Dostopnost zanesljive kontracepcije in sistemska podpora za starostnike mimo zgolj tradicionalnih družinskih mrež je v razvitem svetu omogočila rojstvo novega družbenega fenomena – pojav nove legitimne možnosti izbire: ‘imeti ali ne imeti otroka’.

Izbira ne imeti otrok dejansko ni (in ni mogla) obstajala do pred 50 ali 60 leti.

Kontracepcija je bila do takrat še nezanesljiva, ne posebno varna in še manj obče dostopna večini ljudem. Pa tudi družbeni pritisk je bil do nedavnega enormen. Ne gre npr. pozabiti, da so še ne tako dolgo nazaj bili v veljavi prepovedi objavljanja publikacij o kontracepciji za poročene pare. Ti naj bi bili v ZDA in Kanadi v veljavi celo do 60tih let prejšnjega stoletja.

To, da se par v trajnejšem razmerju lahko odloči, da si pač ne želi otrok in si to s pomočjo dostopnih, učinkovitih in dovoljenih ukrepov tudi zagotovi, je skratka svojevrstna novost. In kot vsaka novost vendarle potrebuje čas, da se v družbenem okolju zares ‘prime’.

Spodnji (mišljeno kot duhovit) oglas velja kot prepovedan …

A kakorkoli že, dejstvo je, da je danes pred nami mnoštvo najrazličnejših mogočih izbir.

Lahko imamo otroka v zakonski in zunajzakonski skupnosti ali pa ga vzgajamo sami. Lahko imamo otroka, a se kmalu vrnemo na delo, ali imamo otroka in se ne vrnemo na delo. Otroka imamo lahko po poti umetne oploditve, posvojitve, rejništva ali … celo sploh nimamo otroka!

In tudi ta zadnja opcija danes nikakor ni več kakšna velika redkost.

Raziskave kažejo, da se generalno gledano za partnerstvo brez otrok praviloma odločajo bolj izobraženi pari, zaposleni v profesionalnih in vodstvenih poklicih, običajno oba partnerja dobro zaslužita, živita v urbanem okolju, sta manj verna, nista tradicionalista in nista konzervativna. Ekonomist

David Foot z Univerze v Torontu svoje študije še zaključuje, da je najbolj značilen pokazatelj partnerstva brez otrok stopnja izobrazbe partnerice. Višja kot je njena izobrazba, verjetneje je, da ne bo imela otrok.

Da bi torej nikoli ne postala mama?

Evropske in ameriške študije kažejo, da je slednjih iz leta v leto več.

Sociologinja dr. Catherine Hakim, London School of Economics, ki je za predmet svojih večletnih študij vzela prostovoljno nestarševstvo v Veliki Britaniji in drugje po Evropi, trdi, da gre za novi socialni fenomen, s katerim se ženskam odpira nov prostor pozitivnih izbir življenjskega stila.

“Moje zgodnejše kanadske študije pred leti so pokazale, da je skoraj polovica žensk v svojih 40tih in brez otrok dejansko izbrala takšno stanje že v svojem zgodnjem otroštvu, pa vendar mnoge od njih tega niso javno oznanjale zaradi pritiskov, ki so jih bile deležne s strani družbe.”

Od njenih zgodnjih študij do danes pa se je odstotek žensk brez potomstva menda že podvojil. Skladno s tem je med njimi vse manj takšnih, ki bi dejstvo, da je bila to njihova osebna izbira, skrivale.

Danes vsaka peta Američanka vstopi v meno ne da bi vsaj enkrat rodila.

Takšnih je bilo v 70tih letih prejšnjega stoletja le 10% (oz. vsaka deseta Američanka), pri čemer se je odstotek nemater podvojil ne glede na rasno ali etnično pripadnost.

Bolj natančno? Zaenkrat to še ni mogoče. Danes vemo bolj ali manj le, da …

je bilo leta 2008 1,9 milijona Američank v starosti med 40 in 44 brez otrok, le težko pa je zaenkrat natančno oceniti, koliko je dejansko žensk brez otrok gledano na populacijo (in seveda še težje, ali so brez otrok po lastni izbiri ali po spletu njim neljubih okoliščin),

je med diplomantkami razmerje žensk, ki se odločijo za nematerinstvo, 1 :3,

tako kot Američanke tudi vsaka peta Britanka nima otrok – po lastni izbiri!

