo razlikujejo in se ne zavedajo drug drugega. Z uporabo IFS pristopa lahko oseba spozna, da so ti notranji deli resnično del njih in da se lahko naučijo sodelovati namesto da se bojujejo med seboj.”

Še to: disociativne motnje so ozdravljive. Zdravimo jih s psihoterapijo.

Disociacijo uporabljamo vsi!

Čeprav s pojmom disociacije najmočneje povezujemo disociativne motnje, ta še zdaleč ni omejena zgolj nanje.

Disociacija je hkrati pogosto spremljevalec najrazličnejših motenj. Pogosta je pri osebnostnih motnjah (še posebno narcistični in borderline osebnostni motnji), spremlja posttravmatsko stresno motnjo, depresijo in anksiozne motnje, najdemo jo tudi pri motnjah hranjenja in nekaterih oblikah psihoze. Skupni imenovalec vseh je pravzaprav travma. In kjer je travma, tam bomo vedno našli tudi disociacijo.

Disociacija sama po sebi je povsem normalen del obrambnega arzenala psihe vsakega človeka in je zato nikakor ne gre videti kot nekaj slabega. Nasprotno. Omogoča nam, da se psihološko (tudi čustveno) umaknemo, ko stvari postanejo stresne, travmatične ali boleče.

Hkrati je nujno poudariti, da disociiramo vsi ljudje.

Disociirajo tako dobri kot slabi ljudje, pa tudi vsi tisti vmes.

Kot pri vsaki psihični obrambi, ki so nam na voljo, pa se tudi pri disociaciji lahko zgodi, da se k njej zatekamo prepogosto (še posebno otroci se lahko k njej pričnejo zatekati kronično tudi takrat, ko za to morda ni potrebe). V tem primeru pričnemo govoriti o disociativnih motnjah.

Disociativne motnje obstajajo na spektru: od blažje oblike disociativnih motenj (to sta depersonalizacija in derealizacija) do skrajne disociacije (ali disociativne identitetne motnje, katere posebnost je tudi to, da se razvije kot odziv na kronično travmo v zgodnjem otroštvu, zaradi česar je ni mogoče več ‘razviti’ po 9. letu starosti, ko je razvoj osebnosti končan).

Več o tem pa v spodnjem videu …

Disociativna identitetna motnja praviloma vzbuja enormno pozornost laične in strokovne javnosti zaradi svoje zares fantastične simptomatike.

Navkljub stereotipom, ki jih spodbuja senzacionalizirana in povsem napačna holivudska prezentacija motnje, boste ljudi s to motnjo zaman iskali po zaporih (z izjemo tistih s pridruženo osebnostno antisocialno ali narcistično motnjo), da pa bi jih, če bi jih sploh znali prepoznati (saj se motnja izraža veliko bolj subtilno, kot ljudje mislijo) našli bodisi v negovalnih poklicih, pri delu z živalmi, otroci in pomoči potrebnimi, ali pa v poklicih, kjer lahko delajo sami, še posebno pri delu z računalniki, knjigami ali v umetnosti. Ljudje z disociativno identitetno motnjo so namreč – in to praviloma – izjemno kreativni. Dokaz za to je že ‘njihova motnja’ sama po sebi. Gre namreč za eno najbolj kreativnih (adaptivnih) stvaritev, kar so jih sposobni človeški možgani.

Disociativna identitetna motnja, ki kaže sledi jasnega nevrobiološkega in nevrorazvojnega izvora, ostaja nesporen primer izjemnega potenciala, ki so ga sposobni naši nevroplastični možgani.

Čeravno je izraz tega potenciala pogosto tragičen (saj ljudje s to motnjo nesporno močno trpijo), pa hkrati ponuja odgovore na najbolj osupljiva vprašanja, kar si jih je kadarkoli zastavljal človek. Eno od teh gotovo je: česa vsega je sposobna človeška zavest?

Disociativna identitetna motnja je ekstremen primer in hkrati priča tudi tega, kako pomembna je integracija celotnih možganov pri ustvarjanju zavesti. Skrajna disociacija je ‘priložnost’, da kot človeštvo morda nekoč bolj spoznamo največjo skrivnost vseh časov, to je: naš lastni um.

Nekaj zanimivih odgovorov & vprašanj!

V: Kaj v psihologiji pomeni ’Vsi imamo dele’ (v originalu: ’We all have parts’ ali ’We are all multiple’)?

O: V psihologiji se izraz ’vsi imamo dele’ nanaša na koncept notranje družine (Internal Family Systems – IFS). Ta koncept predpostavlja, da imamo vsi v sebi različne ’dele’ oziroma vidike osebnosti, ki se med seboj razlikujejo po svojih funkcijah, ciljih in vedenju.

Po modelu IFS velja, da naj bi bili nekateri deli naše osebnosti bolj vidni in izraženi, medtem ko so drugi manj opazni in se pojavljajo le ob določenih situacijah. Vsak del ima svoj namen in funkcijo ter predstavlja posameznikov poskus zaščite pred stresom, travmo ali drugimi izzivi.

IFS predpostavlja, da je zavesten, občutek enotnosti in uravnoteženosti posameznika posledica harmoničnega delovanja vseh notranjih delov. Terapija, ki temelji na IFS modelu, si prizadeva za razumevanje, sprejemanje in integracijo različnih notranjih delov v celovito osebnost, kar naj bi posameznika vodilo v bolj zadovoljno in uspešno življenje.

Vprašanje, ki se postavlja kar samo: Je sploh kakšna razlika med podosebnostmi (po teoriji IFS), ki jih je mogoče najti v vsakem človeku, in alterji (oz. osebnostnimi stanji, ki jih najdemo pri disociativni motnji identitete, nekoč imenovani tudi multipla osebnost)?

