Medtem ko profesionalni športniki že nekaj časa ne trenirajo več zgolj svojega telesa, temveč tudi svoj um, njihovemu zgledu sledi tudi vse več rekreativcev.
Danes je zavedanje o tem, da šele celostni trening zagotavlja zares dobre rezultate, bolj ali manj že vsesplošno sprejeto, vedno pa ni bilo tako.
Še pred dobrim desetletjem se je zdelo, da pomoč športnih psihologov iščejo le ‘športniki s težavami’. Na vseh večjih športnih prireditvah zadnjih nekaj let pa je praktično nemogoče zgrešiti znaten porast že uspešnih atletov, ki so še kako zainteresirani za sodelovanje s športnimi psihologi. Za mentalni trening se zadnja leta zanima vse več vrhunskih plavalcev, boksarjev, profesionalnih igralcev golfa, padalcev, smučarskih skakalcev, tekačev, kolesarjev …
Recept za uspeh v vrhunskem športu
Z olimpijskim zlatom ovenčan kolesar in ambasador letošnjih poletnih olimpijskih iger v Londonu, Chris Hoy, je že eden tistih, ki prisegajo na pomembnost psihološke pripravljenosti:
“Zelo pomemben del mojega treninga posvečam vizualizaciji. Ugotavljam, kako neprecenljivo je to, da lahko še pred tekmo v mislih do podrobnosti obdelam vsak detajl tekme. Veliko časa namenim tudi utrjevanju samozaupanja. In, morda se ne zdi veliko, pa vendar je včasih že to dovolj, da se izid dirke prekucne v mojo korist!”
Tudi hipnoza je že našla svoje mesto v vrhunskem športu.
Rusko ekipo je na olimpijske igre v Melbourn, ki so bile leta 1956, spremljalo kar 11 hipnotizerjev, ki so atletom pomagali k umirjanju uma in pri vizualizaciji. Leta 1980 naj bi se kar dvanajst od skupaj dvajsetih avstralskih plavalcev pripravljalo na olimipijado s poslušanjem hipnoterapevtskih kaset. Znano je tudi, da je boksar Steve Collins postal svetovni prvak srednje težke kategorije, potem, ko je s pomočjo hipnotizerja dr. Tonyja Quinna, takrat že bivšega šampiona, premagal Chrisa Eubanka. In naj na tem mestu omenimo še atleta Iwana Thomasa in znanega igralca golfa Iana Wosnama, ki naj bi jima pomagal hipnotizer Robert Farago.
Pa pri nas?
Sredi novembra 2006 smo na športnih straneh enega od slovenskih dnevnikov lahko prebrali, da tudi našim smučarskim skakalcem pomaga Janez Hudovernik, ki pri delu uporablja tudi hipnozo.
Stigmo, da ‘le športniki s težavami iščejo pomoč’, je očitno dodobra načel zob časa.
Počasi, vendar zagotovo, se posamezni športniki, ekipe, trenerji in športni manegerji vse bolj strinjajo s tezo, da se vsak šport začne in končna ‘v glavi’.
Študije, ki to potrjujejo
Številne znanstvene raziskave in športna literatura temu pritrjujejo.
Že leta 1972 je neka mednarodna raziskava pokazala, kako pomembno je samozaupanje.
Prostovoljce, ki so se pomerili v polaganju rok, so prepričali, da so šibkejši tekmovalci v resnici ‘močnejši’. In zgodilo se je nekaj neverjetnega. V kar 83 odstotkih primerov so nato zmagovali prav tisti, ki so bili objektivno gledano šibkejši, a so bili oni in njihovi nasprotniki prepričani, da so močnejši.
Raziskava je tako jasno pokazala, kako pomembna so naša prepričanja in pričakovanja.
Če torej verjamemo, da lahko zmagamo, ker smo močnejši, boljši ali hitrejši od naprotnika – pa četudi to sploh ni res – imamo več možnosti, da dejansko zmagamo, kot če tega ne bi verjeli.
Nekaj let kasneje, leta 1979, je še ena raziskava – raziskava dvigovalcev uteži – dokazal nekaj podobnega. Testirancem so se zlagali, da so uteži, ki jih dvigujejo, težje ali pa lažje, kot so v resnici bile. Rezultati so pokazali, da so dvigovalci z manj napora dvigovali uteži, za katere so mislili, da so lažje in se močno naprezali, ko so dvigovali ‘težje’ breme, pa čeprav so vseskozi dvigovali enako težke uteži.
Kadarkoli boste torej slišali ljudi ugovarjati:
“Nikoli mi ne bo uspelo! Nisem dovolj močan, natančen ali enostavno ne znam …” jim povejte, da si delajo le slabo uslugo in da je na srečo to mogoče tudi spremeniti, če bi se tako odločili.
Naš sistem prepričanj in način razmišljanja sta namreč nekaj, kar smo se tekom življenja naučili, in ne nekaj, s čimer smo se rodili.
Stanje zbrane pripavljenosti
Samozavest je stvar ravnovesja, zato kakršnikoli ekstremi niso zaželeni.
Prvi ekstrem je tisti, ko ljudje trpijo zaradi nizke samozavesti, na drugi strani pa ta, da so preveč samozavestni. In medtem ko se premalo samozavestni izogibajo tveganjem, tako da se slej ko prej izzivov sploh ne lotevajo več, se na drugi strani preveč samozavestni prenaprezajo, izzivajo nevarnosti in nemalokrat neslavno pregorijo.
In kaj storite, če imate težave s samozavestjo?
Običajno si za zgled vzamete nekoga, za katerega se zdi, da je vaše nasprotje. Premalo samozavestni tako pogosto občudujejo flegmatike, ki jim za nič ni mar, ali pa glasne nastopače, za katere se zdi, da jim nič ne pride do živega. Slej ko prej pa ugotovijo, da videz vara in da sta oba primerka v sebi še bolj negotova kot oni sami!
Kakšen je torej tisto stanje duha, ki bi ga sploh bilo vredno posnemati?
Vrhunski športniki naj bi stremeli k stanju:
1. RAVNO PRAV SPROŠČENO. Raziskave kažejo, da je najboljše rezultate dosegajo športniki, ki so malce nad normalnim stanjem razburjenosti. To pomeni, da ste ravno toliko razburjeni, da vas to nabije z energijo, a ne preveč, da vas adrenalinska vročica ne vrže iz tira. Namig: Vaš um je miren, brez odvečnih misli, in vaše telo pripravljeno.
2. SUVERENO. To je tisto stanje duha, ki ne dovoli, da bi spodrsljaj ali dva zamajala vaše prepričanje v lastne sposobnosti. Ne poznate takšnega stanja duha? Spomnite se trenutka, ko vam je šlo vse dobro od rok. Se vam je zdelo, da lahko premagate kogarkoli ali izvedete vsak, še tako zahteven manever? To stanje odlikuje tudi odstotnost strahu. Ker se notranja samozavest zrcali tudi na telesu, bodo suverenost izžarevali tudi vaši gibi, hoja in obrazna mimika. Namig: Ni dovolj, če le upate in si želite, da bi dobro igrali, bolje je, če naravnost pričakujete, da boste odlični! Verjemite torej vase!
