Prijaznost je lepa čednost. Lepa beseda rada lepo mesto najde in s prijaznostjo se v mnoštvu družbenih situacij še kako daleč pride. Nič čudnega, da so besede, kot so: dober dan, prosim in hvala, ene prvih, ki nam jih poskušajo ‘vbiti v glavo’ kmalu potem, ko smo osvojili besede mama, žejen in lačen.

Razlogov, da smo prijazni, je veliko.

Človeku, ki je nasmejan in prijazen, ljudje raje pomagajo in z njim raje sodelujejo. Vljudne in priljudne ljudi imajo ljudje raje in jih ocenjujejo kot bolj privlačne.

Kadar smo prijazni in torej ‘dobri’, se imamo tudi sami nekako raje. Potem, ko smo nekomu pomagali, se v naših možganih sprožijo občutki sreče in po nekaterih študijah naj bi se praktično hipno počutili bolj zadovoljne, ko smo nakazali denar dobrodelni organizaciji ali vrgli novčič v klobuk uličnega glasbenika. Prijaznost nam lahko odpre tudi vrata marsikatere življenjske priložnosti in nam pomaga prodati kilogram breskev, življenjsko zavarovanje ali novega Audija.

Ker je prijaznost očitno nadvse dobrodošla, saj imamo od nje kaj lahko precejšnje koristi, se v življenju neredko srečujemo tudi s poskusi prisilne in z njo ‘lažne prijaznosti’. Ta še kako pritiče ljudem posebnih profesij (kot so politika, visoki posli in trgovina), pa tudi prikrito agresivnim ljudem in celo naravnost nevarnih posameznikov (socialnih predatorjev). Večina se nas sčasoma na srečo le nauči naravnati svoje antene tako, da še pravi čas zaznamo nepristnost nasmeška in vsaj zaslutimo zlaganost lepih besed.

Prijaznost nam je v pomoč tudi pri vzdrževanju socialne distance, kar se zdi priročno še posebno v poklicih, ki imajo veliko opraviti z ljudmi (uradniki, natakarji, trgovci), tudi sicer pa zavzema zares široko paleto nians in stopenj prijaznosti. Ta lahko variira vse od vljudnega nagovora ‘dragi profesor Kovač’ do neformalno prijaznega ‘živjo, Janko’, kar gotovo ne nakazuje zgolj našega odnosa do nagovorjenega, temveč pomaga tudi vzpostavljati situaciji in odnosu primeren občutek bližine oz. distance.

Prijazni seveda nismo zgolj v besedah in včasih tudi ne le do ljudi, ki jih dobro poznamo ali bomo z njimi še kdaj v kakšnem stiku.

Gesta, ko pridržimo vrata dvigala ali odstopimo sedež na avtobusu popolnim neznancem, je gotovo ena takšnih, pri kateri bi v ozadju težko iskali agendo sebičnosti. Ali pač?

Poleg namigov o plitkih nagibih za prijazno gesto iz zgornjega niza hudomušnih situacij na tem mestu ne gre zanemariti še ene, ki se svojih ego vzgibov najverjetneje niti ne zaveda.

Pred pristno dobrohotnost (ali vsaj lepo navado) se namreč lahko vrine tudi še nepresežena nezavedna želja ‘biti vsem všečen’. Glede na nekatere raziskave psihologov naj bi bil kar vsak peti med nami ujetnik takšne nevrotične prijaznosti, nekateri pa naj bi bili od nje celo odvisni. Vljudnost za vsako ceno in želja po tem, da bi bili ljubljeni od vseh, je gotovo le znak nezrele osebnosti, ki se bo z dejstvi sveta sčasoma morala soočiti zlepa ali zgrda. Ne le, da biti vsevšečen v pestrosti sveta ljudi ne zmore obstati kot realen cilj, s svojo pretirano servilnostjo na koncu slej ko prej potegnemo kratko. S svojo nesposobnostjo postavljanj meja v odnosih in dajanje prednosti željam drugih pred svojimi lastnimi, tako lahko razvijemo zgolj oblike prisilne prijaznosti in tako postanenemo navadne copate soljudem, ki nas v zameno za vse ‘dobro’ niti ne bodo spoštovali kaj prida.

Prijaznost, ki transcendira oliko

Prijaznost skratka nikakor ne bi smela postati osebnostna cokla. Še več. Resnična prijaznost je (in včasih pač mora biti) tudi nadvse glasna ali celo neprijetna.

