Zakaj bi nekdo, ki je delomrznež, prejemal univerzalni temeljni dohodek? Moralno etična dilema – čer, ob katero vedno znova naseda ideja univerzalnega temeljnega dohodka!
Živimo v družbi, ki si je za svojo etiko izbrala etiko dela. Imeti službo je skorajda predpogoj za to, da posameznik spoštuje samega sebe kot prvorazrednega državljana.
Ugovor, da bi temeljni dohodek tako dobivali prav vsi – torej tudi tisti, ki bi lahko, pa nočejo delati, je v družbi, ki vrednoto dela (in načelo recipročnosti) postavlja nadvse visoko, pričakovana. Univerzalni temeljni dohodek bi namreč z ‘jemanjem brez dajanja’ kršil nepisani, a še kako vkoreninjeni princip, po katerem ‘brez dela ni jela’.
Sicer pa, verjetno poznate tisto basen o murnu in mravljah?
O murnčku in mravljah
Da so mravlje, ki so celo poletje pridno nabirale živež, sredi hude zime zavrnile prošnje lačnega murnčka, ki ‘ni utegnil’ poskrbeti za ozimnico, saj je celo poletje godel in pel, je ena tistih basni, ki se konča prav z ‘Kdor ne dela, naj tudi ne je!‘
Če se je komu že kot otroku ta zgodba zataknila v spominske vijuge kot nadvse kruta (odrekanje pomoči je namreč lahko pomenilo le neizogibno smrt in torej: ali so sicer pridne mravljice tudi krute mravljice?), pa se taisti posameznik, že kot odrasel, leta kasneje upravičeno sprašuje: kaj ni že v naravo murnčka vgrajeno, da gode in poje, pri čemer niti ni opremljen tako, da bi kot posameznik zimo preživel, medtem ko je po drugi strani v naravi mravljic, da po vojaško pridno delajo za svojo skupnost in so tudi sicer povsem (brez lastnega jaza) podrejene interesom svoje skupnosti.
Pa smo ljudje res kot murnčki in mravljice? Le tisti, ki so leni in lahkoživi, drugi pa marljivi in predani – in to kar po naturi!? Ali pa morda na to, kako življenje živimo in kako se z življenjskimi izzivi spopadamo, v veliki meri narekuje tudi naše okolje, sredina v kateri živimo, družbena klima, priložnosti in nenazadnje sreča (ki je rada opoteča)?
Še več. Bi se sploh lahko, kot nadvse kompleksna osebnost in unikaten individuum, umestili v eno ali drugo kategorijo? In bi si kaj takšnega sploh zares želeli?
Murnčki, paraziti in bogatuni
In glavni ugovor predlogu univerzalnega temeljnega dohodka – torej nekega minimalnega zneska, ki bi še omogočal preživetje – je zanimivo prav takšen:
- “Da bi delazmožni nedejavni ljudje živeli na račun dela drugih ljudi? Torej bi nekaj dobili, ne da bi zato nekaj dali ali naredili? To bi bilo izkoriščanje! Parazitstvo.”
Pa vendar to ‘škandalozno dejstvo’, da bi nekdo ‘jedel, četudi ne bi delal’, od nekdaj poznamo in vidimo praktično na vsakem koraku. A medtem ko ta logika dovoljuje nekaj izjem, kot so: upokojenci, fizično bolni, mentalno prizadeti, otroci, mladostniki, starši z majhnimi otroci in zaporniki, pa se v nadaljevanju zalomi že pri kategoriji: gospodinja. Za slednje lahko hitro slišimo kakšno ‘mravljico’ reči, da ‘ta in ta nič ne dela (beri: hodi v plačano službo), ker je ostala doma (beri: gospodinji in skrbi za odraščajoče otroke)’ (kot da gospodinjstvo, ker ga načeloma opravimo brez plačila, ne šteje za delo). In če se zalomi že pri ‘gospodinja’, kako se seveda ne bi pri brezdelnežih tipa: postopači in brezdomci, če naj jih (politično korektno) naštejemo le nekaj.
