Poliamorija je termin, ki je sestavljen iz grške besede: poli (več) in latinske besede amor (ljubezen).
Že poimenovanje samo naj bi tako sugeriralo. da poliamorija obljublja svojim sledilcem ‘več ljubezni’ – mišljeno v obliki ‘sposobnosti ljubiti več kot enega partnerja’.
Ne, ne gre samo za seks!
In ne! Navadno varanje še ni poliamorija!
Pri tem velja, da naj bi se ljubezen sicer lahko izrazila seksualno, lahko pa tudi le čustveno ali duhovno in seveda v različnih kombinacijah vseh teh treh izrazov.
Nagnjenost k poliamoriji je tako kaj lahko tudi samo načelna, lahko pa se dejansko udejani še v praksi.
Poliamorist je torej lahko tudi človek, ki je brez partnerja, nikakor pa ne more biti poliamorist kar vsak, ki s svojim življenjskim stilom odstopa od monogamnih okvirov. Če namreč ni konsenza, čistih računov in vsaj približno zgledne, odprte komunikacije med vsemi akterji nastalega multirazmerja, pač ne gre za poliamorijo, ampak za navadno varanje.
V praksi bi poliamorija izgleda nekako takole:
- Posameznika sta drug z drugim v monogamnem razmerju, občasno pa se enemu ali drugemu zgodi, da se zaljubi, vzljubi ali ljubi še nekoga drugega. Svojih občutkov in čustev partnerja ne skrivata drug pred drugim, nasprotno: o vsem skupaj se povsem odkrito pogovorita. Civilizirano, brez prepirov in brez posesivnih ali ljubosumnih izpadov. Sprejmeta obstoj še ene, vzporedne ljubezni, in ta nova ljubezen potem včasih traja, včasih pa ne – tako kot to pač je z ljubeznijo.
In da ne bo pomote: z nastopom nove, vzporedne ljubezni niso kar takoj na vrsti kakšne nore orgije. Pri pravi poliamoriji pač ni v ospredju spolnost, ampak ljubezen – še posebno pa gola odkritost partnerjev glede novo odkritih ljubezni do nekoga tretjega, pri čemer naj seveda prvi odnos zaradi tega ne bi trpel.
No, ključno vprašanje seveda ostaja …
Je mogoče ljubiti več kot enega?
Gre res za ljubezen ali zgolj zaljubljenost? Gre res za ljubezen ali navadno spolno privlačnost?
Medtem ko so empirični dokazi menda zares na strani tistih, ki menijo, da smo ljudje sposobni simultanih, torej hkratnih romantičnih in spolnih odnosov z več kot eno osebo, pa strokovnjaki ugotavljajo, da hkrati ‘ljubiti’ dva (ali tri …) še zdaleč niso ‘same rožice’.
Medtem postaja tudi jasno, da je trend t.i. poliamoričnih razmerij v sodobnem svetu več kot očitno v precejšnjem porastu, in to ne le med mladimi …
“Z drugim sem se začela sestajati že takrat, ko sem še živela z možem, česar pred njim sploh nisem skrivala. Mož temu ni ugovarjal, še več, sčasoma smo celo vsi trije zaživeli v istem gospodinjstvu. Najprej poskusno, da vidimo, če bo šlo. In neko krajše obdobje nam je celo zneslo. Takrat sem seksala z obema – najprej z enim v zgornjem nadstropju, nato z drugim v spodnjem nadstropju.”
In takšnih zgodb naj bi menda bilo zadnja leta vse več …
Trend velikih mest
V velikih mestih, kot je na primer New York, ki je bil pred kratkim celo izbran za mesto, ki naj bi bilo po mnenju Forbesa idealno za samske, so takšna ohlapna, multi-razmerja že dalj časa več kot običajna.
Samski ljudje tam pravzaprav niso zares samski, saj se med iskanjem pravega, večinoma dobivajo in imajo romantična razmerja z več potencialnimi kandidati hkrati.
