Carl G. Jung je že kot otrok imel nadvse bujno notranje življenje in izjemno žive sanje, za katere je verjel, da mu dajejo vpogled in smernice za prihodnost. Danes ga poznamo kot ustanovitelja analitične psihologije in pionirja raziskovanj notranjega sveta, kamor je zmogel iti veliko globlje in dlje kot njegov enako slavni sodobnik in mentor Sigmund Freud.
Spoznanja, ki jih je s svojih potovanj v notranja vesolja prinesel nazaj (in zapisal v svoje slavne spise in knjige), so za vedno spremenile pojmovanje človeške psihe in nje fenomenov.
Introvert
Švicarski psiholog se je rodil leta 1875 in umrl 6. junija 1961, naslednji teden pred 50 leti.
Njegov oče je bil vaški župnik. Njegov ded – tudi Carl Gustav – je bil zdravnik in rektor univerze v Baslu. Govorilo se je tudi, da je bil Goethejev nezakonski sin, kar ni držalo, a je Carl Gustav mlajši v teh govoricah užival, še posebno potem, ko ga je oče razočaral.
Jung je v svojo avtobiografsko knjigo Spomini, sanje, misli do svojega očeta čutil ’zelo močno pomilovanje’, saj naj bi ’videl, kako brezupno je bil ujet v cerkev in njen teološki nauk’.
Jungova mati je bila močnejši karakter, čeprav se iz Jungovih zapisov zdi, da je bila čustveno neuravnovešena in občasno psihotična (ali morda borderline oz. mejna). Na videz je delovala kot običajna pastorjeva žena, vendar je bila ’nezanesljiva’, kot je rekel Jung. Občasno je postala depresivna, spet drugič pa je spregovorila z glasom avtoritete, za katerega se je zdelo, kot da ni povsem njen. Ko je umrl Jungov oče umrl, naj bi svojemu sinu spregovorila kot nekakšen orakelj. Izjavila je: “Umrl je pravočasno zate.”
Jung naj bi vsled teh vplivov iz okolja razvil shizoidno, torej zaprto in odmaknjeno osebnost, ob tem pa je hkrati ostal še kako dovzeten in odprt za širno bogastvo in pestrost lastnega notranjega sveta.
Raje je bil sam
Kot edincu do svojega 9. leta, mu Jungu ni bilo težko biti sam ali pa je osamljenost enostavno sprejel kot dejstvo.
Tudi ko so gostje njegovih staršev s seboj pripeljali otroke na obisk, naj bi se Jung preprosto igral svoje igre sam:
… Spomnim se le, da nisem želel, da bi me motili. Bil sem globoko zatopljen v svoje igre in nisem želel, da bi me med igranjem gledali ali me obsojali. (str. 18; Jung, 1961)
Že kot otrok je imel tudi izjemno bogate in pomenljive sanje, od katerih so bile mnoge precej zastrašujoče in so pogosto vključevale globoko verske teme. Slednje ni presenetljivo, saj je bil oče po poklicu pastor, duhovnika pa sta bila še dva strica po očetovi strani in kar šest njih po materini strani.
Ker so doma pogosto vznikale verske razprave, so te vsebine znatno oblikovale Jungov značaj. Že kot otrok je bil tako med drugim navdušen nad bogato ilustrirano knjigo o hinduizmu s slikami Brahme, Višnuja in Šive.
Samopovzročena nevroza
Potem pa je pri 12 letih Junga na poti iz šole domov na tla podrl nek fant. Z glavo je udaril ob skalo in za trenutek izgubil zavest. Tako se mu je vrtelo, da so mu morali pomagati vstati. V taistem trenutku je dobil preblisk, da mu takšnemu verjetno ni treba v šolo, saj je vendar ’bolan’. Od takrat dalje je pričel omedlevati vsakič, ko bi moral oditi v šolo ali delati domačo nalogo.
Zaradi teh, domnevnih psihičnih težav Jungu naslednjih šest mesecev ni bilo potrebno iti v šolo, svoje dneve pa je preživel v raziskovanju sveta na način, ki je bil njemu ljub.