3. POPOLNA KONCENTRACIJA. V vaših mislih naj ne bo prostora za skrbi iz preteklosti, niti za dvome o prihodnosti. Zanemarite tudi vse, kar se dogaja v vaši okolici. Vse kar je, je le ta trenutek in konkretna naloga v tem trenutku. Ko smo resnično ‘v trenutku’, se zdi, da se je čas ustavil, igra gladko teče in vse kar storite, se dogaja v stanju velike zbranosti. In naenkrat, kot bi mignil … je igre konec. Namig: Sposobnost ostajanja v trenutku je talent, ki ga premorejo vsi vrhunski športniki.
4. BREZ NAPOROV. Vaše telo in psiha delujeta povezano in harmonično. Vsi vaši gibi naj bodo mehki, gladki in brez naprezanja. Naj se zdi, kot da je igranje petanke nekaj najbolj enostavnega na tem svetu. Namig: Naj se zdi, kot da se vse dogaja samo od sebe.
5. AVTOMATIZEM. Zaupajte vase in preklopite na avtopilota – to pomeni, da od tu naprej le še odreagirate na situacije, ki vam prihajajo naproti. Zaupajte v svoje instinkte. Za dvome in filozofiranja bo dovolj časa tudi po tekmi. Namig: Manj razmišljajte, da boste več dosegali!
6. ZABAVA. Kadar ste resnično v toku dogajanja, ste v stanju užitka, ki ga ni mogoče primerjati z ničemer drugim. Počutite se kot otrok, ki se je tako predal neki dejavnosti, da ga je ta povsem vsrkala vase. Namig: Če v igranju ne uživate, je vaša prihodnost v tem športu vprašljiva.
7. NADZOR. Zavedate se, da so vse vajeti v vaših rokah. Verjamete, da se bo vse, kar si zamislite in zaželite, tudi zgodilo. Namig: Vi ste gospodar svojih čustev in ne obratno
Strah pred napakami je odveč
Da bi lahko igrali najbolje kot zmorete, morate psihično ostajati v danem trenutku. To lahko dosežete le tako, da vse svoje misli posvetite le konkretni tekmi in konkretni izvedbi športne akcije.Takoj ko dovolite, da vaš um preplavijo vtisi o ‘vaši zadnji kapitalni napaki’ ali ‘katastrofalno slabi izvedbi’, niste več v trenutku. In če vas razjeda strah pred tem, kaj bodo rekli vaši soigralci ali kaj si mislijo opazovalci, postanete raztreseni in nezbrani, kar pravzaprav spet pomeni le, da niste več v danem trenutku.
Ker se nam to v večji ali manjši meri dogaja vsem, vedite, da se lahko vsakič, ko ugotovite, da vas je iz tega ali onega razloga zaneslo v drug prostor in čas, spet ujamete, zberete in refokusirate nazaj v dani trenutek igre.
Pogosti strahovi in soočenje z njimi:
1. Kvaliteta igranja. Kar naenkrat dvomite v svoje sposobnosti? Vprašajte se, ali ste dovolj trenirali pred tekmo? Če ste, ste naredili vse, kar je bilo v vaših močeh, da se dobro pripravite na tekmo! In rezultati zagotovo ne bodo izostali.
2. Problemi z raztresenostjo in zadevami, ki so zunaj vašega nadzora. Verjemite, da boste nenadnim izzivom kos. Pomislite na tiste dogodke iz vaše preteklosti, ko ste uspešno rešili tudi najbolj nenavadne zaplete.
3. Skrbi glede reakcij drugih ljudi. Če boste igrali tako, kot najbolje znate in zmorete tisti trenutek, boste zadovoljni ne glede na končni izzid tekme. In če ste igrali dobro, bodo tudi drugi, pošteni ljudje, to znali nagraditi z naklonjenostjo. Kadar pa imate opravka z ljudmi, ki niso ‘fair’, je to tako in tako nekaj, nad čimer nimate prav nič kontrole, zato je najbolje, da jih preprosto ignorirate in se dvignete nad njihove nevmesne komentarje.
4. Slabša izvedba na treningu. Če ste pri ogrevanju pred tekmo ali na treningu dan prej slabše igrali, se namesto, da obupujete, opomnite, da je namen treninga prav to, da prepoznate napake v svoji igri, in zato, da jih ne boste ponavaljali v zares ključnih trenutkih. Vedite, da je vse kar je v resnici pomembno to, da boste dobro igrali takrat, ko bo to nujno potrebno. Vprašajte se tudi: ‘Ali je realno, da od sebe pričakujem, da bom v vsakem trenutku v popolni formi?
Vsi za enega, eden za vse!
V ekipnih športih velja, da morajo, če naj bi ekipa obstajala, znotraj znotraj nje delovati močne sile kohezije – kar enostavno pomeni, da morajo biti najprej vsi njeni člani glede ciljev svoje ekipe. Ali drugače povedano: Kar je dobro za tim, bi moralo biti dobro tudi za posameznika, in obratno. Šele ko vsi stremijo k istemu cilju, se začenja razvijati prava povezanost.
Občasna skupna srečanja so zato dobra pot vzpostavljanja dobre skupinske dinamike, saj se prav na takšnih sestankih razjasni, kako razmišljajo posamezniki in v kolikšni meri njihova razmišljanja sovpadajo z ekipno politiko.
Nekaj nujnih elementov za gradnjo povezane in složne ekipe:
1. Vzajemno spoštovanje med člani. Nemogoče je doseči resnično povezano ekipo, če se člani med seboj ne spoštujejo. Kot ljudje in kot soigralci! Pri tem seveda ni nujno, da se zelo marajo ali celo ‘ljubijo’ zunaj igrišča, a je nujno, da držijo skupaj na igrišču in se najmanj spoštujejo tudi zunaj igrišča. Spoštovanje si namreč zaslužijo že zato, ker so skupaj zapisani istemu cilju, kar vnaša v njihov odnos posebno vrsto bližine.
2. Dobra komunikacija. V ekipi mora obstajati učinkovita, obojestranska komunikacija, ki naj bo kar se da direktna in jasna. Največja ovira pri tem so zato razne skrivnosti, prikrivanja in pretvarjanja. Zaupanje, ki ekipo mora prežemati, ni namreč le nekakšno stanje stvari, temveč je proces, ki traja in je zato vedno znova na prepihu prizkušenj.
3. Občutek pomembnosti. Vsak član bi moral čutiti, da lahko ekipi nekaj doprinese. Fraza: ‘Ne delaj drugim, kar ne bi rad, da bi drugi storili tebi!’ je tu morda še najbolj na mestu.