(in da razlog ne more biti le neplodnost) kažejo podatki UN, ki – gledano globalno – ocenjujejo, da neplodnost prizadane 2 – 3 % žensk.

Vse močnejša skupnost, ki samo sebe ocenjuje kot ‘childfree’ (svobodna otrok) ali ‘childless by choice’ (brez otrok po lastni izbiri), izpostavlja pomembno vprašanje ženskam na obeh straneh mavrice izbir:

Zakaj nekatere/i čutijo globoko, skoraj nagonsko željo po prokreaciji, medtem ko nekatere/i tega niti slučajno ne čutijo?

In še eno vprašanje:

Smo se do pred nekaj desetletji ljudje (še posebno ženske) sploh kaj dosti spraševali o tem, zakaj imeti otroke? A je po drugi strani vsaj glede slednjega odgovor (morda) jasen: če človek nima izbire, le zakaj bi se spraševal o zakaj?

Več o vsem tem v nadaljevanju …

Starševstvo – res samo med in mleko?

Ste kdaj vprašali ljudi, ki že imajo otroke, zakaj so se zanje odločili?

Večinoma so odgovori relativno nejasni. Od ‘Kako to misliš – zakaj?‘, pa ‘Ne vem zakaj’, ‘Ker tako od nekdaj je’ do ‘Hotel/a sem, da bi, da bi me imel nekdo rad’ in celo ‘Da bi nekdo poskrbel zame na moja stara leta’.

No, ampak zdaj jih tako imajo. In?

Kadarkoli stroka povpraša vse te starše, kako doživljajo svoje starševstvo, ti značilno v hipu pozabijo na ves stres in vse muke starševstva. Naenkrat se jim razjasni obraz, skozi možgane pa jim šinejo le najlepši trenutki crkljanj, nepričakovanega poljubčka, prvih besed in korakov ter ljubkih malih nerodnosti in prisrčnosti.

In spričo slednjih (redkih) trenutkov nepričakovanih intenzivnih višin (ki možgane staršev hipno preplavijo z oksitocinom), starši zlahka pozabijo na dolga in mučna obdobja frustracij in stresa, ki jim sledijo.

Shankar Vedantam, avtor zanimivega bloga Parents are junkies, ki je mimogrede tudi sam starš, pa ob tem brez dlake na jeziku ugotavlja, da takim ljudem, ki v iskanju redkih trenutkov nebes tvegajo svoje materialno blagostanje in zanemarijo socialne in profesionalne odnose, običajno rečemo: odvisniki! Avtor namreč v nadaljevanju posumi, da oksitocin deluje na možgane podobno kot najmočnejše droge (alkohol, igre na srečo).

Potem ko otrok starše nenadoma preseneti s kakšno prisrčno, otrokom lastno akcijo, se v možganih staršev sproži hipna kemijska reakcija. In kot pravi odvisniki, starši nato še naprej žrtvujejo vse za naslednji trenutek prisrčnosti.

Dovolj, da se vendarle izplača?

Če se za hip ‘streznimo’ in malce pozabimo na prisrčne zgornje posnetke, in pomislimo: koliko truda, energije, časa in sredstev pravzaprav zahteva vzgoja lastnih potomcev. In čemu vse se je potrebno odreči?

Po drugi strani pa: kaj ni ravno starševstvo nekaj, kar naj bi ljudi samo po sebi najbolj od vsega osrečevalo?

Daniel Gilbert, harvardski profesor psihologije in ekspert za vprašanja sreče, je – na podlagi svojih študij – prepričan, da to nikakor ne velja za večino:

”Najverjetneje bo vaš zakon brez otrok srečnejši. Tako vsaj kažejo raziskave o zadovoljstvu vsakodnevnega življenja.”

In ljudje so, pravi Gilbert, nad tem dejstvom vedno znova presenečeni, saj nadvse cenijo svoje otroke in dejstvo, da jih imajo. Da naj njihovi otroci ne bi bili vir njihove velike sreče?

“Hja, eden od razlogov je ta, da čeprav otroci dejansko lahko so vir sreče v življenju njihovih staršev, pa ima potomstvo tudi tendenco, da iz življenja staršev izrine vse ostale vire sreče. Ljudje, ki imajo svojega prvega otroka, značilno pogosto ugotavljajo – še posebno v prvem in drugem letu starševstva, da se ne ukvarjajo več z mnogo dejavnostmi, ki so jih pred tem osrečevale. Skorajda ne gredo več v teater ali kino. Nimajo časa za svoje prijatelje in znance. Ne seksajo več s svojim partnerjem.”

