Neka znana ameriška raziskovalka obsmrtnih doživetij in paranormalnih fenomenov je prepričana, da oznaka ‘Indigo otroci’ današnjim otrokom bolj škodi kot koristi.
Sodeč po spontanih in vse glasnejših aplavzih na njenih številnih predavanjih, pa v tem mnenju še zdaleč ni več osamljena.
Navdušenje brez dokazov
Današnje otroke mnogi z navdušenjem opisujejo kot:
- Indigo otroke (zaradi domnevno visokih vibracij oz. prevladujoče indigo barve v njihovi avri),
- Zvezdne otroke (ker da je njihov dušni dom na drugih svetovih, med zvezdami),
- Kristalne otroke (ker naj bi bili tako visoko duhovno razviti)
- in podobno.
A nobena od teh popularnih trditev zaenkrat še ni zdržala bolj podrobnega, predvsem pa objektivnejšega vpogleda – pa naj si bo to: po poti znanstvenega opazovanja, preko študija mističnih in ezoteričnih tradicij ali jasnovidnih in preroških vizij.
Biti ‘poseben’ je breme
Strokovnjaki za razvoj in vzgojo otrok, starši in celo otroci sami pa imajo medtem neverjetno veliko težav s tem Indigo konceptom.
Ideja, da naj bi bila večina današnje mladeži nekaj zelo posebnega in da naj bi bilo vsem po vrsti skupnih cel kup nenavadnih super karakteristik – ne glede na vijolično avro ali hibridno mešanico tuzemeljske superinteligence in zvezdne modrosti – je vsem po vrsti le težko ‘prebavljiva’.
In nič čudnega, kajti Indigo otroci naj bi bili zares toliko tega naenkrat: supersenzitivni, super samozavestni, visoko inteligentni, neverjetno kreativni, nekonformistični, nadpovprečno jasnovidni in spiritualno ozaveščeni, nepotrpežljivi, empatični, po naravi sposobni zdravistva in pomoči drugim, izjemno hitro učljivi, iznajdljivi, pa vendar težko vodljivi … vse to in še več naj bi bilo značilno za izjemno širok spekter mladeži, še posebno tisti del, ki je bil rojen po letu 1982.
Fenomen nastal čez noč
Koncept indigo otrok je postal popularen v poznih sedemdesetih letih, ko je nekaj znanih psihikov pričelo poročati o vse več otrocih, ki naj bi bili nekako ‘drugačni’. A šele zaradi naknadno pripisane jim prevladujoče vijolične barve v avri, so jih poimenovali za Indigo otroke.
Novonastali pojem je obšel svet leta 1999, ko je izšla knjižna uspešnica avtorjev Lee Carroll in Jana Toberja – Indigo otroci: Novi otroci so prišli. Uspeh knjige je takoj pospremila poplava knjig s podobno vsebino, video in glasbenih trakov, igrač, oblek in raznoraznih elektronskih naprav, ki so vse po vrsti pomagale propagirati ta, čez noč nastali koncept. Senzacij lačni mediji in filmska industrija so ta všečni fenomen pograbili in ga pomagali napihniti prek vseh zdravih meja razuma – tako se je v borih nekaj letih zgodila prava ‘indigo revolucija’ in danes praznujemo celo svetovni Indigo otrok.
Resnica? Vsi stopamo v energije Vodnarja
Vseskozi so se sicer oglašali posamezniki, ki indigo evforiji niso povsem nekritično nasedli, a šele v zadnjem času so vse glasnejši tudi nekateri psihologi, ki se jim takšno pavšalno predalčkanje mladostnikov ne zdi modro, pa tudi nekateri resnejši raziskovalci nadnaravnega, ki slutijo, da so si ljudje dejanski fenomen narobe razložili.
Še posebno slednji so namreč prepričani, da so ti psihično obdarjeni ljudje, ki so kot prvi opozorili na Indigo fenomen, v resnici med ljudmi opazili le vse bolj razširjene karakteristike, ki so jih nato prehitro pripisali le rojevajoči se mladeži – in to, kar se je v resnici zdelo vse bolj navzoče, v resnici ni bila barva njihove avre (o njej sprva sploh niso govorili) in torej ne Indigo fenomen kot tak, temveč le vse večja individualizacija posameznikov v družbi – prav ta, ki jo nekateri pripisujejo prihajajoči vodnarjevi dobi. A ko je potem iz pavšalnega povzetka prvih glasnikov Indigo evforije praktično čez noč nastal trenutno tako popularen, a v mnogočem nepopolen Indigo model, je bilo – morda – že prepozno …
Vedno le super? Si predstavljate?
Indigo fenomen je danes dejstvo, pa čeprav vkaluplja današnje mlade kot nekaj super ekskluzivnega in posebnega, in čeprav ta medel koncept bega tudi najbolj iskrene zagovornike fenomena.
A po mnenju vse več ljudi postaja Indigo fenomen vendarle nekaj, česar današnja mladež v resnici ne potrebuje. Nasprotno, je celo nekaj, kar jim škodi (si sploh predstavljate, kako frustrirajoče je skušati opravičiti ta super pričakovanja, ki so jim ‘vsiljena’?)!
Mladi tega v resnici ne potrebujejo! To kar v resnici potrebujejo, je moder nasvet, svetel zgled, ščepec discipline, predvsem pa veliko, zares veliko ljubezni. In seveda, potrebujejo tudi starše, ki so dovolj pametni, da si postavljajo prava vprašanja – in to še preden nekaj vzamejo ‘zdravo za gotovo’!
Nataša Zupanc