Harry Houdinija, ki ga bolje poznamo kot enega največjih čarovnikov in iluzionistov vseh časov, je svoje čase močno privlačilo tudi paranormalno, še posebno spiritualizem.
Da je Houdinija celo njegovo življenje zanimalo okultno, je splošno znano, pa čeprav je velik del svojega življenja posvetil prav razkrinkavanju lažnih seans in prevarantskih ‘medijev’. In čeprav je razkrinkal skoraj vse v njegovem času znane ‘spiritualiste’, menda do konca ni nehal verjeti, da je dejanski kontakt z umrlimi v resnici možen.
Še za časa življenja se je zato dogovoril s svojo ženo Bess, da se ji bo po svoji smrti, če bo to le mogoče, nekako javil. Ali mu je to uspelo, ali ne, žal ni znano, so pa zato znane številne zgodbice o tem, da so Velikega Houdinija videli ‘strašiti’ v okolici njegovega domu na eni od holivudskih alej Laurel Canyon, celo potem, ko je stavba v velikem požaru leta 1959 do konca pogorela.
Želel je govoriti z materjo
Spiritualizem, ki je bil v 20tih letih prejšnjega stoletja na višku svoje moči, je Houdinija pričel bolj zanimati potem, ko mu je umrla mama. A že na prvi seansi z neko samooklicano ‘spiritualistko’ je ugotovil, da je vse skupaj ena sama prevara. Genialnega iluzionista pač ni bilo mogoče kar tako prinesti naokoli, še najmanj pa le z nekaj podpovprečnimi ‘hokus-pokusi’.
Ker pa je bil Houdini prepričan, da je z mrtvimi vendarle mogoče komunicirati, je še naprej iskal nekoga, ki bi mu ta stik omogočil.
Strah in trepet šarlatanov
Sledilo je še nekaj propadlih seans z bolj ali manj prebrisanimi šarlatani, nakar se je Houdini tako razjezil, da je ves svoj prosti čas posvetil prav razkrinkavanju prevarantov.
Da bi osvestil tudi takrat pretirano naivno javnost, je veliko pocenih trikov, ki so jih uporabljali lažni ‘spiritualisti’, pokazal tudi na svojih čarovniških predstavah, sčasoma pa o svojih razkritjih spisal tudi izjemno prodajano knjigo. Houdini je – kot eden prvih – na koncu ponudil še denarno nagrado – takratnih 10.000 dolarjev – tistemu, ki bi pred njegovo obličje pripeljal pravega psihika.
Javno jih je obsodil
Houdini je bil sčasoma že tako zelo jezen na vse lažnive spiritualiste, ki jih je enega za drugim razkrinkaval, da je o njih spregovoril celo pred kongresom:
“Prosim, razumite, da ne napadam religije kot takšne,” je povedal. “Spoštujem vse, ki iskreno verjamejo v spiritualizem ali čutijo pripadnost katerikoli religiji … vendar, to, čemur danes pravijo spiritualizem, ko medij posreduje komunikacijo med živimi in mrtvimi, vse to je navadna laž. Že 35 let iščem pristnega medija, pa ga še vedno nisem našel …”
Prijateljstvo z očetom Sherlocka
Prav zaradi svojega gorečega zanimanja za spiritualizem, se je Houdini spoprijateljil tudi z gospodom Arthurjem Conanom Doylom, avtorjem zgodb o detektivu Sherlocku Holmesu, ki je močno verjel v spiritualizem. Conan Doyle je bil celo prepričan, da Houdiniju pomagajo pri njegovih čarovniških podvigih prav njegove latentne psihične moči in nikakor ni sprejemal Houdinijevih zatrjevanj, da so njegove predstave le zbir mojstrskih čarovniških trikov.
Sčasoma se je njuno prijateljstvo ohladilo prav zaradi njunih nestrinjanj glede spiritualizma in narave psihičnih moči. Še več. Prijateljstvo se je končalo tako, da sta poslej v javnosti prav grdo blatila drug drugega …