Da bi težko bilo drugače, kažejo študije, ki so se osredotočile na nadvse konkretna vprašanja starševstva:

Koliko časa nam skrb za potomce pravzaprav vzame?

Ugotovili so, da posamezni starš za vzgojo dveh otrok do njune polnoletnosti v povprečju porabi 8 ur dnevno. Kar seveda tudi pomeni, da tistim brez otrok teh osem ur dnevno ostaja za: kariero, prijatelje, spanec, rekreacijo, odnos s partnerjem. Življenje slednjih je tako lahko bolj uravnoteženo (in na drugačen način polno) in zadovoljno.

Sicer pa je o tem, da življenje z otroci nikakor niso same ‘rožice’ v svoji knjigi Stumbling on Happiness, Gilber pisal že leta 2006:

“Detaljne študije o tem, kako se ženske počutijo in koliko zadovoljstva občutijo tekom svojih vsakodnevnih dejavnosti, so pokazale, da jih skrb za njihove otroke manj osrečuje kot uživanje v hrani, rekreacija, šoping, popoldanski spanec ali gledanje televizije. Dejansko se skrb za otroke ženskam zdi komaj malce prijetnejše opravilo od gospodinjskih opravil.”

In dejansko nas nič od naštetega ne bi smelo presenetiti.

“Vsi, ki so starši, vedo, da je z otroci veliko dela – in to zares veliko dela. In čeprav starševstvo še kako prinaša tudi svoje bonitete in lepe trenutke, pa je večji del časa povezano z dolgočasnim in nesebičnim služenjem malim bitjem, ki bodo potrebovalo še nekaj desetletij, da bodo pokazala vsaj malce hvaležnosti za to, kar počnemo.”

Nekaj let kasneje je o taistem pisala tudi Jennifer Senior.

Julija 2010 je v nadvs odzivnem blogu New York magazina zapisala:

“Večina ljudi je prepričanih, da jih bo starševstvo osrečilo. Pa vendar številne akademske raziskave kažejo, da starši niso srečnejši od nestaršev. Nasprotno. Pogosto je ravno obratno. Še več. Praviloma študije kažejo, da so matere manj srečne od očetov in da so samski starši še manj srečni od teh ter da so še posebno trd oreh za starše novorojenčki in leto stari otroci, pa tudi, da otroci, ki največ obetajo, naša pričakovanja pogosto ne izpolnijo. In nekatere študije so celo še manj laskave od teh. Robin Simon, sociolog na Univerzi Wake Forest, trdi, da so starši pogosteje depresivni kot nestarši in to ne glede na njihove okoliščine – torej ne glede na to ali so samski ali poročeni, z enim otrokom ali štirimi.”

Pa je res tako hudo?

Študije in pričevanja kažejo, da:

Starši v primerjavi z nestarši pogosteje poročajo o depresiji, utrujenosti in izčrpanosti. Kar morda ni več tako čudno, če pomislimo, da so starši običajno pogosto zaskrbljeni zaradi jokajočih in tarnajočih se otrok. Zanimivo pa je, da kadar starši tarnajo, češ da otroci ne spijo dovolj, stroka običajno ugotovi, da so v resnici starši tisti, ki ne spijo dovolj. Starši so skratka slej ko prej soočeni z razočaranjem ob dejstvu, da otroci niso zgolj nasmejana in prisrčna bitja, temveč da veliko jokajo, ne spijo in da staršem ne bodo dovolili spati po mili volji,

Obstaja sicer veliko odličnih razlogov, da bi se človek odločil za starševstvo, a tako kot eden od njih zagotovo ni in ne more biti boljše duševno zdravje (glede na točko višje ta očitno ne pomaga), pa prav tako ni najboljši razlog za starševstvo reševanje (ali izboljšanje) odnosa s partnerjem ali zakoncem (raziskave namreč kažejo, da bo rezultat kvečjemu nasproten – največ zakonov se razdre kmalu po rojstvu prvega otroka).

