Smo ljudje monogamni po naravi ali nas je v nekritično sprejemanje tega vzorca prepričala družba? In če, kdo si jo je izmislil? Moški ali ženske?
Pri večini primatov naj bi nagnjenost k mnogoženstvu (t.i. poliginiji, ki je tudi najpogostejša vrsta poligamije) nakazovala relativna razlika velikosti med samci in samicami. In ker velja, da so pri ljudeh moški v povprečju za 10 odstotkov višji in za 20 odstotkov težji od žensk, gre po tej logiki sklepati, da smo ljudje po svoji naravi vendarle rahlo nagnjeni prav k temu – namreč mnogoženstvu.
A preden bi se moškemu bralcu morda usta razlezla do ušes, naj si za hip predstavlja, kako trd bi bil v tem primeru boj za družice.
Nežnejšega spola ni na pretek
Če je žensk bolj ali manj toliko kot moških (število žensk pri nas narašča le v skupnem številu na račun starejše populacije, saj ženske na splošno živijo nekoliko dlje), gre pričakovati, da bo manjšemu številu moških pripadel večji del vseh žensk.
In zavedati se gre, da imajo prednost:
- biološko gledano: predvsem močni in visokorasli moški!
Pri živalskih vrstah (med katere za potrebe našega primera štejemo tudi ljudi), v katerih samci in samice ostajajo v paru, da bi vzgajali svoje mladiče (otroke), samice vedno preferirajo samce, ki so večji in višji od drugih, saj jih bodo ti bolje obranili pred nevarnostmi iz okolja in pred drugimi samci.
- družbeno pogojeno: družbeno dobro situirani moški (denar in moč postaneta v tem oziru nadvse dragocena asa v rokavu).
Pri ljudeh bo o konkurenčnosti samca poleg njegovih fizičnih atributov odločala tudi debelina njegove denarnice. Bogatejši moški imajo tako neprimerno več možnosti za ‘srečo multiljubezni’ kot revnejši. Naravna logika je tu bolj ali manj jasna: bolje je namreč imeti polovico, četrtino ali celo le desetino zelo bogatega moža kot pa imeti enega samega reveža brez prebitega beliča. Ali, kot je govoril že George Bernard Shaw: “… materinski nagon bo ženski narekoval, da si bo bolj želela desetino prvorazrednega moškega kot celega tretjerazrednega.”
Ob teh vrsticah večini moških najverjetneje ni več do smeha …
… a vseeno nadaljujmo.
Dejstva, ki se jih gre zavedati
V preteklosti, ko je bilo za človeške skupnosti še značilno večje razslojevanje družbe kot danes, zaradi česar so bile dobrine ekstremno neenakomerno razdeljene med moške, je bilo mnogoženstvo boljša izbira predvsem za … ženske:
- v takšnem primeru si več žensk deli enega, a vedno bogatega moškega, če pa bi morale biti v takšnem stanju družbe monogamne, bi se jih moralo veliko zadovoljiti vsaka le z enim, a žal revnim moškim,
- med ženskami so po tem pravilu na slabšem le izjemno zaželene ženske, ki bi bile v primeru monogamije sposobne monopolizirati najbogatejšega med moškimi, medtem ko bi si ga pri poliginiji morale deliti z drugimi, manj privlačnimi in manj zaželenimi ženskami.
Za današnjo, manj razslojeno družbo gospodarsko razvitih držav pa velja, da so moški (in končno tudi ženske) družbeno in premoženjsko v bolj enakovrednih položajih, zato se je navkljub biološkim indicom nagnjenosti k poliginiji razširil in globoko umestil monogamni družbeni vzorec, po katerem eni ženski ‘pripade’ relativno dobro situiran moški.
… se komu po malem in počasi vsiljuje čudna misel, da so ženske nenavadno pragmatična bitja?
Da ne boste prehitro delali krivice, pomislite: Kar je dobro za ženske …
… je najboljše za potomce!
In skrb za potomce je očitno vkodirana že v kromosomu X …
In, še dobro, da vse to za moške ni nujno slabo.
Moški v sodobnih, monogamno organiziranih združbah sicer radi sanjarijo, kako čudovito bi bilo njihovo življenje, če bi bila družba poliginistična, a pri tem le redko pomislijo, da moški, ki niso izjemno zaželeni ali privlačni (kar seveda velja za večino):
- ne bi dobili nobene ženske,
- ali pa bi, z zares neverjetno srečo, dobili veliko manj privlačno žensko, kot bi si jo lahko našli v razmerah družbene monogamije.
Za večino moških je torej monogamija pravzaprav najboljša možna izbira, saj garantira, da si bo vsak od njih našel žensko. Res je tudi, da se bo manj zaželeni moški poročil z manj zaželeno žensko, a je to še vedno bolje, kot da si nikoli ne najde nobene!
So si monogamijo torej izmislili moški?
Preden prehitro zaključimo, si oglejmo pisanje še enega bloga …
Kaj pa, če …?
V zanimivem blogu dr. Michaela Pricea, izvedencu za evolucijsko moralno psihologijo, v katerem polemizira morebitne dobrobiti monogamije za nekatere najlepše, najbolj sposobne in z dobrimi rodbinskimi razmerji najmočnejše (torej alfa) ženske, pa je moč najti še nekaj nadvse pomenljivih poudarkov na taisto temo, ki nas nenazadnje lahko pripeljejo do povsem drugačnih zaključkov.
Če se torej strinjamo, da monogamija torej nesporno prinaša največ koristi moškim nižjega statusa (t.j. večini moških), gre sklepati, da se je premik z mnogoženstva na monogamijo v stari in srednjeveški Evropi najverjetneje moral zgoditi z blagoslovom elit!
In to ne brez razloga, se ve.
Elite so moškim nižjih statusov namreč dovolile poroko z eno družico v zameno za plačevanje davkov in služenje vojaščine. In – glede na čase, v katerih je monogamija kot danes prevladujoč družbeni vzorec vzniknila – lahko torej rečemo, da gre najverjetneje za nekakšen moški dogovor. Monogamijo je namreč institucionalizirala prav družbena sredina, v kateri so moški ‘na vseh frontah’ dominirali (v njihovi domeni so bile tako zakonodaja kot politika in religija).
Kaj pa … če je ideja vendarle zrasla na zeljniku žensk, zgolj izvedli so jo moški?
A če je tako, na kakšen način bi monogamija sploh lahko bila v korist (vsaj nekaterim) ženskam?
Avtor bloga, Michael Price, trdi:
- poliganija (en moški, ki oženi več žensk) je bila bolj ugodna ‘rešitev’ za večino žensk (saj so na ta način lahko postale žene močnejših in vplivnejših moških, kot bi jim to lahko uspelo v monogamnih partnerskih ureditvah) in pa manjšino moških (t.j. najboljših, najmočnejših in najvplivnejših moških, ki so lahko izbirali med najlepšimi, najbolj sposobnimi in/ali zaradi dobrih družinskih povezav najbolj vplivnimi ženskami). Dejstvo torej je, da v poliginiji največ izgublja večina moških in manjšina elitnih žensk (saj si morajo svojega alfa moža deliti še z drugimi ženskami).
Avtor bloga zato pride na misel, da bi lahko imele prav te zadnje (torej alfa ženske) kaj lahko svoje prste vmes, ko so njihovi alfa moški ‘prišli na idejo’ o institucionalizaciji monogamnosti!
Več o tej temi v blogu dr. Michaela Pricea: Was Monogamy Established for the Benefit of Women?