Fotografski spomin – ko pozaba postane blagoslov

Fotografski spomin običajno definirajo kot sposobnost priklica slik, zvokov ali drugih spominskih objektov z izjemno natančnostjo in v nadpovprečnih količinah. Spominski priklici so v tem primeru tudi nadvse živi in nikakor ne omejeni zgolj na vizualne podobe.

Ni veliko evidentiranih primerov ljudi s t.i. fotografskim spominom, saj gre za nadvse redko sposobnost.

Po nekaterih virih naj bi na svetu ne bilo več kot 25 tako obdarjenih ljudi. Eden najbolj znanih tovrstnih savantov pa je in še naprej ostaja Kim Peek, po zgodbi katerega so posneli film Rain Man z Dustinom Hoffmanom v glavni vlogi. Peekova inteligenca je bila izmerjena kot podpovprečna, kar tudi sicer velja (v nasprotju z mnenjem javnosti) za večino savantov.

In čeravno danes o tem nenavadnem fenomenu še vedno ne vemo prav veliko (raziskave fotografskega spomina so v teku), pa eno že lahko rečemo:

  • izjemna spominska sposobnost nekaterih ljudi ni z ničemer vezana na ostale morebitne sposobnosti, kot na primer inteligenco.

Desetletja pomnenja nesmiselnih zlogov

Vodilni ruski pionir raziskovanj spomina, Aleksandr R. Luria, je dodobra popisal primer skoraj popolnega fotografskega spomina g. Solomona Shereshevskyja, ki je bil zaposlen kot novinar in katerega inteligenčni kvocient je bil v območju normalnega.

Za Shereshevskyja je bilo značilno, da naj bi praktično ne pozabil nobenega od dogodkov iz svojega življenja, pomnil pa je celo dolge in dolgočasne govore – in to do vsake posamične besede podrobno. Njegovi spomini naj bi bili tako živi, da so ga ovirali v njegovem vsakdanjem življenju, nagnjen pa je bil k sinesteziji (mešanju čutov – človek sliši barve, vidi zvoke …) in poenotenju informacij, ki jih je dobival po poti različnih čutov. Njegov spomin je bil tako izjemen, da je lahko še 14 let kasneje ponovil listo nesmiselnih zlogov, ki jo je zanj pripravil dr. Luria.

In naj se sliši še tako fascinantno, pa s sposobnostjo pomnenja vsega človek ne more kaj dosti početi v življenju. Lahko mu pride kdaj prav v kakšnem kvizu ali na izpitu, nikakor pa to ni lastnost, ki bi si jo želel slehernik (zagotovo ne potem, ko bi izvedel, kaj vse to v njegovo življenje tudi prinaša).

Shereshevsky in vseh pet ljudi z dokazano superiorno autobiografskim spominom (ki so bili predstavljeni v nedavnem dokumentarnem filmu 60 Minutes (filmu gre sicer očitati, da povsem spregleda pionirstvo dr. Luria)) so tako preobremenjeni z intenzivnostjo svojih spominov, da spričo tega trpi njihov občutek za sedanjost, pa tudi njihovi medosebni odnosi. Življenje z nekom, ki nikoli nič ne pozabi in se (skoraj) nikoli ne moti, je lahko nadvse naporno.

Fotografsko še ne pomeni popolno

Solomon V. Shereshevsky ostaja popoln primer človeka, ki bi mu pripisali fotografski spomin. Njegova sposobnost pomnenja ogromnih količin besed, ki si jih je v spomin zlahka priklical tudi mnogo let kasneje, pa vendar ne prepriča vseh.

Nekateri (čeravno redki) verjamejo, da je Solomon zgolj uporabljal kakšno od številnih spominskih tehnik. V to so prepričani tudi zato, ker se je v Guinnessovo knjigo rekordov zapisalo mnogo ljudi z izjemnim spominskim potencialom, ki pa bi mu vendarle težko rekli tudi fotografski, poleg tega pa obstaja tudi kar nekaj primerov ljudi z aspergerjevim sindromom, ki so prav tako kazali nekatere znake fotografskega spomina.

In na tem mestu težko spregledamo primere šahovskih velemojstrov, ki v simultankah premagujejo svoje številne nasprotnike, in to s prevezo čez oči, ter super kvartopircev, ki obnovijo in pomnijo vrstni red kart v kupčku, potem ko je bil ta premešan – vsega v eni minuti. Pa vendar je študija, katere vzorčni primerki so bili prav šahovski velemojstri, pokazala, da čeprav so ti sposobni pomnenja velikih količin informacij in pozicij v strukturi šahovske igre, njihova performanca v resnici ne odstopa drastično od kvalitete pomnenja drugih ljudi, ki niso bili šahovski mojstri.

Vsekakor torej drži, da se mnogi drugi ljudje lahko pohvalijo z zares izjemnim spominom, a jim zaradi tega tudi laiki še ne bomo kar avtomatično pripisovali dejanskega fotografskega spomina.