Odnos do nasprotnika
Ne podcenjujte in ne precenjujte!
Ali na vas naredi vtis ugled zelo dobrih igralcev? Se potihem primerjate s soigralci ali nasprotniki? Se bojite prav določenega terena ali pa vas je strah prav določene tekme?
Če ste odgovorili da, potem ste idealen kandidat za to, da se že v naslednjem trenutku kar sami izločite iz tekme.
To se seveda dogaja v vseh športih – še posebno začetnikom in mladim igralcem, te namreč še posebno močno skrbi konkurenca. In namesto, da bi se osredotočili na to, da bi igrali po svojih najboljših močeh, jim že sloves drugega igralca zatrese kolena. Gre le za to, da ne verjamejo dovolj v lastne sposobnosti, da bi si dovolili verjeti, da so lahko kos tudi ‘športni legendi’. ‘Kako naj ga premagam? saj je vendar član reprezentance!’ in tako namesto korak naprej, naredijo dva koraka nazaj. Tako že sedaj ‘premočnemu tekmecu’ podarijo še dodatno prednost, ki si je tisti trenutek še ni zaslužil.
Rešitev je seveda v tem, da se z vsakim nasprotnikom, ne glede na to, na kakšnem glasu je, soočite (v psihi) enakovredno, o rezultatu naj torej odloči resnična in trenutna boljša fizična pripravljenost ali izvedba.
In kadar gre za ekipni dvoboj, vi pa igrate proti domnevno boljši in bolj izkušeni ekipi, se potrudite, da se boste posvetili le tistemu, kar boste morali storiti sproti. Zato se nikar že na začetku ne zastrmite prestrašeno v ‘boljše nasprotnike’, temveč se raje posvetite nečemu bolj koristnemu, npr. ogrevanju pred tekmo. Ko bo napočil čas za igro, pa razmišljajte le: korak za korakom ali met za metom. Po vaših najboljših močeh. Do zmage.
Enako slabo se vam piše tudi, če nasprotnika podcenjujete. Ne le, da boste proti ‘slabšemu’ nasprotniku vedno igrali manj zavzeto, s čimer boste močno zmanjšali prednost, ki jo domnevno imate pred njim, temveč boste zaradi dejavnikov, ki niso vedno v naši domeni (in športna sreča, ki je v nekaterih športih vendarle upoštevanja vreden dejavnik, je opoteča) postali potencial za poraženca dneva. Bolje je, da jemljete nasprotnika, pa četudi gre za začetnika z dvema levima rokama, dovolj resno, da pošteno odigrate svoj del igre. S tem boste človeku izkazali dolžno spoštovanje in oživljali tradicijo ‘fair playa.
Pretreniranost
Če boste trenirali sistematično, bo vaš napredek sprva lahko precejšen, vprašanje pa je, ali vam ga bo uspelo takega tudi ohranjati. Če napredek ni viden takoj, ne obupajte prehitro, bodite potrpežljivi! Toda če rezultati daljše obdobje mirujejo, je morda čas, da spremenite način treninga. Vendar pozor, to še ne pomeni, da morate povečati količino treninga! Boljši je enakomeren in počasen napredek kot pretreniranost, v katero zaradi prevelike želje po rezultatu zapade mnogo športnikov. Gre za psihofizično stanje, ki se pojavi po dolgotrajnih in težkih obremenitvah brez ustreznih odmorov.
Znaki pretreniranosti so predvsem:
• poslabšanje dosežkov,
• splošna utrujenost,
• slaba volja,
• slabo fizično počutje,
• pomanjkanje energije,
• nespečnost,
• slabši apetit,
• razdražljivost,
• hujšanje,
• nemotiviranost,
• slaba koncentracija ipd.
Priprava pred tekmo
Proučite pretekle dosežke: posebno pozorni bodite predvsem na morebitne ponavljajoče se vzorce, ki bi lahko škodili vaši tekmovalni predstavi. Proučite svoje stare rezultate in premislite, ali si slučajno to sezono niste zastavili previsokih (ali prenizkih) ciljev.
Pripravite si tekmovalni načrt: zastavite si manjše cilje, ki jih lahko izpolnjujete med tekmo. Vsakič, ko boste dosegli manjši cilj, vam bo to dalo novo motivacijo za nadaljevanje. Tako se boste znebili psihičnega bremena, ki ga prinaša želja po doseganju lastnih presežkov.
Prepoznajte svoje strahove: vsak športnik se pred tekmo kdaj spopade z nepričakovanimi notranjimi strahovi. Nekateri se bojijo, da ne bodo dosegli cilja, nekatere je strah slabega rezultata. Pomembno je, da se zavedate, da so takšni strahovi sestavni del športa in s tem zmanjšajte njihov negativni vpliv na vašo predstavo. Negativna čustva in strahovi so univerzalni – neločljivo so povezani s tekmovanji, pa naj gre za profesionalne atlete ali rekreativne tekače.
Naredite načrt za pozitivnost: kadar boste zašli v težave, imejte pripravljene misli, ki jih boste uporabili. Spomnite se spodbudnih besed, ki ste jih morda slišali od prijatelja, ali slogana, ki vas motivira. Spomnite se, zakaj vam je tako pomembno, da dokončate tekmo in kaj vas je sploh motiviralo, da ste se je lotili.
Predstavljajte si svoj uspeh: poizkušajte si predstavljati svoj nastop, vključno z vmesnimi težavami, predvsem pa končni uspeh. Sliko uspešnega prihoda v cilj in zadovoljstvo, ki ga boste ob tem občutili, poskušajte ohraniti v mislih vse do konca tekme.
Naučite se sprostiti: sproščanje vadite vsak dan, preden zaspite. Postopno sprostite vsako mišično skupino, od stopal do obraza. Te vaje vam bodo pomagale sprostiti tudi vaše ključne mišice na dan tekmovanja.
Priprava na dan tekmovanja
Preverite svoje stanje: umirite se in za trenutek premislite, ali vas morda po nepotrebnem kaj teži. Če v svoji podzavesti morda odkrijete kakšne negativne misli, jih poskušajte zavestno odstraniti. S pomočjo sprostitvenih tehnik se znebite morebitne predtekmovalne tesnobe ali pritiska, ki ga prinaša želja po dobrem rezultatu. Posvetite se dihanju: skozi nos vdihnite samozavest in moč, skozi usta pa izdihnite negotovost in napetost.
Zaposlite svoje misli: kadar med tekom naletite na krizo, je treba misli preusmeriti stran od težave (če le ni resna). Poizkušajte se osredotočiti na pravilno dihanje, štejte korake ali si v mislih ponavljajte kakšno besedo ali stavek, ki vas bo vzpodbudil. Lahko se osredotočite tudi na druge igralce in jim poskušate slediti (če seveda ni prehiter za vas).