Družba nas sicer vztrajno poskuša prepričati, da je starševstvo človekovo najbolj izpolnjujoče življenjsko ‘poslanstvo’, vendar pa to nikakor ne drži za večino ljudi. Seveda je čudovito imeti otroke, vendar pa se gre še kako zavedati, da večina ljudi enostavno ne govori odprto o vseh negativnih vplivih, ki jih starševstvo prav tako prinaša v njihovo življenje. Zavedati se namreč moramo, da kot starš izgubimo del svojega notranjega mira, lahko se poslovimo od svojega ekstra denarja, (vsaj začasno tudi dela) svoje intime, poleg tega pa starševstvo – navkljub vsemu naštetemu – samo po sebi nikakor ne prinaša občutkov smisla. Ključ do osmišljenega življenja je zgolj en sam: Bogato, osmišljeno in polno življenje si lahko ustvari le vsak posameznik sam zase! Nihče drug (ne partner in ne otroci) tega ne morejo narediti namesto nas!

Zakaj torej imeti otroke?

S stališča vrste nam je še lahko nekako jasno, zakaj je reprodukcija tako pomembna. Gre pač za preživetje vrste.

Manj jasno pa je, kaj ima od tega in zakaj bi bila ta tako pomembna za konkretnega posameznika. Konec koncev se vrsta – prav tako v imenu preživetja – zlahka znebi posameznika (njegovih potomcev in celotne podvrste v taisti vrsti), če ta v njeno genetsko ‘banko’ ne prispeva za vrsto koristnih genskih ‘depozitov’.

Richard Dawkins je to dobro razložil že v svoji slavni knjigi Sebični gen.

A čeravno se posamezniki razmnožujejo primarno zaradi širjenja lastnih genov v populacijo alias edinega približka fizični nesmrtnosti, ki je povprečnemu članu vrste (t.j. tisti, ki najverjetneje ne bo napisal slavnega literarnega dela ali odkril elektriko) sploh dostopna, je jasno vsakemu, ki pozna vsaj osnove genetike, da temu pač ne more biti zares tako.

Dejstvo namreč je, poudarja tudi Dawkins, da naš lasten potomec v resnici ni nekakšna kopija (klon) nas samih. Še več. Z vsako naslednjo generacijo je naših genov v naših lastnih potomcih vse manj, dokler se – slej ko prej – za nami prav tako ne izgubi prav vsaka sled.

Ali če pogledamo stvari še nekoliko drugače:

zakaj bi se razmnoževali (in mukoma vzgajali lasten podmladek), ko pa se deli naših genov, ki smo jih dobili od naših skupnih prednikov, tako in tako (ter brez veliko našega truda) lahko nadaljujejo tudi po reprodukcijskih linijah naših sorodnikov?

Ste vedeli npr., da sta nečak in nečakinja strica ali tete genetsko dejansko enako oddaljena, kot bi bila njuna lastna pravnuk in pravnukinja? Na nek način sta stric in teta s skrbjo za svojega nečaka in nečakinjo zgolj preskočila generacijo ali dve.

S stališča posameznika se lastno potomstvo skratka ne zdi tako zelo nujna preživetvena (genska) taktika.

In če je torej v primeru posameznika dejansko težko najti oprijemljive razloge (z izjemo nagonskih nezavednih vzgibov, ki pa so nam bolj ali manj vgrajeni kot vrsti), pa ti celo v primeru vrste niso nujno zgolj enoznačne.

Ne gre namreč kar tako pozabiti, da mora tudi vrsta sama – in to v imenu preživetja – svoje razmnoževanje do neke mere tudi nadzorovati – tega naj seveda ne bo premalo, nikakor pa ni koristno niti kakršnokoli pretiravanje. Tudi pretirana razširitev vrste se namreč lahko izkaže za pogubno, saj na omejenem teritoriju (planetu) in ob omejenih naravnih resursih kaj lahko pomeni hudo lakoto in z njo smrt mnogih. Preživetje vrste je v takih okoliščinah hitro postavljeno pod vprašaj.

A na tem mestu bi bilo vsekakor pretirano tudi prenagljeno sklepati, da gre morda pri novem socialnem fenomenu človeške vrste, pri katerem se del njegove populacije odloča za nepotomstvo, morda za prav to – namreč ‘zategovanje ročne’ v vrsti kot taki.

Ali pač?

‘Ta svet ne potrebuje še enega!’