Redko, a vendar, gre svoje mnenje izraziti tudi v ne nujno le prijaznih tonih, do ljudi, ki izkoriščajo našo prijaznost, pa nastopiti tudi bolj ostro. Sposobnost postavljanja jasnih meja se neredko zdi svojevrstna nuja na delovnem mestu, večjo robustnost v njenem izrazu pa si zaslužijo tudi skrajni primeri družbenih situacij, v katerih smo jasno soočeni s prilikami diskriminacije, nadlegovanj ali celo nasilja. V primeru slednjih bi bilo oklepanje za oliko, ki nam rada pravi: ‘ne vmešavaj se!’, le ena od najbolj neprijaznih opcij, ki bi jih lahko izbrali, stvari pa so tudi sicer le redko enostavne.

Bistvo stvari se skratka rado zdi skrito, kar velja tudi za prijaznost, ki je nikakor ne gre zreducirati na smehljajočo se masko ali zgolj sladko glazuro. Pri prijaznosti še kako šteje resničen namen in akcija, ki jo ta v ozadju sproducira. Podobno velja za besede. Te se lahko zdijo nadvse prijazne in vljudne, a v ozadju ni zaznati resnične prijaznosti.

Lahko smo skratka čez vse olikani, a še kako neprijazni:

‘Zelo mi je žal, draga moja soseda, ampak težko vam odstopim dve jajci za vašo torto. Veste, morda si jih bom prav jutri zjutraj zaželel za zajtrk. Saj razumete, kaj ne? A bo čokoladna? Ker …’

In lahko smo strašno nevljudni, a vendar prijazni:

‘Tukaj imate ta svoja jajca. Zdaj mi pa dajte mir. Delam.’

Seveda gre za skrajna primera, ki pa dajeta slutiti, da vljudnost – ta priučena veščina – ni nikakršen garant dobrega karakterja. Številni narcisi, socio in psihopati, politiki, diplomati in nekatere druge javne osebnosti so npr. pravi mojstri priljudnega, šarmantnega in galantnega vedenja, ki pa jim neredko služi le kot priročno orodje (in orožje) pri doseganju skrajno nečednih ciljev.

Pristne prijaznosti zato nikakor ne gre enačiti s privzgojeno prijaznim vedenjem ali celo bontonom, ki ga je Zahodnjakom resnici na ljubo prinesla šele doba razsvetljenstva. Zavestna implementacija norm ‘prijaznega’ vedenja je že takrat postala simbol olike članov elitnih višjih razredov, ki jim je mrzlično želel slediti tudi srednji razred buržuazije. In slednji je v svojem povzpetništvu neredko šel predaleč s svojim zagrizenim sledenjem pravilom bontona, ki je zapovedoval, kdaj in kako gre izraziti čustva, diktiral umetnost elegantnega oblačenja in umetelnega govora ter narekoval vljudnostno vedenje, še posebno v odnosu moških do žensk.

Globoko in v temelje vgrajena prijaznost, ki nam je po mnenju dela stroke, do neke mere prirojena z dejstvom, da smo ljudje, podobno kot naši bližnji sorodniki (šimpanzi in bonobi), predvsem družbena bitja (prav sposobnost našega sporazumevanja in sodelovanja, ki je ena od naših najmočnejših strategij preživetja tako posameznikov kot vrste, nas je zavihtela na sam vrh prehrambene lestvice), nima veliko skupnega s privzgojeno prijazno in umetelno glazuro. Seveda pa bi bilo napačno trditi tudi, da se prirojena in privzgojena prijaznost izključujeta, čeravno slednja neredko prav rada zaduši pristen vidik prve.

Nekaj manjši greh privzgojene prijaznosti je gotovo tudi, da je ta pogosto slepa za kulturne razlike lastnega izraza in vidika. Komunikacijski medkulturni šum je bolj kot ne neizogiben, neredko pa v resničnem življenju tudi nikakor ne zgolj tako duhovit, kot se kaže v spodnjem videu …

Da kulturne razlike v naši percepciji priučene prijaznosti rade botrujejo nadvse krivičnim sodbam in generirajo številne neupravičene predsodke do drugih narodov in skupin, se rado izkaže kot obče prisotna praksa. Kar se Britancem zdi vljudno, se Američanom zdi pretirano in nesmiselno, in obratno.

Prijaznost in z njo vljudnost se v tem kontekstu zazdita tako presneto in nelaskavo relativna.

Prijaznost pod lupo znanosti

Dosti dlje od našega zadnjega zaključka ni prišla niti stroka. Ta se zaenkrat ne more ravno pohvaliti s tehtnejšo študijo prijaznosti, pa čeprav se je v zadnjih treh desetletjih nabralo za Šmarno goro strokovnih prispevkov, publikacij in raziskav.

