Vse o bolezni napačnega odziva avtoimunskega sistema, zaradi katerega trpi ščitnica, z njo pa celo telo in psiha!

O težavah s ščitnico se zadnja leta veliko govori in piše, skupaj z večjo ozaveščenostjo ljudi pa se zdi, da je bolezni, ki so povezane s tem izjemno pomembnim organom, več kot kadarkoli.

Pa to drži?

»Ah, to imajo danes že skoraj vsi,« je komentirala znanka pred dnevi. Res? Statistika ji v resnici ne daje prav, pri čemer prevalenca težav s ščitnico statistično resda močno variira glede na vire. Ali kot v mali knjižici Težave s ščitnico piše dr. Anthony Toft: »Bolezni ščitnice so pogostejše pri ženskah, v splošnem pa lahko predvidevamo, da bo za eno od njihovih oblik zbolela ena od 20 oseb.«

Po drugi strani pa dejansko drži, da je diagnosticiranih težav s ščitnico iz leta v leto več. Po nekaj slišanih (in še več na spletu prebranih) pričevanj bi to vsaj deloma lahko pripisali tudi posledicam boljše osveščenosti ljudi o tej neprijetni, pa tudi potuhnjeni bolezni. Neredko namreč ravno ljudje sami opomnijo svoje osebne zdravnike na to možnost, pa tudi vse več zdravnikov ob neprestano spreminjajočem se skupku nenavadnih simptomov zadnja leta precej pogosteje pomisli tudi na ščitnico. A žal še vedno ne vsi. Poleg teh, t.i. dobrih zdravnikov, se med zdravniki namreč še vedno najdejo takšni, ki tožbe neredko evidentnih ščitničnih bolnikov zlepa ne jemljejo resno. In takšnim zdravnikom – t.j. zdravnikom, ki so očitno prepričani, da v njihovi ordinaciji (s statistično prepogosto verjetnostjo) sedijo hipohondri – bi bilo dejansko treba vzeti licenco.

Včasih se kasneje seveda še vedno lahko izkaže, da gre razloge za simptome, ki so zgolj podobni simptomom težav s ščitnico, iskati drugje, a je za vsakega posameznika, ki ima dejanske težave s ščitnico (kar je mogoče dokazati s krvnimi testi in potrditi z ultrazvokom organa) postavljena diagnoza izjemnega pomena. Tudi zato gre pozdraviti tiste zdravnike, ki ob praktično vsakem, tudi najmanjšem, sumu na ščitnične težave pacienta takoj pošljejo najmanj na laboratorijske preiskave.

To je tisto, kar bi zagotovo najprej naredil neprijeten, a briljanten dr. House, ki vedno pomisli na vse – tudi na lupus (pa čeprav potem ni nikoli lupus).

INFO!

• Kaj bo naredil zdravnik, če obstaja sum, da ščitnica deluje nepravilno? Poslal vas bo na odvzem vzorca krvi in ga poslal na laboratorijsko preiskavo. Če se bo izkazalo, da imate v krvi nizko raven hormonov trijodtironina (T3) in tiroksina (T4), s pomočjo katerih ščitnica nadzira vse presnovne procese v našem telesu, kar običajno spremlja visoka raven hormona TSH, ki ga izloča kot zrno graha velika hipofiza (da bi stimulira ščitnico), bo to pomenilo, da imate premalo dejavno ščitnico ali hipotirozo. Nasprotno pa bo visoka raven T3 in T4 ter nizka raven TSH kazala na preveč dejavno ščitnico ali hipertirozo.

Daleč najpogostejša diagnoza pri težavah s ščitnico je ravno diagnoza Hashimotov tiroiditis.

Hashimotov tiroiditis, ’ljubkovalno’ Hashi!

Za kar 95 odstotkov vseh obolenj hipotiroidne ščitnice se izkaže, da je vzrok zanjo avtoimunsko obolenje Hashimotov tiroiditis. Slednjega je leta 1912 odkril japonski zdravnik Hakaru Hashimoto. Trajalo je še kar nekaj let, da so njegove navedbe potrdili še angleški in ameriški raziskovalci in nato bolezni priznali samostojni status.

In čeprav je obolenje z nadvse neprijetnimi simptomi, ki ima nezdravljeno lahko tudi življenjsko ogrožajoče posledice, zdravstveni srenji znana že vsaj 100 let, njega diagnostika še vedno šepa.

