Ko ljudje niso več vedeli, kdo ima prav in kdo ne. Ko so se oblastniki menjali tako hitro, da se je dejansko zgodilo, da so se zjutraj zbudili, pa niso vedeli, kdo je na oblasti tistega dne, in ali bodo odslej živeli v tiraniji ali pa je spet na vrsti demokracija.

Torej takrat, ko sta retorika in videz preglasili poštenje in resnico … se je rodila legenda.

Je prišel Sokrat. Človek, ki je cele dneve hodil naokoli in se … pogovarjal. Z vsemi!

V nadaljevanju objavljam eno od predavanj pred leti obiskovanega uvodnega filozofskega cikla društva Nova akropola.

P.S. Od polčitljivega rokopisa do čistotipka je predavanje ločilo več ur sedenja za tipkovnico, zato naj jezikovno in slogovno občutljivejši bralci ne zamerijo mestoma robustnega (neobrušenega) pisanja.

Zapiski s predavanj!

Sokrat

Za Sokrata so že Grki radi rekli, da je NAJLEPŠI MED HELENI!

Heleni so namreč fizično grdi ljudje in Sokrat naj bi bil po pričevanjih ljudi dejansko neprivlačen, torej grd. A to je bil le prvi vtis. Ko si s Sokratom spregovoril nekaj besed, ko si ga spoznal, se ti je naenkrat zazdel najlepši človek, kar si jih v življenju spoznal. In prav zato je bil torej: Najlepši! Najlepši med Heleni! In tudi, ko je Sokrat sam govoril o lepoti, ni nikoli govoril o lepoti telesa, temveč vedno le o lepoti duha.

In Sokrat je zares bil fizično grd.

Nenavadne telesne konstitucije in malo trebušast, plešast in z nenavadnimi izbočenimi očmi (tako da se je zdelo, kot da človeku dobesedno gleda v dušo). In dejansko so le redki zdržali ta njegov pogled, pa čeprav je bil v resnici to izredno blag in prijazen pogled. Na nek način je zares lahko gledal v dušo ljudi. Bil je namreč izreden psiholog, ki je hitro prebral človeka, ki ga je imel pred sabo.

Pravili so, da je nekaj v njem kot JEGULJA, saj je že ob prvem stiku z njim človeka nekaj streslo. To je bil tudi skupni imenovalec srečanj ljudi s Sokratom, namreč:

• Vsakega, ki se je srečal s Sokratom, je to srečanje spremenilo!

Njegov vpliv je bil celo tako izreden, da se celo celotna grška filozofija deli na filozofijo pred Sokratom in po Sokratu! Pa čeprav za časa svojega življenja ni napisal niti vrstice. Celo svoje življenje pa ni počel nič drugega, kot da je cele dneve hodil po atenskih ulicah in se enostavno samo pogovarjal z ljudmi!

On sam je rekel, da mu je božanstvo dalo nalogo. Nalogo, da spodbuja ljudi. Da jih opominja na nujnost osebnostne spremembe. A vse to je najprej zahteval od samega sebe!

Okoliščine

Pisala se je prva polovica 15. stoletja. Grki in Perzijci so bili v vojnah in čeprav so bili Perzijci močnejši, so vojno z Grki izgubili. Takrat je Grčija z Atenami na čelu postala gospodar Sredozemlja, Atene pa so bogatele!

Spodbujala se je umetnost, filozofija … predvsem atenskih mladeničev! Tiste mladeniče, ki so imeli državljansko pravico (torej svobodne), so močno spodbujali tudi k ukvarjanju s politiko.

S politiko so se ukvarjali le svobodni državljani in seveda le moški. Žensk ni bilo v politiki!

V Grčiji je bilo takrat veliko sužnjev. Le redki med njimi, a le tisti zares zaslužni, so dobili državljansko pravico. Grška demokracija je zaobsegala torej le državljane in to le moške državljane. Vsak od teh, ki je bil atenski meščan, je dobil neko podporo od države (če ni denarja služil že sam). In tako je tudi Sokrat, kot atenski meščan, dobival celo življenje od države to podporo. Tako Sokrat s svojim nenavadnim načinom življenja v resnici ni puščal na cedilu svoje družine. S podporo jih je, čeprav skromno, lahko preživljal. In ker je bilo za preživetje nekako poskrbljeno, se je lahko cele dneve samo pogovarjal in ljudem svetoval!

Sokrata je nekaj v njem vztrajno gnalo na ulico in med ljudi. Kadarkoli je mislil, da je nekaj narobe, pa ni enostavno rekel: To in to je narobe!, temveč se je s človekom pogovarjal tako dolgo, da je človek sam pogruntal, kaj je narobe …

Tudi Sokrat se je v skladu z vsesplošno klimo v Atenah zavzemal za čimboljšo izobrazbo mladeničev. A ker je bilo takrat veliko učiteljev, predvsem sofistov, a le malo pravih modrecev, se je očitno pojavila potreba po prav takih učiteljih, kot je bil on.