Zdi se, da večjemu delu študij manjka tehtnega premisleka:

1. o tem, da vljudnost ne vključuje nujno tudi iskrenosti, ter da gre zato vsekakor razločevati med iskreno prijaznostjo in njeno neiskreno sestro dvojčico,

2. prijaznost in neprijaznost se tudi zaradi že omenjenih dilem zdita prej plati istega kovanca kot povsem različna fenomena, zato ju gre bolj kot ne družno raziskovati,

3. vljudnost govora ne gre nujno povezovati s prijaznostjo, tako kot nevljuden govor ni nujno enoznačen z neprijaznostjo,

4. in seveda: v kontekstu teh in nekaterih drugih pomislekov, je dosedanje delo stroke na tem področju vse preveč vprašljivo, da bi iz nje že lahko potegnili tehtanja vredne zaključke.

In medtem ko se znanost, z izjemo nekaj študij (in ena od njih si v nadaljevanju gotovo zasluži podrobnejšo obravnavo), s to zanimivo, pa tudi intrigantno tematiko šele zares pričenja spopadati, se zdi na tem mestu še najbolj zgovorna nje zgodovinska evolucija – in vsekakor ne nujno šele od Konfucija dalje, ki je prijaznost ubesedil v načelih ‘ne delaj drugim, kar ne bi rad, da drugi delajo tebi’ in ‘ delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi’, kar je bilo v kaosu stanja družbe, iz katere je izhajal, gotovo nadvse revolucionarno.

A od takrat do danes je preteklo zares veliko vode.

Kako veliko, dajejo slutiti izsledki ene novejših študij, ki so jo opravili po zgledu slavnega Milgramovega eksperimenta.

Študija je na tem mestu zanimiva zato, ker je pod drobnogled vzela prav najbolj submisivne kvalitete posameznikov, med katerimi so tudi družbeno sicer čislane lastnosti kot so pripravljenost na sodelovanje, ustrežljivost, prijaznost in sociabilnost. Izkazalo se je, da bolj kot so bile te lastnosti v dani osebnosti prenaglašene, večja je bila možnost, da se je posameznik nekritično podredil ‘avtoriteti’ in v okviru eksperimenta z zadajanjem domnevnih električnih šokov povzročal ‘bolečino’ nedolžnim prostovoljcem. Na drugi strani pa so se izkazale prav konfliktnejše in manj ustrežljive osebnosti, ki so odločno zavrnile ukaze, zaradi katerih bi lahko trpeli drugi ljudje.

Tim raziskovalcev se je še globlje zakopal v izsledke študije in med drugim ugotovil, da ima skupina ljudi, ki socialnim pritiskom ne podlega, če so ti v nasprotju z njihovim etičnim kodeksom, kar nekaj skupnih imenovalcev. Izkazalo se je, da bi se ukazom, s sledenjem katerih bi drugim prizadejali bolečino, pogosteje uprli:

ljudje, ki bi jim v običajnih okoliščinah morda lahko očitali konfliktnost, trmoglavost in asocialno nepripravljenost na sodelovanje,

to so tudi ljudje, ki se politično umeščajo na levi pol političnega spektra,

in potem je tu še ena zanimiva podskupina: ženske z aktivistično in protestniško preteklostjo – naj si bo to sodelovanje v stavkah ali occupy gibanjih.

Največja ironija pri vsem skupaj je pravzaprav dejstvo, da so se v eksperimentu kot najbolj ‘prodružbene’ in humane izkazale ravno tiste osebnostne značilnosti, za katere smo sicer mnenja, da so najbolj antisocialne, kar vsekakor da misliti.

Posamezniki, ki so v eksperimentu ravnali najbolj etično in pravično, so bili praviloma uporni, svojeglavi in kljubovalni posamezniki, takšni, ki jim v življenju očitno ni težko plačati ceno dela svoje popularnosti. Zato, da ravnajo v skladu s svojimi prepričanji in osebnim moralnim kodom, so se več kot pripravljeni kdaj komu tudi zameriti, saj veliko bolj kot splošno priljubljenost cenijo moralen in pošten odnos do drugih ljudi, živali ali okolja in sveta v obče.

Eksperiment in njega izsledki seveda ne silijo k preuranjenemu zaključku, da sledi zdravega uporniškega duha same po sebi kakorkoli negirajo prijaznost kot takšno, še manj pa se želi namigovati, da je morebitna aroganca in manjko vljudnosti že samo po sebi znak česarkoli pozitivnega. To, kar eksperiment dela pomenljiv, je pravzaprav misel, da planet potrebuje ljudi, ki so pripravljeni sodelovati, a da je prišel tudi čas, da se prizna in prepozna vrednost uporništva (z razlogom). Šele kvaliteta slednjega prinaša potencial spremembe, premika in z njim upanja.

Dileme in razmišljanja

Je mogoče biti iskren in prijazen hkrati?

Mnogi verjamejo, da se iskrenost in vljudnost vsaj v nekaterih okoliščinah lahko le izključujeta. Še posebno v vsakdanjem življenju se včasih zdi primernejša mala bela laž kot resnica, ki bi lahko prizadela. In ker smo ljudje nehote nagnjeni k temu, da so nam bolj všeč ljudje, s katerimi se strinjamo, kot tisti, s katerimi se ne strinjamo, je skušnjava, da bi zatajili iskreno izražanje svojih čustev in misli, pogosto precejšnja.