Zdravniki zaradi njegove raznovrstne, izmikajoče se in pogosto nejasne simptomatike nanj zlepa ne pomislijo, šele zadnja leta pa obolenje tudi ’zdravijo’ z nadomeščanjem manjkajočih ščitničnih hormonov. Ker navkljub velikemu napredku medicinske znanosti ta še vedno ne zna vplivati na človekov imunski sistem (pri čemer obeti za prihodnost v luči novih spoznanj s področja genetike vendarle zbujajo upanje), zmorejo tirologi tako zgolj gasiti požar, pri čemer ogenj (vnetje, ki je posledica neprestanih napadov lastnega imunskega sistema na življenjsko pomembno ščitnico) v telesu še naprej tli in se razplamteva.

Za tiste, ki so imeli to ’srečo’, da so jim diagnozo že postavili, je vendarle tudi to dovolj.

Z dodajanjem ščitničnih hormonov (naj si bo sintetičnih ali bioloških) v obliki tabletk namreč lahko poslej živijo povsem normalno življenje. Dejstvo namreč je, da jim je do povsem normalnega življenja brez mučne simptomatike (pogosto kronično) manjkalo zgolj nekaj več ščitničnih hormonov.

Problem seveda ostajajo množice nesrečnežev, ki hodijo naokoli (in pogosto trpijo za enim ali več neprijetnih simptomov obolenja), ne da bi slutili, da je pomoč za njihove težave praktično na dosegu roke.

»Nad diagnozo v resnici nisem bila zares presenečena. Kadarkoli sem tekom let naletela na kakšen zapis o težavah s ščitnico, sem se v njem v precejšnji meri prepoznala in dobila tisti občutek v želodcu, ki je pravil: pa saj to je to. Pa vendar. Vse te simptome si lahko človek vedno razloži tudi drugače. Nedavne precej nenavadne motnje menstrualnega ciklusa (vključno z mesecem in pol neprestane menstrualne krvavitve, ki je glede na malo zadetkov na Googlu vseeno precejšnja redkost), bi že lahko bili predmenopavzni znaki, kilogrami viška posledica zgolj upočasnjevanja presnove, ki ga prinesejo leta, in ko so tu kilogrami, je povišan pritisk pač zgolj njih logična posledica. In takšnih znamenj je bilo v preteklosti še več. Nekatera od njih tudi ’resnejša’ in veliko bolj zastrašujoča..«

Do diagnoze običajno preteče več let!

Bolezensko stanje premalo delujoče ščitnice, katere vzrok je Hashimotov tiroiditis, se običajno razvija več let.

Večini bolnikov diagnozo postavijo takrat, ko ti zdravnika obiščejo zaradi občutka utrujenosti in povečanja teže. Ker pa za to lahko obstaja kopica drugih vzrokov, ni nujno, da bo zdravnik te težave kar takoj pripisal hipotirozi, zato zna v teh primerih trajati tudi nekaj mesecev ali let, preden pridejo na sled resničnemu vzroku simptomov.

Še večji problem so bolniki, ki jim diagnozo postavijo precej pozno (po več letih ali celo desetletjih), ko ti praktično že izkusijo vso pestrost simptomatike obolenja: od občutljivosti na mraz, slabo prenašanje vročine, izpadanje las, neredni menstrualni ciklus, holesterol, visok pritisk, neprestana zaspanost, včasih tudi nespečnost, težave z glasom (ki postane bolj hripav, počasen in nerazločen) pa do težav s pomnenjem in koncentracijo, če naj jih naštejemo zgolj nekaj. Neredko (in javnosti manj znano) je, da Hashimotov tiroiditis spremljajo tudi različne duševne težave v obliki depresije in paničnih napadov, sproži pa lahko celo simptome, ki so podobni demenci, paranoji ali psihozi, povzroči težave s srcem in številne druge posledice kroničnega pomanjkanja ščitničnih hormonov.