Laura S. Scott, avtorica knjige Two Is Enough: A Couple’s Guide to Living Childless by Choice, ki je nastala na podlagi njenih študij življenja posameznikov, ki so si izbrali življenje brez potomstva.

“Zanimal me je predvsem proces odločitve,” je ob priliki razložila.

“… kako skratka pride do premika s stališča, ko se zdi samoumevno, da bomo nekoč starši, do trenutka, ko v nas dozori: ‘Nobenih otrok, hvala!’”

Najpogosteje navajan razlog žensk, ki si v svojem življenju niso želele lastnih bioloških otrok, naj bi bilo enostavno dejstvo, da so zadovoljne z življenjem, ki ga živijo.

Naslednji precej pogost razlog za njihovo izbiro naj bi bile visoko cenjenje vrednote svobode in neodvisnosti, omenjan pa je bil tudi odpor do življenja s tovrstnimi (in resnici na ljubo nemajhnimi) odgovornostmi.

Ter seveda, nezanemarljivo: kar 74% od 121 (vprašanih v letih od 2004 do 2006) žensk naj bi dejalo, da ‘si nikoli niso želele otroka ali pa naj bi – po njihovem mnenju – očitno ne premogle (dovolj) materinskega čuta.’

A to je zgolj del njenih (zgodnjih) izsledkov.

V letih, ki so sledile, si je kot znanstvenica zadala naslednjo nalogo:

“Poskušala sem najti šest ključnih motivov, zakaj se posameznik odloči, da noče potomcev. In zanimivo, čeprav se okoljevarstveni motiv ni izkazal za eden od teh šestih, se je vedno znova in redno pojavljal kot ena od sestavin ostalih motivov.”

V praksi je bilo to videti takole:

Ko je s svojim vprašalnikom spraševala svoje anketirance, naj dokončajo stavek: ‘Brez otrok sem, ker verjamem …’ je bil najbolj pogost odgovor ‘… ker nimam te želje. Verjamem, da ne bi smeli imeti otrok, če si jih zares ne želimo.’ A že pri naslednjem podobnem vprašanju, ki je prav tako zahteval dokončanje z osebnim prepričanjem, so ga taisti posamezniki končali z ‘... svet je tako in tako prenaseljen. Mislim, da ta svet ne potrebuje še enega otroka.’

Skratka, čeprav ekološki razlog (ki je bil eden glavnih razlogov za prvi zaznan val množičnih odločitev za nestarševstvo v 70tih in 80tih letih med okoljevarstvenimi aktivisti) morda niso prevladovali kot glavni ali najpomembnejši razlogi za odločitev nestarševstva, pa so bili vedno znova prisotni kot najbolj frekventen razlog glede na celotno skupino.

In ker je raziskovalka po mnenju povprašala več kot dovolj ‘vzorčnih primerkov’, je med njimi našla tudi takšne, katerih primarna motivacija je bila prav globalno-ekološka zavest:

“Intervjuvala sem tudi ljudi, ki so zelo močno čutili dejstvo, da če naj bi bili odgovorni globalni državljani, da ne bi smeli imeti otrok. Tako sem govorila z nekim parom iz Kanade. In medtem, ko mi je ženska povedala: ‘Čeprav se raznežim ob misli na novorojenčka, mislim, da ta svet ne potrebuje še enega onesnaževalca planeta,” je njen partner napisal kar pismo z dolgim seznamom razlogov, zakaj je dobro, da gre na vazektomijo, pri čemer je bil razlog št. 1 na njegovi listi prav: Svet je prenaseljen. Mati Zemlja ima zaradi prevelike populacije ljudi težave.”

Zaskrbljenost okoli tega, da smo uničili planet – in to ne zgolj ekološko gledano, temveč tudi socialno in družbeno (od kriminala, drog do seksualne promiskuitete), skratka ‘muči’ mnoge zaprisežene nestarše. Neredki med njimi se namreč bolj ali manj glasno sprašujejo prav to:

“Zakaj v ta uničen in pokvarjen svet pripeljati nedolžno malo bitje?”

Seveda pa na koncu koncev vendarle velja, da je najverjetneje razlogov (ali unikatna kombinacija le teh) toliko, kolikor je posameznikov, ki so izbrali življenje brez lastnih potomcev.

Pa slabe plati takšne izbire?

Tudi te gotovo so.

Konec koncev … kdo bo zares skrbel za nas na stara leta?