Zaključite tekmo zadovoljni: tudi če niste odtekli svoje najboljše tekme in ste na koncu dosegli slab rezultat, ne bodite nezadovoljni. Vzemite si 10 minut in se kujate po mili volji, nato pa pozabite vse negativne občutke in se s prijatelji pozabavajte ob zaključku tekme.
Predebatirajte celotno tekmo in videli boste, da so tudi drugi naleteli na nepričakovane težave. Nasmejte se na svoj račun in si recite, da bo drugič pač bolje. Na ta način boste tekmo ohranili v lepem spominu. In ne pozabite: igrate zato, da prispevate h kakovosti vašega življenja in sprostitvi. Ne pustite, da se športno udejstvovanje spremeni v stres!
Med porazom in zmago
Dejstvo je, da v športu le redko dosežemo zastavljene cilje povem neovirano, zato se doživljanju frustracije praktično ne moremo nikoli povsem ogniti.
Pomislite!
Če je zastavljen cilj odlična izvedba in z njo torej dobra igra, vsi dobro vemo, koliko krogel je bilo potrebno premetati in s koliko frustracije smo se morali boriti zaradi začetniške slabe izvedbe in ponesrečene igre, preden nam je morda le uspelo. Lahko pa je zastavljen cilj tudi preprosto: zmagati! In tudi v tem primeru vsi prav dobro vemo, koliko porazov smo morali ‘pogoltniti’, preden se nam je lahko na obraz narisal tisti pravi, zmagovalni nasmešek.
Priznati je treba, da v igro večina športnikov vstopi z željo po zmagi (nekateri pa tudi z željo po dobri igri) in da jih veliko v sebi goji upanje, da tokrat morda le posežejo po najvišjih mestih. A ker je v vsaki igri zmagovalec le eden, na koncu posameznega turnirja pa je žlahtnih kolajn le omejeno število, se jih mora na koncu veliko soočiti tudi s frustracijo nerealiziranega cilja.
Frustracija je torej naraven del tako življenja kot športa samega!
Razočarani navkljub realnim ciljem?
Naj bo torej motivacija igralca še tako velika in cilj povsem realno naravnan, je možnost, da bo igralec na koncu frustriran, vendarle precejšnja.
Soočanje s frustracijo
Soočanje s težavi in probleme, na katere naletimo na poti do cilja je seveda lahko bolj ali manj uspešno. Prav tako tudi reševanje problemov. Način soočanja in strategija reševanja problemov pa tudi jasno kažeta kolikšna je posameznikova frustracijska občutljivost in odpornost (toleranca). Stopnja prvega in drugega se namreč razlikuje glede na vsakega posameznika.
Odgovori na frustracije so lahko zelo različne:
1. Konstruktivne: to so tiste rešitve, kjer prevladuje težnja po premagovanju ovire in zadovoljitvi potrebe. Primer: Sprejemanje situacije in poskus, da se iz dane situacije potegneš zase neke koristi. Npr. odložitev cilja na bolj primeren čas: ‘Letos zaradi poškodbe ne morem doseči načrtovanih uvrstitev, zato se bom letos predvsem pripravljal, da bom cilj dosegel prihodnje leto.’
2. Nekonstruktivne: beg iz situacije, predaja in težnja po sprostitvi frustracijske napetosti. Primer: Slepo agresivno ali destruktivno vedenje. Zelo pogosto se pojavlja regresija. Možno je tudi nezrelo, infnatilno vedenje (jokanje, trma). Včasih tudi apatija, togo, stereotipno vedenje pa tudi beg v fantazijo.
3. Kompromisne: to rešitev ljudje najpogosteje uporabljajo za soočanje s frustracijami. Sem sodijo predvsem uporabe raznih obrambnih mehanizmov. Primer: Namesto konstruktivnega soočenja, se človek raje odloči za potlačitev neprijetnih in konfliktnih vsebin v podzavest. Pogosto prihaja do zanikanja (sprenevedamo se, da se nas konflikt ne tiče), uporabimo mehanizem reakcijske formacije (nesprejemljivo sovraštvo maskiramo z narejeno prijaznostjo), projekcije (lastne, negativne težnje prisojamo drugim), introjekcije (sebi pripisuemo pozitivne lastnosti drugih), sublimacije (prvotni cilj zamenjamo z doseženim), racionalizacije (opravičevanje lastnih neuspehov z zmanjševanjem vrednosti cilja) ipd.
Tako se torej bolj ali manj vsi po vrsti odzivamo in vsak po svoje borimo s frustracijami.
Morda bi nas k bolj konstruktivnim oblikam soočanja s frustracijami, ki so – kot že rečeno – enostavno sestavni del športa in življenja, lahko navdihnil kar primer Francija Petka, našega velikega smučarskega skakalca:
“Kdorkoli ga vsaj bežno pozna, pozna njegov smeh, naravnost. Zdi se, kot da se enako obnaša v primerih, ko zmaguje, kakor tudi v primerih, ko izgublja. Tako vedenje ima razloge v jasnem odnosu do zmagovanja in izgubljanja. Zanj sta tako zmaga kot poraz samo elementa kompleksne situacije tekmovanja. Elementa zmage in poraza doživlja kot stopničke na poti k izgradnji SEBE. Na tej poti zmage ne doživlja vedno kot zmago in poraza ne vedno kot poraza. Vse je odvisno od nivoja njegove trenutne pripravljenosti. In še to: Med vsemi skakalci, tudi tujimi, je vedno dobro sprejet. Razlog zato je, da ima v športnem boju – tekmi svoj odnos do nasprotnikov popolnoma jasno izoblikovan. Nasprotnika nikoli ne doživlja kot oviro, ampak vedno kot vzpodbudo, podporo in tudi sam ne želi biti drugemu ovira, ampak vzpodbuda, podpora.” Vir: Psihologija športa, Maks in Matej Tušak
Stres in anksioznost
Skoraj ni človeka, ki ne bi poznal strahu. Tako vsi prav dobro vemo, kaj je to trema pred izpitom, ustnim nastopom ali drugim pomembnim dogodkom (npr. športno tekmovanje), ni pa jih veliko takšnih, ki bi stres znali uporabiti sebi v prid.
