Eden redkih sklicev na svetovnem spletu, ki govori o fenomenu post-travmatskih iger, je strokovni članek Forbidden Games (Prepovedane igre) ameriške psihiatrinje, avtorice in raziskovalke zgodnje travme Lenore C. Terr iz leta 1981.
Avtorica se je proslavila s študijo posledic, ki jih je leta 1976 utrpelo 26 otrok, starih od 5 do 14 let, z ugrabljenega avtobusa v Chowchillu potem, ko so bili ti več kot 16 ur živi zakopani. Otroci so se skupaj s šoferjem ugrabljenega avtobusa rešili tako, da so se izkopali sami.
Študija ugrabljenih otrok je pokazala, da ti še danes trpijo za paničnimi napadi, nočnimi morami, v katerih se preigravajo ugrabitev in smrt, pa tudi osebnostnimi spremenjenostmi.
Številni izmed njih so razvili strah pred ’avtomobili v temi, vetrom, kuhinjo, miši, psi in hipiji’, eden izmed njih pa je desetletja kasneje z zračno pištolo streljal na japonskega turista, ker se je temu pokvaril avto prav v bližini njegovega doma. Žrtve ugrabitve so o simptomih travme poročali tudi še 40 let po ugrabitvi. Med slednjimi so prednjačile odvisnosti od drog in alkohola, depresije, nekaj izmed njih je bilo leta kasneje tudi aretiranih zaradi ’oblastnih dejanj nad nekom drugim’.
Danes po zaslugi študij Lenore C. Terr med posledice zgodnje travme uvrščamo tudi post-travmatske igre, čeravno sta v klasičnih psihoanalitskih pisanjih o običajni otroški igri kot odgovoru na ’travmatizacijo’ sicer pisala že Waelder (1933) in Erikson (1937).
Omenjena psihiatrinja je za razliko od predhodnikov travmo (po Freudu) namreč zajela ožje, t.j.:
Psihična travma je poškodba osebnosti, ki nastane v situaciji nenadne, intenzivne, nepričakovane anksioznosti, ki preplavi posameznika tako, da njegove obrambne sposobnosti tej niso več kos.
Po Lenore C. Terr tako za travmo ne veljajo običajne razvojne stiske otrok, pa čeprav jih te prav tako plašijo, temveč le situacije, ki so fizično ali psihično ekstremno tako ogrožajoče, da tudi moč otroške igre, ki sicer velja za uspešen mehanizem spopadanja z običajnimi psihičnimi stiskami, odpove.
Psihodinamična teorija igre
Sama po sebi je otroška igra ne le osnovna dejavnost, temveč tudi potreba vsakega otroka in pogoj, da se normalno in fizično razvija, pri čemer stroka nje vpliv najde na vseh področjih otrokovega razvoja.
Igra, zlasti v predšolskem obdobju, tako vpliva na razvoj gibalnih sposobnosti in spretnosti, kognitiven razvoj, emocionalen razvoj, socialni in moralni razvoj ter osebnostni razvoj.
Medtem ko so starejše teorije o igri skušale razložiti bistvo iger v sprostitvi odvečne energije, aktivnem počitku, pripravljanju na kasnejše življenje skozi preigravanje vlog, pa tudi skozi vidike simboličnega pomena, v katerih se kažejo potlačene želje (psihoanalitične teorije), pa sodobne teorije igro bolj povezujejo z vidiki posameznikovega vedenja in jo proučujejo v odnosu do psihičnih funkcij otroka.
Stroka prepozna tudi več vrst iger glede na njihovo vsebino. Govora je tako o funkcijskih, konstrukcijskih, simbolno-domišljijskih, dojemalnih in ustvarjalnih, pa vse do dramske igre. Igre so tudi lahko individualne, vzporedne ali skupne (skupinske).
Igra pa lahko služi tudi kot terapevtsko sredstvo.
Ne le v primeru poklicnih terapevtov in vzgojiteljev, temveč tudi kot spontana samopomoč, s katero otrok obvladuje in premaguje normalne čustvene in razvojne stiske.