Ameriška psihologinja Ellen Walker je za portal blisstree.com povedala takole:

“Ne poznam veliko ostarelih, katerih otroci bi zares skrbeli zanje. Po moje je to le mit. Sama živim 300.000 milj proč od svojih staršev in velikokrat se slišimo po telefonu, vendar pa nikakor ne skrbim zanje. Najbolj zanimivo pa je pri starostnikih to, da večino čustvene podpore dobijo od svojih prijateljstev in nikakor ne sorodstva. Vse to velja kar generalno, ne le za ostarele nestarše. Prav to mi daje misliti, da bodo morda ljudje brez otrok na stara leta celo v boljšem položaju kot ljudje z otroci, saj so vsa ta leta preživeli tako, da so svoja prijateljstva in znanstva negovali, prav tako pa ne bodo obremenjeni z lažnimi upi o tem, da bodo zanje skrbeli otroci, ki jih v danem trenutku morda niti ne bo v bližini.”

A ker je v življenju le težko kaj zgolj samo pozitivnega, je seveda tudi v življenjih nestaršev nekaj trnja in bodic:

Ena najbolj neugodnih posledic izbire nestarševstva je občutek odrinjenosti. V času, ko vsi okoli nas gnezdijo in si ustvarjajo družine, posameznik pa se po lastni volji temu odreče, lahko računa z občutki osamljenosti in drugačnosti. Z ljudmi, s katerimi si do nedavnega prijateljeval, naenkrat ne govoriš več skupnega jezika. V tem obdobju se prekinejo mnoga prijateljstva, kar je vsekakor svojevrstna izolacija.

In seveda so tu tudi družbeni pritiski. Te še posebno težko prenašajo ženske, ki so se odločile, da ne bodo matere. Eden od razlogov, da ženske te pritiske težje prenašajo, je zagotovo percepcija ženskosti kot take, saj je ta močno prepletena z materinstvom. Ellen Walker je tako med drugim povedala, da so ji ženske v intervjujih zaupale, da se še vedno soočajo z naslednjimi očitki iz družbe: “Nisi prava ženska, dokler nimaš svojih otrok.” Prepričane so tudi, da ljudje na splošno misllijo, da: “Nikoli ne bo popolna kot ženska, polnokrvna ženska ali tako ženstveno empatična, če ne bo izkusila materinstva.”

Pa to slednje sploh drži?

Ellen Walker meni:

“Študije jasno kažejo, da so prostovoljke, ki nimajo lastnih otrok, izjemne človekoljubke, ki svoje življenje živijo polno in ga izkušajo na vseh ravneh Maslowe hierarhije potreb. Pogosto uresničujejo tudi najvišjo raven – samoaktualizacijo, torej potrebo, h kateri na nek način stremimo in po njej hrepenimo kar vsi po vrsti.”

Predsodki, stereotipi in …

Vse to seveda ne prepriča žensk, ki imajo otroke. Te ne bodo prepričale nobene raziskave in nobeni živi zgledi. Zanje bodo tudi te ženske še naprej zgolj ‘uboge pare’, ki si lažejo, da jim je dobro, in ki bodo svojo odločitev nekoč še obžalovale. Če ne prej, takrat, ko bodo ostale same, osamljene in od vseh izolirane.

“Zanimivo je,” ve ob tem povedati Ellen Walker: “da si ljudje ob vsem tem lažje predstavljajo moškega brez otrok, za katerega se tam zunaj v svetu vse skupaj še vedno izteče ugodno, kot taisto za žensko. Njo naj bi po ljudskem prepričanju na koncu vedno čakal tragični konec.”

Na delu so seveda predsodki in stereotipi. Ti so, še posebno o ženskah brez otrok – t.i. ‘suhih vejah’ človeštva – še kako živi, ne uidejo pa jim seveda niti moški brez otrok (a zanje se – meni ljudstvo – na nek način ‘nikoli ne ve’. Vedno namreč obstaja možnost, da so ti morda kdaj kje le ‘zasejali svoje seme’, pa tega morda niti sami ne vedo).

Tako eni in drugi so se tekom svojega odraslega življenja gotovo že soočili z očitkom, da s svojo izbiro jasno kažejo, kako sebični so.