»Ne vem, kateri od simptomov se je pri meni pojavil med prvimi. Je bila to občasna ’megla v možganih’, za katero je na spletu moč brati, da naj bi bila ena od najpogosteje omenjenih težav v zdravniških ordinacijah? (Ti isti prispevki sicer vsi po vrsti nato prodajajo še teorije o tem, da je za vse tako in tako kriv gluten, pri čemer glede na naravo bolezni nikakor niso najbolj prepričljivi.) A glede na to, da so obdobja pozabljivosti, zgolj hipne izgubljenosti, navidezne odsotnosti in začasne nesposobnosti fokusa, prihajala in odhajala, bi to težko trdila. Konec koncev, ali ne velja, da kadar človek navzven povsem dobro funkcionira, rezultati (npr. šolski in študijski) pa so še vedno nadpovprečni, je jadikovanje nad začasnimi obdobji ’kratkega stika’ zgolj nepotrebno pretiravanje. Tako vsaj pravijo, človek pa si nato tudi reče: meh, saj bo. In potem slej ko prej tudi je. Simptomi pridejo in gredo. Problem je le, ker pridejo vedno novi. A če ne vem, kateri je bil prvi, vem zagotovo, kateri je bil zadnji. Zadnji je bil namreč visok pritisk (s ščitnico bojda zgolj posredno povezan simptom, če pri tem zanemarim še posebno trdovratni diastolični tlak), ki je po mnenju zdravnikov prišel šele s tistimi zadnjimi (najmanj) deset kilogrami viška na že dano podlago. Navkljub nespremenjeni prehrani in v resnici ne tako malo gibanja. ’Ti voziš sobno kolo vsak drugi dan 40 minut?’ Ja, jaz. In dajte mi prosim, prihraniti v nadaljevanju tudi svoje ’prehranske nasvete’, še posebno, ker po vsej prebrani literaturi večinoma vem, kdaj na to temo kdo ’ustreli še posebno zajetnega kozla’. Videz včasih pač vara. No, kakorkoli že. Danes vem, da zdravniki ravno hipertenzijo izmed vseh simptomov trenutno jemljejo še najbolj resno. In pa, danes vem tudi, zakaj hipertenziji pravijo ’tihi ubijalec’. Ker ga v resnici ne čutiš. Še več. Ko so mi po naključju ugotovili visok pritisk, sem od takratnega zdravnika prvič slišala stavek, ki sem ga nato od različnih zdravnikov nato v povezavi s ščitnično boleznijo slišala še večkrat, namreč: ’Vi ste se pa na tole že povsem prilagodili. Očitno imate že zelo dolgo povišan krvni pritisk.’ Povsem prilagodili? Strašno zanimivo. Tako kot je bilo zanimivo tudi, ko se je malce bolj razložil. Bojda bi me pri tako visokem pritisku, kot mi ga je prvič izmeril (resda zaradi sosledja naključij v nadvse vznemirjenem stanju), morala najmanj zelo močno boleti glava, pa me ni. Hecno, res, ker, čeprav sem imela takrat občutek, da me bo ’kar pobralo’ in mi je šlo na jok, sem bila navzven vseeno sposobna normalnega komuniciranja. Sem se pa nekaj kasneje potem vseeno spomnila, da me je leta pred tem pregledom občasno zares pogosto bolela glava. Ampak za tisto bi lahko bila kriva tudi zgolj klima naprava v pisarni. Ali pač? Kakorkoli že, očitno velja, da se telo na kroničen izziv navadi in se mu prilagodi. Kar bi človek lahko imel za izjemno sposobnost, če visok pritisk vendarle ne bi na dolgi rok še naprej škodil organom, ožilju in srcu.«

Po nekaterih virih naj bi od začetka avtoimunega napada na ščitnico pa do postavljene diagnoze – to je do takrat, ko ščitnica zaradi poškodb že prične delati težave – minilo v povprečju 10 let.

Še več. Nekatere študije kažejo tudi, da so antitelesa, ki veljajo za indikator Hashimotovega tiroiditisa, v krvi bolnika prisotna že desetletja pred diagnosticiranim kroničnim vnetjem ščitnice. Poznavalci zato že leta opozarjajo, da običajni diagnostični testi, s katerimi v laboratorijih na napotnice osebnih zdravnikov preverjajo zgolj osnovne ravni hormona TSH in ščitničnih hormonov T3 in T4, niso ustrezni, saj visoko povišane ravni antiteles v krvi (ki kažejo na že aktivirano avtoimuno obolenje, tega pa so nekatere študije že povezale s simptomi slabega počutja, anksioznosti in depresije) pokažejo šele bolj detajlni testi pri tirologu, dejanske poškodbe ščitnice pa šele ultrazvok organa.

