Na portalu Psychology Today je raziskovalka in profesorica kreativnosti in abnormalne psihologije na Harvard University, dr. Shelley Carson, razkrila, kako uničujoč je vpliv plagiatorstva na razcvet kreativnosti.
Plagiatorstvo, povedano bolj preprosto, je enostavno:
- vsakršno ‘izposojanje’ tujih besed, fraz, idej in misli, ki jih predstavimo kot naše lastne (torej ne da bi omenili dejanskega avtorja ali vir).
In ker plagiatorstvo definiramo kot tip akademske nepoštenosti, so zanjo običajno kaznovani predvsem študentje na univerzitetni ravni (ali kakšna vidnejša javna osebnost), pa še to le takrat, ko jih pri tem zalotijo. Kazen je v tem primeru bodisi negativna ocena dela, naknadni odvzem naziva ali celo izključitev iz akademske institucije.
Pa saj to vsi počnejo!
Najpogostejši izgovor tistih, ki so jih dobili ‘s prsti v tuji marmeladi’, pa je: ‘To tako in tako vsi počnejo’, čemur bi težko oporekali:
- številni avtorji javno objavljenih del in prispevkov črpajo svojo snov iz ‘ponarodelih’ ali ‘anonimnih‘ virov oz. so jim dela, ki so jih podpisali, v resnici napisali drugi (to nekateri očitajo celo velikanu Sheakespeare-u),
- številni politiki in predsedniki so pohvaljeni za govore, ki jim jih pišejo profesionalni pisci govorov, njih avtorji pa si včasih prav radi kaj sposodijo tudi od drugih avtorjev,
- v tiskanih in spletnih medijih pa kar mrgoli ‘izposojenih’ (in pogosto nepreverjenih) ‘dejstev’, misli in idej, za katere bi potem, ko se v isti formi in obliki pojavijo na več mestih le težko ugotovili, kdo je bil njihov primaren avtor.
In če to počnejo vsi, zakaj torej …
Ker je plagiatorstvo cokla razvoja
Omejevanje plagiatorstva je po mnenju Shelley Carson izjemnega pomena za vse tiste, ki vidijo v kreativnem delu in ustvarjalnosti v obče bit razvoja in zdravja naše kulture.
Nekaj razlogov, zakaj plagiatorstva ne gre enostavno sprejeti ‘per se’:
- prvič: kraja intelektualne lastnine znižuje motivacijo, da bi ljudje ustvarili kaj originalnega. Kadarkoli se nekdo drug okoristi z našim delom, se namreč počutimo še kako ogoljufane, posledica tega pa je, da vse manj ljudi prispeva svoj kreativni input. Raje zamahnejo z roko in si rečejo: ‘Zakaj že?’
- drugič: vsakič ko pozabimo citirati vir ideje ali misli, ta izgubi na svoji kredibilnosti in sledljivosti odgovornosti. Necitiranje vira tako potencialno dovoljuje širjenje lažnih informacij in njihovo posredovanje dalje, ne da bi bilo kasneje moč ugotoviti, iz katerega vira so se le te dejansko napajale.
- tretjič: pripravljenost na to, da zase poberemo lovorike tujega dela, je v sami osnovi prevarantstvo, ki na dolgi rok najbolj škodi ravno plagiatorju samemu. Če smo si prisvojili delo drugih in ga predstavili kot svoje lastno, zelo verjetno nismo uspeli osvojiti in razviti sposobnosti samostojnega raziskovanja, poglabljanja in pisanja, kar se nam bo v prihodnje (v karieri) še kako maščevalo.
Več branja na taisto temo (kar je tudi sklic na vir) tukaj.