Psihologija prvega vtisa – in kako usoden je v resnici!

Skoraj vsak dan navežemo stik s kakšnim novim človekom in že po kratkem kramljanju si o njem ustvarimo neko mnenje – pravzaprav gre zgolj za vtis, na podlagi katerega se odločimo, ali nam je človek všeč ali ne.

In taisto se zgodi na drugi strani.

Če se bo našemu novemu znancu zdelo, da smo iskrena, zanimiva in zabavna oseba, je možnost, da bo želel z nami ostati v stiku, nas zaposliti, z nami prijateljevati ali nam celo dvoriti, precej večja, kot če smo nanj naredili slab vtis. Torej to, kakšen prvi vtis naredimo na druge ljudi, ni nepomembno.

Še več. Za razne Hyacinthe (iz serije Keeping Up Appearences) tega sveta lahko postane to celo preveč pomembno ?

Sem, kar sem?

Že komu hodijo po glavi misli:

”Res je. Vsak dan spoznavam nove ljudi. Nekaterim sem všeč, drugim nisem. Sem pač, kakršen sem, in se ne želim pretvarjati, da sem nekaj drugega, le zato, da bi vsem ugajal.”

Seveda se gre s tem strinjati. Res ne gre, da bi se pretvarjali, da smo nekaj, kar nismo, psihologija prvega vtisa takšnega vedenja tudi ne želi spodbujati. V resnici nas skuša poučiti, kako se novemu znancu predstaviti v najboljši možni luči, a prav takšni, kot smo.

Najprej moramo vedeti, da prvi vtis nikoli, ampak zares nikoli, ni popolna, še manj pa relevantna ocena naše celotne osebnosti.

Ne le, da je prvi vtis le slab približek tega, kar smo, temveč je zelo pogosto tudi povsem napačen.

Človek je lahko sramežljiv in negotov, a ga bodo ljudje videli kot vzvišenega in nedostopnega, ali pa je preveč zgovoren in asertiven, pa bodo ocenili, da je vase zagledan egoist.

A kakorkoli že, načeloma velja, da se pri spoznavanju novih ljudi le redki pokažejo natančno takšne, kot so, saj dobijo cmok v grlu tudi najsamozavestnejši med nami – še posebno, če pridejo v stik z osebo, na katero bi zares radi naredili dober vtis.

Od kod napačne zaznave

Vsi po vrsti se radi hvalimo, kako odlično presojamo druge ljudi. A je resnica pogosto ravno nasprotna.

Najobičajnejši napaki, ki ju storimo, sta, da ščepec informacij posplošimo na celotno osebnost, in da pozabljamo, da je vedenje ljudi rado pogojeno s situacijo.

Naš novi znanec je kaj lahko prav tisti dan imel nadvse slab dan. A ker človeka ne poznamo, bomo pomislili, da je tak po naravi – torej jezljiva in kolerična osebnost, in ne, da ga je morda pred nekaj trenutki nekdo izsilil na cesti. Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da imamo prav vsi po vrsti ob tem slepo pego na svoje lastno vedenje. Če smo npr. jezni, bomo svojo jezo vedno pripisali konkretni situaciji in nikoli svoji osebnosti.

Dogaja se tudi, da do raznih izkrivljanj prihaja zaradi predsodkov in stereotipov, ki jih gojimo.

Morda pa me človek, ki sem ga pravkar srečala, spominja na nekoga? Je gospa podobna komu, ki mi je bil všeč, ali nekomu, ki ga nisem prenašala? Ker ne gre za isti osebi, temveč zgolj za naključno podobnost med njima, sem seveda na dobri poti, da človeka napačno ocenim.

Na našo oceno novega znanca vplivajo tudi druge bežno spoznane okoliščine: od tega, kaj je po poklicu, kakšen je njegov (ali ni) družinski status, nacionalna pripadnost … in vse do tega, kaj je po nebesnem znamenju, kako je oblečen in morda celo, v kakšne barve se najraje oblači.

Podobno napako delamo tudi, ko človeku, pri katerem prepoznamo eno pozitivno lastnost, preprosto pripišemo še druge pozitivne lastnosti – kar sicer lahko drži, veliko verjetneje pa to ni upravičeno. To imenujemo ”halo efekt”! Po tem principu bomo nekomu, ki se zdi optimističen, pripisali lastnosti kot so bistrost, priljubljenost in uspešnost, čeprav za to nismo videli dokazov, človeka, ki bi se na našem prvem srečanju veliko pritoževal, pa bi najverjetneje označili za dolgočasneža, asocialneža in slabiča.

Glede na mnoštvo posledic, ki jih prvi vtis več kot očitne ‘potegne’ za sabo, se torej ne gre čuditi, da se večina ljudi nadvse trudi najprej pokazati predvsem svoj ‘lepši profil’.

Prav iz njihovih vrst pa očitno prihajajo tudi pionirji psihologije o prvem vtisu.