Seveda se na tem mestu gre strinjati, da je težko vzdrževati razmerje, v katerem se posameznika skoraj v nobeni (celo najbolj trivialni zadevi) ne strinjata, vendar pa za večino odnosov gotovo velja, da bi bilo škoda, če bi človeku, ki nam je naklonjen, je dobrohoten in je poln modrih življenjskih nasvetov, obrnili hrbet zgolj zato, ker nam mestoma (morda upravičeno) odkrito kontrira. Drugačno mnenje seveda lahko botruje povišanim tonom, neprijetni besedi ali celo nesramnosti, a bi nas znalo še kako zmotiti tudi, če bi bilo nestrinjanje izraženo na nadvse prijazen in umirjen način. Pravzaprav je na mestu nekaj podvprašanj:

nas enostavno moti kar vsakršno nestrinjanje, četudi je slednje izraženo z dobršno mero spoštljivosti?
bi bili torej pripravljeni živeti v svetu zgolj malih in velikih laži?
kaj ima v resnici z vsem tem sploh opraviti prijaznost?

Dovolj za razmislek?

Je svet (ali le splet) postal manj prijazen?

Zgolj površen pogled na spletno konverzacijo (še posebno v komentarjih pod prispevki, blogi in na družabnih omrežji) kaže kronični manjko sicer običajne vljudnosti in prijaznosti, ki smo je bolj ali manj vajeni v siceršnjem življenju.

Zdi se, da na spletu ljudje manj sledimo potrebi po tem, da bi se kot mački smukali okoli vrele kaše, tudi sicer pa si bolj kot sicer upamo izraziti svoje, tudi najbolj skrite misli in prepričanja, med katerimi se – resnici na ljubo – najde zgolj za peščico biserov, zato pa žal tudi veliko pobalinske nesramnosti. Na spletu se je tako med drugim razvila prava mala spletna subkultura trolov, med katerimi so pogosto tudi ljudje, ki si spričo iluzije spletne anonimnosti dajejo duška in tako izživijo praktično vse svoje osebnostne sence, čeravno so v ‘resničnem življenju’ morda (in ne torej nujno) znani tudi kot povsem prijazni in prijetni ljudje.

In potem so tu tudi ljudje, ki so neprijazni tudi nehote – iz lastnega neznanja, nerazumevanja in tudi siceršnje nezrelosti. Komentarje slednjih je bilo pred dnevi moč brati v odzivih na smrt slavnega igralca Robina Williamsa. Če zanemarimo odkrite neprimernosti komentarjev spletnih trolov, so ti ljudje k slabemu priokusu s svojimi odzivi doprinesli predvsem po zaslugi popolnega nerazumevanja kompleksnosti problematike tako samomora kot depresije. Ker gre sklepati, da bi se enako neustrezno odzivali na stiske prizadetih in njih svojcev tudi zunaj spletne anonimnosti, je ‘zdravilo’ zoper njihovo neprimernost gotovo osveščanje o problematiki kot takšni, k neprijaznosti sveta pa so doprinesli le toliko, kolikor na spletu zgolj bolj pogumno in odkrito izražajo svoje mnenje.

Precej več pa se je gotovo spremenilo na področju (spletnih) ljubezni. Pri spletnih zmenkarijah je npr. bolj kot galantnost in prijaznost danes cenjena čustvena iskrenost. In medtem ko v resničnem življenju težko ignoriramo ‘dober dan’ ljudi, ki jih srečujemo tekom dneva, se v svetu spletnega parčkanja ne trudimo odzvati nujno na prav vsako sporočilo, ki nam je bilo poslano.

Bi se večina spletnih nesramnežev vedla kaj drugače, če bi zagotovo vedela, da je njihova domnevna anonimnost zgolj utvara? Gotovo. Do takrat, ko jim bo to bolj kot ne postalo jasno, pa imamo vsi skupaj idealno priliko opazovati, kaj vse se v resnici skriva pod siceršnjo glazuro navidezne prijaznosti, ki jo dotični gotovo v obilju prakticirajo v življenju zunaj spleta.

Nekaj citatov in misli o prijaznosti!

“Nepričakovana prijaznost je najbolj učinkovit, najcenejši in najbolj podcenjen agent človekove spremembe.” Bob Kerrey

“Prijazne besede so lahko kratke in preproste, njihov odmev pa je neskončen.” Mati Terezija

“Resnične besede niso nikoli prijetne, prijetne besede niso nikoli resnične.” Lev Nikolajevič Tolstoj

“Od dobrih besed do dobrih dejanj je težka pot.” Latinski pregovor