»Prvi test krvi za ščitnične hormone je pokazal zgolj rahlo (nad normalo) povišano TSH raven, zato se z nadaljevanjem diagnostike naenkrat ni nikomur več mudilo. In ko sem prebirala forume, sem dobila občutek, da pri svojih izmerjenih ravneh TSH hormonov pač ne morem imeti večjih težav. Ljudje imajo namreč izmerjene tudi po več desetkrat višje ravni TSH hormonov in brati je bilo, da trpijo za zares hudimi simptomi, kar zase tisti hip (še posebno v primerjavi z njimi) res ne bi mogla trditi. Ker se je torej zdelo, da štejejo zgolj te številke (in so torej merilo, kako resno je stanje), se s priganjanjem diagnostike v tej smeri potem tudi meni ni več mudilo. Tako je zato trajalo še tri leta (in še več zgolj mejno povišanih TSH izvidov (vsi med 5 in 10)), preden smo ugotovili, da problem vendarle obstaja in da ta v resnici ni tako zelo minoren, kot se je morda zdelo. In razlog, da se resnost situacije ni zrcalila v višini TSH ravni? Bolezen je trenutno (in verjetno že nekaj let) v svoji potuhnjeni, subklinični fazi, pri čemer je le vprašanje časa, kdaj se bo simptomatika spet razplamtela. Hashimoto je namreč bolezen z nadvse nepredvidljivim potekom in je nasploh poln (neprijetnih) presenečenj.«

Naj na tem mestu v bran zdravnikov, še posebno tirologov, katerih čakalnice so polne tudi s pacienti, za katere se kasneje rado izkaže, da v resnici ne sodijo v 1% odstotek (po nekaterih podatkih tudi do 5% in celo 10%) populacije, ki bi resnično imel težave s ščitnico, povemo, da je takšne primere moč najti le s preventivnimi presejalnimi diagnostičnimi testi celotne populacije ali pa – glede na to, da za Hashimotov tiroiditis velja precejšnja dedna obremenjenost (sprožilci pa so nato lahko stres, virusna obolenja, sevanje in drugo) – vsaj najbolj rizičen (v razmerju 1:8 večinoma ženski) del populacije. Ker to (zaradi trenutnega konsenza stroke, ki problematizira zgolj akutno stanje manjka ščitničnih hormonov v krvi in dejansko vnetje ščitnice) očitno ni mogoče, ostaja dolgotrajno čakanje na diagnozo neizogibno dejstvo.

Za večji del potencialno obolelih to načeloma ni problem, saj bi tudi ob že potrjeni diagnozi, a relativno dobrih rezultatih testov bili v naslednjih letih deležni zgolj opazovanja in nadzora (saj v njihovem primeru zdravljenje po mnenju strokovnjakov bojda nima smisla), obstaja pa manjši del tistih, ki so v resnici že dolgo hipotiroidni (in bi morali že davno pričeti jemati ščitnične hormone), a je bila bolezen ravno v t.i. evtirotični fazi, zaradi česar zgolj izmerjene TSH ravni same po sebi niso pokazale resničnega stanja.

P.S. TSH ravni nihajo tudi tekom vsakega posamičnega dneva, zato naj bi primerjali le ravni ščitničnih hormonov iz krvi, ki je bila odvzeta približno isto uro dneva in pod približno istimi pogoji (npr. vedno na tešče).

INFO!

• Na splošno velja, da čim resnejši so simptomi čezmernega ali premalo delujoče ščitnice, tem bolj nepravilni so izvidi krvnih preiskav.

• A to še ne pomeni, da so neprestana primerjanja laboratorijsko izmerjenih vrednosti TSH ravni (in ščitničnih hormonov), o katerih na forumih radi debatirajo medicinski laiki, na mestu. Krvnih izvidov ščitnice si namreč nikoli ne bi smeli razlagati brez vseh drugih podatkov o bolniku (še posebno vse simptomatike in rezultatov drugih kliničnih preiskav). PRIMER: Pri starejših bolnikih, pri katerih je stanje resno in hipertirozo spremljajo srčni zapleti, kot je nepravilen srčni ritem, ki ga povzroči atrijska fibrilacija, so včasih ravni ščitničnih hormonov lahko tudi zgolj malenkostno povišane. Podobno so lahko pri blagi ali subklinični hipotirozi ravni ščitničnih hormonov še na spodnjem robu normalne vrednosti, TSH raven v krvi pa se navadno že giblje med 5 in 10 mU/l.

