Nadpovprečno inteligentnega študenta dobijo, da je vdrl v računalniški sistem šole, da bi se dokopal do izpitnih pol, vrhunski športni tim pa izgubi naslov prvaka, ko se izkaže, da so bile njihove tekme ‘lažirane’.
Doslej je veljalo mnenje, da je goljufanje plod hladnega in preračunljivega načina razmišljanja. Novejše raziskave pa kažejo, da temu ni tako.
Prepogosto namreč ljudje goljufajo tudi v primerih, ko to sploh ni v njihovem najboljšem interesu.
Če bi zares premislili in pretehtali možne dobrobiti in zelo verjetno škodo ob odkritju prevare, bi se v večini primerov zagotovo odločili drugače.
Zakaj ljudje goljufajo?
Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da so nove raziskave opozorile na svojevrsten paradoks:
- eden od najpogostejših motivov za goljufanje menda izvira prav iz občutka … za ‘fairplay’!!!
Hm?
Pa se poglobimo …
Ko so pred leti pri goljufanju zasačili ameriško ragbi ekipo Patriots, zaradi česar so izgubili možnosti, da bi se potegovali za najbolj laskavi naslov v državi in plačali še posebno mastno globo, se javnost ni mogla načuditi, kaj so njihovi favoriti pravzaprav mislili!!?
Prednost, ki naj bi si jo z goljufijo pridobili, je bila minimalna, če ne nična, še posebno glede na tveganje in škodo, ki so jo ob razkritju utrpeli. In pri vsem skupaj je bilo še najbolj zanimivo prav njihovo samoopravičevanje očitane jim nepoštenosti.
To se je namreč glasilo:
“Tako in tako vsi goljufajo!”
Krhko ravnovesje
Podobnih racionalizacij smo vajeni tudi iz ust drugih uglednih športnikov.
Med drugim veliko profesionalnih kolesarjev govori o hudih pritiskih, ki so jih v tem športu deležni. Tako se je večina tistih, ki so jih dobili pri dopingu, zagovarjala z:
“Če jemljejo nedovoljene substance vsi, zakaj bi sam ostajal zadaj?”
In na nek način (tako trdijo psihologi) je tu očitno na delu le zdrava pamet:
‘Če si nasprotnik na nepošten način pridobiva prednost, potem moram sam storiti isto, da ponovno vzpostavim porušeno ravnovesje moči!’
A če se to še zdi ‘opravičljivo’, se zadeve izrodijo, ko prerasejo okvire posamezne igre ali tekme. Še več: sčasoma se zgodi, da postane efekt nepoštenega pridobivanja prednosti nekaj normalnega …
Drug drugemu zrcalo
Tudi Daylian Cain, asistent na Yale-ovi šoli za Management, specializiran za raziskovanje fenomenov procesa odločanja pri ljudeh, verjame, da ta ‘obrambni model’ razloži večino primerov goljufanja, ki smo jim priča v profesionalnem športu.
Pravi, da je za vrhunski šport, kjer se rado vrti veliko denarja, še posebno značilno, da si takrat, ko trenerji in igralci ne vedo točno, kaj počne njihov nasprotnik, ti radi domišljajo, da ‘vedo, kaj se na drugi strani dogaja’:
“Človek je sam pri sebi prepričan, da druge pri njihovih dejanjih vodijo podobni razlogi kot njega samega, zato je prepričan, da drugi, če jih torej vodijo ‘ista’ nagnjenja kot njega, zagotovo goljufajo.”
Ker mislijo, da morajo
To je na svoj način potrdil tudi Robert Kurzban, psiholog na univerzi v Pennsylvanii, ki je ugotovil, da igralci načeloma delujejo nesebično, a le, če zagotovo vedo, da tudi drugi igralci igrajo pošteno.
Morda se zdi sklep njegove raziskave logičen, vendar:
- če naj bi ljudje goljufali, da bi si tako pridobivali posebne prednosti v igri, bi pravzaprav morali pričakovati, da bodo opazovani igralci prav v teh okoliščinah še bolj goljufali (prav v primeru, da vsi drugi igrajo pošteno, bi namreč dosegli največjo prednost pred sotekmovalci).
A kot že rečeno, temu ni bilo tako!
Vse kaže, da ljudje goljufajo predvsem zato, ker mislijo, da ‘morajo’.