Prvi vtis je filter!

Za to, da bi ugodno vplivali na mnenje, ki si ga drugi ljudje ustvarijo o nas, moramo najprej razumeti, kako se to oblikuje.

Avtorici knjige Prvi vtisi, psihologinji Ann Demarais in Valerie White, sta prepričani, da poteka po naslednjih stopnjah:

1. Najpomembnejša je stopnja zbiranja informacij. Ljudje si zapomnijo prve in osnovne informacije, ki jih izluščijo iz vaše govorice telesa, iz tega, kaj ste povedali in kako ste se odzvali na njihove besede.

2. Glede na prve informacije si nato ustvarijo mnenje o vas in se na podlagi tega odločijo, ali ste jim všeč ali jim niste, oz. kaj lahko pričakujejo od vas v prihodnje.

3. Prvi vtis je do te faze že ustvarjen, zato je na tej stopnji težko še kaj spreminjati. Zdaj lahko le pričakujete, da bodo vsa vaša nadaljnja srečanja, vaša dejanja in besede, filtrirana skozi prvotno prepričanje o vas – pa naj bo to pravilno ali ne. Vse, kar se v prihodnje ne bo skladalo s prvim vtisom, bodo ljudje preprosto spregledali, in prav zato je tako težko spreminjati prvi vtis!

Zato premislite še enkrat – katere misli se vam porajajo, ko je več kot očitno, da na nekoga niste naredili najboljši vtis:

  • da so vas zavrnili zaradi vaših dejanskih osebnostnih lastnosti (in če je tako, zakaj bi se sploh želeli družiti z ljudmi, ki vas ne morejo sprejeti takšnih, kot ste?),
  • ali pa je možno, da so vas … narobe ocenili? In stroka trdi, da se nam več kot pogosto dogaja ravno to – namreč da doživljamo zavrnitve na račun slednjega.

Eno ali drugo, po toči zvoniti je prepozno. Sploh pa: včeraj so zavrnili nas, jutri bomo morda (iz istih (ne)razlogov) zavrnili mi drugega. Vsi smo že bili in še kdaj bomo ‘žrtve’ psihologije prvega vtisa!

In življenje teče dalje.

Revizija prvega vtisa

v osmih točkah:

1. Prva stvar, ki se zgodi ob našem prvem srečanju z novim človekom, je mentalna slika osebe v našem umu. Ta se zgodi praktično hipno.

2. Kmalu zatem se oglasi notranji dialog z našim notranjim kritikom. “Uf, tale ima pa velik nos. Lepe oči. Njena obleka izgleda zmečkana (a nima likalnika doma?). Eh, a ta ne ve, da so čopki ‘passe’ že od 80tih?”

3. In kmalu zatem pride vprašanje: “Na koga me ta človek spominja?” Vprašanje prihaja globoko iz nezavednega in se ga pogosto niti ne zavedamo, razen če podobnost s konkretnim človekom dejansko ni evidentna.

4. Ta stopnja se tekom srečanja zgodi večkrat in se spontano poraja: osebo pred sabo primerjamo s seboj. Pravzaprav jo ocenjujemo – od glave do peta, od načina oblačenja do načina govora.

5. Vonj je stopnja številka pet. To, ali nam človek ‘diši’ ali ne, je še posebno pomembno v potencialno romantičnih razmerjih.

6. Ton in način govorjenja komaj spoznane osebe.

7. In seveda, še kako šteje tudi odgovor na vprašanje: Kaj si ta človek misli o meni? Radovednost glede tega, kako nas vidijo drugi, je lastna človeški naturi.

8. In, končno, ko človeka že spustimo ‘bliže’, še kako šteje, kako se v njegovi bližini počutimo in način, na katerega se nas fizično dotakne (ter emocije, ki jih ti dotiki v nas sprožajo). Pa naj gre za trepljanje po rami ali bežen dotik kolena.

Čustveni aspekti prvega srečanja

1. Kako se počutite?
Medtem ko se pogovarjate z neznancem na zabavi ali sestanku, zaznavate, kako se počutite – ste sproščeni, samozavestni ali zdolgočaseni, nervozni ali se celo počutite ogrožene …

2. Kaj čutite do druge osebe?
Potem, ko ste v novi situaciji in v družbi nove osebe bolj domači, se sprostite in osredotočite na čustva, ki se oblikujejo do nove osebe. Človeka ocenite glede na to, kako se odziva na vas in glede na vsebino pogovora. Odločitev o tem, kako všeč vam je, je skoraj hipna.

3. Kaj druga oseba čuti do vas?
Za to, da na drugo osebo naredite dober vtis, je pomembno, kako se ta druga oseba počuti v vaši družbi. Znamenja, ki so v tej smeri ugodna, so lahko pogosti nasmeški, raven pozornosti, s katero sledi vašim besedam, in ali se smeje vašim šalam.