Nekateri se takšnega življenjskega stila celo tako navadijo, da svobode videvanja z večimi niti ne želijo več menjati za njegovo monogamno različico, večina njih pa vendarle to prakticira le začasno, saj hkrati stalno hrepenijo po ‘čudoviti enostavnosti’ razmerja z enim, jasno, da ‘pravim’.
Ljubezen je subjektivna
Navkljub vse številčnejšim zgodbam iz prakse, o katerih je mogoče veliko brati na internetu, pa poznavalce človeške narave poliamorična razmerja prej begajo kot ne.
Dotični fenomen je namreč zelo težko razumeti skozi prizmo človeških čustev.
Za čustva je pač značilno, da so v sami osnovi subjektivna in ekskluzivna, kar še posebno velja v primeru romantične ljubezni, ki poleg vsega od človeka terja tudi veliko osebne energije, časa in sredstev (ne prvega, ne drugega in ne tretjega pa posamezniki ne posedujemo v neomejenih količinah).
Skupaj s posamezniki, ki v takšne romantične trikotnike ne zapadejo po svoji volji, se zato isto sprašujejo tudi psihologi, sociologi in nekateri antropologi:
“Ali res lahko ljubi mene in njo, istočasno!? Je sploh mogoče ljubiti dve osebi naenkrat!?”
‘Lahko, ker sta obe posebni!’
‘Nosilci’ takšnih trikotnikov utemeljujejo in racionalizirajo svojo čustveno razpetost na dve osebi s tezo, da romantična fascinacija z drugim človekom temelji na skupku pomenljivih karakteristik ljubljenega in da je zato prav mogoče ljubiti dva, ki sta sama po sebi posebna in drug napram drugemu, skoraj komplementarno različna si posameznika.
In celo, ko takšno dopolnjevanje morda umanjka v karakteristikah akterjev trikotnika, je precej verjetno, da sta si komplementarna vsaj romantična razmerja sama.
Relativno pogosto se namreč dogaja, da sta prav odnosa triade tista, ki sta se znašla na različnih razvojnih stopnjah razmerij: medtem ko je eno razmerje morda še v stanju začetne, strastne vznesenosti, je drugo kaj lahko že ustaljeno razmerje v svoji zrelejši fazi.
S takšnega, razumsko podprtega zornega kota se s prvotnim vprašanjem zastavljena kontradiktornost prelevi v svoje lastno nasprotje t.j. komplementarnost. In z nekaj malega premisleka, se celo zdi, da argumenti zagovornikov poliamorije – razumsko gledano – dejansko držijo ‘vodo’.
Pa res?
A psihologi se ne dajo.
Opozarjajo, da prav v zadevah romantičnih razmerij ne gre toliko za razumsko – logična vprašanja, temveč bolj za že omenjena vprašanja človeške psihe oz. točneje: potencialne čustvene disonance.
Prav čustvena neusklajenost naj bi izvirala iz dejstva, da so čustva po definiciji pristranska. Čustva se namreč vedno nagibajo k temu, da eno preferirajo pred drugim, kar že nakazuje njih zahtevo po svojevrstni ekskluzivnosti.
In res.
Večina ljudi si le težko predstavlja ljubljenega v objemu nekoga drugega, ne da bi jih pri tem ne stiskalo okoli srca.
To dejstvo še potrjujejo pričevanja tistih, ki so priznali, da so že bili romantično zapleteni v razmerja z dvema osebama naenkrat in te izkušnje običajno kar ne morejo prehvaliti, pa vendar po drugi strani niso prav nič navdušeni nad idejo, da bi se morali sami znajti v vlogi enega od svojih ljubimcev. Še več. Večini njih se je zdelo težko, če ne celo nemogoče zamisliti si, da bi ljubljenega delili še z nekom drugim.