O: Razlika seveda obstaja, a ta ni tako drastična, kot bi si morda mislili.

Pri običajnih ljudeh bi (po IFS) našli več podosebnosti (ki poosebljajo različne plati ene identitete, ki se bolj ali manj zavedajo druga druge), medtem ko pri ljudeh z disociativno identitetno motnjo (nekoč napačno imenovani tudi multipla osebnost) najdemo z amnezijo ločene dele osebnosti s sebi lastnimi identitetnimi stanji, ki se zaradi amnezičnih barier ne zavedajo obstoja druga druge in se vedejo relativno neodvisno druga od druge.

Razlika med ’običajnimi’ deli (ali podosebnostmi) in disocitivnimi deli (ali alterji) so tako zgolj amnezične barirere (katerih edina naloga je, da preprečijo vdor spominom na zgodnjo travmo, kar je praviloma izvorni razlog za vznik te motnje, v zavest disociativnega posameznika).

Ponazorimo povedano s primerom: en del vaše identitete se v bližini tujcev morda odzove s sramežljivostjo, medtem ko je drugi del vaše identitete lahko največji zabavljač na družinskem srečanju. Pri skrajnih disociativcih se to lahko izrazi na podoben način, le da stanje ’sramežljivca’ včasih ne ve, kaj počne identitetno stanje ’zabavljača’.

V: Je koncept, kot ga predstavlja IFS, edinstven v psihologiji?

O: Nikakor.

Različni psihoanalitični, humanistični in transpersonalni psihologi so razvili različne modele, v katerih je izražen ta isti koncept.

Ena izmed najbolj znanih tovrstnih teorij je Jungova teorija o arhetipskih delih osebnosti, ki naj bi predstavljali določene aspekte človekovega psihološkega razvoja. Med drugim je govoril o senci, animi in animusu, personi in drugih delih osebnosti, ki lahko drug z drugim prihajajo tudi v navzkriž (in torej manifestirajo notranji konflikt).

Tudi Sigmund Freud, oče psihoanalize, je razmišljal o konceptu notranjih delov osebnosti. Človekov um je tako razdelil na tri dele: t.j. id, ego in superego. Ti deli predstavljajo tri vidike človekove psihe, ki se ukvarjajo z različnimi potrebami in nagoni, vsak izmed njih pa se razvije v določenem obdobju odraščanja in ima svojo funkcijo.

Medtem ko je id prisoten že ob rojstvu in predstavlja temelj telesnih potreb (torej nezavedne, instinktivne potrebe, impulze in želje po ugodju otroka), se okoli drugega ali tretjega leta razvije ego. Njegova funkcija je zadovoljiti potrebe ida na (z okoljem) sprejemljiv način. Otrok takrat namreč spozna, njegove potrebe ne morejo biti zadovoljene takoj in vedno, zato skuša s pomočjo ega nadzorovati, katere potrebe lahko zadovolji zdaj in katere bo lahko zadovoljil kasneje. Ego omogoča razmišljanje, predvidevanje in odločanje. Okoli petega leta pa se prične razvijati superego, katerega kvaliteta je močno sovplivana z vzgojo. Gre za skupek moralnih vrednot in prepričanj, ki jih posameznik prevzema iz svojega okolja. Za razliko od ega, ki se zaveda realnosti, superego teži predvsem k popolnosti in strogim moralnim načelom, kar ustvarja stalni pritisk in občutke krivde. Za zdravo funkcioniranje je potrebno usklajeno delovanje vseh treh elementov.

Tako kot Jung in Freud raziskujejo koncept notranjih delov osebnosti tudi nekatere humanistične teorije. Med njimi sta gestalt terapija in teorija transakcijske analize.

Skupna točka vseh teh teorij je poskus razumevanja notranjih procesov osebnosti in integracije različnih delov osebnosti.

V: Kaj je koncept sebstva ali selfa?

O: Koncept selfa ali sebstva se nanaša na zavestno in subjektivno izkušnjo samega sebe kot individualnega bitja. Gre za notranje dojemanje in zavedanje lastnih misli, čustev, telesnih občutkov, identitete, osebnosti in drugih lastnosti, ki tvorijo posameznikovo edinstveno identiteto.

Koncept selfa v psihologiji in filozofiji predstavlja temeljno dimenzijo človekovega obstoja in identitete.

Kot pojem je koncept selfa zelo kompleksen, saj se lahko razlikuje glede na kulturo, družbeno okolje in osebnostne značilnosti posameznika.

V: V kakšnem odnosu sta sebstvo (self) in ego?

O: Self in ego sta različna, a med seboj povezana koncepta.

Self ali sebstvo se nanaša na zavestno in subjektivno izkušnjo samega sebe kot celote, ki zajema različne vidike posameznikove identitete, vključno z osebnostjo, vrednotami, prepričanji in cilji.

Ego pa se nanaša na del osebnosti, ki se ukvarja s samoidentifikacijo in ohranjanjem samopodobe. Gre za nezavedno sposobnost, da ločimo med seboj in drugimi ter da se prilagajamo okolju, da bi dosegli svoje cilje in zadovoljili svoje potrebe.

Po teoriji osebnosti, ki jo je razvil Sigmund Freud, ego predstavlja tisti del osebnosti, ki se je razvil kot posrednik med notranjimi nagoni in zahtevami družbe ter okolice. V tem smislu lahko ego služi kot sredstvo (ali funkcija) za uravnavanje notranjih konfliktov in zagotavljanje uspešnega prilagajanja v družbi.