Svet okoli nas nam neprestano ponuja situacije, v katerih občutimo strah. Skakalec ob ponesrečenem skoku, ko visoko v zraku krili z rokami in lovi ravnotežje, občuti strah. Smučar na tekmovanju, kjer je pravkar nekdo grdo padel, prav tako občuti strah. Strah občuti tudi nogometni vratar, ko ob zaključnih enajstmetrovkah stoji nasproti strelcu in odloča o usodi celotnega moštva, hokejsko moštvo, ko v goste prihaja najbolj zveneče moštvo …
Da tremo še kako poznajo prav vrhunski športniki, kaže tudi naslednja raziskava:
‘Na olimpijskih igrah v Lillehammerju na Norveškem (1994) so na tekmovanju na veliki skakalnici skušali sistematično opazovati, kateri zunaji znaki anksioznosti oz. stresa so pri tekmovalcih najbolj očitni. Na tekmovanju je nastopalo 58 športnikov in prav pri vsakem od njih so zaznali določeno stopnjo stresa. Zanimivo pa je bilo to, da so tekmovalci, ki so kazali manj opaznih sprememb na doživljajskem in vedenjskem nivoju, izražali več sprememb na fiziološkem nivoju. Od 58 tekmovalcev jih je samo po prihodu v stolp kar 33 vsaj enkrat odšlo na stranišče. Med njimi je Espen Bredesen (na koncu drugi) šel kar osemkrat, Didier Mollard (deseti) petkrat, Lasse Ottesen (šesti) štirikrat, po trikrat pa Andreas Goldberger (tretji) in Jinya Nishikata (osmi).’ Športniki vsakodnevno doživljajo stresne sitaucije. Zaradi neuspešnega soočanja z njimi trpijo tudi zaradi najrazličnejših strahov. O teh neradi govorijo, da jih ne bi imeli za ‘šibke’, včasih pa se jih niti ne zavedajo.
Znamenja stresa
Vedeti moramo, da je strah ali tesnoba vendarle le povsem normalna reakcija človeškega organizma na dejansko ali grozečo nevarnost.
Anksioznost namreč pripravi naše telo na boj ali beg – poveča aktivnost možganov, pospeši delovanje srca in povzroči boljšo prekrvitev mišic. Danes to izdatno, dragoceno energijo, ki jo proizvede alarmirano telo, sicer ne bi več porabili za beg pred kakšno nevarno zverjo, vendar anksioznost še naprej ostaja koristna reakcija: zaradi strahu pred nesrečo vozimo počasneje kot bi sicer, zaradi tesnobe pred morebitnim neuspehom pa se na dogodek (nastop, izpit ali tekmovanje) bolje pripravljamo.Določena stopnja stresa in z njim strahu ali treme je torej lahko koristna.
Pa vendar – ponovno – velja načelo zlate sredine.
Če je stopnja stresa prenizka, je posameznik do situacije na nek način brezbrižen in se zato ne angažira dovolj, če pa je stopnja stresa prevelika, lahko posameznika popolnoma ohromi.
Na zvišano raven stresa kažejo verbalni in neverbalni pokazatelji: –
Govor je še posebej občutljiv na stres. A pri tem ne gre toliko za to, kaj govorimo, temveč kako govorimo. Postanemo glasni, pretihi, se v govoru zaletavamo, celo jecljamo, ponavljamo stavke ali besede in se obotavljamo. Tudi molčanje se lahko pojavlja kot posledica izgube kontrole ali slabega planiranja.
Neverbalni indikatorji stresa pa so: povečana mišična napetost, spremembe v dihanju in posebni gibi rok ter telesa. Na splošno bi lahko rekli, da stres prepoznamo v slabem izgledu posameznika, v njegovem nervoznem ravnanju, izdajo ga prebavni problemi, izogibanje oz. nezainteresiranost za kakršnokoli družbo, ne zanimajo ga problemi drugih, občuti tesnobo in anksioznost, je raztresen, usmerjen vase, apatičen ali celo depresiven. Obvladovanje stresa je zato neizogibno.
Obramba pred stresom
Športnik se brani na različne načine.
Eden izmed njih je vnaprejšnje opravičevanje za neuspešno izvedeno nalogo. Še pogosteje pa se športniki poskušajo izmakniti nalogi, rekoč, da so preutrujeni in izčprani, poškodovani, jih boli noga. Včasih se branijo tudi agresivno in verbalno napadajo trenerja, da jim skuša škodovati, ali soigralca, da jih skuša sabotirati. Pogosta reakcija je tudi beg. Športnik se preproste odpove nastopu.
Poleg teh nekonstruktivnih obramb obstaja tudi konstruktivna, kjer športnik poskuša predvsem s pomočjo relaksacije eliminirati negativne vplive.
Klinični psihologi so oblikovali mnoge tehnike za odstranitev strahov in neprijetnih posledic anksioznosti:
1. tehnika sistematične desenzitizacije: športnik sestavi listo situacij, ki izzovejo različno stopnjo anksioznosti oz. strahu, nato športnika uvajajo v situacije postopno, s podporo raznih realksacijskih, vizualizacijskih tehnik, znane pa so tudi biofeedback, avtogeni trening, meditacije in druge mentalne strategije (kontrola pozitivnih misli, samogovor ipd.)
2. Trenerji, pa tudi športniki sami, včasih poskušajo zmanjšati tekmovalno anksioznost s tem, da znižajo pomembnost tekmovanja. Izjave: »Popolnoma neobremenjeni smo. Nimamo kaj izgubiti. Dosegli smo že vse, kar smo želeleli. Če dosežemo še kaj, pa toliko bolje.«
3. Nekateri trenerju poskušajo športnika vnaprej pripraviti na stres, ki se bo pojavil zaradi tekmovanja. V trening vnašajo neobičajne stresne situacije (samostojni trening brez nadzora trenerja, postavljanje neobičajnih zahtev na treningu, izpostavljenost publiki na treningu ipd.)
4. Trenerji skušajo skupaj s športniki analizirati možne situacije na tekmovanju in se vnaprej pripraviti na nekatere nepričakovane dogodke.
Medtekmovalna napetost
To je napetost, ki je odvisna od poteka tekme.
Če moštvo izgublja, je drugačna, kot takrat, ko zmaguje. Bolj kot je rezultat negotov, višja je napetost.
Negotovost rezultata pa na nekatere vpliva tako, da se jim napetost močno poveča, medtem ko drugim upade in preidejo celo v stanje apatije. Znani so primeri igralcev, ki so sposobno odigrati tekmo do konca izredno dobro, kljub temu, da so v začetku napravili hude napake (t.i. stabilni igralci), za druge pa se zdi, da v igri, za katero mislijo, da je že izgubljena, iz trenutka v trenutek še pešajo in se komaj sproti sestavljajo (t.i. labilni igralci). Za te zadnje radi pravijo, da se preveč ukvarjajo s sabo, namesto z nasprotnikom.
Dokaj pomembno vlogo pri vsem skupaj igra igralčeva samopodoba. Tiste z ugodno sliko o sebi prepoznamo v prvih, tiste z nizko samopodobo pa v drugih. Razne raziskave pa potrjujejo, da je stabilnost ali labilnost tekmovalcev tesno povezana tudi s tekmovalno motivacijo. Samozavestni tekmovalci vedno pričakujejo ugoden rezultat – zmago, na nesamozavestne igralce pa deluejo še tako običajni dražljaji moteče. To je najbolj opazno v njihovi nestabilnosti.
Idealno notranje stanje športnika (tudi rekreativca):
- Ko je športnik v akciji, mora biti maksimalno skoncentriran, ko akcija mine, se mora znati sprostiti.
