Verjetno bi le še težko našli koga, ki se ni vsaj enkrat v življenju srečal z vsaj eno iz mnoštva (pre)sladkih obljub o noro dobrem ‘poslu’, ‘investiciji’, ‘priložnosti’ … z neverjetno visokim donosom, in ve se, minimalnim rizikom.
Že samo en kratek surf po netu nas pripelje do množice domnevno mamljivih ponudb hitrega zaslužka, na sled kakšni mreži večnivojskega marketinga (znanem tudi kot MLM), finančnim goljufijam in drugim sumljivim aktivnostim, ki za minimalni vložek obljubljajo visoke dobitke.
Že slišali za:
- “A veš kakšni zaslužki! V nekaj mesecih lahko podvojiš, potrojiš svoje premoženje! Poznam človeka, ki …”
- “Bi rada naredila spremembo v svojem življenju? Naredi to za svoje otroke. Za svojo družino. Za to, da boš enkrat svobodna. Boš kaj naredila za dosego svojih sanj? Si mar ne zaslužiš tega?”
- “Čudovita priložnost … in potem jaz pripeljem še deset ljudi in teh deset ljudi pripelje še deset ljudi in … seveda ni piramida. Kako to misliš, prevara? Vse je legalno … skratka čudovito!”
Če ste, upamo, da je še čas za …
Moder nasvet
“Če se zdi predobro, da bi bilo res, verjetno tudi je (predobro, da bi bilo res)!”
Eden največjih prevarantov, Charles Ponzi, je na karto pretiranega (za)upanja igral in v nekaj mesecih zaslužil na milijone dolarjev že veliko pred iznajdbo interneta.
In čeprav bomo tokrat govorili prav o t.i. Ponzijevi prevari, ki ji nekateri pravijo tudi Ponzijeva shema ali pa kar Ponzijeva piramida, pa tam ‘zunaj’ na naivne (pohlepne in zavedene) preži cela plejada raznovrstnih finančnih pasti.
In za kaj v osnovi gre?
Kot druge piramidne sheme tudi ponzijeva ponuja izjemne zaslužke, pri čemer je značilno, da se ta ne izplačujejo na podlagi ustvarjenega dobička, temveč iz denarja, ki ga v shemo vplačujejo novi vlagatelji.
Za Ponzijevo in njej podobno piramidno shemo lahko torej rečemo, da gre za svojevrstni prevari, ki cvetita in se razvijata le dokler prihajajo novi ‘investitorji’, sodelovanje v shemi pa se splača in izplača le izvornemu pobudniku in delu starejših investitorjev (pa še tem le v primeru, da ‘pridobljenega’ ne investirajo nazaj v isto shemo).
‘To ni piramida!’ Eh?!
Ponzijeva shema je precej podobna piramidni shemi (ki smo jo dodobra in v slabem spoznali tudi v Sloveniji).
Razlika med njima je v bistvu zgolj v tem, da je pri piramidni strukturi za izplačilo donosov vezano na rekrutiranje novih članov, medtem ko je pri Ponziju merilo predvsem lastni vložek. Glede na to se razlikujeta tudi načina napajanja strukture sheme. Medtem ko Ponzi razporedi nove prilive po celi shemi, se sredstva v piramidni shemi kupčkajo glede na ‘zaslužnost’ investitorjev, človek na vrhu piramide pa tako ne more biti vedno v stiku s svežimi prilivi v sistem.
Za oba sistema pa v bistvenih ozirih vendarle velja isto:
- dokler je dovolj naivnih žrtev, ki prinašajo svež denar, od katerega se napajajo vrh piramide ali pa vsaj njegovi aktivni deli, shema navidezno ‘cveti’,
- ko se tok svežega priliva konča (in to se slej ko prej neizogibno zgodi), pa shema propade. Denar izgubijo tisti, ki pridejo nazadnje (in ker je pri dnu piramida vedno najširša, to pomeni, da bo vedno izgubila večina investitorjev).
… podoben pa je tudi način, kako se obe ‘velike priložnosti’ končajo. Piramidne in Ponzi sheme imajo namreč le tri mogoče sklepne scenarije:
- organizator sheme ‘izgine z obličja zemlje’ skupaj z zajetnim kupčkom v shemo trenutno investiranega denarja,
- shema se sesuje pod svojo lastno težo (kar se s širitvijo sheme zgodi slej ko prej, zagotovo pa v trenutku, ko ima promotor prvič težave z izplačili obljubljenega, takšna likvidnostna kriza sproži v shemi paniko, vse več ljudi zahteva svoj denar, ki ga v resnici (še) ni),
- ali pa shemo enostavno predčasno javno razkrinkajo kot prevaro. Včasih pri tem pomagajo tudi eksterne tržne okoliščine (tako je gospodarska kriza leta 2008 razkrinkala veliko Ponzi shemo Bernarda Madoffa. Investitorji so zaradi spreminjajoče se gospodarske krize želeli množično potegniti svoj denar iz sheme, zahtevkov v višini sedmih bilijonov dolarjev pa niti monstruozno velika Madoffova ponzi shema ni prenesla).