4. Kako se druga oseba počuti?
Morda se sploh ne zavedate, kako močno lahko vplivate na počutje drugega človeka, še posebno na to, kako človek zaznava samega sebe. Seveda veste, da lahko sogovornika dolgočasite ali pa zabavate, vendar, ali znate v drugem človeku zbuditi tudi občutek ponosa, živosti, navdušenja? Prav to, kako se ljudje počutijo v naši družbi, je temelj dobrega prvega vtisa. Če so polni dobrih občutkov, bodo te preprosto povezali z vami.

Socialne dobrine oz. kaj iščemo v odnosih?

1. Priznanje in sprejetost
Vsak med nami si najbolj od vsega želi biti sprejet in priznan v družbi. Največje darilo, ki ga lahko izročite drugemu, je zato prav prepoznavanje, razumevanje in spoštovanje njegovih pozitivnih lastnosti. Če je le mogoče, se potrudite pri novem znancu pohvaliti to, kar se zdi najbolj očitno. Morda je za kaj nadarjen, zabaven, bister ali nasploh privlačen?

2. Skupne točke
Pravi stik z drugim se vzpostavi, ko ugotovimo, da imamo nekaj skupnega: skupnega prijatelja, skupne hobije, podobne izkušnje v življenju ali podobno mnenje o nečem – najsi bo o najljubšem filmu ali politični opciji.

3. Poživljajoč učinek
Ljudje smo po naravi radi dobre volje, zato bodo na nas dober vtis zagotovo naredili tisti, ki nas znajo nasmejati. Seveda ne gre pričakovati, da bi zdaj vsi po vrsti postali vrhunski komedijanti. Dovolj bo že, če se boste večji del srečanja smehljali. Nasmeh namreč sporoča, da smo osebi – s katero smo v stiku – naklonjeni, zato se bo ta v naši družbi avtomatično počutila bolje in nas tako tudi bolje ocenila.

4. Nova spoznanja
Radovednost je del človeške narave. Vsi radi izvemo kaj novega, pa naj bo to o čemer koli. To so lahko že zanimiva dejstva, ideje ali perspektive, pa tudi trenutna aktualna dogajanja ali celo le najnovejše čenče. Če boste svoje sogovornike presenečali z novostmi, si vas bodo zapomnili kot zanimivo in zabavno osebnost.

Socialna velikodušnost

1. Po teoriji socialne recipročnosti ljudje iščejo v odnosih z drugimi ljudmi poti do raznih socialnih dobrin, še posebno občutkov, po katerih hrepenijo. Če se torej ljudje v vaši družbi počutijo, kot da so nekaj posebnega, in ste jih sposobni spraviti v dobro voljo, boste socialno neprimerno bolj zaželeni kot tisti, ki v ljudeh ne vzbujajo tako dobrih občutkov.

2. A če porabite vso svojo energijo za to, da se bo druga oseba v vaši družbi počutila dobro, kaj ostane vam? Paradoksalno pri vsem skupaj je, da je prav to najboljša bližnjica do tega, kar si sami najbolj želite. Po principu socialne velikodušnosti morate najprej dati, da bi nato dobili! Če torej želite, da vam prisluhnejo, najprej prisluhnite sami!

P.S.

Kar verjamete, se uresniči
Če ste prepričani, da boste ljudem všeč, boste do njih bolj prijazni. In prav dejstvo, kako prijazni ste v stikih z ljudmi, močno vpliva na to, kako všeč jim boste. Dokazano!

Šarm je pomembnejši od lepote
Tako šarm kot privlačnost sta pri ustvarjanju dobrega prvega vtisa nesporna zmagovalca. Psihologi pa so s številnimi študijami dokazali, da je karizma (čustvena ekspresivnost in socialne veščine) celo pomembnejša od fizične privlačnosti. Ali povedano drugače: sijoč nasmeh na obrazu prijetne debeluške bo torej očaral več moških kot kisla mimika prelestne manekenke.

Kako premagati slab vtis?
Včasih se stvari vseeno skazijo. To se lahko zgodi vsakemu. Morda ste bili raztreseni, čustveno razrvani ali pa vas je preprosto zaneslo pri neki temi in se niste in niste mogli ustaviti.

Je slab prvi vtis sploh mogoče popraviti? V večini primerov da! Vendar vedite, da vas čaka težka naloga.

Ljudje smo nagnjeni k temu, da vsa naslednja dejanja ocenjujemo skozi negativno lečo slabega prvega vtisa. Če se svoje napake zavedate, se lahko ob prihodnjem srečanju opravičite in razložite svoje vedenje ali pa le pustite, da čas naredi svoje. Kako dolgo bo trajalo, da se bo tehtnica spet nagnila vam v prid, je odvisno od vrste vašega spodrsljaja, situacije same, od priložnosti, ki jih boste deležni v prihodnosti, pa tudi tega, kako širokosrčna je oseba, od katere si želite ‘odpustka’.

Nataša Zupanc