Starši teh mladeničev so sicer iskali učitelje, ki bi njihovega sina naredili močnejšega od ostalih. In ker je bila glavna arena politika, so predvsem častili tehnike retorike. V skladu s povpraševanjem se je pojavil cel kup učiteljev retorike, ki pa niso bili tudi filozofi. Ti učitelji so mladeniče učili – za dober denar seveda – veščin retorike, pregovarjanj, pogajanj, argumetiranja, ne pa tudi razmišljanja in iskanja resnice.

Tolmačili so jim pesmi, jim razlagali filozofska dela, jih učili o naravnih zakonih, pa tudi o vrlinah, vendar ne na tak način, da je treba vse te modrosti tudi živeti!

V poplavi takšnih učiteljev in vsega denarja, ki se je na tem področju obrnil, sta filozofija in resnica postali stranskega pomena, torej nepomembni. Ti učitelji so na vsa usta hvalili lastno znanje! Ustvarili so celo fraze! Ti grški učitelji so bili namreč prvi, ki so si izmislili fraze! Z obilno rabo puhlih fraz (navideznih modrosti) namreč zlahka izpadeš nadvse pametne, toda … Svoje učence so učili umetelnih gibov in gest, s katerimi so se lahko vsilili »nasprotniku« in ga premagali v besednih dvobojih.

Na koncu koncev namreč sploh ni bilo več pomembno, kakšno stališče je kdo zavzemal, pomembno je bilo le, da ga s svojo tehniko zmedeš in mu vsiliš svoje stališče.

Ta pojav se je zelo hitro razširil po Atenah. Celo tako zelo, da je prišlo do splošnega pojava skepticizma! Ljudje so postali skeptični do vsega! Čutili so, da nekaj ni v redu! Da ni več važna pravica! Če lahko z besedami enostavno dokažeš, da je belo črno, človeka povsem zmedeš! Od starih, plemenitih grških vrednot ni ostalo praktično nič več!

Prav zaradi tega je ravno za časa Sokrata prišlo do splošne KRIZE VREDNOT! In to navkljub vsemu denarju, s katerim so se ponašale bogate Atene (Atene so bile na čelu grških mest, ko so se borili proti Perzijcem, zato so se vanje stekali zakladi drugih mest, in ko je bilo vojne konec, je bilo silno bogastvo Aten neke vrste mrtvi kapital in zato so Atene ta kapital izkoristile za svoj lasten razvoj: arhitektura …

Atene torej niso bile poštene do drugih grških mest, a je tako bilo, ker so taki ljudje začeli prihajati na oblast). In čeprav so tisti časi danes znani kot zlata doba Grčije (umetnost …), je bila to v resnici doma propada!

Moralna kriza!

Ljudje niso več vedeli, kdo ima prav in kdo ne! Na oblasti so se hitro izmenjevali ljudje in sistemi. Tiranija, pa spet demokracija … Zjutraj se zbudiš in ne veš, kdo je na oblasti danes! In prav za časa Sokrata se je tako na hitro zamenjalo cel kup sistemov.

Ljudje so se v sredi tega kaosa predajali razuzdanostim, uživanjem, popivanju. Vladal je zakon množice! Sčasoma so se tudi grške države začele bojevati med seboj. Bratomorilske vojne. In potem so se pojavile tudi epidemije. Epidemije kuge.

Pa ne zaradi pomanjkanja higiene, kot trdijo nekateri – saj higiena v tistih časih ni bila problematična, temveč prej zaradi neke vrste univerzalnega naravnega zakona. Namreč, zanimivo je, da vse večje epidemije – kar verjetno ni naključje – vedno nekako sledijo stanju »popolne iztirjenosti« človeka. Kakorkoli že, te epidemije so torej množično kosile med ljudmi. Kar vsak tretji človek je umrl.

In že omenjeni skepticizem! Ta se je med ljudmi še poglabljal! Ljudje so začeli dvomiti v vse. Spoznali so, da je vse relativno. In prav ta relativizem je postavil vse pod vprašaj. Če je vse relativno, kaj je potem pošteno? Če lahko dokažem vse z besedami in je moja pravica edina prava pravica, kje je potem poštenje? Vsi filozofski principi so se obračali prav kakor je komu trenutno ustrezalo. Največjo vlogo pri vsem tem pa so imeli sofisti! Sofisti (Sofia – modrost) so bili sprva učitelji-modreci, ki pa so se kmalu prelevili v svoje pravo nasprotje. Nasprotje pravim modrecem!