Pa vendar ima ta naša delu zapisana združba tudi eno veliko slepo pego in z njo neverjetno toleranco na pojav ‘bogatih, ki ne delajo, a zato vseeno niso nikoli lačni.‘ Peščica njih si je ‘brezdelje’ morda zaslužila z lastnim minulim delom, za večino njih pa rado velja, da so se z zlato žlico v ustih že rodili (in jo torej podedovali).
Zakaj bi torej v luči zadnjega primera tudi univerzalnost temeljnega dohodka ne razumeli kot našo ‘skupno dediščino’ iz narave in dela preteklih generacij? Tako nekako, kot smo bili v Sloveniji v enkratnem ‘znesku’ že deležni t.i. lastniških certifikatov, s katerimi žal mnogi takrat nismo vedeli, kaj zares početi.
Kakorkoli že, z ali brez UTD, bodo v družbi vedno prisotni posamezniki, ki bodo svojo sredino ‘izkoriščali’, pri čemer bi – resnici na ljubo – za večino ‘brezdelnežev’, na katere danes tako radi kažemo s prstom, vendarle lahko rekli, da v resnici niso tisti, ki nočejo delati, temveč so zgolj ljudje, ki enostavno hočejo pošteno plačilo, spoštljiv odnos in občutek, da je njihovo delo pomembno.
In še to:
- višina univerzalnega temeljnega dohodka ni ne v teoriji (še manj pa bo tako v praksi) višja od eksistenčnega minimuma. Z njim bi sicer naš ‘murnček’ preživel tisto hudo zimo, a si novega ‘godala’ na pomlad le ne bi zmogel kupiti.
Ali povedano drugače:
- z UTD na ravni eksistenčnega minimuma bi sicer bilo mogoče preživeti, ne pa tudi zares prijetno (ali celo lahkoživo) živeti. Po drugi strani pa bi celo zelo slabo plačano delo skupaj z UTD že omogočilo neprimerno boljše življenje od življenja (morda celo prostovoljne) brezposelnosti.
In, konec koncev, pa kaj, če bi se nekaj lenuhov (ki jih je v resnici veliko manj, kot se ljudstvo v obče boji) odločilo, da bi šli med brezposelne? Na ta način bi odstopili prostor tistim, ki te dni brez upa na priložnost iščejo, da bi delali prav to in tam, delodajalci pa bi končno dobili pridne in motivirane delavce.
Dilema – komu privoščiti UTD?
Trenutni trendi kažejo, da interes za idejo UTD najmočneje narašča v državah, ki ne sodijo v krog ‘bogatih’ držav, kot sta EU in ZDA. Najbolj resno se z idejo tako spogledujejo kar v Argentini, Braziliji, Južnoafriški republiki, Mehiki, Kolumbiji, Namibiji in podobno. Številni zagovorniki ideje so celo mnenja, da bi bilo smiselno UTD uvajati prav tam, kjer ga najbolj potrebujejo, torej v državah v razvoju, a pri tem dodajajo, da te države tega ne bi zmogle brez pomoči od zunaj. A če bi torej bogate države morale na ta način sistematično pomagati revnim državam, ali se ne postavlja vprašanje:
- zakaj bi ‘privoščili’ UTD drugim, če ga niti svoji skupnosti ne ‘privoščimo’?
Citat
- “Vsakdo ima kot član družbe pravico do socialne varnosti in pravico do uživanja, s pomočjo prizadevanja svojih skupnosti in mednarodnega sodelovanja in v skladu z ureditvijo in sredstvi neke države, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, nepogrešljivih za njegovo dostojanstvo in svoboden razvoj njegove osebnosti.” Iz Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948
Več branja
Več branja na temo kritik ideje univerzalnega temeljnega dohodka, ki so pretežno moralne narave, na spletni povezavi (diplomsko delo) Univerzalni temeljni dohodek: konec kapitalistični protislovij?