Julia Naftulin je za Insider.com govorila s psihiatrom dr. Richardom Loewensteinom, ki velja za enega najpomembnejših raziskovalcev in izvedencev disociativnih motenj, o disociativni motnji identitete (takrat imenovani multipla osebnost) pa piše vse od leta 1984.
Čeprav otrokom in najstnikom praviloma ne postavljajo psihiatrične diagnoze disociativna motnja identitete (čeprav se ta začne razvijati prav v zgodnjem otroštvu), pa stroka zdaj pravi, da vendarle obstaja svarilni znak, ki bi razvoj motnje lahko nakazoval.
Na tem mestu gre takoj pojasniti: motnja skrajne disociacije je obramben odziv otroka na kronično travmo. Izvorni problem zatorej ni otrokovo zatekanje v disociacijo (ki je zgolj ena od več deset psiholoških obramb, ki so na voljo ljudem), temveč huda stiska, ki je bila spregledana s strani skrbnikov in drugih pomembnih odraslih. Strokovnjaki so si edini, da je skrajna disociacija izjemna prilagoditvena strategija, ki otroku reši življenje, žal pa ima lahko posameznik zaradi nje v odraslosti, ko zanjo ni več potrebe, precejšnje težave. Skrajna disociacija je ozdravljiva (ali pa lahko postane vsaj obvladljiva) s psihoterapijo.
Disociativna motnja identitete
Disociativna identitetna motnja je ena najslabše razumljenih mentalno zdravstvenih stanj, za katerega je značilen obstoj več, med seboj (tudi z amnezijo) ločenih, osebnostnih stanj ali identitet. Ta se razvijejo v (zgodnjem) otroštvu kot psihološka obramba pred posledicami težkih travm.
Za odrasle z disociativno motnjo identitete je značilno, da v trenutkih hujšega stresa ali pod vplivom sprožilcev (tudi brez zavedanja in ne po lastni volji) preklapljajo med identitetnimi stanji.
Čeravno skrajna disociacija velja za ‘patološko stanje’, bi evolucijsko ne obstajala, če bi s seboj ne prinašala tudi številne (predvsem preživetvene) dobrobiti.
Kompartmentalizacija travmatskih spominov (z disociacijo in včasih celo amnezičnimi barierami), ki bi travmatiziranega otroka sicer dnevno mučili in preganjali (kot pri posttravmatski stresni motnji), pomaga hipno (in to za več let in celo desetletij) ‘pozabiti’, zaradi česar otrok lahko normalno funkcionira (kot da se ne bi nikoli ‘nič’ zgodilo).
Razvijajoči se psihi disociacija pomaga rešiti (ter ohraniti zdrav in od travme povsem nedotaknjen) večji del psihe, kar se zdi (v primerjavi z drugimi možnimi odzivi na travmo) ne le osupljivo, temveč naravnost čudežno.
Žal pa ima tako kot vse druge psihološke obrambe, ki so ljudem na voljo, tudi disociacija svoje slabe plati.
Ko disociacija postane kronična (in se torej nadaljuje globoko v odraslost), se pričnejo kopičiti težave, pa naj so te vidne v odnosih, na delovnem mestu ali siceršnji funkcionalnosti. Ker travma v resnici ni pozabljena, na kar posameznika neprestano ‘opominjajo’ (posttravmatski) odzivi na (praviloma slabo prepoznane) stresorje, je cena slej ko prej visoka tudi na področju fizičnega in obče mentalnega zdravja.
Nevidna motnja
Dolgo se je verjelo, da gre za tako izjemno redko motnjo, da je mogoče nje primere našteti na prste obeh rok, danes pa vemo, da temu še zdaleč ni tako. Motnja namreč zadeva kar 1,5 % svetovne populacije.
Da je bila v populaciji tako razširjena motnja tako dolgo spregledana, gre pripisati dejstvu, da velika večina (kar 94 % vseh) skrajnih disociativcev to izkazuje prikrito. Še več. Nekateri ji pravijo kar nevidna motnja, saj je pri bližnjih ne opazijo niti svojci, redno pa ostaja spregledana celo pri profesionalcih.
Na drugi strani pa se pri preostalih 6 % motnja kaže bolj ali manj dovolj očitno, da je o nje prisotnosti precej manj dvoma (a tudi v teh primerih ta nikakor ni videti tako senzacionalistično, kot to rada izpričuje holivudska produkcija).
