Skozi življenje spremljajo povsem običajne delovne ljudi, živijo v palačah bogatih in slavnih, videti pa jih je tudi klatiti se naokoli z navadnimi klošarji. Katerim od vseh teh psov se je najlepše postlalo? Kateremu od njih bi lahko rekli, da je najsrečnejši pes na svetu?

Domačega psa, ki je izvorno podvrsta sivega volka, so ljudje udomačili pred okoli 15.000 leti, da bi nas poslej spremljal kot naš zvesti najboljši prijatelj.

Sprva so se človeškim bivališčem najverjetneje približali divji psi, ki so v bližini ljudi iskali hrano, in verjetno so se jim sčasoma, še posebno volkovom manjše rasti, približali tudi ljudje. Jih pričeli hraniti, božati … in jih sčasoma udomačili kot čuvaje in družabnike.

Pes naj bi bil tudi prva žival, ki jo je človek udomačil. Šele več tisoč let kasneje so ljudje udomačili tudi govedo, konje, divjad …

Skratka, govorimo o prijateljstvu, ki ima zares dolgo dobo, in moderni človek bi dandanes vsekakor rad verjel, da je njuno veliko prijateljstvo v obojestransko korist in veselje.

Pa je res?

Strokovnjak za pasjo prevzgojo in psihologijo težavnih psov, Cesar Millan, ki ga mnogi bolje poznajo tudi po imenu Šepetalec psom, pisca serije knjig in zvezde televizijskih oddaj o odpravljanju pogostih težav pri psih, bi se le težko strinjal.

Od takrat, ko smo divje pse udomačili, pa do danes, ko psi in kužki vseh velikosti, barv in pasem živijo ne le v bližini temveč dejansko v človeških bivališčih, se je mnogo tega spremenilo in mnogi zmotno mislijo, da za pse nujno na boljše. Naši najboljši prijatelji po večini že dolgo niso več srečni. Še manj, zdi se, da je neuravnovešenih in težavnih štirinožcev vse več. A kar je še najbolj zanimivo, največ težav imajo ne le psi, katerih lastniki so bodisi povsem neobčutljivi za njihove potrebe ali jih celo zlorabljajo in zanemarjajo, temveč tudi tistih, katerih lastniki jih prekomerno zasipajo z naklonjenostjo in ljubeznijo ter jih celo obravnavajo kot človeška bitja. S slednjim bi ne bilo samo po sebi nič narobe, če se s počlovečenjem ne bi izničila pristna bit vsakega psa. Pes je in naj bi vedno najprej ostal predvsem pes.

Cesar Millan je nazoren primer opisal tudi v eni od svojih knjig.

Njegove izjemne sposobnosti razumevanja pasje psihe in ekspertize prevzgoje težavnih štirinožcev so ga tekom let proslavile do te mere, da je med uporabniki njegov uslug najti veliko slavnih in znanih imen. Ena takšnih je gotovo tudi Oprah Winfrey.

Muhasta Sophie Oprah Winfrey

Kraljica pogovornih šovov, ki sicer naravnost slovi po svoji jekleni volji, mirni odločnosti in hladnokrvnosti, se je na Cesarja v obupu obrnila po pomoč zaradi svoje psičke Sophie:

»Ko sem leta 2005 prvič obiskal Oprah na njeni slabih 17 hektarov veliki posesti s pogledom na morje, malo izven mesteca Santa Barbara, je imela dva psa, Sophie in Slomona, oba koker španjela. Salomon je bil ubogljiv kuža, a zelo star in telesno šibek. Sophie, takrat stara deset let, pa je imela težavo, postala je namreč okolju nevarna. Ko sta bili z Oprah na sprehodu in se jima je približal kakšen drug pes, je Sophie pokazala zobe, se postavila v defenziven položaj in kdaj tudi napadla psa. Imela je tudi resne težave z ločitveno tesnobo in je bila sposobna zavijati cele ure, kadar sta Oprah in njen partner Steadman zapustila dom.