Sokrat je prvi rekel, da so Sofisti ustvarili SOFIZME! Sofizmi so namreč besedni vzorci (kratki izreki), ki se le zdijo kot filozofija, vendar to niso. Sokrat jih je označil kot: Sofizmi so pankrti filozofije! Sofizmi namreč zvenijo zelo lepo, a ne izražajo resnice. Ustvarjeni so le za potrebe retorike in ne zajemajo resničnega bistva stvari.

Znan sofizem je npr.: Mislim, torej sem! (Cogito, ergo sum) Ta izrek trdi, da je človek le umno bitje, da torej si, le ko misliš. V resnici pa je človek veliko več kot le svoj razum! In čeprav nekateri razumevanje sveta res utemeljujejo na razmišljanju o njem, pa ni nujno, da je njihova slika sveta tudi dejansko resnična! Nekateri namreč pravico, resnico … bolj začutijo. In na ta način spoznajo pravico celo veliko bolje in globje, kot bi jo lahko po poti misli. Tudi filozofiranje samo ni le miselna veda! Človek je namreč veliko več, kot le mišljenje!

No, in v takšnih okoliščinah se je pojavil Sokrat!

Očitno se je pojavila potreba po njem! Tako kot je moč tudi sicer zaslediti v človeški zgodovini (spet neke vrste univerzalni naravni zakon?), ko se pojavi potreba po velikem učitelju, se ta tudi pojavi!

In Sokrat je dejansko bil velik učitelj. Imel je vpliv na celoten mediteran, pa čeprav skorajda ni stopil ven iz Aten. Tudi tisti, ki niso bili direktno z njim povezani, so bili od njega nekako vplivani.

Sokrat je celo svoje življenje podredil le enemu cilju: Oplemenititi Atene!

Kot že rečeno, je bil Sokrat debelušen možakar, ki se je po Atenah cele dneve sprehajal. Vsi so ga poznali. Otroci, starci, tisti na oblasti in sužnji, skratka vsi: od navadnega kovača do umetnika. Pogovarjal se je namreč z vsemi in na vseh pustil sled! Umetniki so ustvarjali svoja dela pod njegovim vplivom, pesniki pisali pesmi …

Nikogar ni spregledal in za vsakega si je vzel čas, če ga je ta le hotel poslušati. Tako se je pogovarjal tudi s prostitutkami. Ni namreč poznal tabu teme in niti človeka, s katerim se ne bi pogovarjal! Ko pa je na ulici zagledal sofista, ki zbira okoli sebe svoje učence – seveda za bogato plačilo (Sokrat namreč ni nič računal! Bil je mnenja, da se filozofije sploh ne more prodajati, saj ni nič v resnici njegovo), je rekel, da je tisti, ki prodaja filozofijo, prostitutka duha! Kar je še slabše od prave prostitutke. Pri njej vsaj veš …

Sokratov oče je bil kipar! In tudi Sokrat je podedoval ta poklic. Dejansko je bil kot mladenič kipar, a se mu je potem zazdelo, da je poklican … tudi zato so mu kasneje rekli KIPAR DUŠ!

Njegova mama pa je bila babica. Pomagala je pri porodih. Tudi od nje je na nek način podedoval poklic. Sokrat je bil mnenja, da, ko je pravi čas, duh postane noseč, on pa je tisti, ki duhu pomaga, da rodi (spoznanje)!

Zanimivo je, da je bil Sokrat – ne glede na to, da je bil nemarne in debelušne konstitucije – znan tudi po izredni fizični moči. Medtem ko se je pogovarjal z mladeniči, je pogosto z njimi tudi telovadil. In kmalu je postalo jasno, da so le redki tisti mladi ljudje, ki so ga v telesni vadbi premagali. Sokrat je bil še pri svojih 60tih letih kot žilav. Znano je bilo tudi, da nihče ni toliko prehodil, kot Sokrat! Atene je prehodil po dolgem in počez, pri tem pa je za časa celega življenja šel le 2x ven iz Aten (ker je spoštoval zakone in se jih držal, tako da je enkrat šel celo na vojno …).