Čeprav se motnja razvije že v otroštvu, se otrokom in mladostnikom teh diagnoz praviloma ne postavlja, zaradi slabe podučenosti stroke o tej motnji pa ostane spregledana tudi pri večini odraslih.
Še vedno namreč velja, da morajo ljudje s to disociativno motnjo na pravilno diagnozo (in z njo pomoč) v povprečju čakati več kot sedem let, potem ko so jih neuspešno (tudi farmakološko) zdravili za več povsem napačnih diagnoz, do katerih so psihiatre pripeljali zgolj simptomi samodestruktivnega in suicidalnega vedenja, medtem ko bi jih do prave diagnoze pripeljala šele serija targetiranih intervjujev o potencialnih izkustvih disociacije in amnezije.
Kako torej pomagati otrokom in mladostnikom, pri katerih je travma že sprožila disociativne procese v psihi, če pa jim te motnje zaenkrat ne želijo – ali bolje povedano: ne znajo – diagnosticirati, pri čemer naj bi veljalo, da prej kot je motnja zaznana, boljša naj bi bila prognoza posameznika in lažje naj bi jo bilo zdraviti?
Svarilni znak, ob katerem lahko skrbniki upravičeno posumijo, da se pri otroku razvija disociativna motnja identitete, dejansko obstaja, trdi dr. Richard Loewenstein, najti pa ga je moč na polju fenomena, ki je med normalno razvijajočimi se otroci široko razširjen.
Imaginarni prijatelji
Kliničnega konsenza o starostni meji, ko je diagnozo mogoče postaviti, zaenkrat ni, zato pa zdravstveni delavci in starši poročajo, da so tudi pri zelo majhnih otrocih že uspeli zaznati skrajni disociaciji podobne simptome.
Loewenstein se s slednjimi strinja in trdi, da bi bilo diagnozo mogoče postaviti že nekje okoli šestega leta starosti.
Obstaja namreč nekaj dejavnikov, po katerih je mogoče sklepati o večjem tveganju za razvoj te motnje, ključen pa je le eden, a zares pomenljiv, pravi Loewenstein, in ob tem spregovori o fenomenu, ki sicer velja za normalen in celo želen del zdravega otroštva.
Fenomen namišljenih prijateljev
Raziskave fenomena domišljijskih prijateljev pri otrocih trajajo desetletja.
Do danes so zdravniki in starši prišli do konsenza, da je ‘imeti namišljenega prijatelja’ del normalnega otroštva in zdrav del otroške igre. Že v najbolj zgodnjih tovrstnih študijah so ugotovili tudi, da ima kar 65 % otrok, starih do 7 let, domišljijskega prijatelja, morda pa je odstotek še višji, saj nekateri otroci te stvari tudi pozabijo.
Namišljeni prijatelji so lahko vseh vrst oblik: od nevidnega prijatelja, živali, fantastičnega bitja in celo predmeta, kot je igrača ali pliško.
Študije so pokazale, da namišljeni prijatelji prinašajo številne pridobitve: od superiorne socialne kognicije, večje družabnosti, spodbujene kreativnosti, boljše strategije soočanja in močnejše čustveno razumevanje.
Namišljeni prijatelji otroku nudijo prijateljstvo, podporo, zabavo in še veliko več.
Pa otroci vedo, da imaginarni prijatelji niso resnični? Seveda vedo, trdi socialna psihologinja dr. Susan Newman. “Večina otrok se povsem zaveda, da gre za igro pretvarjanja in da namišljeni prijatelji niso resnični. Kar pa jih ne ovira, da se v igro ne bi povsem vživeli.”
Ni povezave z mentalnimi boleznimi
In če so pred desetletji z veliko skepse in strahu gledali na fenomen nevidnih prijateljev pri otrocih (in jih panično vozili k psihiatrom v strahu, da gre za začetke shizofrenije), pa znanost do danes ni našla enega dokaza, ki bi prisotnost namišljenih prijateljev neposredno povezoval z mentalnimi boleznimi. Nasprotno.
