Nekaterim govoricam ljudje takoj ‘stopijo na prste’, medtem pa druge praktično hipno obkrožijo cel svet. Zakaj se nekatere ideje tako zlahka širijo med ljudmi, medtem ko druge takoj ‘umrejo’?
V svoji osnovi so govorice in natolcevanja le skupek nepreverjenih informacij, ki se širijo med ljudmi, da bi si ti tako vsaj malo poenostavili razumevanje ne tako zelo ‘enoznačnega’ sveta.
Panika v študentskem naselju
Psiholog Mark Pezzo z univerze Ohio je tekom svojih raziskav naletel na primer, ko se je med študenti kot požar razširila neresnična govorica, da je eden od njihovih vrstnikov na kampusu umrl zaradi meningitisa. To ‘novico’ so najbolj goreče širili prav najbolj anksiozni študenti, ki so želeli le izvedeti, kaj se je pravzaprav zgodilo:
“Si slišala? A je res, da …”
“A je to nalezljivo …?”
“Vsi že govorijo o tem. Ja, in menda se bomo morali vsi cepiti …”
Tiste dni je na kampusu vrvelo tako kot je sleherni dan živahno med branjevkami na tržnici.
Govorica je bila očitno dovolj ‘zrela’, da se je širila od ust do ust kot kakšna epidemija, medtem ko bi, če bi bila zgolj ‘ne dovolj godna’, hitro zaustavljena.
In kaj pravzaprav loči zrelo od nezrele govorice? Kaj je tisto, kar naredi govorico učinkovito?
Pravila učinkovitega potvarjanja dejstev
1. Uspešne govorice se hranijo z našimi strahovi in čustvi.
Ko je orkan Katrina razdejal New Orleans leta 2005, mesta ni poplavila le voda.
Stanje kolektivne negotovosti in visoka stopnja strahu med ljudmi sta bila nadvse dobro gojišče za številne, celo absurdne govorice: V vodi so videli morske pse! Teroristi so podtaknili bombe na vodne nasipe. Po ulicah naj bi vsepovprek ležali umorjeni otroci, ljudje pa naj bi lazili čez gomile trupel.
In da bi bilo vse skupaj še huje, so nekateri mediji te govorice povzeli, kot da gre za dejstva.
Med drugim je na izjemno gledanem šovu Oprah Winfrey slabo poučeni župan Ray Nagin razlagal o ‘stotinah oboroženih pripadnikov uličnih tolp’, ki naj bi vsepovprek pobijali in posiljevali ljudi. Šele ko je bila najhujša kriza mimo, so preiskovalci vse te govorice – eno za drugo – ovrgli kot neresnične.
A zakaj so se takšne zgodbe sploh pojavile med ljudmi?
Zaradi obilice strahu. Prav strah je za govorice kot kisik za ogenj.
2. Govorice se širijo, če so do neke mere presenetljive (in zato zanimive), vendar morajo biti tudi v skladu s kakšnim od naših siceršnjih prepričanj (še najbolje predsodkov).
Mariah Carey naj bi ob priliki rekla:
“Kadar koli gledam televizijo in vidim uboge sestradane otroke, si ne morem pomagati, da ne bi jokala. Mislim, želela bi biti tako suhcena, a ne z vsemi tistimi muhami, smrtjo in preostalim.”
Ta njena izjava je skupaj z ‘bušizmi’ drugi slavnih ljudi obkrožila svet in k zaustavljanju govorice ni pomagalo niti, ko se je izkazalo, da Carey tega sploh nikoli ni izjavila.
In zakaj smo vsi po vrsti nasedli tej potegavščini? Ker se nam je očitno zdelo dovolj verjetno, da bi samovšečna diva (za kar očitno imamo Mariah Carey) res lahko izjavila kaj takšnega.
3. Običajni ljudje so kot prenašalci novic bolj učinkoviti kot vplivni ljudje.
V sredini sedemdesetih let je v ZDA na tržišče prišel poseben žvečilni gumi: Bubble Yum. Za razliko od dotedanjih žvečilnih gumijev, ki jih je bilo potrebno dolgo žvečiti preden so postali mehki, se je Bubble Yum takoj ‘stopil’ v ustih. Zdel se je popoln ‘čikgumi’ … morda celo preveč popoln. Zakaj hudiča je tako perfekten? No, kaj kmalu so se otroci domislili razloga: Izdelan je iz jajčec pajkov!
Govorica se je kot blisk razširila med otroci in menda je v komaj desetih dneh, odkar je ugledala svet, večina newyorških otrok v govorico sveto verjela.