Otroška igra kot mehanizem spopadanja z običajno ravnijo razvojne stiske je namreč nadvse učinkovita pri zmanjševanju običajne anksioznosti pri otroku.
Medtem ko nekatere vrste iger vpeljujejo podoživljanje pozitivnih izkušenj iz preteklosti, druge pa preigravajo potencialne situacije v prihodnosti (Freud, 1908), tretje rado zgolj proslavljajo radost odraščanja (Greenacre, 1959). In potem so tu igre, ki se preigravajo zaradi povsem normalnih občutkov ločitvene anksioznosti, preigravanja Ojdipovega kompleksa ali npr. stiske ob obiskih pri zdravniku. Takšne igre so igre ’hiša’ ali ’zdravnik’. Teh vrst iger otroku načeloma ni potrebno preigravati nespremenjeno daljši čas, saj prav vsaka epizoda s seboj že prinaša ’zdravilo’ v obliki priložnosti, da se v polnosti identificira z dobronamernim ’agresorjem’ (staršem, zdravnikom ali učiteljem), pa tudi, da se vsaj za hip obrnejo vloge in je ’tepežkanja’ tokrat deležen medvedek, ’injekcije’ pa mlajši sorojenec. V takšni igri tudi nihče ni prizadet, zgodi pa se pomenljiva razbremenitev, saj otrokova siceršnja anksioznost po nekaj takšnih igrah uplahne.
Pa post-travmatske igre?
Ker razbremenjujoče učinke običajne igre že od prej poznajo tudi travmatizirani otroci, ti seveda avtomatično skušajo hudo psihično stisko, v kateri so se po nesrečnem sosledju okoliščin znašli, rešiti tudi po tej poti, saj vedo (nezavedno), da je to nekoč ’nekako’ že delovalo.
A na žalost tokrat to ne bo mogoče, za kar obstaja več razlogov, v svoji študiji piše Lenore C. Terr.
Neuspeh post-travmatskih iger
Prvi razlog je, da v post-travmatski igri ne bo mogoča identifikacija.
»Dobronamerni otrok se enostavno ne more popolnoma ali z veseljem identificirati s kriminalcem ali nevarno zverjo,« je jasna psihiatrinja, ki dodaja, da se travmatizirani otrok prav tako ne bo mogel dobro identificirati niti z nemočno žrtvijo ali opazovalcem.
Nazorni primer za povedano je, da se praktično nobeden izmed otrok na Chowchilla avtobusu v post-travmatskem preigravanju ugrabitve ni mogel vživeti v Jacka, šoferja avtobusa, pa čeravno je bil nazadnje prav Jack del njihove rešitve.
Ko je 7-letna Lesile igrala ’voznika avtobusa’, je zato za volan postavila sebe in povedala, da je drugačna od Jacka, saj da ona vozi ’varni avtobus, ki ne bo nikoli ugrabljen’.
Razlog? Otrok, ki je bil psihično travmatiziran, je bil rešen prepozno, da bi še lahko verjel v ’heroje’. Če so torej agresorji tokrat veliko preveč zlobni in negativni, da bi se bilo z njimi sploh mogoče identificirati, so se ’rešitelji’ izkazali za veliko premalo učinkovite.
In ker razrešitev stiske zaradi neuspele identifikacije ne more uspeti, so travmatizirani otroci prisiljeni igro ponavljati v nedogled, ne da bi jim ob tem uspelo ’izstopiti’ s svoje pozicije zgolj nemočne žrtve.
Takšnih težav seveda ni mogoče najti pri običajni otroški igri, saj se netravmatizirani otrok zlahka pretvarja, da je enkrat veliki raziskovalec, drugič pa lev ali kapitan ladje, da bi nazadnje bil le to, kar je, torej običajen otrok. Ker je v post-travmatskih igrah tovrstna identifikacija onemogočena, je onemogočen tudi naravni obramben mehanizem, prek katerega bi otrok lahko vzpostavil čustveno distanco do travmatičnega dogodka. Brez te distance pa je resnična pomiritev praktično nemogoča.
