Največja raziskava homoseksualnosti na primeru dvojčkov je pokazala, da spolno orientacijo v precejšnjem odstotku pogojuje genetika, da pa je še pomenljivejši skupek posameznih vplivov oz okolja.
Dr. Qazi Rahman, soavtor študije in eden vodilnih strokovnjakov v svetu s področja spolne orientacije, je povedal:
“Najnovejša študija je pravi hladen tuš za vse tiste, ki mrzlično iščejo en sam ‘gen za homoseksualnost’ ali le eno, posamezno variablo iz okolja, ki bi jo lahko ‘okrivili’ za homoseksualnost. Izkazalo se je, da je faktorjev, ki vplivajo na razvoj določenega tipa seksualne orientacije, več in da gre torej za precej kompleksen proces. Prav tako je potrebno povedati, da s to raziskavo še zdaleč ne odgovarjamo le na vprašanje homoseksualnosti, saj enaka mešanica genetike in faktorjev okolja vpliva tudi na razvoj heteroseksualnega vedenja.”
Opazovanja dvojčkov
Raziskovalni tim, ki ga je vodil dr. Niklas Langstrom iz švedskega inštituta Karolinska, je v svojo študijo zajel vse odrasle (stare od 20 do 47 let) dvojčke na Švedskem. V raziskavo je bilo tako zajetih 3.826 parov dvojčkov (torej 7.652 posameznikov), ki so jim zastavili več vprašanj o njihovem zasebnem življenju.
Izsledki so pokazali, da v 35 odstotkih razlik v spolnem vedenju moških (razlika med tistimi, ki nikoli niso imeli partnerjev istega spola in tistimi, ki so imeli enega ali več partnerjev istega spola) lahko pripišejo kar genetiki.
Geni in okolje skupaj
Rahman pravi:
“Na splošno lahko genetiki pripišemo okoli 35 odstotkov razlikovanja v spolni orientaciji pri moških, medtem ko posebnim-individualnim okoljskim vplivom (med katere NE spadajo tudi družben odnos do homoseksualnosti, družina ali vzgoja, saj vse to dvojčki običajno delijo) pripade 64 odstotkov. Z drugimi besedami, moški postane gej ali hetero zaradi drugačnih razvojnih posebnosti in torej ne le zaradi ene same variable, kar bi nekateri danes radi verjeli”
Študija torej kaže, da so vplivi genetike pomenljivi, a po pomenu zmerni, da pa dominirajo specifični vplivi iz okolja, med katere lahko prištejemo tudi faktorje, ki vplivajo na razvoj fetusa.
Malce drugače pri ženskah
Pri ženskah je situacija malce drugačna. Genetika naj bi razložila v grobem le 18 odstotkov variacije spolne orientacije, individualni okoljski vplivi okoli 64 odstotkov, medtem ko skupni okoljski vplivi (torej isti vplivi iz družbe, vzgoja in primarna družina) doprinesejo ostalih 16 odstotkov.
Genetika ima očitno pri ženskah približno podoben učinek na razvoj homoseksualnosti kot skupni okoljski faktorji, medtem ko se prav za slednje izkaže, da nimajo praktično nobenega učinka na spolno orientacijo moških.
Trenutno najbolj aktualni
Rahman ob zaključku predstavitve teh zanimivh rezultatov študije še pravi:
“Študija seveda ni potekala povsem brez omejitev. Predmet raziskave je bilo vedenje opazovancev, kar je bolj primerno za raziskovanje moške populacije in manj za ženske, ki so v tem oziru drugačne. Pa vendar. Naša študija je vir najbolj aktualnih in nepristranskih podatkov ta hip, vsaj kar se tiče genetskih in okoljskih vplivov na spolno orientacijo.”
Če koga zanima študija bolj podrobno, klikni tukaj.