Zdravniki so si belili glavo glede njegovih ’težav’ in mu na koncu postavili diagnozo epilepsije. Jung, takrat še otrok, pa je povsem jasno vedel, da je diagnoza naravnost smešna.
Potem pa je nekega dne slišal svojega očeta, kako je prijatelju potarnal o svojih strahovih v zvezi s prihodnostjo svojega sina. Najbolj ga je skrbelo, da Jung ne bo zmogel sam poskrbeti za svoje preživetje.
Junga je slišano pretreslo do te mere, da se je nekaj v njem čez noč spremenilo.
»Od tistega trenutka sem postal resen otrok.«
Takoj je šel študirat latinščino in začel se je omedlevati. Vendar pa je zavestno ozavestil svojo nevrozo in jo kognitivno ubranil. Kmalu se je vrnil v šolo in spoznal: »Takrat sem se naučil, kaj je nevroza« (Jaffe, 1979; Jung, 1961; Wehr, 1989).
Ko je bil ponovno v šolskih klopeh skupaj z drugimi vrstniki, se njegovo zaziranje v lastni notranji svet seveda ni končalo.
Dvoje osebnosti
Med drugim je prav takrat v sebi prepoznal prisotnost dveh osebnosti (ali osebnostnih stanj), od katerih naj bi ena živela že stoletje prej.
Osebnosti, ki ju je v sebi prepoznal, je poimenoval kar št. 1 in št. 2.
Št. 1 je bil otrok svojih staršev. Št. 2 pa je bila brezčasna modra entiteta, ’ki sploh ni imel določljivega značaja – rojen, živ, mrtev, vse v enem, popolna vizija življenja’.
(Njegovim vrstnikom v šoli slednje ni ušlo, saj so tej Jungovi plati osebnosti nadeli vzdevek ’oče Abraham’.)
Jung, ki je bil že po naravi introvertiran, je v želji, da ne bi bil podoben svojemu premalo odločnemu in načelnemu očetu ali svoji včasih psihotični in čustveno nestabilni materi, je bil ’prisiljen’ v sebi ustvariti še eno, drugotno osebnost. Njegova prva osebnost je bil običajen, vsakdanji, odvisen, še nerazvit in nezrel deček s svojo banalno, meščansko, konvencionalno, racionalno zunanjo realnostjo in intenzivnimi občutki manjvrednosti. Njegova druga osebnost pa je bila njeno nasprotje: zrela, močna, modra, superiorna, avtonomna, instinktivna, duhovna, mistična ter globoko zakoreninjena in vpeta v naravo in iracionalno. Jung je kasneje kot odrasel povsem jasno prepoznal še, da je bila druga osebnost očitno kompenzacija za prvo, kar danes imenujemo ’grandiozen jaz’, ki je zasnovan tako, da bi izravnal boleče občutke manjvrednosti, tesnobe in negotovosti.
Za razliko od današnje stroke, ki ’grandiozni jaz’ praviloma povezuje z narcistično osebnostno motnjo, je bil Jung prepričan, da ta pojav ni intrinzično patološki, temveč arhetipski, pa tudi, da se dogaja nekaj, kar se ’odigra v vsakem posamezniku’. (str. 45)
Sodobnih psihologom in psihiatrom se Jung zaradi omemb več osebnostnih stanj znotraj njegove razvijajoče se otroške osebnosti ne zdi tako nenavaden, kot bi se morda lahko zazdel kakšnemu od naših bralcev.
»Veliko otrok goji podobne notranje fantazije. Jung se od njih razlikuje zgolj v tem, da je svoje notranje življenje jemal resno,« o tem na Psychology Today piše dr. Stephen A. Diamond.
»Vedno sem poskušal narediti prostor za vse, kar je želelo priti od znotraj navzven,« mu v svoji slavni biografiji da prav kar sam Jung.
Jung je kasneje že kot priznan akademik ta svoja identitetna stanja (torej št. 1 in št. 2) poimenoval kot ego in jaz. Njegovo osebno iskanje ravnovesja med obema vidikoma psihe pa je kasneje postalo osrednjega pomena njegove teorije osebnostnega razvoja, ki jo je poimenoval individuacija.