Okoli je hodil kar bos. Le pozimi je bil v samih sandalih (pa čeprav je pozimi tam enako hladno kot pri nas). V zvezi s tem kroži več anekdot:

• Da, ko so šli tako na vojno, so se zaradi mraza vsi zaprli v svoje šotore, le Sokrat se je v svojih sandalih sprehajal okoli in razmišljal. In ker ni nikomur nič razložil o tem, kaj pravzaprav počne in kaj toliko razmišlja, so bili prepričani, da se s svojim sprehajanjem okoli iz njih norčuje …

• In menda je nekega jutra Sokrat začel hoditi okoli že navsezgodaj zjutraj. Hodil je okoli, ravno nekaj razlagal, ko se je naenkrat ustavil in obstal! Tako je obstal in stal, čisto pri miru, kar do opoldneva, ljudje pa so ga hodili nejeverno gledat. In na večer je Sokrat še vedno stal na tistem mestu. Kot kip. Šele zjutraj, ko je vstalo sonce, se je zdrznil, pozdravil sonce in začel naprej razlagati včeraj začeto misel. Kot da se ni nič zgodilo. Rekli so, da je za časa, ko je bil kot kip, izgledal, kot da je povsem odsoten. Kot da ga sploh ni v telesu.

Pa vendar je treba še povedati, da se je Sokrat v mladosti tudi sam ukvarjal s sofistiko in vsemi drugimi učenji, ki jih je ponujala takratna Grčija. Vse je spoznal in vendarle na koncu ugotovil, da to ni to. In sofistiko zavrnil! Temelj filozofije je bila po njegovem namreč ETIKA, zato je ta tudi postala cilj njegovega raziskovanja! In nenazadnje je osnova njegove filozofije prav etika!

Pravil je, da je ne glede na to, kakšno je ljudstvo, da je vedno temelj vsega etika! To so trdili tudi vsi veliki učitelji človeštva! Šele kasneje pride logika, ki pomaga, da človek razume pojme … In seveda ne etika kot zgolj teoretična vaja, temveč etika kot življenje! In zato pravi: najprej je potrebno najti odgovore na najbolj osebna vprašanja. Nihče ima takoj svojega mišljenja, stališč, volje … da bi imeli svoje mišljenje, moramo odgovore odkriti sami! In šele potem lahko rečemo: To je moje! In tega ne more nikoli trditi človek, ki se ni nikoli vprašal … Nujno je torej, da se človek vsak dan vsaj malo posveti filozofiji! Iskanju! Pri tem ni potrebno samo brati knjige ali obiskovati predavanja. Pomembneje je le, da se človek posveti notranjemu življenju!

In čeprav, kot že rečeno, Sokrat praktično ni zapustil Aten, so ga vsi vabili k sebi. Celo makedonski kralj ga je snubil, da bi prišel k njemu za svetovalca in tako praktično vladal celi državi. Vendar ga je Sokrat zavrnil, češ: V Atenah je hrana poceni, vodo tudi imam, nič ne potrebujem!

In pri vsem tem ne smemo pozabiti na njegovo ženo! In sicer njegovo drugo ženo, Ksantipo! Ni bila sicer slaba oseba, je pa bila izredno jezikava! In čeprav je takrat v Grčiji vladalo prepričanje, da naj bi bila ženska tiho, še posebno v javnosti (če ne, bi jo lahko »upravičeno« tudi pretepel), si ona enostavno ni mogla pomagati! Takšna je pač bila! In ker Sokrata skoraj nikoli ni bilo doma, ker je »pohajal okoli«, se je nad njim seveda velikokrat hudovala. Vendar jo je Sokrat razumel in jo celo branil. Tudi pred njunimi sinovi.

Za družino je bilo poskrbljeno s Sokratovo državno podporo, svoje sinove pa je učil predvsem skromnega življenja. Življenja z vrlinami! In ko je moral umreti, je bila njegova edin prošnja prav to, da naj meščani skrbijo, da ne bodo njegovi sinovi zašli s poti skromnosti, preprostosti …

Anekdota:

• K Sokratu so hodili tudi ljudje iz drugih držav in mu ob svojih obiskih pogosto prinašali različna darila. Tako je nekega dne od nekoga dobil dragoceno kožo (krzno). A Sokrat je od tega vzel le manjši košček kože, ker ga je potreboval, ostalo pa je vrnil, ker tega ni nujno potreboval … in Ksantipa je bila takrat spet čisto iz sebe! Celo skočila je nanj in ga udarila in ko so ljudje to videli, so rekli Sokratu naj jo udari nazaj in kako to njeno obnašanje sploh prenaša. A jih je zavrnil z besedami: A vi bi radi gledali kako se midva tepeva?

• In tako mu je nekoč rekel tudi eden od njegovih sinov, češ, kako vendar lahko prenaša njegovo mamo. In mu je Sokrat odvrnil s samimi lepimi besedami o njej. Češ, da mu je dala življenje, ga rodila in sploh koliko svojega življenja je dala zanj. O njej je vedno govoril z veliko topline in razumevanja. Enostavno jo je razumel.

In to tudi nekaj pove o Sokratu. Namreč, če je lahko prenašal naporno Ksantipo, potem je lahko prenesel kogarkoli. Pa vendar: Ksantipa ni bila zlobna ženska. Bila je le hitro razburljiva in jezikava.