Po drugi strani pa nikakor ne gre zaobiti nadvse validnih dokazov, naj si bo še tako redkih, o ljudeh s t.i. fotografskih spominom. Ti nesporno kažejo na to, da gre za resničen fenomen.

Primer slednjega bi bila ženska, katere primer je raziskoval Charles Stromeyer. Ta si je bila sposobna zapomniti pesmi v najrazličnejših jezikih in naučeno v popolnosti obnovila tudi leta kasneje.

Lahko bi torej sklenili, da čeprav je človeški spomin dejansko mogoče ostriti s pomočjo trikov in sistematičnega urjenja, dejstvo ostaja:

  • pravi eidetiki se ne naredijo, temveč se takšni rodijo.

Pravijo namreč tudi, da so otroci nekoliko bolj nagnjeni k izjemno izostrenemu (morda celo fotografskemu) spominu, a da zametki teh sposobnosti kasneje (menda da po 6 letu starosti) večinoma izzvenijo. To sovpada z obdobjem, ko se ljudje že naučimo procesirati informacije na bolj abstrakten način.

A čeprav psihologi še ne vedo povsem natančno, zakaj ti otroci izgubijo to svojo sposobnost, pa gre verjeti, da je to najverjetneje kar v njihovo dobro. Kaj bi pravzaprav imeli od tega, da bi pomnili prav vsak trenutek življenja?

Pozaba nam – resnici na ljubo – v marsikaterem oziru naredi življenje lažje.

Najbolj zgovorno bi to ponazorili kar s primeri iz resničnega življenja …

Nekaj malega dobrobiti

V Los Angelesu živi moški, ki pomni skoraj vse, kar se mu je zgodilo odkar je upihnil svojo peto svečko.

Televizijski producent Bob Petrella, ki bo kmalu star 61 let, ima redko sposobnost živega pomnenja dogodkov izpred več desetletij.

In čeravno se zdi super pomnjenje nekaj čudovitega, imajo zdravniki zanjo posebno diagnozo – diagnozo t.i. hyperthymesie oz. superiornega spomina.

Raziskovalce z univerze v Kaliforniji je pred dobrimi štirimi leti njegov primer izdatno zintrigiral, zato so ga povabili k sodelovanju v raziskavah, s katerimi so se mu izdatno posvetili. Najbolj jih je seveda begalo, kako si posameznik sploh lahko zapomni tako veliko.

Bob se npr. spomni dneva in točnega datuma, ko je prvič srečal svojega dobrega prijatelja še iz otroštva, pa tudi vse, kar sta se kadarkoli pogovorjala v zadnjih 56 letih.

Da je njegov spomin nekaj posebnega, je Bob ugotovil že v osnovni šoli, ko je ugotovil, da se mu ni treba praktično nič učiti. Ko je enkrat nekaj slišal, si je to zapomnil za vekomaj:

“Od nekdaj imam super spomin, vendar se s tem nikoli ne baham pred neznanimi ljudmi.”

“Najbolj natančno si zapomnim tiste stvari, ki me zanimajo. To so lahko športni in zgodovinski dogodki in politično pomenljivi datumi. Lahko pa gre tudi za povsem običajen, a zame osebno dober dan, ki sem ga doživel v preteklosti,” je za medije povedal Bob in dodal:

“Vse telefonske številke vseh, ki jih poznam, znam na pamet. Spomnim se, ko sem 24. septembra 2006 izgubil svoj mobilni telefon. Večino ljudi bi v takšnem primeru zajela panika … jaz pa sem imel imenik mobilca tako in tako prazen. Zakaj bi si shranjeval telefonske številke, če pa so vse shranjene že v moji glavi.”

Temno lice fenomena

Drugačno procesiranje možganov in abnormna sposobnost hranjenja informacij se po kratkih anekdotnih zgodbicah Boba Petrella morda zdijo nekaj dobrega, a v resnici ni vedno tako.

O tem, da velika količina nadvse živih vtisov iz preteklosti, še kako ovira posameznike v uživanju v sedanjosti, pa tudi tem, da sposobnost prinaša svojevrsten davek na medosebne odnose, smo že omenili. A to še zdaleč ni vse.

Eden ključnih problemov fotografskega spomina je, da človek enostavno absorbira preveč informacij in se zato (pretirano) ukvarja s podatki, ki v resnici niso najbolj pomembni. Ljudje s fotografskim spominom imajo prav tako velike težave s tem, da nikoli ne pozabijo – ne pozabijo namreč tudi tistih stvari, ki se jih ne želijo spominjati.

Raziskovalci tudi sicer niso našli prav veliko dobrobiti v tem, da so nekateri ljudje nekakšne spominske banke na dveh nogah, spomin nam je namreč koristen le do mere, ko nam postreže z relevantnim podatkom v trenutku, ko tega rabimo. Vsekakor pa se gre strinjati, da je veliko dragocenejša sposobnost ta, da znamo svoj spomin koristno uporabiti, kot ta, da informacije v super natančnih slikah hranimo (pa naj si bo v še tako velikih količinah).