Natančno tudi lahko ponovim Oprahine besede, s katerimi mi je med posvetom opisala Sophie: da to ni le njen pes, ampak tudi njen mali otročiček: ‘Ona je moja hčerkica!’ mi je dejala Oprah. ‘Rada jo imam, kot da bi jo sama rodila.’ Če bi dejal, da je Oprah ‘počlovečila’ Sophie, bi bila to zelo nepopolna navedba.«

In to je bila le ena od Oprahinih velikih napak v odnosu do Sophie.

Cesar Millan jih je nato našel še več:

kadarkoli sta se Oprah in Sophie odpravili na izlet, je Oprah odprla vrata in pustila, da je Sophie izstopila prva. Cesar Millan temu reče klasična napaka, saj to isto počne večina pasjih skrbnikov. V svetu psov (ki je vsekakor drugačen kot svet ljudi) to pomeni, da je pes prevzel položaj vodje in to takoj, na hišnem pragu. Velja namreč, da kdor gre prvi ven, ta je vodja danes situacije.

Na sprehodu je Oprah nato Sophie dovolila, da je bila psička tista, ki jo vodi na sprehod. Čeravno je bila Sophie na vrvici, je Oprah šla tja, kamor je hotela Sophie. Znano je, da je v krdelu (in ne gre pozabiti, da imamo opravka z nekdanjimi volkovi) vodja krdela vedno na čelu krdela. Z eno samo izjemo: če dovoli drugemu psu, da lahko hodi spredaj.

Zaradi stalnega strahu, da se bo muhasta Sophie na sprehodu spet zapletla v spor z mimoidočim psom, je bila Oprah na njunih sprehodih večinoma anksiozna, negotova in zaskrbljena. Vse kaj drugega torej, kot bi moral biti pravi vodja. Prek univerzalnega jezika energije je Oprah svoji psički sporočala, da položaja ne obvladuje in torej nikakor ni vodja njunega malega ‘krdela’. A ker vsako krdelo (s stališča psa) potrebuje svojega vodjo, je to vlogo prevzela Sophie.

In kadarkoli se je nato zgodilo neljubo srečanje z drugim psom, je Sophie praktično hipno pričela kazati znake napadalnosti. Tega seveda ni počela (po človeško) iz zlobe, premišljenosti ali maščevalnosti, temveč se je (po pasje) odzvala na situacijo danega trenutka najbolje kot je znala. A ker v bližini ni bilo pravega vodje (Oprah jo je vsakič zgolj dvignila v naročje in postala nadvse čustvena), ki bi popravil njeno vedenje (kar je v krdelu običajna praksa), so se njene neprimerne reakcije nadaljevale in celo stopnjevale, tako da se je Sophie slej ko prej čutila potisnjeno v kot, situacijo pa je skušala rešiti z napadom.

Da bi Sophie postala uravnotežen in stabilen pes, za kakršnega se je rodila, bi morala Oprah povsem spremeniti pristop do nje. In prvi korak do korenite spremembe bi bilo zagotovo spreminjanje njenega prepričanja o tem, kaj je ‘najboljše za njenega psa’. In najboljše v resnici zagotovo ni imelo nič opraviti s stanjem njenega bančnega računa in luksuzno opremo njenega doma. Sophie bi jo imela enako rada tudi, če bi naslednji dan bankrotirala.

Psička je ob sebi potrebovala le kompetentnega vodjo krdela, saj taisti vlogi sama ni bila kos. Ena od ključnih nalog vodje krdela pa je vsekakor ta, da zaustavi neželjeno vedenje nižje rangiranega psa, pri čemer biti nižje rangiran v svetu živali v resnici ni nič slabšalnega ali ponižujočega. Še več. Ne le, da večina psov nima nobenih težav s sprejemanjem vloge sledilca, temveč jim to večinoma prinaša notranjo stabilnost in olajšanje – še posebno, če nalogam vodenja v resnici sami niso kos.