Ellen Walker to zavrača:

“Seveda gre v prvi vrsti za vprašanje definicije sebičnosti. In če sebičnost predpostavlja, da je nekje nekdo zaradi nje prizadet, naj mi nekdo pove, koga pravzaprav prizadanem s tem, če sama nimam otrok? Razen tega, da sem morda s svojo izbiro razočarala svoje starše, saj jim nisem dala vnukov, ki sta jih morda pričakovala, ne vidim nikogar, na katerega bi moja odločitev imela negativen učinek. Mnenja sem, da ljudje zgolj vidijo življenjski stil z veliko potovanji, časom zase in številnimi hobiji, pa se jim v glavi prižge, ‘Glej jo, kako je vase zaverovana’ ali ‘Že moraš biti sebičen, če je vse, kar v življenju počneš za tvoj lasten užitek.’ V tem smislu to morda celo do neke mere drži in ljudje takšne stvari kaj radi zamerijo, vendar pa to nikakor ne drži generalno. Ne le to, da v tem primeru ne gre za sebičnost v smislu ‘nimam otrok, da bi lahko ponočevala do 3h zjutraj’ ali pa ‘nimam otrok, ker mi je zanje škoda vsakega centa’, temveč je potrebno tudi poudariti, da je tam zunaj zares veliko posameznikov, ki nimajo lastnih otrok, zato pa svoj čas nesebično razdajajo v aktivizem, prostovoljstvo in dobrodelnost. Prav tako je med njimi mnogo takšnih, ki bodo tudi svoj zadnji cent primaknili za šolnino svojega nečaka. Etiketa sebičnosti skratka nikakor ne drži.”

Še nekaj zanimivih poudarkov:

Zagovorniki izbire nestarševstva gredo v svojih trditvah še dlje. Prepričani so, da je izbira starševstva morda celo sebičnejša izbira od izbire nestarševstva, še posebno v primeru revnih staršev, ki s svojo odločitvijo za starševstvo tvegajo dolgoročne težave in stiske zase, svoje otroke in družbo kot celoto. Ali, kot meni filozof David Benatar: “Odločitev o tem, da v ta svet pripeljemo svojega otroka, je osnovana na naših lastnih željah po otroku!”

In pa, poleg že omenjenih vprašanj, ali je imeti otroke v stanju prenaseljenosti sveta in izginjanju naravnih virov nekaj, kar ta svet zares rabi, je na precej trhlih temeljih tudi računica, da je podmladek nujen za to, da bi preživel socialen družbeni sistem (s pokojninsko računico vred). Ti strahovi so še posebno glasni v Evropi, kjer so se demografski kazalci že obrnili v negativno. A eno je gotovo: računica neskončne pozitivne demografske rasti se enostavno ne izide. Ne gre namreč pozabiti na stroške! Sploh pa, kaj ni zemlja že prenaseljena?

Dejstvo je, da je počasi že napočil čas, ko naj bi nam bilo vsem v interesu, da ne presežemo maksimalen plato populacije. A kam postaviti ta maksimum? Najbolje da tja, kjer vsi v globalni populaciji še živijo kvalitetno, človeka vredno življenje! Ali bo v takšnem svetu pokojninski sistem še živ ali ne, je drugotnega pomena. V svetu, ki bo sposoben preživeti vse svoje člane, to najverjetneje niti ne bo več potrebno.

Sklepna misel

Izbira je pravica, izbrano je dolžnost!

Napočil je čas, ko se odraslim, ki so se po lastni volji odpovedali prokreaciji, ni potrebno več opravičevati pred nikomer za svojo izbiro. Tudi biti starš je v prvi vrsti (in naj bi bilo) izbira in z izbiro (vlog in nalog) starševstva pridejo določena odpovedovanja in odgovornosti. Slednjih se vsekakor gre zavedati.

Če bi vsak izmed nas svojo odločitev za ali nestarševstvo sprejel pri polni zavesti in s priznavanjem pravice drugega, da sam izbere po svoji želji in vesti, bi postalo spoštovanje med skupinama drugačnovrstnih izbir mogoče. Oni brez otrok bi npr. z razumevanjem sprejeli zgodnji odhod sodelavke, ki se ji mudi na nogometno tekmo sina, po drugi strani pa bi tudi sami sebi dovolili oditi nekoliko prej (in to brez opravičevanj) zaradi prostočasne aktivnosti, ki se njim osebno zdi pomembna.

Zanimivosti!

Zvezdniki, ki so po lastni izbiri brez otrok!