»Psihična razcepitev na ’lažni’ in ’pravi’ jaz je nekaj, s čimer se terapevti srečujemo vsak dan kot posledico narcistične rane in drugih travmatičnih izkušenj. In ker smo bili vsi žrtev narcisoidnega razočaranja zaradi nepopolnega starševstva, se vsak od nas do neke mere trudi ponovno vključiti tiste potlačene dele naše osebnosti, ki smo jih bili prisiljeni obrambno ločiti, da bi preprečili nadaljnje psihološke poškodbe,« piše dr. Diamond.
Danes primere najhujše (in torej kronične) kompartmentalizacije osebnosti imenujemo disociativna motnja identitete. Pri slednji najdemo več nezavednih odcepljenih delov osebnosti, ki začasno lahko celo popolnoma prevzamejo lastništvo nad osebnostjo. V blažji obliki (in brez amnezičnih barier) pa osebnostno razcepljenost in odcepljene dele lahko prepoznamo pri praktično vseh ljudeh.
»Jung je počel zgolj to, kar bi storila večina iznajdljivih otrok v podobnih okoliščinah, in kar dejansko tudi počnejo vsak dan. Jung je v sebi zavrnil tiste ’negativne’ lastnosti, ki jih pri svojih starših ni maral – nemoč, dvom, tesnobo, ambivalentnost, ranljivost, odvisnost, nestabilnost, šibkost, malodušje. Hkrati pa kot protiutež na pol zavestno ustvari kompenzacijsko osebnost, torej tisto, ki jo Laurens van der Post (1977) kasneje opiše kot ’starega človeka z nesporno avtoriteto in močjo’. Ta tako imenovana osebnost št. 2 je bila Jungova prvotna izkušnja in konceptualizacija ’drugega’, njegove duše, njegovega bistvenega, prirojenega, pravega jaza. Ta transpersonalni, arhetipski in prirojeni daimon, tisti notranji predstavnik njegovega ’višjega jaza’, je postal njegov ’angel varuh’, notranji modrec, ’dobri (ali božji) oče’ in njegov nesporni, neuklonljivi ’genij’, ki je imel kasneje veliko opraviti z Jungovimi kasnejšimi odkritji in opisi ’sence’, ’anime/animusa’ in ’jaza’.«
Kot pojasnjuje sam Jung, ’sem imel veliko težav pri razumevanju svojih idej. V meni je bil daimon in na koncu se je njegova prisotnost izkazala za odločilno. Prevzelo me je, in če sem bil včasih neusmiljen, je bilo to zato, ker sem bil v primežu daimona …’
»Ustvarjalna oseba ima malo moči nad svojim življenjem. Ni svoboden. Je ujet in ga žene njegov daimon.« (str. 356-357)
Ultimativno vprašanje
Kateri je bil Jungov pravi jaz? In kateri je naš? Kdo pravzaprav smo? To je temeljno vprašanje, s katerim se ne ubada zgolj psihologija, temveč od nekdaj zanima tudi duhovne iskalce, še posebno pogosto pa na ta vprašanja naletimo pri budizmu.
Za Junga sta bili obe osebnosti resnični, le da sta predstavljali različne, ločene vidike njega samega, ki jih gre integrirati.
Tudi Jungovo pojmovanje persone, t.j. nekakšne maske, ki jo ustvarimo in nosimo v družbi, na tem mestu ostaja zelo relevantno.
Drugotno osebnostno stanje lahko razumemo kot osebnost, ki jo izberemo namesto osebnosti, s katero se rodimo. Drugotna osebnost zato ni toliko izraz našega pravega jaza, kot je odsev našega ega. Torej: kako želimo videti sebe in kako nas drugi vidijo, v nasprotju s tem, kdo v resnici in v celoti smo.
Kot je poudaril Jung, ni problem imeti ’več osebnosti’. Vsi potrebujemo drugotna osebnostna stanja, tako kot vsi potrebujemo ego. Težave se začnejo le, ko se pričnemo pretirano istovetiti z osebnostnim stanjem ali egom in verjamemo, da te umetne stvaritve popolnoma določajo našo identiteto.