- Tekmovalec mora biti vedno sposoben realno ocenjevati svoje sposobnosti.- Zavedati se mora razlike med želenim in dejanskim.
- Pomembna je podoba, ki jo ima o sebi – samopodoba, ki determinira zaupanje vase in neko stabilnost (vedi, da mentalna trdnost ni prirojena, ampak naučena spretnost!)
- -Sposobnost, da realno oceni objektivne pogoje na tekmovališču in moč nasprotnika.
“300 športnikov 43 športnih disciplin je po spominu opisovalo notranje izkušnje v primerih najboljših in najslabših nastopov. Zanimivo je, da so športniki različnih disciplin popolnom aidentično opisovali dobro in slabo nastopanje. V primerih dobrih nastopov so poročali, da so bili popolnoma sproščeni, vendar polni energije, občutili niso nobene anksioznosti in strahu, izkušnje so bile take, da so v njih uživali. Počutili so se mirno in umirjeno. Vse se jim je dozdevalo, da gre avtomatično, tako da niso razmišljali, kaj morajo storiti. Čas je tekel počasi, tako da so imeli vedno dovolj časa za izvedbo nastopa, prav tako so čutili polno energije. Imeli so občutek, da lahko naredijo karkoli. Osredotočenje na nastop je bilo preprosto. Zaupanje vase je bilo visoko. Zavedali so se vsega okrog sebe in kar je, presenetljivo, včasih so celo vnaprej vedeli, kaj se bo zgodilo.” … se sprašujete, kaj je bilo prej: ali dobro nastopno stanje ali pravo notranje stanje?
Športni psiholog, James E. Loehr, pravi, da primerno, ugodno notranje stanje pride prvo. Šele temu sledi nato dober nastop. Zanimivo, ne?
Koncentracija
Ena najpomembnejših komponent športnikove priprave na tekmovanje je njegova koncentracija. Pozornost oziroma koncentracija se v športu kaže na različne načine, mi pa smo tisti, ki z njo aktivno upravljamo. Koncentracija je pravzaprav proces, ki na željeno meče svetlobne snope, polne energije, vse ostalo naokoli pa potaplja v temo.
Govorimo o koncentraciji pozornosti.
V popolni koncentraciji je športnik osredotočen na eno samo stvar, vse ostale misli so izključene. Prihodnosti in preteklosti ni, je samo sedanjost in jaz. Proces maksimalne koncentracije pozornosti zahteva od športnika kar nekaj časa. Za doseganje maksimalne koncentracije pozornosti je včasih potrebno kar nekaj dni, tednov ali celo mesecev.
Andraž Vehovar, drugi iz Olimpijskih iger, je ta proces začel že dober mesec pred nastopom. Postopoma je iz svoje pozornosti izrinil vse, kar v trenutku tekme ni bilo pomembno: študij, prijatelje in v zadnjih dnevih tudi starše in sotekmovalce. V zadnji uri pred nastopom je ostal sam s svojim čolnom. V zadnjih minutah pa je izrinil iz zavesti tudi gledalce, ostale tekmovalce, misli na rezultat, pričakovanja, strahove …
Do take koncentracije pozornosti prihaja podobno pri smučarskemu skakalcu tik pred skokom, ko se na rampi zaletišča pripravlja na skok. Primož Peterka začuti svoje telo in njegovo gibanje bolje kot drugi. Zna se tudi izločiti iz vsega, česar v konkretnem trenutku ne potrebuje, saj je njegova koncentracija odlična. Primož ima zmagovalni vzorec oziroma ritual vedenja, ki ga pripelje v stanje maksimalne psihične trdnosti, saj je njegova koncentracija pozornosti tik pred skokom in med samim skokom usmerjena izključno v sebe. Vzorec vedenja pred nastopom vključuje izklapljanje vsega nepomembnega, zamenjavo starega kombinezona z novim in boljšim, še nekatere vaje psihične priprave in znano kretnjo “trije udarci po nogah”, ki mu prinesejo toliko zaupanja vase, mirnosti in koncentracije, da zmore premagati močne pritiske na rampi na vrhu zaletišča in skočiti do dna skakalnice.
Visoka koncentracija pozornosti pa je seveda povezana z ogromno porabo mentalne energije, ki je na določenem nivoju športnikove psihofizične pripravljenosti omejena. Bolje pripravljeni športniki lažje dlje časa vztrajajo v visoki koncentraciji in imajo navadno tudi boljše sposobnosti menjavanja obdobij koncentracije in sprostitev oziroma relaksacij. Slabše telesno pripravljenim, ki se sicer znajo dobro skoncentrirati, pa tudi ob dobri psihični pripravljenosti lahko zmanjkuje mentalne energije za vzdrževanje take koncentracije.
Tu lahko iščemo odgovor za padce koncentracije na primer v drugih polčasih igre (nogomet, košarka, …) oziroma proti koncu nastopov v dolgotrajnejših individualnih športnih disciplinah.
Kako izgubiti dostojanstveno
Za vsakim zmagovalcem stoji poraženec. Tak je pač ustroj univerzuma. Jin in jang, akcija in reakcija.
Prvim slava, drugim pozornost
In ja, ljudje imamo radi zmagovalce. Dajemo jim nagrade, jih dolge ure s cvetjem čakamo na letališčih in bedimo pozno v noč, da jih lahko gledamo in poslušamo na malih zaslonih. No, ampak resnici na ljubo nas še kako fascinirajo tudi poraženci. Z njimi lahko sočustvujemo in za njih navijamo. Nič čudnega torej, če je eden najbolj popularnih internetnih portalov onkraj luže prav Failure Magazine, ki je v celoti posvečen poražencem.
Z dostojanstvom prenesite poraz
Če vemo, da je zmagovati z dostojanstvom lahko, pa to niti slučajno ne velja za izgubljanje.
In ker nihče ne mara tistih, ki slabo prenašajo poraz, je nenazadnje res bolje, če se ob porazu vsaj malce posilimo v velikodušen nasmešek, kot če se nam obraz pači v trpečih grimasah. Duška pa si damo še vedno lahko med štirimi stenami svojega doma … ali, kot pravi plastični kirurg slavne Cher: ‘Videz šteje!’
Ker vsi – slej ko prej – kdaj izgubimo, nam lahko prav pridejo naslednji bolj kot ne hudomušni namigi o izgubljanju z dostojanstvom, ki jih je mogoče prenesti tudi v areno športa:
- Ob porazu ohranite na obrazu nasmeh (četudi kislico) in čestitajte zmagovalcu. Če potrebujete zgled, boste veliko dobrih primerov našli na vsakoletnih podelitvah Oskarjev. Ja, tako to počnejo profesionalci! Upati gre le, da boste s svojo čestitko lahko bolj iskreni, saj v vas v danem trenutku verjetno ne bo uprtih na milijone parov oči, med katerimi jih je nekaj sposobnih tudi brati z ustnic (in ti bi kaj lahko dekodirali skozi smejočo režo zob izrečen ‘J*** ti’).