• Nekateri avtorji tudi sicer problematizirajo ’normalne’ vrednosti TSH. Zagovarjajo namreč tezo, da so meje postavljene preširoko: »Večina ljudi se najbolj počuti, ko se njihove vrednosti TSH gibljejo nekje med 1 in 2. To lahko v praksi pomeni, da se nekdo pri vrednosti TSH 3,9 počuti obupno, čeprav laboratorijski izvid ’pravi’, da je vse v redu, vzrok za slabo počutje pa kljub izraženim simptomom ne išče več v slabem delovanju ščitnice.« O tem, ali imajo prav ali ne, bodo pokazale raziskave ščitničnih bolezni, ki so še v teku.

Ko Hashi odkrijejo po naključju

Medtem pa antitelesa, ki jih je v krvi moč zaznati že desetletja preden zaradi zvišanih ravni TSH na problem postanejo pozorni zdravniki, nadaljujejo z vojno, ki so jo medtem ’pomotoma’ napovedala lastnemu organu.

Ta vojna na začetku ne povzroča praktično nobenih simptomov, nato telo sčasoma prične izražati mešane simptome, ki spominjajo enkrat na hipertirozo (ko ščitnica izloča preveč ščitničnih hormonov) in drugič na hipotirozo (stanje premalo delujoče ščitnice), dokler bolnik končno ne postane zgolj hipotirotičen (kar prinaša težave kroničnega manjka življenjsko pomembnih ščitničnih hormonov, ki vplivajo na praktično vse procese v telesu in z njimi na celotno telo).

»Če torej ne vem natančno, kaj je bil prvi, a vem, kaj je bil eden zadnji simptomov, pa vem tudi, kateri je bil zame osebno najhujši. Tistega leta me je najprej ’visoko dvignilo’. V prvih nekaj tednih je z veliko energije in vznesenosti prišla tudi nespečnost, z njo pa nato velik nemir, tudi v prsnem košu (in morda se mi takrat v resnici ni ’odprla srčna čakra’, kot mi je takrat to povedal nek priljubljen jasnovidec, temveč je bil tisti občutek ‘noža v hrbet’ sredi noči, čemur je sledilo še več dni bolečine v hrbtu, prej nekaj Hashimoto zločestega, v vsakem primeru pa neprimerno bolj fizičnega kot eteričnega). Kmalu zatem me je vrglo v globoko jamo brezupa in teme. In spanja. Skoraj nisem vstala iz postelje. Čez noč so izginile vse barve, bila sem povsem brez energije, žalost je bila vseprežemajoča, anksioznost paralizirajoča … v tistih mesecih sem spoznala, kaj je to depresija (in zakaj zna biti ta tako zelo nevarna), pa vendar sem še istega leta tudi diplomirala. Diplomo sem navkljub spremljajoči raztresenosti, že znani občasni ’megli v glavi’, umanjkanju resnične prave koncentracije in spominskim luknjam ter skoraj popolnemu umiku vase, spisala v borih treh mesecih. Morda tudi zato, da bi me domači pustili pri miru in bi me ne vlekli na vsak način k zdravnikom. Prepričana, da lahko z močjo svoje volje premagam tudi to t.i. ’noč duše’. Čeprav me je znanost od nekdaj zanimala (in nje izsledke z veliko radovednosti vseskozi spremljam), mi namreč način magičnega razmišljanja (ne takrat in ne danes) še zdaleč ni tuj. Da pa mi ni tuj niti racionalen pristop do življenjskih tem, jasno kaže tudi moja takratna izbira teme diplomske naloge. Študirala in pisala sem namreč o stigmi, za mentorico diplomske naloge pa izbrala profesorico, ki je tudi priznana psihologinja. Nalašč. In povsem zavestno. Če kdo, bo ona vedela, ali imajo prav tisti, ki šušljajo, da z mano ’ni čisto v redu’ (pa saj tudi res ni bilo, le da je šlo v resnici za prav konkreten fizičen in ne zgolj psihičen vzrok) ali pa so mi skušali (bojda dobrohotno) dopovedati, da ’naj se že enkrat spravim k sebi, ker da mi v življenju pač nikoli ni bilo dovolj hudo, da bi bila lahko naenkrat tako ’potrta’’. Na koncu se je v pisarni mentorice za diplomo zgodilo zgolj to, da razen anksioznosti, ki so je bili profesorji z avtoriteto v svojih pisarnah tako dobro vajeni, pred seboj ni videla drugega, kot še eno precej zmedeno in raztreseno, a drugače povsem racionalno študentko. In potem sem v naslednjih nekaj mesecih vendarle presenetila tudi njo. Glede na prve pogovore in osnutke diplome je bila namreč mnenja, da bova že nekako spacali skupaj za tisto šestico (očitno se ji je zdelo, da česa več nisem sposobna), proti koncu pa je samo še ponavljala: ’Ampak to je zdaj čisto nekaj drugega! To je zdaj odlično. Kdo pa je to naredil?’ Hja, taista jaz, s katero je stavila na zasilno 6, na koncu pa se ji opravičevala, ker je dobila ‘samo’ 9. In to v komaj kaj boljši koži kot takrat, ko sem prvič potrkala na vrata njene pisarne. Čeprav sem bila takrat mnenja, da sem se iz brezna teme izvlekla zgolj s pomočjo svoje jeklene volje (ta je vsekakor pomagala, da sem vztrajala, zjutraj sploh vstala, si umila zobe in sedla za računalnik), se mi danes zdi verjetneje, da je sčasoma zgolj pričel nekoliko popuščati Hashimotov primež. Kakorkoli že, v naslednjih dveh desetletjih se mi navkljub prognozam nekaj laičnih znancev, ki so si domišljali, da vedo, za kaj je takrat šlo, depresivno-anksiozna epizoda ni več ponovila (čeravno je trajalo še nekaj let, da sem bila spet vsaj približno to, kar sem bila pred to epizodo). S stigmo (ki doleti tiste priljudne ljudi, ki se skoraj čez noč spremenijo v precej odljudene ljudi) pa sem opravila tako, kot se z njo najbolj učinkovito opravi. Nisem je zares ponotranjila!«