Sokratu za časa njegovega življenja enostavno nihče ni mogel nič. Ničesar se ni bal. Ne smrti, ne revščine! Zato mu tudi ni bilo mogoče groziti!

Ljudem, ki jih je srečeval, je odpiral oči. In medtem ko se ljudje niso upali odkrito govoriti, je Sokrat v vsakem sistemu, ki je bil trenutno na oblasti, govoril isto. Pogosto so ga vabili tudi v politiko, vendar se temu ni odzval. Kot že rečeno, so se takrat na oblasti hitro izmenjevali ljudje in sistemi. In vsakič ko je prišel nov sistem, so začeli ljudje izginjati … A se Sokrat ni nič bal, da bi tudi on kar »izginil«. Govoril je npr.: Ali ni dober vladar kot pastir? In če je tako, ali ni torej v interesu pastirja, da bi bila njegova čreda vsak dan večja? Kakšen je torej ta vladar, če je njegova čreda vsak dan manjša, lačna, prestrašena … Zaradi takih besed so ga seveda pogosto »vabili« na informativne pogovore in mu hoteli prepovedati, a se pogovarja z mladino.

Na enem od takih pogovorov je svoje zasliševalce pobaral, naj mu povedo, katere zakone naj spoštuje. Kdo je ta mladina, s katero se naj ne bi pogovarjal? So to tudi triletni otroci? Tako so se počasi sporazumeli, da naj bi bili to le polnoletni. In potem jih je vprašal, če lahko tem polnoletnim reče vsaj dober dan! In so se seveda strinjali, da dober dan jim pa že lahko reče. In potem jih je spet vprašal, kaj pa če jih vprašam po zdravju njihove družine … in na koncu so prišli do tega, da naj bi se lahko pravzaprav o vsem pogovarjal. Tako da so mu na koncu le še nemočno žugali, češ: Ti že veš! In je Sokrat šel in se spet pogovarjal z vsemi o vsem!

Sokrat je ljudi usmerjal. In seveda je bil »nevaren«!

Ko človeku nekdo odpre oči, je to na nek način še huje, kot grožnja ne vem kakšne vojske. In potem tudi to, da so ga vsi so poznali. Vsi so hoteli vedeti, kaj o nečem misli Sokrat in vsi so vedeli, da je časten, pravičen in resnicoljuben človek. Zaradi vsega tega je postal tudi državni sovražnik št. 1!

Na koncu so ga zaradi tega celo obtožili in obsodili na smrt! Obtožba se je glasila:

• DA SE POGOVARJA Z MLADINO!

In Sokrat se je res pogovarjal. Veliko.

Tudi sam s sabo.

Pravil je, da se pogosto pogovarja s svojim notranjim glasom (deimonom). In včasih ga je ta tudi glas opozarjal. Sokrat je pravil, da vsak človek nosi v sebi glas, deimon, tihi opazovalec … (isto trdijo tudi tibetanski sveti teksti (Glas tišine): tihi opazovalec, veliko filozofskih razprav je napisanih na to temo, tudi Jung je govoril o tem glasu kot o najglobji človeški realnosti in seveda je nujno omeniti, da notranji glas nima nič z bolezenskimi znaki shizofrenije (glasovi pri shizofreniku so proizvod njihovega lastnega uma)).

Sokrat je pravil, da ta glas govori ves čas. Da se ga je treba naučiti poslušati. In ta glas ve vse. Ve celo za prihodnost.

Anekdota:

• Menda je bil ob neki priliki Sokrat povabljen na neko gostijo. In takrat je naenkrat slišal v sebi glas: Tega in tega človeka ne spusti domov do jutra! In Sokrat je bil na tistega človeka zares cel večer pozoren. A v nekem trenutku, ko je Sokrat nanj za trenutek pozabil, je človek izginil z gostije. Kasneje so izvedeli, da so tega človeka na poti domov oropali in ubili.

SOKRATOVA FILOZOFIJA

Osnova njegove filozofije je Etika!

Ne kot teorija in ne kot množica nekih pravil, temveč kot način življenja!

Trdil je, da vse izvira iz enega! Iz najvišjega dobrega! In to dobro se izraža tako v človeku kot v družbi. Zato je govoril o najvišjem dobrem in kako se v državi izraža to dobro. To dobro se kaže tako v državi kot v posamezniku skozi vrline! Vrlina je namreč božansko stanje! Tisto najbolj vzvišeno, najbolj izpopolnjeno stanje duše! Je izraz duhovnega sveta! In to dobro se torej izraža med ljudmi: VRLINA!

Glavni moto: Vsak človek mora spoznati samega sebe!