In če se komu zdi, da bi se (vsaj v teoriji) morda dalo ogniti vsem trem scenarijem, naj dodamo še eno: takšnim shemam je namreč že po ‘naravi’ usojen neizogiben – in če ne gre drugače – tudi naravni konec.
Konec je neizogiben!
Njen kolaps je namreč vgrajen že v njeno idejno zasnovo:
- število potencialnih (naivnih, zavedenih ali pohlepnih) investitorjev je omejeno! V to te lahko prepriča že malce enostavne (in zabavne) matematike!
Celo v ‘idealnih pogojih’, v katerih bi se (hipotetično) v shemo vključili čisto vsi ljudje na zemlji (torej tudi novorojenčki), bi bila ‘igra’ končana že nekje okoli 10. nivoja (če bi rekrutacija potekala po principu eden pripelje deset novih) ali zgolj kakšen nivo kasneje (če bi rekrutacija potekala po principu manj kot deset novih).
Je kaj čudnega torej, da so piramidne sheme prepovedane v večini držav sveta?
Kdo se je tega spomnil?
Vsega je ‘kriv’ Charles Ponzi!
Ponzijeva shema je dobila svoje ime po prevarantu Charlesu Ponziju, italijanskem računovodji iz Bostona, ki je kot prvi (čeravno nekateri menijo, da je njegov avtorski primat sporen) izvedel prevaro, v katero je verižno pri(na)tegnil mnoštvo ljudi, že davnega leta 1919.
Originalna Ponzijeva shema
Ponzijeva originalna ponudba je bila: ‘50% profit v roku 45. dni, če investirajo denar v trgovanje z diskontnimi poštnimi kuponi.’
To bi seveda pomenilo, da bi v roku treh mesecev vsak investitor podvojil svoj vložek. Za začetek Ponzijeve sheme, sta bili tako dovolj že ena (ali dve) investiciji, iz katerih je pravzaprav izplačal prve ‘profite’.
Ker je bila ponudba več kot mamljiva, prvi investitorji pa so dejansko ‘dobili’ prve obroke (izplačane iz njihovih lastnih investicij), so se novi klienti kar množili, ne da bi vedeli, da so poštni kuponi zgolj krinka za nadvse domiselno finančno šarado.
Ponzi je najel tudi agente, ki jim je plačeval velikodušno provizijo za vsakega novega klienta in za vsak dolar, ki ga je z njimi zaslužil.
‘Dober’ glas je opravil svoje in februarja 1920 je Ponzi že služil takratnih 5000 dolarjev na dan (kar bi bilo enako današnjim 60.000 dolarjem).
Marca istega leta je služil že 30.000 takratnih dolarjev in v mesecu maju že 420.000 dolarjev dnevno.
Ponzijevi prvi klienti so v teh nekaj mesecih dejansko že podvojili ali celo potrojili svoje vložke, ker pa so se medtem o Ponzijevi veliki ‘priložnosti’ razpisali še časopisi, je bilo ljudi, ki so si želeli del Ponzijeve pogače, vse večji. Na višku velikega ‘posla’ je bila Ponzijeva shema vsake tri ure bogatejši za kar 12 milijonov današnjih (kar je milijon takratnih) dolarjev.
In potem je nekega dne v financah malce bolje podkovan novinar le podvomil v to, da bi Ponzi lahko tako mastno, predvsem pa tako hitro toliko zaslužil z nekakšnimi preprodajami poštnih kuponov. Ponzi ga je tožil za klevete, iztožil 500.000 dolarjev in sledilo je začasno medijsko zatišje – zatišje, kakršno običajno vlada tik pred nevihto …
Pri The Post so najeli finančnega analitika Clarenca Barrona, ki je analiziral Ponzijevo shemo. Kmalu je ugotovil, da je Ponzi ponujal visoke donose popolnoma brez vložka lastnega kapitala, in izračunal, da bi pri mnoštvu tekočih investicij v Ponzijevi shemi moralo biti v obtoku najmanj 160 milijonov poštnih kuponov (dejansko jih je bilo okoli 27.000). In nato ni minilo dolgo, ko je 11. avgusta 1920 na prvi strani časnika The Post izšel še članek, ki je razkril, da je bil Charles Ponzi pred 13. leti že vpleten v neko poneverbo in prevaro v Montrealu, zaradi česar je bil tudi zaprt. Porušenemu zaupanju javnosti v Ponzija je hipno sledil kolaps prve, originalne Ponzijeve sheme.
Ob sesutju Ponzijeve sheme so najhuje nastradali ljudje, ki so za vstop v ‘posel’ zastavili svoje domove in v shemo investirali vse svoje življenjske prihranke (tako velika je namreč bila želja po tem, da bi zaslužili), pri čemer je večina svoje donose tudi ponovno reinvestirala v shemo.
Po uradnih podatkih naj bi se v originalno Ponzijevo shemo vključilo 40.000 ljudi, po neuradni verziji pa naj bi bilo Ponzijevih žrtev najmanj 100.000.
Zbrala in uredila: Nataša Zupanc