- Poskušajte se v trenutku poraza domisliti kar največ dobrodušnih klišejev, ki vam bodo pomagali držati brado pokonci npr. tistih iz sveta športa: ‘Ni še vsega konec. Naj zmaga najboljši,’ ‘Zmaga pa res ni vse v življenju,’ in ‘No, pa saj ne gre toliko za zmago, gre bolj za to, da smo zadovoljni s svojo igro.’ Seveda pa se skušajte ogibati naslednjim: ‘Laž ima kratke noge,’ ‘Dobri umirajo mladi,’ in vse besede, ki se začnejo na p*** ali, če imate raje tujke: globalizacijski uvoz na f*** ali balkansko tranzicijski j***.
- Se vam zdi, da imajo nekateri le preveč sreče? Zapomnite si, da ko poražencu spodrsne na ledu in si pri tem zlomi nogo ter nato nekaj tednov kravsa naokoli v mavcu, se zmagovalcu kaj lahko zgodi isto. Že res, da ima zmagovalec pogosto na svojem bančnem računu potem kakšen milijonček več, ker si je drznil tožiti občinske oblasti za slabo očiščene ceste, a ne pozabite, da ‘denar ljudi skvari’. In ko do konca izjočete frustracijo ob dejstvu, da se je spet znašel bolje od vas, še vi pokliči svojega odvetnika. Rok zastaranja morda še ni potekel …
- In zelo pomembno! Zapomnite si, da nihče ne izgublja non-stop. Pomislite, celo Kevin Costner je na začetku svoje kariere posnel nekaj dobrih filmov …
- Nenazadnje pa: vedeti morate, kdaj se ustaviti in končati boj – še preden ta postane brezupen. Trideset let tožarjenja po sodiščih zaradi jabolka – ki korenini na vašem, a obrodi na sosedovem vrtu – nima več veliko opraviti s pravico ali z imeti svoj prav. Je samo še bizarno.
Bo šlo?
In če vseeno ne bo šlo, poskusite še z …
Sproščanje z meditacijo
Beseda meditacija pomeni premišljevati ali pa osredotočeno razmišljati o nečem (v latinščini medius pomeni sredina).
Človek naj bi s pomočjo meditacije našel sredino (se torej osredotočil), o njej razmislil ter se posledično umiril in sprostil. Ali povedano bolj preprosto: Meditacija je predvsem metoda, kako se otresti notranjega nemira in svoje misli usmeriti v pozitivne smeri.
Da meditacija sprošča in pomirja, so znanstveno potrdili tudi z metodo elektro encefalograma. Tako kot redno dremanje tudi meditacija pripomore k:
- izboljšanju delovanja telesnih funkcij, kot sta bitje srca in krvni tlak,
- pomaga pa tudi pri motnjah spanja in kroničnih bolečinah.
Med meditacijo je najbolje sedeti povsem pri miru. Vendar pa je poleg te osnovne in najbolj razširjene pasivne meditacije še veliko drugih tehnik in aktivnih metod, s katerimi lahko umirimo tako telo kot um. Najbolj znana in priljubljena oblika je meditacija s koncentracijo. Pri taki meditaciji gre za to, da človek misli osredotoči na neki objekt, npr. na dihanje, imaginarno sliko, molitev, neko točko v sobi, plamen sveče, cvet, na mandalo ali pa mantro.
Kje meditirati? Človek lahko meditira vsepovsod. Najlažje se boste sprostili, če boste ukradli nekaj časa samo zase in poiskali miren prostor, v katerem vas ne bo nihče motil.
P.S.
Še zanimivost: Pomen barv športnih dresov
Izbira barve dresa je pogosto spontana izbira, sem in tja je posredi naključje, tu in tam pa je vendarle to tudi zelo premišljena odločitev.
Vendar, ali veste, da barva dresa ni ravno mačji kašelj?
V nogometu namreč velja, da je barva zmagovalcev le ena, tako kot je tudi zmagovalec lahko en sam. Ena od nedavnih raziskav je med drugim dokazala, da ima največ možnosti za zmago ekipa, ki igra v dresih rdeče barve. Zanimivo bi bilo izvedeti: zakaj?
Morda nam odgovor na to vprašanje razkrije psihologija simbolne govorice barv.
Večina se nas dobro zaveda, da spalnice, kjer naj bi se počivalo, res ne gre beliti v vroče rdeče odtenke, delovnega prostora pa ne v zaspane modre. In dandanes se vpliva barv na počutje človeka zelo dobro zavedajo ljudje, ki so zaposleni v oglaševanju, pa tudi tisti, ki jih zanima alternativno zdravljenje, z barvami naj bi bilo namreč mogoče celo zdraviti. Kakorkoli že, barve zagotovo sprožijo najrazličnejše odzive in prebudijo tipične asociacije.
In zanimivo, da občutenje barv pri tem ni odvisno le od osebnega izkustva, temveč je do neke mere že vnaprej določeno preko stoletja starih, podedovanih izročilih.
RDEČA
Na Kitajskem je rdeča barva sreče in bogatstva. Asociira na kri in z njo življenje, je torej energija sama po sebi. Rdeča barva prizemljuje in daje zaščito. Je barva ognja, temperamenta in poguma. Daje moč volje in strast do življenja. Kaže na obilje, zrelost in notranjo toplino. Je pa to zelo močna barva, zato je na mestu svarilo: rdeča barva kaže na nevarnost in opozarja pred ekstremizmom. Pod vplivom te barve se prebujajo ekstrovertiranost, avtoriteta, materialna plat življenja, požrtvovalnost, energija za spremembe (sebe, drugih. stvari, situacij,…), a izpostavlja občutek ločenosti (od sebe in drugih, od življenja).
ORANŽNA
Na Nizozemske je oranžna barva svobode. Simbolično je to barva odnosov, v katerih se prepletajo stanja odvisnosti in soodvisnosti, a kaže na tudi na notranjo neodvisnost. Je barva globokih uvidov in zaupanja, a tudi ekstaze in harmonije ter lepote in umetnosti. Njena radoživost tudi zapeljuje in če je rdeča barva barva strasti, lahko za oranžno, ki je pravzaprav zmes rdeče in rumene, rečemo, da je to barva iskrivega erosa. Njeni vplivi spodbujajo jasen uvid, kažejo na individualnost, a hkrati spodbujajo potrebo po pripadanju. Je barva modrosti, poguma, spontanosti, užitkov in radosti. Pri njeni prekomerni uporabi se njeni pozitivni vplivi ekstrovertiranosti in želje po užitkih vendarle lahko izrodijo v pretirano razburjanje, ki meji na histerijo. Njeno pregovorno potrpežljivost lahko zmoti neodločnost, globoko zadovoljstvo pa skali prenizko vrednotenje sebe.