Ne gre za fizično spoznanje sebe, tudi ne za spoznanje sebe kot psihičnega bitja, temveč za spoznanje svojega BISTVA! Sokrat podpre trojno razdelitev človeka na:

• DUH (nesmrtno, božansko)
• DUŠA (psiha)
• In TELO

Vsak človek je v bistvu nesmrtno bitje, duh, ki gre v obstoj, v življenje. In človek to MORA ODKRITI. To je imperativ! Najvišja zapoved. Mora se graditi, razvijati. Mora doseči notranjo svobodo. To je zahteva! Ne gre le za to: Živim, pa kar bo pa bo! Postati moraš gospodar sebe! Tudi tempelj v Delphih nosi napis: SPOZNAJ SEBE! (v grščini).

In spoznati sebe se ne da le z mislijo.

Sokrat pravi: Pomagajmo eni drugim. Šele skozi pogovor, skozi napetost (napetost v srečanju dveh svetov, ljudi), lahko človeka usmeriš na nek problem. IDEALEN JE DIALOG! Dialog je navidezna vojna. A ne gre za to, kdo bo koga premagal. Gre za to, da se pride do bistva! Vsaka stvar mora namreč skozi preizkušnjo. Nič nam ni samo dano. Ničesar enostavno ne vzamemo.

Sokrat je bil na nek način tudi neusmiljen, saj ni ničesar jemal za samoumevno.

1. Sokratova metoda: SOKRATOVA IRONIJA

Ironija je nekaj drugega kot posmehovanje.

Nič ni imel za sveto. Treba je dokazati, da je nekaj v resnici tako kot se zdi. Ko se je pogovarjal s človekom, ki je mislil, da vse ve, je Sokrat pokazal kako globok je v resnici nek pojem (npr. ljubezen). Zdi se, da je lahko odgovoriti na vprašanje Kaj je ljubezen?, ko pa to dejansko poskusimo, je v resnici težko … tako je Platon npr. govoril o ljubezni kot o Erosu, ki je kozmos, božanski, prvi med bogovi, ki vse povezuje … Ali ko gledamo pojem pravice: pojem se zdi na prvi pogled jasen kot beli dan, vendar šele v Sokratovi državi vidimo, kako kompleksno je on razumel ta pojem …

Ko se je s človekom, ki se je torej imel za vseveda, pogovarjal, se je zdelo, kot da je prerešetal. Vsak, ki je mislil, da veliko ve, se je na koncu zdrznil in ugotovil, da se je v njem malo po malo vse zrušilo. In nekateri so zaradi tega (tudi zaradi osramočenosti …) zasovražili Sokrata. Pa čeprav Sokrat v resnici ni imel slabih namer! Vendar ni popuščal, če je vedel, da ima prav!

In še posebno, če je kje zagledal kakšnega sofista! Takoj se je znašel tam in začel – malo po malo – vanj drezati, češ, naj se pokaže, kaj vse zna. In je seveda vsak pogorel!

Sokrat je učil, da le skozi vrlino dosežeš svojo dušo! Da se moraš spopasti s svojimi nagoni in to s svojim umom (treba je vedeti, da um v tem primeru ni človeški razum, temveč da gre za božanski del, za duh …).

Sokrat je ironijo uporabil za to, da je pri človeku dosegel spoznanje, da je v resnici neveden. Najprej moraš spoznati svoje neznanje: VEM, DA NIČ NE VEM! In šele potem bi se Sokrat zares pogovarjal. Postavljal je enostavna, a direktna vprašanja. Tako je sogovorniku postalo hitro jasno. In stalno postavljal tudi podvprašanja, ki so kazala na razne površnosti v razmišljanju … Tako se lahko hitro vidi, da človek v resnici nima svojega mišljenja, temveč premore le nekaj privzetih, splošnih mišljenj. In če nimaš nič svojega, potem zlahka zamenjaš eno sliko za drugo! Kot veternjak.

Sokrat tudi zato ni priznaval nobenih zunanjih avtoritet. Vsakič ko se je kdo bahal z nekim tujim citatom, je skočil in dal to na preizkušnjo, tako da je človek malo po malo prišel do lastnih spoznanj na to temo …

Sokrat ni imel učencev!

Pravil je, da so cele Atene njegovi prijatelji! In ko pride s svojim prijateljem do koščka resnice, da to ni le njegova resnica, pa tudi ne le resnica prijatelja, temveč njuna skupna. Do nje sta prišla skupaj!

Človek se mora naučiti DIALEKTIKE!

Tudi Etike se je treba naučiti!

2. Pri nekaterih je Sokrat s svojim neusmiljenim sledenjem resnice zbudil sovraštvo, pri drugih spet sram pred neznanjem in željo po tem, da bi se spoznali.

