Na tisoče poročil z vsega sveta pušča le malo dvoma v to, da bi izkušnje z duhovi ne bile resnične. Pa vendar. Kaj jih povzroča in zakaj se dogajajo?
Obstaja pa kar nekaj teorij o tem, kaj duhovi so in zakaj so, kakršni so:
Duhovi kot pokojniki
Tradicionalno naj bi bili duhovi duše umrlih, ki so se iz takšnega ali drugačnega razloga ‘zataknile’ med svetom živih in spiritualnim svetom, kamor naj bi v duše po smrti šle. Pogosto naj bi se to zgodilo zaradi tragične ali zelo travmatične smrti. Nekateri psihiki so mnenja, da se v fizični sferi izgubljeni duhovi sploh ne zavedajo, da so mrtvi, zato jim skušajo pomagati tako, da jim resnico o njihovem stanju posredujejo in jih tako osvobodijo za prehod v višje sfere.
Takšni, na zemljo vezani duhovi, nato ‘strašijo’ okoli kraja, kjer so umrli, ali kjer so se dobro počutili za časa svojega življenje. Za te duhove je značilno, da si želijo komunikacije z živimi.
Energijski posnetki v prostoru
Nekatere tovrstne izkušnje pa so bolj podobne le nekakšnim zvočnim ali slikovnim posnetkom oseb, ki so nekoč živele.
Takšen je na primer pojav umrlega vojaka, ki so ga večkrat videli strmeti skozi okno hiše, pred katero je včasih stražil. Takšen je tudi prisluh smeha davno umrlega otroka, ki odmeva skozi hodnik, kjer se je nekoč igral. Obstajajo pa tudi številni primeri duhov – avtomobilov, vlakov in celo ladij, ki jih je mogoče uzreti s kotičkom očesa, pa čeprav so že davno med starim železjem.
Takšne ‘prikazni’ se ponavadi ne zmenijo za žive, zato se zdijo le kot nekakšni brezosebni posnetki davno minulega trenutka, ki se vsake toliko časa ponovijo.
Zakaj se to dogaja? Tega natančno nihče ne ve.
Nekateri psihiki pa pravijo, da je najpogosteje take pojave mogoče razložiti s posebnimi čustvenimi stanji, s katerimi so se posamezniki v tistem trenutku soočali.
Znano je, da posebno travmatični trenutki vtisnejo svoj čustveni pečat v energijsko telo stavbe in kraja, kjer so se zgodili. Prav takšen primer bi bil primer sobe, v kateri se je morda nekoč zgodil umor, in v kateri še danes ljudi spreleti nerazložljiv srh, ali pa mesto, kjer je nekdo iz obupa končal svoje življenje in kjer posebno senzitivne posameznike še leta kasneje lahko nenadoma zajame čustven oblak hude žalosti, ki jo je za seboj ‘pustil’ taisti samomorilec.
Glasniki slovesa
Takšna vrsta pojavljanja duhov je najbolj pogosta. To so duše, ki se prikažejo kmalu po svoji fizični smrti in običajno le ljudem, s katerimi so si bili blizu za časa življenja.
Ti duhovi se zavedajo svoje smrti, a so sposobni svojevrstne interakcije z živimi. Najpogosteje je njihovo pojavljanje neke vrste sporočilo tolažbe bližnjim. Tako jim želijo povedati, da so vredu in srečni tam, kjer so, in da naj ne žalujejo za njimi.
Ti duhovi – glasniki se javijo le na hitro in običajno ne več kot enkrat. A čeprav se pogosto zdijo takšna srečanja ali znamenja njihove prisotnosti le nekakšno slovo, se v načinu njihovega javljanja pogosto skriva tudi pomebno sporočilo za obiskovanca.
Fenomen poltergajsta
Poltergajst ali poredni duh je fenomen, ki se zdi ljudem najbolj strašljiv, saj ga običajno spremljajo efekti, ki imajo lahko tudi zelo močan učinek v fizičnem svetu. Poltergajste krivijo za zvoke, ki jih ni mogoče razložiti, kot npr. udarci po zidu, trganje, korake ali celo glasbo.
Včasih skrivajo nekatere predmete, da bi jih kasneje vrnili. Razbijajo z vrati, prižigajo in ugašajo luči ter splakujejo vodo v toaletah. Mečejo predmete po sobah ali vlečejo oblačila z ljudi. Najbolj neprijetni med njimi lahko celo oklofutajo ali opraskajo kakšnega od tam stanujočih.
Prav zaradi zlobnejših manifestacij tega fenomena, jih raziskovalci včasih imenujejo za pojave demonske narave.
Nekateri drugi raziskovalci pa so spet drugačnega mnenja. Prepričani so, da fenomena poltergajsta ne povzročajo duhovi, temveč posamezniki, ki živijo v hiši, v kateri naj bi strašilo. Ti ljudje naj bi v stanju posebnega stresa nezavedno sproščali notranjo napetost s t.i. psihikalnimi izbruhi, ki lahko povzročijo tudi takšne fizične fenomene in čemur strokovno pravimo tudi psihokineza ali telekineza.
Le projekcija uma?
Na to temo so svoje seveda povedali tudi skeptiki.
Ti so prepričani, da se vse skupaj dogaja le v glavah ljudi. Duhovi, pravijo, naj bi bili le navadni psihološki in ne parapsihološki fenomeni.
Žalujoča vdova tako ‘vidi’ svojega pokojnega moža le zato, ker to tako zelo potrebuje v trenutku svoje žalosti. Slika umrlega pa se po njihovem mnenju pojavi le na platnu njenega uma.
In glede na to, da je naš um dejansko sposoben različnih psihikalnih manifestacij, je kaj mogoče, da bi slika in zvok lahko bili tudi le navadna projekcija njenega uma – pa čeprav zares tako močna projekcija, da bi jo lahko videli in slišali tudi drugi prisotni.
Vse zgodbe o duhovih tega sveta naj bi bile po mnenju skeptikov torej le plod bujne človeške domišljije. Hm? No, seveda! Dokler se ne zgodijo tudi njim osebno …