A če bi otroci tudi sicer kaj lahko verjeli praktično karkoli, se zdi najbolj neverjetno, da to isto velja tudi za mnoge lahkoverne odrasle. Prav slednji so namreč tisti, ki takšne govorice širijo dalje še najbolj goreče.
4. Večkrat slišana govorica, postane slej ko prej ‘resnica’ – četudi ji vsa znana dejstva nasprotujejo.
Kar 11 odstotkov Američanov naj bi verjelo govorici, da je Barack Obama prikrit, radikalen musliman (ki zelo verjetno sovraži tudi svojo mamo in, jasno da, tudi (tako zelo ameriško) jabolčno pito).
In čeravno so vsi po vrsti medtem že slišali dokaze, ki kažejo, da je govorica neresnična, trdovratno vztrajajo pri svojem.
“Ni dvoma o tem, da večkrat ko nekaj slišimo – pa četudi novost prihaja od enega in istega človeka – globje se ta informacija zagozdi v našo psiho in bolj temu verjamemo,” je prepričan Pezzo.
5. Govorice odsevajo duh časa.
Mnoge novice so tudi tipično sezonske. Govorice rade vzniknejo na taisto temo, s katerim se ljudje prav tiste dni veliko ukvarjajo.
Če so na javni agendi volitve, bodo med ljudmi pogosteje kot sicer krožile govorice na račun kandidatov, in ko je aktualen nakup ozimnice (na jesen in zimo), se bo slej ko prej našla ‘miš v kozarcu kumaric’ …
Torej, o čem najpogosteje razmišljate te dni?
6. Govorice, ki zlepa ne potihnejo, so enostavne in konkretne.
Že slišali, da …
- … človek potrebuje sedem let, da prebavi žvečilni gumi, ki ga je hote ali nehote pogoltnil?
- … da uporabljamo le 10 odstotkov svojih možganov?
- … da ljudje v spanju povprečno pojemo tudi do osem pajkov?
Ste? Pozabite. Nič od naštetega ne drži!
Govorice delujejo po principu dobre stare igrice ‘telefončkov’. Že z nekaj prenosi izvirne novice se izgubijo vsi detajli, sporočilo pa postaja vse bolj in bolj enostavno.
7. Govoricam, ki zdržijo najdlje, je značilno težko oporekati.
Ste se kdaj spraševali, zakaj nekatere najbolj ‘divje’ legende in teorije zarot nikoli ne zamrejo?
Zakaj ljudje še danes verjamejo, da v jezeru Loch Ness živi ogromna, prezgodovinska pošast, čeravno so jezero do dandanes že prečesali podolgem in počez? Hja, je pač veliko jezero in zato ni čisto izključeno, če morda vendarle ne …
8. Najraje od vsega verjamemo negativnim govoricam o ljudeh, ki jim zavidamo.
Ko človek enkrat ‘zajaha’ zeleno vejo, se zdi, da se prične kolesje govoric obračati kar samo od sebe. Najpogostejše tarče govoric pa so prav slavni zvezdniki – lepši in uspešnejši so, bolj pogosto so žrtve opravljanj.
Jamie Lee Curtis naj bi se rodila kot hemafrodit, Cher (in Janet Jackson) naj bi si dali odstraniti rebro, da bi bile videti vitkejši, Katarina Velika pa naj bi umrla med spolnim občevanjem z … konjem. In takšna so tudi namigovanja o domnevni homoseksualnosti številnih holivudskih zvezdnikov. Te govorice so se širile tako na ime Toma Cruisa kot Johnny Deppa in Orlanda Blooma. Če naj jih naštejem zgolj nekaj … Praktično za vse lepotce med zvezdniki naj bi namreč slej ko prej veljalo, da so geji. Kot bi se ljudje hoteli potolažiti: ‘Že mogoče, da vse ženske norijo za njim, ampak njemu tako in tako ni mar zanje, tako da …”
Dejstvo je, da zvezdnikom zavidamo. In v človeški naturi je, da jih bomo skušali ‘sklatiti’ z višin na katere so se – tako domišljavo – povzpeli.
In deveto pravilo?
Hm, no, včasih pa kakšna govorica uspe tudi, čeprav ne zadosti nobenemu od naštetih pravil.
Precej hitro je ‘godna’ kakšna govorica o domnevnem razmerju, za katero pravzaprav ni nobenega pravega indica. Po drugi strani pa je neka avstralska raziskava pokazala, da se v večjih pisarnah, za katere je značilna določena hierarhija, pogosto in rade pojavljajo govorice na račun domnevnih afer med člani kolektiva, a to kar je zares zanimivo je, da naj bi bile v kar 95 odstotkih primerov … resnične.
Če verjamete ?