Človek se je v pogovoru z njim namreč notranje zrušil. Mislil je da ve, pa se izkaže, da nič ne ve. Sokrat v človeku zruši stavbo prepričanj, vendar ga ne pusti takega!

Človeku potem počasi pomaga, da RODI spet novo stanje! On je namreč tu, da pomaga, da »noseči duh rodi« … tako kot je njegova mama pomagala pri porodih kot babica. Ta metoda se zato imenuje BABNIŠTVO!

Ker gre za novo rojstvo! Rojeva se nov svet, ne le novo razmišljanje. Rojevajo se slike, ki so veliko bližje pravemu stanju.

Ko gre nesmrtna duša v telo, pozablja tisto kar je! V telo gre zato, da bi po božanskih zakonih spoznala sebe. In zato se moramo najprej spomniti kaj smo! Duša v sebi nosi spomin na to kar je! Le spoznati se mora! Pravo znanje je torej le spominjanje duše! (podobno je trdil Platon, ko je rekel: Duša mora spet dobiti krila!).

Takšno znanje duše se pretvori v VRLINO! In ta je potem vgrajena vate! Za Sokrata je torej: ZNANJE = VRLINA!

Govori seveda o pravem znanju (resnici, filozofiji, ki jo je treba živeti), ki je vrlina. Znanje in vrlino je treba živeti, pretopljeno mora biti v pravo stanje.

Npr. Kakšen je pomen umetnosti?

Vsak ima svoje videnje, kaj je to umetnost. Platon je rekel, da je umetnost vse, kar oplemenjuje dušo! Vse kar človek vzdiguje! Torej pesem, ki človeka navdihne. Slika, ki človeka bogati … In zdaj se vprašajmo: Ali današnja moderna umetnost oplemenjuje dušo? Je torej umetnost lahko tudi kup
gnoja pred moderno galerijo?

Modrost se torej izraža skozi vrline.

Človek brez vrlin ni moder. Ni filozof. In ker smo odgovorni eden za drugega, moramo tudi pomagati drug drugemu. Sam namreč ne prideš nikoli tako daleč, kot lahko prideš skozi dialog z nekom drugim. Pomemben je torej ODNOS!

Vsak od nas ima svoje mišljenje, ki ga zastopa tako dolgo, dokler misli, da ima prav, in ga spremeni šele, ko najde nekaj boljšega! Tako delujejo vse močne in dobre osebe.

Sokrat je tudi trdil, da BREZ TVEGANJA NI AVANTURE DUHA! Da je potreben tudi notranji pogum.

Pogum je potreben, da pristanemo na to, da se zruši naš stari sistem … temu seveda sledi kaos, zmeda … vendar si mora pravi filozof so upati! Ker je to dobro zanj! Ker bo le tako prišel do resnice! Zato trdi, da imajo najbolj srečno življenje tisti, ki stalno poskušajo biti boljši! In cilj tega prizadevanja je, da človek na koncu doseže blaženost (podobno stanje kot nirvana …)!

Blaženost dosežejo le modreci! Blaženost namreč ni odvisna od inteligence, ampak od modrosti duše, od vrlin … Blaženost je nadzor nagonov, strasti. Blaženost leži v zmernosti in v izpopolnjevanju znanj.

3. Za Sokrata (in Konfucija) je bila tudi zelo pomembna SOCIO-POLITIČNA ETIKA! Tako kot pri Egipčanih je tudi pri Sokratu zelo pomembna družina.

Govori o nepisanem zakonu: o principu sorodnih duš (ne teles)!

Velik pomen pripisuje tudi odnosu PRIJATELJSTVA! Prijateljstvo je tako za Sokrata kot za Grke ena največjih vrlin. Prijateljstvo je tudi ena od tem, s katerimi se je filozofija skozi zgodovino veliko ukvarjala.

Sokrat pravi, da človek, ki nima vrlin, ne more biti prijatelj drugemu človeku. Po Sokratu namreč prijateljstvo brez vrlin ne zdrži preizkušnje. Npr. oba želita nek kipec! Kaj zdaj? Če ni vrline, se mu nihče ne bo hotel odreči. Pravo prijateljstvo pa gre vedno do konca. Gre celo mimo življenja in smrti. Za pravega prijatelja daš tudi življenje. In če te že take male preizkušnje prekucnejo, potem to ni pravo prijateljstvo.

Za Sokrata je prijateljstvo tisto lepilo, ki povezuje ljudi, predvsem pa govori vedno le o prijateljstvu duš! Torej nagnjenosti duše k duši! In duša seveda nima spola. Po Sokratu je lahkoi filozof, ker duša nima spola, tudi ženska. (Platon je tako govoril o platonski ljubezni: o ljubezni brez dotikov, strasti med moškim in žensko … prijatelji mu zato celo očitajo homoseksualna nagnjenja, čeprav to ni res!).