Resničen problem tako v resnici še naprej ostaja tisti, ki je globoko osebne, čustvene narave, še posebno v obliki tistih, vsem znanih in do neke mere povsem normalnih čustvenih odzivov, kot so:
- ljubosumje,
- strah,
- občutki ponižanja
- in žalosti, ki se tako rada prikrade s spoznanjem, da se je naš ljubljeni zaljubil v nekoga drugega.
Kaj pa ljubezen s tremi?
Če lahko ljubimo dva, zakaj ne tri?
Da bi dvema romantičnima razmerjema pridružili še eno?
Zanimivo, da je postala večina sicer navdušenih nad poliamorijo naenkrat polna pomislekov – še posebno tistih, bolj praktične narave (manjko časa, energije in sredstev za še eno razmerje). Raziskave pa so tudi pokazale, da ima z nastopom tretjega romantičnega razmerja veliko preveč težav ravno drugi ljubimec.
Tako npr. ženska v poligamnem zakonu morda ni prav nič ljubosumna na katero od drugih zakonskih žena svojega moža, naravnost podivja pa lahko ob misli, da bi mož imel razmerje z žensko izven mreže multizakonskega razmerja.
Nekaj podobnega se godi tudi ženski, ko je ta v razmerju s poročenim moškim naenkrat soočena s še eno, novo ljubico. Njegovo ženo je namreč že v štartu nekako sprejela v paketu z njim, novo ljubico pa bo brez izjeme dojela kot vsiljivko, ki ruši že tako na silo vzpostavljen ‘status quo’.
Medtem, ko lahko prva ljubica še nekako vzdržuje vero v to, da jo ima njen izbranec zares rad in da se bo morda na dolgi rok njuno razmerje pokazalo za vrednejše od razmerja, ki ga ima z ženo (zanj tako in tako verjame, da je le del okoliščin, ki jih njen moški nima pod nadzorom, sploh pa se je zakon zgodil veliko pred njenim prihodom), pa v primeru prihoda nove ljubice in z njo vzpostavitev tretjega razmerja, vsi ti izgovori zvodenijo in postanejo praktično neuporabni za nadaljne lajšanje čustvene bolečine, ki v triadnih razmerjih vendarle tli pod površino.
Posesivnost ni več v modi
Vprašanja pojemajoče se ekskluzivnosti in naraščanje pomena posebnosti v njih.
Prav poliamorična razmerja najbolj nazorno kažejo ta spreminjajoči se fokus v ljubezenskih razmerjih.
Dandanes je namreč vse več ljudi sposobnih in pripravljenih sprejeti vse bolj fleksibilen tip ekskluzivnosti. Danes npr. vse več ljudi opisuje izvenzakonska razmerja z vse bolj nevtralnimi pojmi, kar na nek način že kaže na postopen premik s strogo tradicionalnega k svobodnejšemu odnosu do serijskih ali celo hkratnih multirazmerij. Za t.i. ‘skok čez plot‘ se tako ne poslužujejo več skrajno negativih terminov, temveč uporabljajo raje oznake kot so ‘drugo razmerje’, ‘paralelna zveza’ ipd.
Pa vendar. To, da postajajo sodobne družbene norme vse ohlapnejše, izbire poliamorije za življenjski stil ne olajša kaj dosti. Ekskluzivnost morda počasi izgublja na pomenu, a do neke mere še naprej ostaja aktualna.
V tem oziru je nadvse zgledno pričevanje ženske, ki je bila:
“… šest let v razmerju s poročenim. Zelo sem ga ljubila, najino seksualno življenje je bilo fantastično. Potem pa sem izvedela, da je pričel z afero s še eno žensko in čez noč prekinila najino večletno razmerje.”
Tej, zdaj že bivši ljubici, je očitno povsem uspelo sprejeti dejstvo, da si ljubimca deli z njegovo ženo, ko pa je ta ‘prekršil’ (čeravno očitno fleksibilnejše) okvire njunega ljubezenskega razmerja, so jo preplavile negativne emocije, ki jih ni zmogla, niti ni hotela, ignorirati.