Pravila krdela so preživetje

V naravi vodja krdela postavlja pravila in jih tudi spoštuje.

Krdelo v naravi namreč brez pravil ne bi preživelo in to ne glede na vrsto, ki ji pripadajo. A ker gre za pravila, ki se pogosto glede na vrsto razlikujejo, se ne gre čuditi, da tovrstna pravila iz narave umanjkajo v mnogih človeških družinah. Tam so pravila, meje in omejitve za pse pogosto nejasne ali pa praktično ne obstajajo.

Oprahina psička Sophie je že takšen primer. Trdnih pravil, meja in omejitev skorajda ni poznala, zato bi lahko rekli, da je dobro desetletje živela v povsem neuravnoteženem položaju.

Na srečo za prevzgojo psa skorajda nikoli ni prepozno.

A če naj bi spremenili in uravnotežili vedenje psa, se mora najprej spremeniti njegov lastnik. Predvsem se mora naučiti oddajati pravo mirno – odločno energijo in postaviti trdna pravila, meje in omejitve.

Skratka, človek je tisti, ki mora prevzeti vajeti, pes pa običajno povsem brez težav sprejme človeka za svojega vodja krdela.

»Za psa je nagrada preprosto to, da se vklopi v krdelo in sodeluje pri njegovem preživetju. Sodelovanje je samodejno nagrajeno z osnovnimi potrebami v obliki hrane, vode, igre in počitka. Nagrajevanje naših psov s priboljški in drugimi stvarmi, ki jih imajo radi, je pač eden od načinov, da se z njimi povezujemo in okrepimo dobro vedenje. Toda če ne oddajamo močne voditeljske energije preden jih nagrajujemo, ne bomo nikoli imeli resnično funkcionalnega ‘krdela’,« je prepričan Cesar Millan.

Prav funkcionalno ‘krdelo’ (četudi je to en sam pes in njegov lastnik) pa je tisto, kar psa nenazadnje izpolni in osreči.

Brezdomni vodje krdela

Če se torej vrnemo k izvornemu vprašanju:

kateri psi veljajo za najbolj srečne in čustveno najbolj stabilne?

Po mnenju Cesar Millana so v ZDA, kjer kot strokovnjak dela, to zagotovo psi, ki živijo z brezdomci:

»Če boste kdaj obiskali središče Los Angelesa, pojdite do parka, ki leži nad pomolom Santa Monica, in si oglejte brezdomce, ki imajo pse. Ti psi sicer niso videti kot American Kennel Club (ameriška kinološka zveza) prvaki v lepoti, toda vsi ti psi so miroljubni, lepo vzgojeni in niso napadalni. Opazujte brezdomca med sprehajanjem psa in priča boste odličnemu primeru telesne govorice vodje krdela in sledilca oziroma podrejenega člana krdela. Ponavadi brezdomci nimajo povodca, toda pes sledi svojemu človeku tik ob boku ali pa tik za njim. Pes se premika skupaj s svojim vodjem krdela na način, kot ga je vanj vtkala narava.«

Za resnično srečo našega štirinožca skratka bore malo naredijo draga, organsko pridelana hrana, reden obisk v salonu za nego psov, v naravi pa prav tako ni veterinarjev.

Večina brezdomcev tudi sicer živi življenjski stil, ki je psom veliko bližje, kot je življenje v brezdelju, čakanje na lastnike in dolgočasenje na še tako dragi preprogi.

Brezdomci hodijo od kraja do kraja, iščejo hrano in toplo zavetje za prenočitev, kar je za njihove pse naravnost idealna rutina:

svobodno potujejo naokoli in tako dobijo več kot dovolj gibanja, ki ga potrebujejo,

na relativno širokem ‘ozemlju’, po katerem se dnevno gibljeo in ga raziskujejo, kar je prav tako naravna značilnost živali in je v pse genetsko vgrajena z namenom preživetja (več ko žival potuje, večje so njene možnosti, da bo našla hrano, vodo in spoznala okolje).