»Otroci z imaginarnimi prijatelji praviloma zrastejo v kreativne, družabne in imaginativne odrasle,« pravi dr. Laura Markham. »Otroci, ki imajo domišljijske sopotnike se s pomočjo imaginarnega preigravanja socialnih situacij urijo perspektivo v komunikaciji – lažje uvidijo stvari z zornega kota drugega človeka. Seveda pa še vedno ne vemo, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce. Ali so te veščine razvili s pomočjo imaginarnih prijateljev, ali pa so te veščine že imeli in jim je bilo zato lažje izkušnjo podoživeti se z domišljijskim prijateljem?«
Več o ‘naravi’ namišljenih prijateljev tudi v študijski analizi Davida Lydona: IMAGINARY COMPANIONS: ARE THEY GOOD FOR CHILDREN?
Z nevidnimi prijatelji v odraslost?
S koncem otroštva imaginarni sopotniki večinoma spontano izzvenijo. Pa vendar, v nasprotju z doktrino, ki so ji dolgo verjeli tudi izvedenci za otroško psihologijo, lahko vztrajajo tudi v odraslost.
V neki študiji so med analizo najstniških dnevnikov in iz podatkov, zbranih v intervjuju, ugotovili, da so socialno kompetentni in kreativni adolescenti verjetneje ’ustvarjajo’ namišljene prijatelje, pa tudi, da imaginarni spremljevalci niso substitut za resnične ljudi v njihovem življenju.
Nekaj podobnega se dogaja z odraslimi pisatelji fikcije, ko ti govorijo o likih in karakterjih v knjigah, ki jih pišejo. Vanje se zmorejo vživljati (in jih v domišljiji oživljati), kar bi lahko predstavljal analogen proces otroškemu fenomenu ustvarjanja nevidnih prijateljev.
Nekateri posamezniki svoje imaginarne prijatelje obdržijo tudi v odraslost, pa v tem ne gre videti kar takoj patologiije. »Agatha Christie je v svoji avtobiografiji razkrila, da je imela imaginarne prijatelje tudi tekom odraslega življenje,« pravi dr. Newman. »Poznam pa tudi odraslo žensko, ki mi je zaupala, da je imela imaginarnega tigra, ki je z njo potoval in jo varoval. Povsem jasno je vedela, da tiger ni resničen, pa vendar je bil z njo vedno, ko se je počutila prestrašeno. Tako si je z domišljijskim likom pomagala, da je bila manj anksiozna. In meni se je to zdelo naravnost briljantno adaptivno za potrebe njenega obvladovanja anksioznosti.«
Povsem normalno je skratka to, da imajo predšolski in šolski otroci, celo nekateri najstniki in odrasli domišljijske prijatelje, po drugi strani pa so vendarle opazili, da se pri travmatiziranih otrocih pojav lahko izrazi drastično drugače.
To, kar običajen (in želen) imaginativen proces kvalitavno spremeni, je seveda prisotnost hude in pogosto kronične travme.
Posttravmatska imaginarna igra
Ena prvih stvari, ki so jih raziskovalci opazili, je, da imajo travmatizirani otroci praviloma več imaginarnih spremljevalcev, pri čemer se ti zdijo bolj nadzorujoči in premorejo več avtonomije (otrokom se zdi, da lahko ‘namišljeni prijatelji’ z njimi upravljajo, medtem ko so netravmatizirani otroci tisti, ki vodijo imaginativno igro).
Loewenstein dodaja, da se namišljeni prijatelji močno travmatiziranih otrok lahko oglašajo z notranjimi glasovi in da so si pogosto v konfliktu, vztrajajo pa tudi potem, ko bi jih otroci morali že prerasti.
Običajni vs travmatski
Če so imaginarni prijatelji plod bujne domišljije zabave željnih otrok (s pomočjo katerih lahko po potrebi rešijo kakšno manjšo vsakdanjo stisko ali dilemo), je pri hudo travmatiziranih otrocih drugače.
Ti se k imaginarni igri zatečejo iz nuje (in torej ne v iskanju zabave) ter skušajo (povsem nezavedno) z njo nekako obvladati hudo notranjo stisko.
Če so pri netravmatiziranih otrocih domišljijski prijatelji praviloma dobrohotni in pozitivni liki, se pri travmatiziranih pričnejo pojavljati tudi strašljivi in negativni (kar v luči vsebin, s katerimi imajo ti otroci opraviti, niti ne bi smelo presenečati).