Simptomi se tudi kasneje znajo še kako spreminjati in začasno (tudi za nekaj let) povsem izostati, kar diagnostiko le še otežuje.

»Po treh letih neprestano mejno povišanih TSH ravni je eden od izvidov nazadnje vendarle dovolj zmotil šele zdravnico, ki je predhodnika zamenjala po njegovem odhodu v pokoj. Tako sem končno dobila napotnico za tirologa. V sprejemni pisarni Nuklearne klinike, kjer se najprej odločijo, kako urgenten primer (če to sploh) si, mi je postalo oklevanje osebnih zdravnikov vendarle bolj jasno. Ob pogledu na relativno nizke povišane vrednosti TSH, pa tudi zaradi borih navedb simptomov zgolj nekakšne splošne utrujenosti (ki je v tem stresnem vsakdanu lastna skoraj vsem) in nekaj nabranih kilogramov (za katere tako in tako vsi trdimo, da ne vemo od kje so se vzeli), se mi je tamkajšnja zdravnica zgolj smejala, češ: zakaj pa so vas s temi simptomi in temi vrednostmi sploh poslali k nam, ker da imajo polne čakalnice prav takšnih, za katere se kasneje izkaže, da nimajo nobenih težav. Zresnila se je šele ob pregledu, ki je že pokazal nekakšno ’bulico’ na vratu in potem, ko je tuhtala ali naj oznako ’redno’ spremeni v kaj bolj ’urgentnega’ rekla le še: ’Nekaj je narobe. Res je nekaj … ampak vseeno ne morem …’, zaradi česar sem potem na dejanski pregled z ultrazvokom čakala še sedem mesecev.«

Glede na vse, kar trenutno vemo o bolezni (in seveda nedopustno dolge čakalne vrste), je bila njena odločitev seveda pravilna.

Enostavno se zdi prav, da imajo prednost pri zdravniški obravnavi tisti, ki so ta hip v akutni fazi in katerih izražena simptomatika je gotovo (ta trenutek) najhujša (o čemer je mogoče sklepati prav glede na višino TSH). Slednje je namreč tudi edino, pri čemer Hashimotovim bolnikom ti zdravniki sploh znajo pomagati. Zdraviti znajo namreč zgolj simptome. Če pa bi z nekaj sreče morda dočakali na morebitni medicinski preboj, ki bi omogočil dejansko zdravljenje bolezni, bi se precej spremenili tudi kriteriji za čakalno vrsto. O vrstnem redu obravnave bi v tem primeru (in morda pri čisto drugem tipu zdravnikov) ne odločala več le zgolj izmerjena raven TSH hormona, temveč predvsem dolgotrajnost bolezni in z njo vse posledice, ki jih ta pušča na ščitnici.

