Davnega 1972 je profesor Walter Mischel v slavni stanfordski študiji s skupino štiriletnih otrok in priljubljenimi penastimi bonboni (ki jih poznamo tudi kot marshmallows) dokazal, da se po upiranju skušnjavam pozna naš uspeh v prihodnosti.
Za tiste, ki raziskave ne poznate …
Šlo je za nadvse zabaven in preprost eksperiment.
Pred štirimi desetletji je dr. Walter Mischel v študijo vključene štiriletnike pričakal s krožnikom, na katerem je bil vedno le po en penasti bonbon. Velike otroške oči je nato prijateljsko nagovoril, da jim bo čez nekaj minut, ko se vrne v sobo, dal namesto enega (torej tega, ki jim ga je nalašč pustil na mizi) dva, če do takrat prvega ne bodo pojedli.
Da so otroci tiste minute čakanja trpeli naravnost peklenske muke, dokazujejo video posnetki, ki jih je v obilju najti tudi na kanalu youtube.
Bi ali ne bi? Zdaj enega ali kasneje raje dva?
Za kar nekaj otrok pa je bila skušnjava seveda prehuda, saj so se na bonbon vrgli kmalu zatem, ko je prebrisani doktor odnesel svoje pete.
In kaj naj bi ta eksperiment pravzaprav dokazal?
Dr. Mischel je otroke, ki so bili vključeni v njegovo zabavno in relativno nedolžno študijo, spremljal tudi skozi šolsko obdobje, in izkazalo se je, da so bili tisti, ki so počakali in na koncu dobili dva penasta bonbona, tisti, bolj samomotivirani, imeli so boljši učni uspeh in veljali za čustveno inteligentnejše, medtem ko je otroke, ki se skušnjavi niso znali upreti, v kasnejšem življenju bremenila nizka samozavest, imeli so precejšnje učne težave, njihovi učitelji pa so zanje povedali, da so precej trmoglavi, zavistni in hitro frustrirani.
Kasnejše študije so Mischelove prvotne izsledke potrdili, nedavna študija, ki so jo lani objavili v strokovni publikaciji Psychological Science pa je test s penastimi bonboni še nadgradila.
Prav aktualno so jo povezali še z globalno finančno krizo, ki smo ji zadnjih nekaj let priča.
Kriza kot test s penastimi bonboni?
Lanskoletna priredba slavnega marshmallowega testa je v družben center povabila 437 posameznikov s podpovprečnimi dohodki, kjer so jim ponudili svojevrstno pomoč.
Vsak od posameznikov, ki se je vabilu odzval, je najprej izpolnil vprašalnik, v katerem se je med drugim moral odločiti tudi med naslednjima dvema možnostima:
- lahko vzame takojšnjo, a znatno manjšo pomoč,
- lahko pa se nadeja večje nagrade, a bo nanjo moral nekoliko počakati.
Skratka tipična ‘marshmallow dilema’.
Čas čakanja na ‘zapoznelo zadoščenje’ je za potrebe raziskave variiral, saj so tako preverjali tudi stopnje potrpljenja (ali povedano drugače: eno je počakati en sam dan, medtem ko se trije dnevi v času stiske lahko zdijo nevzdržni).
Testiranci so se tekom študije strinjali s posebnimi pogoji raziskovalcev. Slednji so namreč dobili popoln vpogled v njihove kreditne bilance.
In rezultat?
Najmanj potrpežljivi ‘marshmallow’ udeleženci so imeli najslabše kreditne vrednosti, podobna slika pa se je pokazala tudi v revizijah njihovih bilanc prihodkov.
Sklep – a ne brez nekaj malega zadržka …
Seveda na tem mestu ne gre kar pavšalno sklepati, da si je vsak z nizko kreditno sposobnostjo, ki je sodeloval v tej študiji, kakorkoli sam kriv za svojo situacijo. Nekateri posamezniki so vendarle pred kratkim izgubili svoje službe in so se za časa marshmallow študije borili z vse večjimi dolgovi. Vseeno pa ne gre spregledati zares močne korelacije med šibko sposobnostjo kratkoročnega nadziranja želje ter slabim kasnejšim finančnim stanjem v življenju posameznikov.
In če marshmallow test vendarle nekoliko generaliziramo, bi lahko rekli, da nas industrija s krediti in hipotekami stalno postavlja pred ‘marshmallow teste’. Prav tako pa tudi ni pretirano težko potegniti tudi premise na globalni ravni in s krizo, v kateri se je znašel praktično cel svet.
Številni ekonomisti so se javno že spraševali prav to:
- ali ni recesija, sredi katere se trenutno nahajamo, sama po sebi že nekakšen globalni ‘marshmallow eksperiment’?
Se v času ‘suhih krav’ sploh znamo upreti ‘penasti’ skušnjavi, da bi se v obdobju ‘debelih krav’, za katere pravijo, da so (upajmo) tik pred našimi vrati, vdali z manj slabe vesti in malce ohlapnejše zategnjenim pasom?
Študijo je izvedla ameriška raziskovalna ekipa z univerze Columbia, pod taktirko Stephen Meierja in Charlesa D. Sprengerja.