Ti nezavedno vzniknjeni liki naj bi bili tudi sicer drugačne kvalitete: medtem ko običajne domišljijske prijatelje otroci nadzirajo po lastni volji, travmatske kreacije vodijo nezavedni (zaradi disociacije tudi subjektivno avtonomnejši) procesi.
Znanstvena literatura je sicer polna primerov, ko so otroci imaginarno igro uporabili tudi kot blažilec za posledice travme, disociativna motnja identitete pa je bila od nekdaj povezana tako s travmo kot fantazijo (prav s fantazijo naj bi posamezniki razvili alter ego stanja, da bi se zaščiti pred travmo).
A medtem ko nekateri teoretiki pravijo, da bi imaginarni prijatelji lahko bili zgodnja manifestacija takšnega obrambnega mehanizma, sta McLewin in Muller (2006) spisala kritično drugo mnenje, v katerem sta svarila pred prehitrimi zaključki in pozivala k podrobnejšim študijam morebitne povezave med skrajno disociacijo in imaginarnimi prijatelji.
Loewenstein danes, torej 17 let kasneje, v to povezavo očitno ne dvomi več, saj ravno v posebnostih pri imaginarni igri otrok vidi potencialni znak razvijajoče se skrajne disociacije.
P.S. morda vas bo zanimalo: eno nazornejših (a morda tudi poenostavljenih) prikazov razlike običajnimi imaginarnimi prijatelji in domišljijskih spremljevalcih pri skrajni disociacijo izpričuje študijski risani film na Youtubu (kliknite: Imaginary companions and Dissociative Identity Disorder).
Travma
Otroci, pri katerih se je začela razvijati disociativna motnja identitete, praviloma prihajajo iz družin, v katerih prihaja do zlorab ali zanemarjanja, ali pa so doživeli serijo travmatičnih izkušenj (med njimi so tudi življenjsko ogrožajoče zdravstvene težave, vojna in drugo).
Vsi, ki izkusijo hudo travmo v otroštvu (kot je zloraba ali zapustitev) pa vendarle ne razvijejo nujno disociativne motnje identitete, poudarja Loewenstein. Ljudje se na podobna travmatična izkustva lahko odzovejo tudi drugače (npr. razvijejo PTSD, c-PTSD in/ali nekatere osebnostne, depresivne in anksiozne motnje, če naj jih naštejemo le nekaj).
“Če se otrok pogosto počuti, da v življenju ni varen, da je nemočen ali pa se počuti osamljenega, se bo skušal zavarovati s pomočjo disociacije, kar bo nato počel tudi še globoko v odraslost,” pravi Loewenstein.
Zloraba in zapustitev se seveda lahko zgodita tudi zunaj primarnega doma in ne le s strani staršev.
Včasih starši (npr. v primeru spolne zlorabe zunanjega predatorja) o tem nič ne vedo, spet drugič pa te stvari enostavno niso pozorni (npr. pri otrocih, ki so že v zgodnjem otroštvu izkusili mnoštvo zdravstvenih posegov, v bolnišnici pa preživeli dolga obdobja brez prisotnosti skrbnikov).
“V takšnem primeru predstavlja problem to, da otrok ni bil deležen tolažbe in razumevajoče podpore s strani staršev, saj so ti spregledali stisko, ki jo je povzročila travma.”
Tudi v primeru, da je bil otrok večkrat spolno zlorabljen s strani nekoga, ki ni njegov starš, ima zato lahko enake posledice, kot v primeru zlorabljajočega skrbnika.
“Vse, kar otrok v tistem trenutku lahko stori, je, da se je pred grozljivo situacijo skrije v lasten um. In prav to pripelje do disociativne motnje identitete,” pravi Loewenstein.
Talent za disociacijo
Poleg travme v zgodnjem otroštvu, odsotnost tolažbe po travmatičnem dogodku (in dogodkih), veliko vlogo pri tem, da se pri otroku razvije disociativna identitetna motnja, igra tudi nagnjenje oz. talent za disociacijo.
Čeprav znamo vsi ljudje disociirati (in je disociacija lahko nekaj povsem običajnega in normalnega, npr. ko se vživimo v roman, potopimo v glasbo, smo zatopljeni v kreativne aktivnosti ali vozimo po znani cesti kot na ‘avtopilotu’, ne da bi nam bilo o tem potrebno skrbno razmišljati), pa so nekateri zanjo bolje opremljeni kot drugi. In prav ti, za disociacijo bolj nadarjeni, se bodo v trenutkih velike in kronične stiske zatekli prav k disociaciji. Zaradi slednjega del stroke verjame, da ima motnja morda podlago tudi v genetski predisponiranosti.
