Sara Gutierres in Douglas Kenrick, psihologa z univerze v Arizoni, sta v zadnjih dvajsetih letih s serijo študij dokazala, kako močan vpliv imajo na življenje (in srečo) ljudi podobe ‘superlepotic’ in ‘superlepotcev’, ki dandanes preplavljajo medije.
Težko bi našli koga, ki bi ne opazil, da nas ‘sanjsko lepi’ obrazi žensk (in moških) dandanes spremljajo že na vsakem koraku. V nas zrejo z velikih reklamnih plakatov, z vseh naslovnic revij in časopisov, televizijskih ekranov in velikih kinematografskih platen.
Ima vse to kakšen vpliv na to, kako vidimo in ocenjujemo sami sebe (t.i. učinek kontrasta), pa tudi to, za kako privlačne nas imajo drugi (še posebno tisti, ki bi jim morda želeli biti všeč)?
Gutierres in Kenrick menita, da še kako!
Pod vtisom Charliejevih angelčkov!
V eni od svojih študij sta na test Charliejevih angelčkov postavila več študentov – prostovoljcev.
Njuni prostovoljci so si najprej ogledali serijo Charliejevih angelčkov, nato pa so jim pokazali fotografijo ženske, ki jo je ustrezen vzorec moških pred tem neodvisno ocenil za povprečno privlačno žensko. Ob vprašanju, ali bi šli s to žensko na zmenek, jih je večina to možnost gladko zavrnila. Še več. Odstotek teh, ki jim zmenek z žensko na fotografiji ni prav nič dišal, je bil znatno višji od odstotka tistih, ki so pred ogledom fotografije gledali kakšno drugo serijo.
Fantom, ki so bili pod vtisom Charliejevih angelčkov, naj se enostavno ne bi dalo ubadati s povprečnim, čeravno dosegljivim, ko pa je tam zunaj ‘toliko drugih, boljših možnosti’.
Naši možgani capljajo za evolucijo!
Kenrick je prepričan, da je pojav potrebno postaviti v evolucijski kontekst.
Tako kot današnji ljudje, so si tudi naši predniki postavljali mejo svojega paritvenega ‘dometa’ – tako lastno vrednost v dani sredini kot tudi potencialen bazen opcij in dosegljivih alternativ.
Problem je zgolj v tem, da pred nekaj sto leti posameznik v svojem življenju ni videl, še manj pa srečal toliko lepih ljudi kot danes. Do pred nekaj sto leti so ljudje živeli v manjših zaselkih z morda trideset posamezniki, in, če vštejemo še njihovo daljno sorodstvo, so ti ljudje v svojem celotnem življenju morda srečali največ 500 ljudi. Med temi peststotimi ljudmi jih je bilo nekaj že zelo starih, nekaj mladih, predvsem pa zelo zelo malo zelo zelo privlačnih.
Danes pa lahko vsak med nami v enem samem večeru gledanja televizije vidi najmanj 500 izjemno lepih ljudi:
“Naš bazen opcij vključuje vse ljudi, ki jih vidim tekom dneva,” pravi Kenrick. “In vse tiste čudovite obraze, ki jih vidim v filmih, na televiziji in v revijah, moja zavest zagotovo ne izključuje iz tega bazena. To, da dnevno videvam Juliette Binoche, še kako ostaja zapisano v mojih možganih.”
Skratka, naši možgani enostavno niso povsem kos hitri evoluciji naših življenj. Na dolgi rok zagotovo tudi na škodo vsakega od nas!
Nerealno visoka merila onesrečujejo
… ker če ženska, ki bi bila za študenta iz prvo omenjene študije sicer primerna potencialna partnerica, zaradi ‘umetno’ zvišanih meril ni več dovolj ‘dobra’, se kaj lahko zgodi (in tudi se dogaja), da fantje v svojih najlepših letih sedijo sami doma in se utapljajo v fantazijah o superlepoticah in supermodelih, za katere zmotno mislijo, da jih je ‘tam zunaj’ v obilici. In v tem žalostnem stanju vztrajajo navkljub temu, da imajo – morda – na dosegu roke srečo v ljubezni z resnično žensko.
Da je temu res tako, kaže vse večje število samskih mladih moških, ki tako radi jadikujejo:
“Če pa ni nobenih privlačnih žensk, s katerimi bi hodil.”
Pod bremenom stalnega bombardiranja z medijsko produciranimi slikami neizmerno lepih žensk (ki so – kar stvari še poslabša – pogosto tudi močno ‘fotošopirane’) so si ti fantje enostavno postavili previsoka merila (predvsem pa nezavedno precenili tudi lasten domet).
Zbrala in uredila Nataša Zupanc