Pretirano poistovetenje z drugotno osebnostjo, ki je pogosto katalizator tega, kar je Jung imenoval ’kriza srednjih let’, lahko tekom dozorevanja in potencialne osebnostne rasti postane omejujoče, enostransko in zadušljivo.
Drugotno osebnostno stanje je tako kot ego v resnici le ena od komponent naše osebnosti.
Za drugotno osebnostjo se skriva tisto, kar je Jung imenoval senca: potlačeni osebnostni del, ki ga okolica zavrača in ima družba za nesprejemljivega ali zlega. Ta del zato skušamo nato že kot otroci nezavedno skriti tako pred sabo kot pred drugimi.
Ker prav vsak človek premore nezavedno in nasprotujočo senco, v resnici vsi v nekem smislu trpimo za ’razcepljeno osebnostjo’.
V psihoterapiji, zlasti jungovski analizi in globinski psihologiji, je naloga terapije ozdraviti ta razcep, kar pa je mogoče storiti zgolj tako, da uskladimo diametralno nasprotna si stanja med seboj in poustvarimo bolj realistično, skladno, funkcionalno, pristno osebnost ter uravnotežen in enoten Jaz.
Osebnost je kot čebula
Jung je verjel, da človeška osebnost sestavljena iz plasti.
Zavestni vidik je psihosomatska celota, ki obsega telo in spoznavno duševno življenje. Pod to plastjo se skriva osebno nezavedno, v katerem so shranjene osebne izkušnje iz življenja posameznika. Še globlje v plasteh pa se nahaja kolektivno nezavedno, ki se deduje.
Jung je objektivne dokaze za skupno dediščino našel v svojih študijah shizofrenikov, ki so očitno govorili o univerzalnih podobah in simbolih, o katerih nikoli pred tem niso brali ali pa jim bili drugače kulturno izpostavljeni.
Kolektivno nezavedno je doživel tudi Jung sam tekom bolečega, osebnega procesa odkrivanja, ki je opisan v Rdeči knjigi.
Po razhodu s Freudom leta 1913, kar ga je spomnilo na njegovo osamljeno otroštvo, se je Jung znašel v hudi osebni stiski. Doživel je psihičen zlom, travmatična izkušnja pa je trajala vsa leta prve svetovne vojne. Navkljub hudim stiskam se je izkazalo, da je bilo za Junga to tudi zelo inventivno obdobje, obdobje velikih odkritij.
Kasneje naj bi ob neki priliki povedal, da je vse njegovo kasnejše delo nastalo prav zaradi te ’ustvarjalne bolezni’.
Izkušnje v vrsti psevdopsihotičnih epizod, med katerimi se je živo srečal z bogatimi in motečimi fantazijami svojega nezavednega, je vestno popisal. Opis tega, kaj je videl, ko se je spustil v ta podzemni svet, je bil leta 2009 objavljen v Rdeči knjigi, bere pa se skoraj tako kot Carrollova Alica v čudežni deželi.
Najpomembnejši Jungov prispevek k psihodinamični misli ostaja njegov koncept kolektivnega nezavednega, ki si ga lahko predstavljamo kot ogrodje ali nekakšno strukturo nezavednega uma.
Je univerzalen vsem ljudem, saj vsebuje vzorce in odzive, ki so skupni vsem ljudem po vsem svetu.
Ti vzorci ne izvirajo iz naših osebnih izkušenj iz otroštva, temveč gre za nekaj, s čimer se že rodimo.
Vsem kulturam je skupno to, kako se odzivajo na arhetip ’junaka’ ali na koncept ’matere’. Jung, ki je veliko potoval, vključno s potovanji v Afriko, Indijo in Združene države (še posebej, da bi obiskal Indijance Pueblo v Novi Mehiki), je to spoznal, ko je preučeval kulture v teh krajih. Opazil je veliko osnovnih podobnosti v zgodbah in pravljicah različnih kultur, pa čeprav te kulture niso bile v nobenem stiku. Prav vse te podobnosti med ljudmi in kulturami so vodile Junga v spoznanje o obstoju kolektivnega nezavednega.