Post-travmatske igre imajo bolj kot pomirjanje za posledico tako vnovično frustracijo, ki cepljena na že obstoječo anksioznost prinaša še večji notranji nemir. Ali, kot je povedal eden od opazovanih subjektov raziskave, Alice: »Igra mi je prinesla nočne more in vse skupaj je bilo še slabše!«
Po neuspešni identifikaciji je naslednji problem post-travmatske igre nezmožnost pripeljati situacijo do srečnega konca.
Medtem ko se v običajni otroški igri preigravajo namišljeni domišljijski scenariji z dobrim koncem (saj bazirajo na resničnih dogodkih z dobronamernimi avtoritetami), pa je post-travmatska igra sama po sebi obsojena na konec, ki enostavno ne more biti srečen. Otrok namreč dobro ve, kaj se je zgodilo, in to, kar se je zgodilo, ni bilo dobro. Ker konca torej ni mogoče spremeniti, tudi mehanizem igre ne uspe zmanjšati anksioznosti. Medtem ko običajni otrok lahko samega sebe vedno prepriča, da so srečni konci mogoči, v to ne more več zares verjeti travmatiziran otrok.
In kot zadnji razlog za neuspeh: post-travmatska igra je pri zmanjševanju anksioznosti neuspešna tudi zato, ker glavno vlogo v igri igra konkreten zunanji dogodek in ne notranje izkustvo. Igra je namreč lahko učinkovita pri zmanjševanju ločitvene anksioznosti, saj je nje izvor notranji konflikt, neučinkovita pa postane, ko je postavljena v kontekst resničnih travmatičnih dogodkov in njihovih posledic.
Ali povedano drugače: otrok bi se morda lahko igral igro lakote tudi, ko je zares lačen, ali igro osamljenosti, ko je v resnici osamljen, a bi se takšna igra kaj hitro izkazala za nerazbremenjujočo. Otrok si namreč ne bi mogel uspešno predstavljati, da problem, ki ga preigrava, obstaja zgolj v njegovi domišljiji.
Navadna igra otroku skratka lahko ponudi možnost vživljanja v situacijo, ki ni resnična, medtem ko post-travmatska igra travmatiziranega otroka tega enostavno ne more pomiriti s taistim zaključkom. Otrok namreč ve, da je bilo vse resnično. Da je vse resnica.
Študija Lenore C. Terr na primeru 17 travmatiziranih posameznikov – od tega 16 otrok (od katerih so bili tudi otroci z omenjenega avtobusa) in enega odraslega – razkriva 11 značilnosti post-travmatske igre:
- nehoteno kompulzivno ponavljanje,
- nezavedna povezava do travmatičnih dogodkov,
- dobesednost,
- neuspešna razbremenitev anksioznosti,
- širok starostni razpon igralcev,
- različno dolga obdobja od travme do razvoja igre,
- izjemna moč, ki v igro pritegne tudi netravmatizirane otroke
- in koristnost post-travmatske igre v terapevtskem procesu za dostop do spomina na zgodnjo travmo.
Nazornost primerov & razrešitve
Ugrabljeni otroci z avtobusa iz Chowchille, katerih post-travmatske igre so zajemale vse od ’igranja’ ugrabitve z netravmatiziranimi vrstiniki, brcanje v kavč, zbiranja pištol (da bi se zaščitil), olepševanja zgodbe z neresničnimi detajli in izmišljeni poteki zgodbe, neprestanega risanja avtobusa, preoblačenja v ugrabitelje, skrivanje po omarah in nato skakanje iz njih iz zasede, neprestana pripovedovanja o dogodkih v najbolj mučne detajle, do igranja voznika avtobusa, pokop barbik in potegavščine s telefonskimi klici ’Na pomoč!’, so v teh ’igrah’ zato zaman iskali notranjo pomiritev. Še več. Silna anksioznost jih je silila, da so jih brez upa na odrešitev ponavljali, dokler jim igro niso bodisi prepovedali starši ali učitelji, se niso preselili drugam ali pa so dosegli tiste vrste čustveno zrelost, da so (sami, pogosteje pa s pomočjo psihiatrov, psihologov ali psihoterapevtov) prepoznali nezavedno povezavo med ’igro’ in izvorno travmo, iz katere se je igra tudi porajala.