»Sedem mesecev kasneje je ultrazvok ščitnice, ki je vsega skupaj trajal dobre četrt ure, takoj pokazal že manifestirano vnetje ščitnice in njene prve patološke spremembe, do katerih po mnenju tirologa lahko pride šele tekom več let, zgolj rahlo povišan TSH pa je bil dejansko znak zgolj začasnega potuhnjenja oz. evtirotične faze bolezni. Diagnoza: Kronični limfocitni tiroiditis (Hashimoto). Zgolj dober mesec kasneje je nato EKG srca pri osebni zdravnici potrdil še en simptom, zaradi katerega bi morda lahko prišla na vrsto pri tirologu precej hitreje. Takrat je postalo tudi jasno, da je Hashimotov tiroiditis očitno z menoj že tako dolgo, da mi v tako širokem časovnem razponu ni bilo več težko najti simptomov, ki bi zdravnike hipno zresnili tudi desetletje kasneje. In pri tem ne gre več zgolj za depresijo izpred skoraj dvajsetih let (ki sem si jo takrat razlagala kot posledico razočaranja v ljubezni in morda še nepredelanih travm iz npr. otroštva), pa tudi ne za občasne pripomb frizerk, ki so bile občasno mnenja, da mi izpada nenavadno veliko las (česar zaradi zelo gostih las in neprestanih novih poganjkov nikoli nisem zares opazila). Kakorkoli že, osebna zdravnica je zdaj glede na vse izvide lahko ugotovila le še, da sem se (tako fizično kot psihično) očitno že povsem adaptirala na Hashimotove udarce. Ena od takšnih prilagoditev je npr. tudi: upočasnjeno bitje srca in začasne motnje srčnega ritma. Na spletu je glede slednjega na srečo vendarle mogoče brati tudi, da bi se to z jemanjem ščitničnih hormonov sčasoma lahko tudi ponovno normaliziralo.«

Tudi zato ob diagnozi Hashimotov tiroiditis nikakor ne gre kar takoj izgubljati glave.

Ko je diagnoza enkrat postavljena, tirolog pa je ocenil, da je zdravljenje z dodajanjem ščitničnih hormonov (višino katerih določijo glede na izmerjen TSH) na mestu, se stvari v nekaj tednih in mesecih povsem normalizirajo. Še več. Umaknejo se celo najbolj neprijetni simptomi, pri čemer stroka beleži kar nekaj primerov, ko so po pozni diagnozi z dodajanjem ščitničnih hormonov povsem pozdravili tudi najbolj dolgotrajne in trdovratne depresije (katerih vzrok je bil Hashimoto), pri katerih antidepresivi pred tem niso pomagali. Študija iz leta 1987 naj bi celo pokazala, da je bilo takrat skoraj 15% pacientov, ki so jih na psihiatrične klinike pripeljali zaradi depresije, v resnici žrtev hipotiroze.

Prihodnost morda prinaša tudi zdravilo!

Medtem se iskanje učinkovitejšega zdravljenja težav in obolenj s ščitnico nadaljuje.

Pred slabega pol leta nas je tako dosegla novica o raziskavi, ki je bila opravljena onkraj luže. V bostonski univerzi je raziskovalcem namreč uspelo vzgojiti ščitnične celice iz genetsko modificiranih mišjih embrioničnih izvornih celic, kar znanstvenike navdaja z upanjem, da bo v bližnji prihodnosti to mogoče storiti tudi v primeru človeka.

Znanstvenikom je poskus uspel tako, da so v izvornih celicah vklopili gen, ki je povezan z razvojem celice v ščitnično celico. Ko se je ta razvila, so taisti gen ugasnili. Študijo so objavili v znanstveni publikaciji Stem Cell Reports. Raziskovalci so še prepričani, da bi lahko po tej poti v prihodnosti morda lahko razvili nove načine zdravljenja (bodisi s pomočjo izvornih celic ali genetske manipulacije) tako Gravesove bolezni kot Hashimotovega tiroiditisa. Še več. Ta ista študija zbuja upanje tudi na področju drugih bolezni, saj bi z njeno pomočjo lahko vzgojili tudi nove pljučne ali jetrne celice, pa tudi celice, ki bi bile sposobne proizvajati inzulin.

