Raziskava s stanfordske univerze je pokazala, da lahko že peščica dobro plasiranih besed popolnoma spremeni način našega razmišljanja.
Raziskovalca Paul Thibodeau in Lera Boroditsky sta se moči metafor lotila s petimi različnimi eksperimenti, v katere se je vključilo 482 študentov.
Študentom – prostovoljcem sta dala v branje dve vrsti tekstov, ki sta poročala o kriminaliteti v mestu Addison, in jih naprosila, naj predlagajo morebitne rešitve problematike. In čeprav sta teksta govorila o istih problemih in z istimi statistikami, sta se razlikovala v načinu, na katerega so bila dejstva podana.
Divji predator …
V prvem poročilu so študentje tako lahko brali, da kriminal ‘kot divja zver preži nad mestom’ in da ‘se je zavlekel v vse soseske’.
Kar 75 odstotkov študentov, ki je bralo to poročilo, je bilo mnenja, da je potrebno poostriti nadzor in kaznovalno politiko, med drugim zgraditi še nekaj zaporov in poklicati na pomoč vojsko. Le četrtina bralcev teksta z ‘zverjo’ je predlagala socialne reforme, med katerimi so bili razni ekonomski ukrepi, izobraževanje in boljša zdravstvena oskrba.
… in nalezljivi virus
V drugem poročilu, ki je bilo sporočilno identično prvemu, pa je bila kriminaliteta opisana kot ‘virus, ki se širi nad mestom’ in je že ‘okužil’ skupnosti.
Po branju te verzije poročila je le 56% prostovoljcev zagovarjalo politiko zaostrovanja, kar 44% pa jih je bilo za socialne reforme.
Vpliv, ki mu ne posvečamo pozornost
In pri vsem skupaj je morda še najbolj zanimivo to, da je zgolj peščica udeležencev opazila, kako zelo so nanje vplivale metafore.
Ko so jih raziskovalci pozvali, naj povedo, kaj je bilo tisto, kar je najbolj vplivalo na njihovo odločitev, so se testiranci sklicevali predvsem na statistike kriminalitete, le trije odstotki študentov pa so težo svoje odločitve pripisali metaforam.
Raziskovalci so dobljene rezultate preverili še s kontrolnimi študijami s poročili, v katerih ni bilo slikovitejših opisov, kar je potrdilo prvotne izsledke. Izkazalo se je tudi, da četudi so besedo ‘zver’ ali ‘virus’ uporabili le enkrat v celem tekstu, je ‘mnenjski’ trend ostal enak tistim, v katerih so uporabili slikovitejše tekste.
Dovolj je skratka že ena sama dobro umeščena besedica, da se v umu slehernega zbudi besedi lastna mentalna akcija. Prilika zveri tako hipno kliče po ‘zajetju, kletki in nadzoru’, medtem ko slika ‘virusa’ sama po sebi napeljuje na ‘nekaj nalezljivega, kar gre zajeziti in zdraviti’.
Beda od bede?
Morda bi na tem mestu šlo omeniti tudi nedavno slikovitost nemške novinarke – Andree Diener za Frankfurter Allgemeine Zeitung – na račun štajerske prestolnice:
“.. poleg tega pa le še stanovanjski bloki, dolgočasni betonski kompleksi, trume prometnic ter gradbišča.”
S takim zaključkom opisa mesta ji niti ne bi bilo potrebno izgubljati energije z nagovorom bralcem, naj se Maribora – če se le da – v loku ognejo. Da je bila prilika dovolj močna, bi znali povedati vsi tisti ogorčeni, ki Maribor dobro poznajo. Je sploh kje kdo, ki ob branju zgornjih vrstic ni začutil težke sivine, smradu in prahu v nosnicah?
Vse kar v danem trenutku šteje, je slika, ki si jo naslikamo v umu, ko prispodobo slišimo. In na to hipno vizualizacijo se nato veže dotična problematika, mesto. človek … In celo, če bo kdaj bralec Frankfurter Allgemeine Zeitunga nekoč obiskal ta ‘dolgočasni betonski kompleks z gradbišči’, bo svojo primarno slikovno asociacijo z mestom le težko povsem izbrisal.
Vse to je moč prispodobe!
Tako je subtilna, da je skorajda ne opazimo, pa vendar tako močna, da v temeljih spreminja naša razmišljanja.
P.S.
Na tem mestu bi bil morda lahko učinkovit naslednji princip: ‘Klin se s klinom izbija!’