Ker zgodnje travme očitno ni mogoče zdraviti prek naravnih (spontanih) mehanizmov obrambe psihe, gre razrešitev hude stiske, ki ji z anksioznostjo preplavljeni ne zmorejo biti kos, iskati zunaj travmatiziranega, in to je, ne le pri stroki, ki travmo in nje dolgotrajne posledice vse bolje pozna (a šele zadnjih nekaj deset let ponovno jemlje resno), temveč tudi družbe v obče, ki žrtvam travme po začetnem odzivu, ki je poln zgolj podcenjujočega usmiljenja, nato zaradi ignorance in nerazumevanja posledic, ki jih travma pusti v psihi človeka, tem rado obrne hrbet in jih (po nemarnem in brez vsake empatije) pusti na cedilu.
Naj si za ponazoritev slednjega izposodimo nekaj konkretnih primerov, ki jasno nakazujejo povezavo med izvorno travmo in ’vrsto’ post-travmatske igre, ki jih je za potrebe svoje študije popisala Lenore C. Kerr.
Eden ’zanimivejših’ v njeni ekspertizi je morda primer dečka, pri katerem je nenavadno vedenje (brez vedenja odraslih o travmi, ki ga je nezavedno pogojevalo), terapevtu pomagalo kot diagnostično orodje. Medtem ko je vzporednice med izbiro igre pri otrocih z ugrabljenega avtobusa opazovalcem namreč zlahka uvideti, pa pri travmah, ki niso bile izpovedane (kar zaradi potlačitve spomina ali v izogib stigme pri žrtvah travm še zdaleč ni redkost), o teh lahko sklepamo prav iz narave njihovih nezavednih post-travmatskih preigravanj.
Thurston
Post-travmatska igra: igranje v kanti za smeti
8-letni Thurston je bil edini otrok starejšega para. Zaradi nenavadnih vedenjskih tikov (kot je neprestano mahanje v pozdrav in tleskanje z jezikom, s čimer je končal vsak svoj stavek) je psihoterapevta obiskoval že od svojega šestega leta. Ko je Thurston hodil v prvi razred, je mama večkrat opazila, da se na šolskem igrišču med odmorom sam igra v bližini kant za smeti. Igra je bila tako pogosta, da so ga vrstniki že klicali ’Smrduh’ in ’Dihur’.
Razrešitev: rekonstrukcija izvorne travme
Tekom psihoterapevtskih seans je Thurston razvojno dobro napredoval, vendar pa je njegova igra pri smetnjakih trdovratno vztrajala. Ko se je Thurston leto kasneje vrnil na preventiven redni pregled, je mama psihoterapevtko soočila z novim strahom. Thurston je pred dnevi triletniku, ki živi v soseščini, potegnila dol hlače, otrokovi starši pa so se seveda razburili. Pshiatrinja je zato s Thurstonom najprej spregovorila o spolni radovednosti in ga podučila, da se drugi ljudje lahko ustrašijo, če jih v nekaj silimo proti njihovi volji, ter ga povprašala, ali je bil tudi sam kdaj v nekaj tako prisiljen. Thurston je v trenutku oživel in povedal: »Ah, to mislite na takrat, ko sem bil v kanti?«
Thurston je nato razložil, da je pri štirih ali petih letih padel v smetnjak, eden od večjih otrok pa je nato zaprl pokrov in onemogočil odpiranje. »Nisem mogel dihati in prepričan sem bil, da se bom zadušil.« Trajalo je kar nekaj časa, da ga je starejši otrok izpustil iz smetnjaka, do takrat pa je bil Thurston že preplavljen z anksioznostjo. O izvorni travmi, ki je zaganjala igro s smetnjakom, je bilo tako mogoče govoriti šele tri ali štiri leta zatem, ko se je ta zgodila. Nadaljna interpretacija je razkrila povezavo, Thurston pa si vidno oddahnil. Nenavadna in trdovratna igra s smetnjakom se je takrat končala.
In še en primer, v katerem navkljub vsem znani zgodbi izvorne travme navkljub na videz jasnim navezavam ni znal povezati z naravo post-travmatske igre.