Ljudje z giga spominom imajo nadpovprečno pogosto tudi precej težav na nekaterih področjih, ki običajnim ljudem predstavljajo enostavno nalogo – lahko si zapomnijo vrstni red premešanih kart, zelo slabo pa pomnijo človeške obraze. In slednje se gotovo ne sliši najbolj spodbudno.

Ker pa je sposobnost fotografskega spomina vendarle nadvse impresivna, ni nič čudnega, do so si to lastnost pripisovali številni slavni, med drugim tudi Mozart in Claude Monet.

Znani savanti in ‘wannabe-ji’

Savanti bi bili po definiciji ljudje, katerih sposobnosti mejijo na nadpovprečne talente (in to navkljub morebitnemu manjku nekaterih drugih, kognitivnih sposobnosti).

Skupni imenovalec savantov so skoraj popolna spominska kapaciteta (mnogi so obdarjeni z eidetskim oz. fotografskim spominom), prav tako pa so izjemno redki v populaciji. Po nekaterih podatkih naj bi jih v literaturi ne bilo omenjenih več kot sto.

Vodilni strokovnjak s tega področja, Treffert, celo meni, da bi danes v svetu le težko našli več kot 50 takšnih posameznikov, na spletni strani Wisconsin Medical Society pa je objavljena lista 29 trenutno znanih savantov.

Naj jih omenimo le nekaj:

  • Stephen Wiltshire,umetnik, je človek, ki mu pripisujejo fotografski spomin. Znan je po sposobnosti, da lahko po eni sami vožnji s helikopterjem čez mesto, izriše natančen načrt mesta. Več o tem na spletni strani Stephena Wiltshireja.
  • … že omenjeni Kim Peek, avtist, po čigar zgodbi je nastal lik Raymonda Babbita (Dustin Hoffman) v filmu Rain Man.
  • Daniel Tammet, avtist, savant in matematik, trenutno drži evropski rekord iz recitiranja Pi-jevih decimalk (leta 2004 je več kot pet ur recitiral 22.514 številk).

S svojo sposobnostjo, da je iz spomina zrecitiral prvih 83.431 decimalk pi-ja, se je leta 2006 zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Niz številk je recitiral – beri in piši – 16 ur! A tudi njegovi spominski kapaciteti nekateri odrekajo ime fotografski, saj je njegov spomin (in spomin ostalih eidetov) ‘le’ skoraj vedno točen. Spričo vsega, česar so ti ljudje sposobni izkazati, pa bi se nas verjetno večina strinjala, da ti nekateri zgolj dlakocepijo.

… a morda je temu tako tudi zato, ker jih ni tako malo takšnih, ki se s to sposobnostjo hvalijo (čeravno je resničnost njihovih trditev v luči manjka dokazov vprašljiva).

Med številnimi, ki trdijo, da premorejo eidetski spomin (pri čemer dokazov za to nimajo, saj jih nikoli niso testirali), so zgolj ljudje, ki resda imajo odličen spomin, a ga znajo še ostriti z raznoraznimi mnemončnimi strategijami.

A kar je na tem mestu morda bolj zanimivo, je to, da je med ‘wannabe-ji’ tudi veliko slavnih osebnosti:

  • Bill Clinton, 42. predsednik ZDA. Obstajajo govorice o njegovem domnevno fotografskem spominu.
  • Hu Jintao, kitajski predsednik. Njegove sposobnosti naj bi bile najbolj očitne v času njegovega visokošolskega študija.
  • Swami Vivekananda, znani indijski filozof in guru. Naj bi nekoč zapomnil podatkov za deset velikih enciklopedij v zgolj nekaj dnevih.
  • Nikola Tesla, slavni izumitelj. Naj bi v svojo avtobiografijo zapisal, da je v nekem obdobju svojega življenja znal na pamet celotno vsebino nekaterih knjig (tudi Goethejev Faust naj bi bil eden od njih).
  • Courtney Love, rokerica. Njen oče je rad trdil, da je njegova hči obdarjena z eidetskim spominom.
  • Theodore Roosevelt, nekdanji ameriški predsdnik. Pravijo, da je posedoval izjemen (fotografski) spomin in briljiral z znanji s področja znanosti.
  • Jerry Lucas, nekdanji profesionalni ameriški košarkaš. Njegovi soigralci so trdili, da se jeaa ob neki priliki – za zabavo – naučil na pamet celotni telefonski imenik New York Cityja. Znanost trdi, da je najverjetneje zgolj uporabljal metodo loci.
  • Ferdinand Marcos, nekdanji filipinski predsednik. Menda naj bi znal recitirati filipinsko ustavo iz leta 1935 – in to naprej in nazaj.
  • Henri Pincare, francoski matematik in fizik.
  • Derren Brown, angleški magik, iluzionist in mentalist. Njegovo serijo so vrteli tudi na naših malih ekranih.

P.S.

Šala

Še ena šala na račun fotografskega spomina:

‘Everyone has a photographic memory, just some don’t have any film.’

… alias: Vsi imamo sposobnost fotografskega spomina, le da so nam nekaterim pozabili vstaviti film ?