RUMENA
Lance Armstrong je popularni zapestnici “Live Strong” namenil rumeno barvo kot simbol upanja in poguma. Asociira na moč in znanje. Je barva sonca in zato svetlobe. Daje moč volje in poudarja intelekt. Je barva, ki spodbuja občutke topline, spodbuja smeh, radost in izpopolnjenost. Pomembna lastnost rumene barve je tudi njena komunikativnost. Če je nje uporaba pretirana, lahko včasih prihaja do naivnosti, nezaupanja in zmedenosti, a tudi ljubosumja, strahu in včasih nehotene strahopetnosti.
OLIVNO ZELENA
Zelena je po večini prastarih tradicij simbol upanja in preživetja. Simbolizira upanje, novo življenje, mir. Je manifestacija svetlobe in se simbolično širi v prostor. Je barva jasnosti videnja poti, zmožnost udejanjanja višjih duhovnih in etičnih principov v vsakdanjem življenju, spodbuja pa tudi radost in daje prizemljenost. V svoji popolni nevtralnosti med vsemi ekstremi deluje pomirjajoče, brez da bi uspavala. Pod vplivom te barve se v ospredje postavljajo vrednote harmonije in celostnosti. Spodbuja ljubezen do sebe in kaže na možnost kvalitete vodenja v kombinaciji s kvalitetami srca.
SMARAGDNO ZELENA
V Stari Palestini so nosile neveste zeleno poročno obleko, da so zeleno prikazale upanje na srečno življenje in rodnost. Podobno kot olivno zelena simbolizira prostor, a je tudi barva iskanja resnice in sposobnosti videnja vseh aspektov situacije. Ke barva narave, rasti, pomladi in obilja. Je barva rodnosti in uravnovešenosti telesa, duše in duha. Zelena spodbuja lastnosti kot so pripravljenost pomagati, vzdržljivost, tolerantnost in zadovoljstvo. Pod vplivom te barve se v ospredje postavlja sočutje in z njo zdravljenje in regeneracija. Je barva, ki spodbuja ljubezen do Zemlje, usklajenost z naravo in njenimi zakoni. Je barva kompromisa, radodarnosti in ravnovesja, a tudi sodbe. Paziti se je treba le morebitnih aspektov ljubosumja in zavisti.
SAFIRNO MODRA
Egipčani so nosili moder nakit, ker so verjeli, da v modri živi zdravilna moč. Simbolizira barvo sočutja, zdravljenja in globokega notranjega miru. Je barva varnosti in počitka. Modra barva je simbol božanskosti (je barva Marije, a jo pripisujejo tudi Arhangelu Mihaelu in dvema hindujskema bogovoma, Krišni in Višnuju, ki sta v Bhagavadgiti opisana v modrih telesih). Simbolizira vodo, duhovno očiščenje in daje zaščito. Ta barva spodbuja intuicijo, diplomacijo in kaže na moč volje. Je barva uniformiranosti, avtoritete in vodstva. Njene senčne plati se lahko kažejo v pretirani resnosti, siceršnja umirjenost in mehkoba pa se včasih lahko izrodita v žalost in trmoglavost.
KRALJEVSKO MODRA
V orientalskih državah so vrata in okna pobarvana z modro, da privabijo dobre duhove in bogove. Je barva Kralja Davida in egipčanske boginje noči Nuit, zato ji pripisujemo modrost, misticizem, tretje oko in jasnovidnost. Je barva, ki prinaša zmožnost odločitev in sposobnost videti ozadje, pa tudi vse tisto, kar je sicer skrito in prikrito. Je barva nevtralnosti, objektivnosti in sposobnosti držanja distance. Po drugi strani pa njena senčna plat lahko kaže kot paranoja, pretirano idealiziranje in upiranje videti stvari, takšne kot so. In če je njena uporaba pretirana, na kar je treba pač paziti, se lahko pozitivne kvalitete nevtralnosti in objektivnosti izrodijo v depresijo, izolacijo in občutke ločenosti.
VIJOLIČASTA
Purpurno barvo so od nekdaj nosili kralji kot simbol moči in oblasti. Vijoličaste, lila ali škrlatne barve povezujejo čutnost in duhovnost, čustva in razum ter ljubezen in odpoved. Simbolizira še inteligenco, znanje, žalost, treznost, njen značaj pa je otožen, vzvišen, oddaljen in aristokratski. Ta barva človeka navda z občutkom preprostosti in nevsiljive skromnosti, a tudi dostojanstva in hrepenenja po nedosegljivem. Vijolična je mešanica rdeče in modre barve, zato združuje dobre in senčne plati obeh. V vijolični barvi se stapljajo nasprotja, saj kot mešanica dveh pomensko nasprotnih barv (rdeče in modre) simbolizira dvoumnost, nepredmetnost,a zato včasih tudi negotovost.
BELA
Pri Tibetancih je bela barva simbol jasnosti, čistost in nov začetek. Simbolično je to barva popolnosti, saj se v njej skrivajo potenciali vseh barv. Odseva spodbuden, uravnotežen in optimističen značaj. Kaže na individualnost in svoboden duh, odprtost in domiselnost. Je barva previdnosti, a tudi kritičnosti. Bela barva spodbuja tudi iskrenost, razumevanje in poštenost. Je barva tišine in čistosti. Predstavlja vzvišenost, mir, širino in po drugi strani zadržanost. Z belo barvo sodite v skupino ljudi, ki želijo vse življenje ostati svobodni in nevtralni ter so hkrati naravnani v prihodnost. Če je njena uporaba pretirana, belina izolira in se zdi vzvišena.
ČRNA
Pri plemenu Masaji črno barvo povezujejo s črnimi oblaki, ki prinašajo dež, torej je simbol blaginje. Simbolično je barva noči in sanj. Je barva skrivnosti, globokih čustev in skritih misli, a tudi zanikanja, prikrivanja in odrekanja. Črna barva spodbuja pronicljivost, močno voljo in trdna stališča, a tudi nemir, uporništvo in boj s seboj. Je barva avtoritete in discipline. Ko si ljudje, pod vplivom globoke črne, zastavijo cilj, postanejo neuklonljivi in pogosto svoje cilje tudi dosežejo – včasih za vsako ceno (na tem mestu svarilo: naj cena ne bo previsoka).
Hm, se pa ob branju tega teksta samo od sebe poraja vprašanje: Se vam ne zdi, da izbrane barve dresov določenih ekip dejansko odražajo vsaj del psihološkega pomena določene barve? Je na delu naključje? Si je določena ekipa izbrala določeno barvo prav zaradi svojih specifik ali pa so morda izbrane barve dresov potegnile iz ljudi tisto, kar v sebi simbolično nosijo?
Prispevek je povzet po različnih virih (mestoma s sklici na spletne povezave), kar nekaj poudarkov pa je izposojenih tudi iz knjige Psihologija športa, Maks in Matej Tušak