Na drugi strani pa so nedaleč stran od njih doma psi bogatih lastnikov – lastnikov, ki so prepričani, da bo za pasje potrebe po gibanju in raziskovanju poskrbelo že malo večje posestvo, vrt ali dvorišče okoli hiše. V resnici pa ne vedo, da je tudi zelo veliko dvorišče za njihovega psa še vedno le malo večji pesjak.

Glede na doslej povedano bi se na tej točki verjetno že strinjali, da bi psu z Bel Aira, ki se cel dan brezciljno sprehaja po hiši, si na poti do salona za nego psov ogleda notranjost avtomobila in nato salon ter se zvečer odpravi spat s še enim dnevom, polnim frustracij in poln neizživete energije, le težko rekli, da ima lepo življenje!

In ko nato ti frustrirani in neizživeti psi vlečejo na povodcu, radi pobegnejo ali brez razloga veliko lajajo, lahko njihovo neuravnovešeno dejanje lastniki pripišejo le svoji slabi poučenosti. Vzroka za to, da njihovega psa motijo otroci, avtomobili in drugi psi, skratka ne gre iskati v psu, temveč v njihovih lastnikih, še pravi Cesar Millan:

»… poglejte si psa, ki hodi naokoli skupaj z brezdomcem. Ta pes nikoli ni obiskal pasje šole. Z brezdomcem hodita skupaj po natrpanih ulicah, kjer srečujeta mačke, sprehajalce, motorna kolesa, ljudi z bevskajočimi majhnimi psi na raztegljivem povodcu, brezdomčev pes pa kljub temu trušču mirno hodi naprej. To je tisto, kar se dogaja tudi v naravi: pasje ali volčje krdelo se ne bi nikoli obdržalo skupaj, če bi posamezni psi stalno tekali po svoje, ker bi jih pač zmotile žabe ali metuljčki! Brezdomec deluje enako kot vodja krdela in psa zmoti kak dražljaj iz okolice, ga le bežno pogleda ali kaj zagodrnja proti psu in ga s tem opomni na pravila ter ga ponovno usmeri na njuno pot. Na koncu dneva bo brezdomec psa nagradil s hrano in pozornostjo, preden se bosta udobno namestila za nočni počitek. Delita si zelo elementaren obstoj, bržkone nekaj podobnega, kot v najzgodnejših odnosih med našimi predniki in psi.«

Za srečnega psa!

Srečonosni tris: gibanje, disciplina in naklonjenost!

Za srečnega in psihično uravnoteženega psa je potrebno poskrbeti za tri glavne pasje potrebe:

Od vseh treh je najbolj pomembna potreba: potreba po gibanju! V praksi to pomeni sprehanje s psom vsaj eno uro na dan, vsak dan in na pravilen način. Med sprehodom naj skrbnik deluje mirno in odločno, torej kot vodja krdela. In to pomeni tudi, da pes hodi vštric s skrbnikom ali za njim in ga nikakor ne vleče na povodcu.

Sledi ji potreba po disciplini. Pes v svojem življenju potrebuje jasna pravila, meje in omejitve – tako v hiši kot zunaj nje. Le te pa mu je potrebno predstaviti na nekonflikten način: torej z mirno odločnostjo in nikakor ne vpitjem ali kaznijo (jezen ali napadalen vodja je vodja, ki v resnici nima nadzora).

In nikakor ne nepomembno, pa vendar manj pomembno od že naštetih dveh tudi naklonjenost in ljubezen. Lastniki psov – tipa a la Oprah, ki psa počlovečijo – to pasjo potrebo precenjujejo do te mere, da psom nehote škodujejo. Naklonjenost gre namreč kazati na pravi način, v pravi meri in ob pravem trenutku. Naklonjenost bi morala dejansko biti nagrada, ki jo dajemo svojim psom in sami sebi, a vedno potem, ko je pes v našem krdelu dosegel stanje mirne podreditve.