Pomembna sfera Sokratovih raziskovanje je tudi DRŽAVA. Pojem vrline namreč prenese tudi na državo. In govori o PRAVICI, kot o eni najbolj vzvišenih vrlin.

Sokrat je mnenja, da naj bi državi vladali le najbolj plemeniti (tako kot Konfucij in številni drugi).

4. In še ena pomembna sfera: RELIGIJA

Vse religije so odraz najvišjega dobrega! In človek mora k temu dobremu težiti! Vsi največji učitelji so se pogosto izogibali besedi BOG, da bi se tako ognili sliki boga (imageu nekega bitja, strica z brado …).

Tudi Sokrat je raje rekel NAJVIŠJE DOBRO!

Vse njegovo delovanje je bilo podrejeno božanskemu. In to božansko je tudi skušal doseči v Atenah. Zato je spodbujal vrline svojih someščanov, ki jih je imel za prijatelje.

In zato so ga na koncu obsodili in dali na sodišče!

Sodili so mu za:

• krivoverstvo,
• in da pohujšuje mladino!

Njegovi tožilci (trije: tragik, usnjar in retorik) so zahtevali smrtno kazen, sodilo pa mu je 500 porotnikov! Pač po takratnih običajih in zakonih je morala najprej prva stran povedala svoje in nato druga stran svoje, porota pa je na koncu razsodila, ali je kriv ali ne.

No, in najprej so seveda tožilci povedali svoje.

Nato je bil na vrsti zagovor.

Sokratu so se takrat mnogi ponujali za zagovornike, vendar jih je vse zavrnil, češ, da se bo branil sam in da bo govoril isto, kot je govoril na ulici. In je govoril. Direktno in enostavno, brez lažne skromnosti. Zlahka je dokazal tožilcem, da sploh ne vedo, kaj pomeni pohujševati mladino. Eno obtožbo za drugo je zlahka ovrgel in ko je vse spodbil, je bila na vrsti porota.

Prva razsodba: V manjšini so bili tisti, ki so glasovali, da je kriv.

V drugem delu sojenja so ga tožilci pozvali, da poda svoj predlog kazni zase! In če bi porotniki njegov predlog sprejeli, bi bil to tudi epilog tega tragi-komičnega sojenja.

Običajno so v takih trenutkih obsojenci ponujali denar, in ker je Sokrat premogel komaj nekaj drahem, so njegovi prijatelji ponujali zanj velike vsote denarja. A je Sokrat to zavrnil in podal svoj predlog kazni:

• doživljenjska prehrana v Pritanejih! (tam so živeli le najbolj zaslužni državljani)

In ker je to rekel brez lažne skromnosti (konec koncev je povedal le kar je mislil, saj je bil dejansko njegov edini »greh« to, da je celo življenje delal iz svojih meščanov boljše ljudi), se je tehtnica pri drugem glasovanju porotnikov prevagala v: KRIV!

In tako je bil Sokrat obsojen na smrt!

Sokrat je ob tej priliki prosil le nekaj: da naj meščani popazijo na njegove otroke, da ne bodo skrenili na stranpoti! In potem še rekel za tožilce:

• Vi v življenje, jaz v smrt! Kdo na boljše, ve le bog!

Zaradi neki praznikov se tiste dni ni smelo nikogar usmrtiti, zato je Sokrat čakal 14 dni na izvršitev smrtne obsodbe. In ti dnevi čakanja na smrt so odlično popisane v knjigi, ki je globoko priporočena v branje: POSLEDNJI DNEVI SOKRATA!

V teh 14 dnevih se je Sokrat veliko pogovarjal s prijatelji. Tako kot tudi sicer vsak dan. In na dan, ko je moral izpiti strup, je bil menda popolnoma miren. Še malo preden mu je rabelj prinesel strup, je menda celo mirno spal. Potem se je poslovil od  Ksantipe, svojih prijateljev, filozofov … in ko je bil strup pred njim, so se vsi začeli jokati, le Sokrat je bil popolnoma miren. Prosil jih je, naj nehajo in naj ga pustijo v miru umreti. Da ni smrt nič takega. Da se bo po smrti lahko pogovarjal z vsemi velikimi ljudmi …

Ko je Sokrat umrl, je bil star že 70 let.

Sam je rekel, da bi lahko njegovi krvniki še malo počakali, pa bi narava tako in tako opravila svoje!

Sokrat se je tako tudi v svoji smrti, do zadnje kapljice krvi, boril za svoje prepričanje.

IN PRAV TAKI SO TUDI VSI TISTI LJUDJE, KI SO SPREMINJALI SVET!