Za več branja:

• Osebna izpoved neke Avstralke: Hashimoto’s disease: A poorly understood chronic illness

• Večina, ki se sooči z diagnozo ščitničnega obolenja, bo verjetno slej ko prej zašla tudi na forum Metuljčica in na forum Hormonske motnje ali Kako živeti z boleznijo ščitnice – Metuljčica na Med.over.net.

Alternativa

Je Hashimotov tiroiditis mogoče ozdraviti z alternativo?

Če naj odgovorimo na to vprašanje, moramo najprej zares razumeti tole:

• Pri Hashimotovem tiroiditisu problem v resnici torej ni ščitnica (ta je zgolj njegova prva in glavna žrtev, pri čemer se še naprej nadvse trudi, da bi v telesu opravljala svojo nalogo), temveč gre za napako avtoimunskega sistema (torej ne za avtoimunski sistem kot takšen in v celoti, temveč zgolj za nadvse specifično napako v njegovem delovanju, zaradi česar v telesu napada zgolj in samo ščitnico).

Če naj bi torej z alternativo premagali Hashimotov tiroiditis za vedno, bi morale homeopatske tabletke, reiki tretmaji, brezglutenske diete, raznorazne ‘mice-mace’ pripravki in kar je še takšnih alternativnih priporočil, ki jih kar mrgoli na spletu, nekako vplivati na tiste gene, ki so avtoimunsko obolenje Hashimotovega tiroiditisa (s pomočjo trigerjev) v prvi vrsti sprožili. Že to, da vam ponujajo vitaminske pripravke za močnejši avtoimunski sistem (pri čemer z vašim imunosistemom morda ni nič zares narobe, morda celo odlično deluje, razen, da ima eno veliko napako: to je, da ščitnične celice prepoznava za tujek), ali pa vam priporočajo brezglutensko dieto, ker da gluten škodi ščitnici (pri čemer ščitnica, kot že rečeno, v resnici ni resničen problem, temveč so problem protitelesa, ki ne bodo mirovala, dokler ne uničijo zadnje ščitnične celice), je dovolj, da veste, da vas to ne more ozdraviti ZA VEDNO. Lahko vam le izboljša počutje ter tako posledično ojača vaše siceršnje psihično in fizično zdravje. In zato: po pameti. Ne dovolite se vleči za nos vsakemu, ki bi rad zaslužil na vaš račun.

Ali povedano krajše: da alternativa (in z njo ves placebo, ki vam ga skušajo tam zunaj prodati) ne more odpraviti izvornega problema. Placebo (več o njem, si lahko preberete tukaj) pa vendarle lahko znatno, a žal le začasno popravi naše počutje.

INFO

• »Približno 20 odstotkov ljudi, ki dobijo lažno zdravilo, placebo, in mislijo, da je pravo, se bo ne glede na bolezen počutilo bolje. Placebo učinek lahko drži več tednov ali celo mesecev, preden popusti.« – dr. Anthony Toft

O zdravljenju s ščitničnimi hormoni!

Držite se zdravnikovih navodil.

INFO

• Čeprav o pravilnih odmerkih tiroksina potekajo številne razprave, velja, da naj bi bil odmerek dovolj velik, da vzdržuje ravni T4 v krvi na zgornji meji normale ali rahlo višje, in ravni TSH na spodnji meji normale ali pri nekaterih bolnikih zanemarljivo majhne. Čeprav lahko čezmerno jemanje tiroksina za kratek čas prinese dobro počutje, več energije in celo zmanjšanje teže, pa, gledano dolgoročno, ogroža srce, pospešuje izgubo kostne mase in posledično nastanek osteoporoze.

In še to: Če kdo slučajno razmišlja o tem, da bi prenehal jemati predpisano dozo ščitničnih hormonov … Nikar! … razen, če si želite spoznati vso moč Hashimotovega tioriditisa in njegova zadnja, ultimativna simptoma: koma in smrt. Tu res ni heca! Želite nazoren primer? Kliknite tukaj.

Photo by Noah Silliman on Unsplash