Elisabetta Canalis: “Moj materinski čut je polno zadovoljen s skrbjo za moje kužke.”

Eva Mendes: “Rada imam te male vrage. Tako so srčkani, ampak jaz preveč rada spim in prehitro me preveč skrbi zaradi vsega.”

Helen Mirren: “V šoli smo gledali porod na videu. Od tega sem travmatizirana še danes. Prisežem. Še vedno ne morem videti ničesar, kar ima opravka s porodom. Naravnost gabi se mi.”

Simon Cowell: “Da bi imel otroka? Pri mojih letih absolutno ne. Realnost je, da tako kot zdaj živim življenje, za kaj takšnega niti ne bi imel potrpljenja. Razen, če bi bilo mogoče, da se rodijo stari 10 let.”

George Clooney: “Lahko bi otroka samo posvojil. Posvojil bi na primer kolegico Shailene Woodley. Stara je 20 let, zelo je pametna in ima uspešno kariero, zato bi mi prav prišla kot podpora.”

Cameron Diaz: “Moje življenje je neverjetno. Na neka način je takšno tudi zaot, ker nimam otrok. In mislim, da ne gre za kompromis, če imaš otroke, prav tako, kot ne gre za kompromis, če jih nimaš. Mislim, da gre le za različne izbire. Vem, da ljudje pravijo: ‘Bedarija, v resnici si želi imeti otroka.’ Ampak moj odgovor je: ‘Ne! Vse, kar se dogaja v mojem življenju, nikakor ne pelje v to smer.’

Znani Slovenci

Arne Hodalič, fotograf, človekoljub in popotnik:

“Od nekdaj me spremlja občutek krivde, da sploh smo na svetu. Biti tu pomeni tudi uničevati ta svet, za začetek pa nas je tako in tako preveč. V zadnjih petdesetih letih smo se že tako namnožili, da smo dosegli točko, od koder ni vrnitve. Ko bom umrl, bom umrl dobro, z mirno vestjo, da sem naredil najbolje, kot sem vedel in znal. Največ zagotovo s tem, da nisem imel svojih otrok, nekaj s tem, da sem poskušal pomagati, kaj urediti …”

… in v nadaljevanju za isti intervju, ki ga je z njim opravila Katja Golob, še dodal:

“Poleg tega ne poznam nikogar, ki ne bi imel otrok iz sebičnih, lastnih razlogov. Nikogar, ki bi rekel, da ima otroke zato, ker je ta svet fenomenalen. Res pa je, da lahko tako govorim, ker sem enega pomagal ‘spraviti gor’.”

Svetlana Makarovič, pisateljica, pesnica, šansonjerka, igralka in ilustratorka:

“Jaz za nič na svetu ne bi želela imeti otrok, ne samo zato, ker se mi zdi brez zveze, saj je človeštva sedem milijard, lepo vas prosim. Ampak tudi zato, ker me nikoli ni zanimalo imeti otroka. Jaz z otrokom ne bi imela kaj početi. Jaz nisem čisto nič očarana, če okoli enega vozička kokodakajo bucu buci, ne, do tega nimam odnosa. ” (vir: razvpiti intervju za siol.net)

100 razlogov

Zanimiv seznam 100tih razlogov, zakaj ne imeti otroka (najdeno na spletu):

1. Srečnejši boste in manjše bo vaše tveganje, da zbolite za depresijo.

2. (Če ste poročeni ali vparu), bo vaš zakon ali partnerstvo srečnejše!

3. Imeli boste dovolj časa in energije za vzdrževanje pomembnega, angažiranega, kvalitetnega razmerja z zrelimi odraslimi.

4. Lahko boste kaj prihranili za lepšo starost.

5. Boljši stric ali teta boste, saj vas ne bodo pred tem izželi vse energije že lastni otroci.

6. Lahko se boste posvetili svoji karieri.

7. Lahko boste izpopolnjevali svoja znanja.

… in tako naprej do razloga št. 100.

Javno mnenje

Nekaj zanimivega branja z enega od slovenskih forumov:

Zanimiv citat

Sveti Avguštin je leta 388 našega štetja zapisal, da je (po manihejski veri) ustvarjati otroke nemoralno, saj tako njihove duše ujamemo v umrljiva telesa. Da bi se temu ognili, naj bi prakticirali periodično abstinenco.