Jonathan
Travma: ugrabitev na lastnem domu
Pobegli kaznjenec se je na dvorišče družinske hiše pripeljal v ukradenem avtomobilu in pozvonil na vrata. Odprl mu je 11-letni Jonathan, kaznjenec pa je nato na silo umaknil v hišo in Jonathana vzel za talca. Nekaj kasneje je skupaj s prijateljem domov prišel še mlajši brat James, tako da je imel kaznjenec zdaj že tri mlade talce. Čeprav je policija za dogodek izvedela že v roku ene ure, kaznjenca Alberta nikakor ni uspela prepričati naj se preda roki zakona. Pregovarjanja so trajala kar 11 ur, medtem pa je bila v glave fantov neprestano usmerjena pištola. Jonathanu je nato po čudežu okoli tretje ure zjutraj uspela akcija, s katero so se vsi trije fantje uspeli rešiti in zateči k sosedom.
Post-travmatska igra: skrivanje pred avtomobili
Jonathan in dva njegova prijatelja, ki nista bila žrtvi ugrabitve, so se leto po dogodku pričeli igrati nenavadno igro skrivanja pred vozečimi avtomobili. Skakali so v grmovje ali tekli čez travnik, da bi se avtomobilom ognili.
Razrešitev: interpretacija
Jonathan v pogovoru o tej igri v njej ni videl drugega kot zanimivo avanturo. Še več. Povezave niso znali ugledati niti starši v igro vključenih otrok. Razrešitev post-travmatskega rituala je prišla šele z interpretacijo psihiatrinje, ki je prepoznala povezavo z izvorno travmo (t.j. Jonathan je skozi okno videl, ko se je kaznjenec in kasnejši ugrabitelj pripeljal na njihovo dvorišče).
Čeravno žrtve travme, še posebno, če so to otroci, v post-travmatskih igrah zaradi mehanizma, ki se zaganja iz nezavednega, ne prepoznajo elementov iz izvorne travme, pa so te, potem, ko nam je potek izvorne travme znan, praktično tako premočrtne in jasne, da nazadnje osuplja njih praktična ’dobesednost’.
Carolyn
Travma: napad psa
8-letno Carolyn je na ulici napadel nemški ovčar in jo ugriznil za vrat. Napad je preživela zgolj po zaslugi hitre reakcije njene matere in izurjenih kirurgov v bližnji bolnišnici.
Post-travmatska igra: lajanje
Potem ko je Carolyn fizično okrevala, je vse do svojega 13. leta vsako noč na skrivaj lajala v okno svoje spalnice, dokler se ji niso pri tem pridružili vsi psi iz soseščine.
Razrešitev: psihoterapija
Carolyn so pri 12. letih peljali k psihoterapevtu. Takoj ko je bila igra interpretirana kot posledica travme izpred let, je ’igra’ prenehala.
Douglas
Travma: priča umoru bratca
8-letni Douglas je bil otrok iz kaotične in revne družine, v kateri je vladalo nasilje. Nekega dne je bil skrit pod mizo priča, kako je njegov očim ubil njegovega mlajšega bratca tako, da je dojenčka večkrat vrgel ob zid.
Post-travmatska igra: skrivanje pod mizo, metanje predmetov
Od tega travmatičnega dogodka dalje je bil Douglas večkrat izključen iz šole zaradi svojega ’nenavadnega’ vedenja. Bodisi se je pred učiteljem ali ravnateljem neprestano skrival pod (ali nad) mizo, s čimer je odrasle prisilil, da so ga lovili po celi učilnici, znan pa je bil tudi po tem, da je metal različne predmete skozi okno šolskega avtobusa.
Razrešitev: nerazrešeno
Čeprav je Douglas že dva tedna po smrti bratca pričel obiskovati psihiatra, je vedenje vztrajalo. Ko so ga socialne službe dale v rejo sorodnikom, so se njegovi obiski pri psihiatru prenehali, njegove post-travmatske igre pa nadaljevale.
Natasha
Travma: prometna nesreča
10-letna Natasha je v ZDA prišla iz Rusije. S seboj je prinesla igračo, punčko, s katero pa se je takrat že prenehala igrati. Potem pa jo je pri 12. letih avto zbil na prehodu za pešce, čeprav je imela zeleno luč. Doživela je blažji pretres možganov, sicer pa razen praske na hrbtu in po dlaneh ni imela hujših fizičnih poškodb.