Nekaj podobnega velja tudi za širšo družbeno klimo. Ljudje so resda vse bolj sposobni sprejeti svobodnejše oblike razmerij, a le dokler je ta – dogovorjena fleksibilnost – jasna in ohranjana.
Premik k unikatnosti
Po drugi strani pa prav na račun vse večje fleksibilnosti romantičnih razmerij na pomenu pridobiva preferenca do unikatnosti oz. posebnosti posameznika.
Ta – ‘Biti za nekoga poseben’ – postaja še posebno očitna v prizmi sveta internetnih zmenkarij, kjer je že v samih profilih ljudi najti opise, ki poudarjajo prav unikatnost zapisovalca, pa tudi spisek posebnosti, s katerimi naj bi se ponašali potencialni kandidati za zmenek.
Potreba po tem, da smo za sebe in druge posebni, pa je ob vsem tem veljala za eno od človekovih osnovnih čustvenih potreb že veliko pred nastopom sodobnih trendov.
To, da ljudje sami sebe vidimo kot nezamenljive in zelo posebne (kar je nekaj povsem drugega kot občutek superiornosti), kar seveda na nek način velja za slehernega med nami, ima za nas posebno vrednost. Zrcali se v naših globoko osebnih občutkih srečnosti in izpolnjenosti, ključno vlogo pa igra tudi v zadevah ljubezni. Medtem ko princip romantične ljubezni resda zahteva oba principa – torej tako ekskluzivnost kot unikatnost, pa je prav slednja tista, ki ji od nekdaj pripisuje večji pomen.
Poznavalci so si edini, da naj bi sami ljubezni ta premik iz čiste forme ekskluzivnega k idejnemu unikatu osebnostnega na nek način godil …
Kaj nas torej čaka?
Verjetno se boš strinjala, da je v primerjavi s polpreteklimi časi (ko je bila ločitev malodane tabu) dandanes veliko lažje vstopiti in iztopiti iz ljubezenskega razmerja, kar je po eni strani čudovito, po drugi strani pa življenje sodobnih ljubimcev precej zakomplicira. Dandanes se ljubimci praktično vsakodnevno soočajo z dvomi o lastnih, morda še včerajšnjih izbirah, pa tudi z obžalovanjem zaradi številnih možnosti, ki bi jih lahko izbrali, pa jih na račun izbrane niso.
In prav obilje alternativ in vznikanje brezštevila novih možnosti za ‘kaj boljšega’, počasi, a zagotovo, spodjeda njih resnično predanost obstoječemu razmerju.
Ali povedano bolj preprosto: Več kot imamo na voljo različnih alternativ, težje se bomo odločili le za eno od njih!
Predstavljaj si: bi se v slaščičarni lažje odločila le med dvem slastnima tortama ali če bi imela na voljo izbirati med stotino njih? Da bi poskusila vse? Tega ne bi prenesel tvoj želodček, poleg tega pa ni v človeški moči, da bi zmogla zares v polnosti uživati v vsaki od njih, saj bi te vseskozi vleklo k novemu in še nepoizkušenemu.
Težki časi za ljubezni željne
Je kaj čudnega, če je današnja družba vse bolj razdvojena med hkratno željo po trajnem romantičnem razmerju in vse manjšimi možnostmi za njeno realizacijo.
Trendi jasno kažejo, da je ločitev iz leta v leto več, porok pa vse manj. V večini modernih družb trenutno velja, da se kar 50 % vseh sklenjenih zakonov konča z ločitvijo, tudi za večina preostalih 50 % zakonov, ki jim nekako še uspe obstati, pa velja tudi, da sta se partnerja vsaj enkrat resno spogledovali z možnostjo ločitve.