Če je pri otrocih (z izjemo zgoraj omenjenega svarilnega znaka) skoraj nemogoče postaviti diagnozo, pa je pri odraslih drugače, ko enkrat vemo, na kaj bi morali biti pozorni.
Znaki & simptomi pri odraslih
Skratka, kdaj gre pri odraslih posumiti, da imajo morda disociativno motnjo identitete?
| Travma | Pričevanje o zgodovini intenzivne, hude travme v otroštvu |
| Travma je evidentna in ni potrebno preverjanje | |
| Ne vsebuje nujno tudi spolno zlorabo | |
| Potencialna diagnoza | Pogosto mejna (borderline) motnja (zaradi navidezno čustvene muhavosti, ki je posledica premene stanj), |
| Komorbidno pogoste depresija, anksioznost in PTSD | |
| Glasovi | Kronične slušne halucinacije (ki pa ne prihajajo od zunaj, kot pri shizofreniji) |
| Glasovi imajo imena in starost | |
| Izgubljen čas | Obdobja izgubljenega časa (ko ni spomina o tem, kaj se je s človekom dogajalo), ki lahko traja minute, ure ali dneva, pri čemer razlog ne morejo biti droge, alkohol ali drugo znano zdravstveno stanje |
| Preklapljanje | Nenadne spremembe v vedenju, telesni govorici |
| Možne prejšnje diagnoze | Zgodovina stikov z mentalnim zdravstvenim sistemom |
| Številne prejšnje diagnoze, med katerimi so mejna (borderline), bipolarna motnja, shizofrenija, shizoafektivna motnja, PTSD, motnje odvisnosti |
Znamenja, po katerih lahko sami posumite, da imate morda disociativno motnjo identitete.
| Zelo verjetno | Imate kakšne težave s spominom? |
| Izgubljen čas | Obdobja, ko ne veste, kaj se je dogajalo, ki trajajo nekaj minut, ur ali dni |
| Ponavljajoče se motnje v percepciji časa | |
| Nenadna prekinitev, nenadna vrnitev | |
| Ni prisotnih drog ali alkohola | |
| Vrnitev iz časovnih prekinitev | Se kdaj znajdete na nekem prostoru, ne da bi natančno vedeli, kako ste tja prišli? |
| Pozabljeni dogodki | Ljudje vam povedo stvari, ki ste jih počeli ali rekli, vi pa se tega ne spomnite. Pravijo tudi, da ste se vedli drugače kot običajno. |
| Neznanci vas poznajo | Ljudje, ki jih ne poznate, trdijo, da vas poznajo, a vas kličejo po drugačnem imenu od vašega. |
| Predmeti izginjajo in se pojavljajo | Predmeti izginjajo ali pa se pojavljajo na mestih, kjer jih ne bi pričakovali (saj se ne spomnite, da bi jih tja položili). Ne gre za manjša pozabljanja, npr. v svoji omari najdete nedavno kupljena oblačila, ki jih zaradi specifičnega stila nikoli ne bi nosili. |
| Različne pisave | Pisava v dnevniku ali drugih ročnih zapiskih je včasih drugačna, včasih se tudi ne spomnite, da bi to vi zapisali. Pisava je lahko otroška, jezna, zapisano pa govori o vas. |
| Glasovi | Slišite glasove. Morda ne govorijo neposredno vam ali drug z drugim. Lahko je več glasov kot le eden. Morda imajo glasovi znana leta, imena ali sebi lasten spol. |
| Drugi ‘ljudje’ | Imate kdaj občutek, da imate v sebi še nekoga (ali več njih)? In če je tako, ali kdaj prevzamejo nadzor nad telesom? |
| Pričevanja drugih | Vaši družinski člani/prijatelji vam včasih povedo, da ste se vedli drugače kot sicer, vi pa se tega ne spomnite. Morda so vam povedali, da ste se predstavili z drugim imenom. Morda nekateri člani/prijatelji lahko podprejo vašo travmatično zgodovino ali potrdijo, da so bili npr. tudi sami zlorabljeni s strani istega predatorja. |