Čeprav načeloma ne maramo nesramnih ljudi, pa precej aktualna raziskava iz leta 2011 kaže, da ljudje nesramnost vidimo tudi kot znamenje moči.
Bolj kot je posameznik nesramen, bolj prepričani naj bi bili opazovalci, da gre za človeka z močnim družbenim statusom, ki si lahko privošči kršenje družbeno sprejetih pravil vedenja.
In tako menda mislimo ne glede na to, ali gre za žensko ali moškega.
Neotesanost kot suverenost?
V raziskavo vključenim prostovoljcem so dali v branje anekdote o prišlekih, ki so si v neznani pisarni brez vprašanja postregli s kavo, ki je sicer namenjena zgolj zaposlenim, spet v drugem primeru pa naj bi brali o računovodji, ki si je po svoje krojil računovodska pravila. Udeleženci raziskave so posameznika iz obeh primerov označili za bolj suverena in karakterno močnejša od tistih v zgodbah, ki si niso kar sami postregli s kavo in ki niso potvarjali svojih računovodskih del.
V nadaljevanju pa so v kontrolnem eksperimentu drugim prostovoljcem pokazali videoposnetek, v katerem je moški v lokalu ležerno dvignil noge na sosednji stol in nesramno naročil kosilo. Vsi po vrsti so se strinjali, da gre verjetno za moškega, ki ‘zna sprejemati odločitve’ in je najverjetneje sposoben pripraviti ljudi, da mu prisluhnejo in sledijo. Prav nasprotno pa naj bi po mnenju očividcev veljalo za veliko prijaznejše goste.
Moč krojenja lastnih pravil
Sklep te zanimive študije bi morda lahko bil, da kršenje splošno sprejetih norm lepega (in družbeno sprejemljivega) vedenja ljudje vidimo kot znak moči, čeravno prav takšno vedenje po drugi strani tudi obsojamo.
Povzeto po blogu Ten impressive psychology studies in 2011.