Veliko romantičnih razmerij danes ne traja prav dolgo, v večini preostalih pa so akterji v stalnih dvomih glede trenutnega razmerja in zdi se, da v velikih skušnjavah ob številnih potencialnih drugih možnosti.
Navkljub naštetemu pa tudi v modernih časih ideal trajnega romantičnega razmerja še naprej ostaja hrepenenje mnogih. Še več. Kaže, da ljubezen celo pridobiva na svoji veljavi, saj o njej razmišlja vse več ljudi in jo v svojih razmerjih tudi ni pripravljeno pogrešati.
Ljubezni danes ni več mogoče diskreditirati kot neumno fantazijo. Večina jo vidi kot nekaj realnega in možnega.
Naj se torej sliši še tako kontradiktorno s prej povedanim: Ljubezen je na nek način doživela tudi svoj veliki ‘comeback’.
“In to upravičeno,” sta mnenja Aaron Ben-Ze’ev in Ruhama Goussinsky, avtorja knjige ‘In The Name of Love: Romantic ideology and its victims’, na katero se je naslonil dotični traktat.
Še to:
Mnenje strokovnjakov o poliamoriji
Kako poznavalci odgovarjajo na preprosto vprašanje: Je res mogoče ljubiti več kot enega človeka hkrati?
- Dr. Drew Pinsky, šef oddelka za medicino kalifornijske bolnišnice Las Encinas:
“Da. Ljudje so povsem sposobni hkrati ljubiti več kot enega človeka. Po drugi strani pa je klinična realnost tudi to, da zdravega posameznika, torej tistega, ki je čustveno, spiritualno in seksualno zrel za ljubezen, povsem zadovolji tudi diadično razmerje. Na žalost je empatična navezanost, ki je mogoča le v diadah, dandanes vse redkejša. Vse pogosteje se dogaja, da posamezniki odcepijo del sebe, ki bi bil sicer vpleten v primarno razmerje, da bi ga usmerili drugam. In ravno ljudje, ki to čustveno razdvojenost trpijo (sicer bolj značilno za narcisoidne posameznike in čustveno neuravnovešene (s t.i. borderline motnjo)), radi menijo, da smo ljudje sposobni ljubiti več kot eno osebo hkrati. Zato se na tem mestu samo od sebe zastavlja zanimivo vprašanje: Kaj dejstvo, da človek ljubi več kot eno osebo, pove o tem človeku? In, kako njegove izbire dejansko vplivajo na disfunkcijo družine.”
- Dr. Robert J. Sternberg iz Univerze Yale in predsednik ameriškega združenja za psihologijo:
“Da. Osebno sem pogosto polemično zagovarjal tezo, da odnosi delujejo po zgledu arhetipov iz ‘zgodb’ o ljubezni. Pa naj gre za domišljijske zgodbe (odnos princa in princese), poslovne zgodbe (odnos temelji na pragmatičnem sodelovanju, v ospredju pa je poslovna logika), popotniške romance (popotovanje skozi življenje) ali zgodbe zbiralcev (zbiralec in njegove trofeje). In čeprav mislim, da smo le težko zaljubljeni v dve osebi hkrati znotraj ene in iste ‘zgodbe’, pa verjamem, da je povsem mogoče ljubiti dve osebi skozi različni ‘zgodbi’. S stališča obstoječih družbenih norm pa si bodo te multiple ljubezni slej ko prej navzkriž. V neizbežni konflikt jih namreč vodijo hierarhično določene vrednosti posameznih zgodb. Nekatere imajo že same po sebi nekoliko večjo vrednost od drugih in so bolj zaželjene. Zato obstaja precejšnja možnost, da bo oseba, v katero ste zaljubljeni, katere vloga v zgodbi je hierarhično višje postavljena ali tista, kateri ste se že zaobljubili, sčasoma izpodrinila in nadomestila drugo osebo.”
Zbrala, spisala in uredila: Nataša Zupanc