Post-travmatska igra: igranje s punčko
Nekaj tednov po nesreči se je Natasha odločila, da se bo igrala s punčko, saj nima drugih prijateljev. Njena igra je potekala tako, da je punčko opraskala. Najprej po hrbtu, nato po rokah. Ker je bila Natasha že nekoliko ’prestara’ za igranje s punčkami, so na njeno igro postali pozorni odrasli.
Razrešitev: interpretacija psihiatra
Natasha je bila prepričana, da njena igra nima nikakršne povezave z nesrečo, potreba za igro, ki jo je narekovala anksioznost iz travme, pa je izginila šele, ko je psihiatru prek interpretacije uspelo skupaj z Natasho povezati igro z minulo nesrečo.
Post-travmatske igre so sicer pogostejše pri otrocih (čeravno se avtorica študije sprašuje, ali morda odrasli travmatizirani posamezniki o njih zgolj redkeje poročajo ali se jih niti ne zavedajo), a ne izostanejo niti pri odraslih.
Eden takšnih primerov je 26-letni Matthew.
Matthew
Travma: prometna nesreča
Matthew se je vozil s svojim motorjem, ko ga je od zadaj zadel tovornjak in ga skupaj z motorjem potegnil pod podvozje.
Post-travmatska igra: kompulzivno risanje
Že med bivanjem v bolnišnici je Matthew spontano pričel risati skice grozljivih, strašljivih in le na pol človeških voznikov motorjev ter pasivnih voznikov tovornjakov, ki so bili videti kot lutke.
Razrešitev: interpretacija psihiatra
Na svojem prvem rednem obisku pri psihiatru leto po nesreči je omenil, da pogosto riše motorje, tovornjake in lutke. Ko ga je psihiatrinja zaprosila, če bi lahko videla njegovo delo, je Matthew v pisarno prinesel zajeten dosje risb, ki jih je bilo navkljub na pol oživljenim vozilom in prežečih živali mogoče povezati z nesrečo. Njegove risbe so bile sicer nosilke ustvarjalnega užitka in domišljije, a tudi kompulzivnost, ki jo je narekovala anksioznost po izvorni travmi.
Wanda
Travma: ugrabitev
5-letna Wanda je bila ugrabljena očetu, ki je bil njen uradni skrbnik, s strani lastne matere, ko je bila stara komaj 3 leta. Dve leti je preživela na izoliranem otoku s svojo materjo, da bi jo pri petih letih nato taisti ugrabil lastni oče. Za Wando se je tako zgodila zgolj ena ugrabitev, t.j. takrat, ko jo je materi odvzel njen oče (pravzaprav detektiv, ki ga je najel oče).
Post-travmatska igra: namišljeni prijatelji
Z deklico je psihiatrinja prvič govorila takoj naslednji dan, potem, ko jo je materi s pomočjo zasebnega detektiva odvzel njen oče. Bila je zmedena, ni bila prepričana, ali sploh še prepozna očeta. Nekaj dni kasneje se je pričela pogovarjati z namišljenimi prijatelji, od katerih sta bili tudi ’Mala Wanda’ in ’Velika Wanda’. V tej igri je Wanda prevzela vlogo učiteljice, ki je svoje ’prijateljice’ pričela učiti, naj za vsako ceno pobegneta, če se jima približa neznanec. Njen poduk sta slišala Wandina starša.
Razrešitev: interpretacija psihiatrinje
Resnično naravo njene igre je deklici interpretirala psihiatrinja, vendar je igra vztrajala še nekaj mesecev, preden je dokončno izzvenela. Slabo leto in pol po ugrabitvi je Wanda pričela pripovedovati, da je bila na ugrabitev ’opozorjena’ še preden se je ta zgodila, kar je po mnenju psihiatrinje prav tako posledica travme. Travmatiziran um namreč radi popači dojemanje časovnega sosledja.
Za več branja o post-travmatskih igrah in primerih le teh priporočamo: