Ob besedi psihopat najverjetneje večini ljudi misli uidejo na slike iz filmov, kot so Ko jagenjčki obmolknejo in Pokol z motorko. V resnici pa je prave psihopate veliko težje prepoznati, kot običajno mislimo.
“Psihopat skoraj nikoli ni čudak s pogledom norca v dolgem črnem plašču,” piše v blogu na psychologytoday Melissa Burkley, profesorica socialne psihologije na Oklahoma State University.
Psihopati so v resnici pogosteje videti kot slehernik.
Ne le, da smo ga tekom dneva morda srečali na ulici. Izključeno ni niti, da je psihopat morda kar eden od naših znancev, naš šef, celo ljubimec.
A kako ga prepoznati?
Okvirna definicija psihopata je naslednja:
“Psihopati so socialni predatorji, ki gredo skozi življenje s pomočjo šarma, manipulacije in brezobzirnosti. Zanje je značilen popoln manjko empatije do drugih, sebično si jemljejo vse, kar si želijo, in počnejo zgolj to, kar želijo. To so ljudje, ki vztrajno kršijo socialne norme in pričakovanja brez vsakršnega občutka krivde ali obžalovanja (Hare, 2003, xi).”
Po mnenju dr. Burkley naj bi vsak od nas poznal koga, ki do neke mere ustreza temu opisu, a ker ta človek ne ždi zaprt v kakšni samici in ne hodi naokoli ter pobija naključne mimoidoče, misli na to, da imamo morda opraviti s psihopatom, radi zavržemo. Večina nas namreč ne ve, da je oseba, v kateri je moč prepoznati zgoraj naštete lastnosti kaj lahko tudi t.i. ‘uspešen psihopat’. Uspešni psihopati so namreč psihopati, ki osebnostno ustrezajo profilu psihopatov, vendar jim te lastnosti uspeva nadzorovati do te mere, da ne prihajajo navzkriž z družbo.
Uspešne psihopate je moč najti med odvetniki ali profesorji, politiki ali borzniki.
Prav o tem govori tudi knjiga Kače v obleki: Ko gredo psihopati v službo (Snakes in Suits: When Psychopaths Go to Work) izpod peresa psihologa Paula Babiaka in psihiatra – eksperta Roberta D. Hare. V knjigi iz leta 2006 sta v detalje razložila, kako psihopati s pomočjo manipulacij funkcionirajo na svojih delovnih mestih, kako napredujejo v hierarhiji sistema, kakšen vpliv imajo na svoje kolege in v podjetju in opozorila na komaj opazne (pa vendar ključne razlike) med pristnimi voditeljskimi sposobnostmi in psihopatskimi lastnostmi.
Navkljub vsemu pa za stroko t.i. uspešni psihopati vendarle ostajajo precejšnja uganka. Predvsem zato, ker je bila večina psiholoških raziskav opravljena na primerih psihopatskih nagnjenj zaprtih psihopatov.
A slutiti gre, da se razlika med uspešnimi psihopati in onimi, ki jih stroka bolje pozna, najverjetneje skriva zgolj v sposobnosti prvih, da svojo nepošteno, arogantno in izkoriščevalsko persono držijo do te mere pod nadzorom, da se ne izdajo s svojim asocialnim vedenjem, prav tako pa znajo kontrolirati destruktivne impulze in se izmikati razkritju.
Glede na našteto bi bil filmski lik Dexterja povsem primeren zgled profila takšnega uspešnega psihopata, kar ga na nek način tudi diferencira od ostalih psihopatov, ki smo jih bili sicer vajeni iz pop kulture.
Navkljub Dexterjevim temačnim mislim in dejanjem, je njegovo ‘delovanje’ na nek način vedno čisto, skrbno načrtovano in natančno. Zlo v njem je skratka pod nadzorom.
Ali koga na tem mestu naenkrat obhajajo zle slutnje, da bi – če je temu tako – psihopatov okoli nas lahko kar mrgolelo? Tovrstno pretiravanje je vsekakor nevarnost, na katero ni imuna celo stroka.
Psihologija abnormalnega
Tema je dovolj zintrigirala tudi popularnega britanskega novinarja in radijca, Jona Ronsona. Po več intervjujih na terenu (v zaporih, bolnišnicah in celo korporacijskih pisarnah) je o svojih spoznanjih napisal tudi odmevno knjigo Pot skozi industrijo norosti (A Journey Through the Madness).
In če kaj, je Jon Ronson ugotovil, kar je slavni dr. Robert D. Hare že vedel. Namreč, da je področje patološke psihologije polno nevarnosti spregledanih znamenj in zgrešenih diagnoz, diagnostika sama po sebi pa znanstveno področje, ki je šele v procesu svojega nastajanja.
Preboj na področju diagnosticiranja psihopatologije je pravzaprav uspel šele slednjemu.
Tekom iskanja dobrih diagnostičnih orodij za detekcijo psihopatskih nagnjenj je Robertu D. Hare, dolgoletni raziskovalec kriminalne psihologije, razvil poseben Test za psihopate (The Psychopath Test) – svojevrsten vprašalnik, na podlagi katerega naj bi bilo mogoče oceniti potencial psihopatskih nagnjenj.
Izsledki raziskovanj na podlagi Harejevega seznama psihopatologije nam znajo danes med drugim postreči z naslednjimi zanimivimi spoznanji:
- Ljudi z močnimi psihopatskimi nagnjenji ne najdemo nujno samo po zaporih. Kar precej posameznikov s psihopatskimi nagnjenji je tam zunaj – od ljubimca, ki vas mrtvo hladno zapusti brez besede v slovo, do šefa, ki več kot očitno uživa, ko vas odposti iz službe.
- Tudi psihopati so ljudje. In čeprav Robert Hare meni, da so psihopati ‘povsem druga vrsta’ (z drugače delujočimi možgani), še vedno ni mogoče povsem izključiti možnosti, da niso psihopati takšni (tudi) postali zaradi zgodnjih izkušenj zlorabe ali zanemarjanj v otroštvu.
- Pri tako delikatnem diagnostičnem orodju, kot je Test za psihopate, obstaja resna nevarnost, da bi ne dovolj poučeni prehitro (in napačno) postavljali diagnoze. Precejšenj porast določenih psihiatričnih diagnoz (avtizem, otroška bipolarna, Alzheimerjeva) vsekakor daje slutiti, da na diagnostiko vpliva bolj trenutna psihiatrična politika kot znanstvena osnova. Napačna diagnoza pa ima gotovo lahko nadvse uničevalne posledice.
- Zavedati se gre dejstva, da je psihološke motnje težje diagnosticirati. Za razliko od bolezni telesa je bolezni uma težje popredalčkati. Ne le, da se slednje pri ljudeh kažejo v različnih stopnjah, temveč stopnja normalnosti variira tudi glede na kulturo. To, kar bi v eni kulturi označili za motnjo, bi v drugi imeli za običajno stanje.
- Razlikovati gre seme od plevela oz. dobre od slabih samo-ocenitvenih shem. Test za psihopate je gotovo dober test, ki je nastal na podlagi let temeljitih raziskav. Tega istega ne bi mogli trditi za razne teste in kvize, ki jih je moč najti v pop publikacijah.
Glede na povedano se torej ne gre čuditi, da je Robert D. Hare leta potem, ko je razvil svoj test za psihopate, ki se je izkazal za izjemno učinkovito diagnostično orodje, omahoval, da bi ga delil tako s stroko kot javnostjo v obče. Nazadnje mu, med drugim tudi zato, ker je srčika znanosti stremenje k resnici, drugega niti ni preostalo.
Psihopati in njihove žrtve
In medtem ko se stroka dejansko šele uči uporabljati Test za psihopate, pa že vemo, da tako, kot so psihopati v resnici redki posamezniki (ki so vendarle lahko tudi med nami), pa tudi žrtev psihopatov načeloma ne postane kar kdorkoli.
Ali povedano drugače: če so psihopati na nek način posebna kategorija ljudi, so to tudi njihove žrtve.
Zanimivo je, da več psihopatskega kot ima v sebi oseba, lažje identificira potencialno žrtev. Odločilno je že to, da to osebo opazuje med hojo.
V eni od študij naj bi tako testiranci opazovali posnetke ducata ljudi med njihovo hojo. Zgolj na podlagi posnetkov v hrbet so morali določiti, kako težko bi osebe lahko oropali. In izkazalo se je, da je bilo nekaj oseb na videoposnetkih pred tem dejansko žrtev ropa, najbolj psihopatski izmed testirancev pa so jih zlahka ‘prepoznali’.
A kaj naj bi bilo tisto, kar je te ljudje delalo bolj ranljive od ostalih?
Kasnejše študije so pokazale, da so bili moški, ki so bili vključeni v raziskavo, pozorni na nekatere neverbalne znake, med drugim tudi dolžino koraka, prenosa teže med hojo ter to, kako visoko so med hojo dvigovali noge. Gledano v celoti so vsi ti ključi k psihopatiji nagnjene posameznike obvestili o žrtvini fizični, čustveni in energetski opremljenosti, med drugim torej tudi o morebitnem manjku samozavesti (beri: socialni submisivnosti). Taisto bi jim sporočil tudi umanjkanje očesnega kontakta, mencanje rok in nog ter izogibanje večjim gestikulacijam ob menjavi pozicije telesa.
Še posebno v primeru žensk, ki postanejo tarča psihopatskih posameznikov, naj bi bile (tako so jih sami opisali) ‘sive miške’, neizkušene in vase zaprte osebe. Vse to jih psihološko dela ranljivejše in slabše opremljene, da bi se uprle pritiskom socialnih predatorjev ali znale situacijo čsutveno prenesti, če se jim kaj takega zgodi. Najpogosteje so tudi preveč travmatizirane, da bi o svoji izkušnji spregovorile, saj je zanje preve boleča. In psihopati lahko tako nemoteno nadaljujejo svojo pot.
Kakorkoli nam vse skupaj morda ni všeč (in bi na ravni posameznikov morda lahko storili kaj, da bi njihovo pozicijo v življenju okrepili), pa dejstvo ostaja, da bodo v družbi najverjetneje vedno obstajali tako ‘jagenjčki’ kot ‘zveri’, ki bodo nanje postale pozorne.
Test za diagnosticiranje psihopatov
Test, ki ga je razvil dr. Hare, išče v osebnostih izpraševancev naslednja (psihopatska) sidra:
Faktor 1 – agresivno narcisoidna osebnost
- uglajenost in površinski šarm,
- grandiozna samopercepcija,
- patološka lažnivost,
- pretkana in manipulativna osebnost,
- manjko obžalovanja in krivde,
- čustvena plitkost (pristni občutki so bežni in egocentrični),
- neobzirnost, majko empatije,
- ne sprejemanje odgovornosti za lastna dejanja.
Faktor 2 – vzorec socialno deviantnega življenjskega stila
- stalno iskanje stimulacije, nagnjenost k hitri zdolgočasenosti,
- parazitski življenjski stil,
- slab nadzor nad svojim vedenjem,
- manjko realističnih dolgoročnih ciljev,
- impulzivnost,
- neodgovornost,
- mladostniško prestopništvo,
- zgodaj vedenjsko problematičen,
- kršen pogojni odpust.
Lastnosti, ki niso povezane z zgornjima faktorjema:
- seksualna promiskuiteta (ali njeno nasprotje aseksualnost),
- veliko kratkotrajnih razmerij,
- raznovrstna kriminaliteta,
- pridobljena vedenjska sociopatsko-sociološka pogojenost (menda na novo zaznana (21.) lastnost, pri kateri se oseba zanaša na sociološke strategije, s katerimi skuša pretentati okolico, najverjetneje tudi izpraševalce).
Zgoraj naštete psihopatske lastnosti dr. Hare išče s pomočjo izpraševanja.
Če torej obstaja 20 (po novem morda 21) področij in z njimi vprašanj, na podlagi katerih izpraševalec oceni odgovore od 0 do 2 (za potrditev psihopatije), bi psihopat torej lahko dosegel na takšnem testu za diagnosticiranje psihopatov maksimalno 40 točk, kar bi pomenilo ekstremnega psihopata. Pa večina ljudi? Večina ljudi bi na tem testu dosegla vsega skupaj … 0 točk. Pa tisti, ki bi dosegli število med 0 (normalni ljudje) in 40 (popoln psihopat)? Tem ljudem pravi stroka mejni (borderline) primeri in tudi takšnih je med nami kar nekaj.
In koliko psihopatov pravzaprav je med nami?
Po nekaterih predikcijah naj bi bil delež psihopatov v populaciji 1% (tako žensk kot moških). In ve se, da vsi niso morilci in ne dikatorji (seveda pa obstaja možnost, da to kdaj še postanejo).
Jih gre torej poiskati in to nevarnost ‘odstraniti’ iz družbe.
Ko bi le bilo tako enostavno. Ne gre namreč zanemariti še enega dejstva:
- Družba kot taka dejansko ‘potrebuje’ tudi psihopate.
Kot družba si npr. ne želimo pretirano empatičnega možganskeg kirurga, svojega denarja pa tudi ne bi zaupali kakšnemu rahločutnemu borzniku. Na nek način torej določen del psihopatoloških lastnosti v družbi celo podpiramo in iščemo.
Znani psihopati – diktatorji in politiki
Številne primere psihopatov bi našli tudi med znanimi diktatorji.
James Fallon, Ph.D., profesor anatomije in nevrobiologije na kalifornijski univerzi za medicino, je v blogu o Umu diktatorjev med klasične psihopate uvrstil:
- libijskega Omarja Moamerja el Gadafija (paranoidnega, narcisoidnega in oblastiželjnega),
- beloruskega Aleksandra Lukašenka (ker med drugim aktivno napada opozicijo na maligno psihopatski in megalomanski način).
Po drugi strani pa uvršča:
- venezuelskega Huga Chaveza (ki se je iz borca za svobodo prelevil v diktatorja) nekam v sredino: med normalne in psihopate.
Profesor je prav tako prepričan, da je bil pokojni Osama bin Laden klasičen psihopat zaradi svoje grandioznosti, šarma, maščevalnosti, nečimrnosti in sadizma. In če bi le lahko, bi skušal s skeniranjem njegovih možganov in analizo DNK priti do dna enigmi zla v človeškem umu.
Psihopata (in diktatorja) naj bi danes namreč povezovali tako z genetiko kot specifičnimi okoliščinami odraščanja, torej okolja, in delovanjem možganov. Več v spodnjem predavanju o Umu diktatorjev.
Za diktatorje – psihopate, je še prepričan profesor, naj bi bilo značilno, da sami sebe vidijo kot enega od ‘ljudi’ (kot človeštva) ali ‘ljudi’ kot plemena, rase ali bolj abastraktne pan-človeške skupine (tako kot naj bi Hitler gojil poseben odnos do pangermanizma ali Stalin do panslavizma). In vsi po vrosti s tovrstne generalizirane pan-nacionalne ‘empatije’ zgolj dodobra izkoristili za dosego lastnih sebičnih ciljev.
Nekaj znanih psihopatov – morilcev
Joel Rifkin – je ubil in razkosal sedem žensk. Skeniranje njegovih možganov je pokazalo, da njegovi možgani delujejo povsem drugače kot normalni možgani. Joel Rifkin nima nobenega občutka vesti ali obžalovanja.
Ted Bundy – eden najbolj razvpitih serijskih morilcv naj bi ob priliki rekel: “Mi serijski morilci smo vaši sinovi, vaši možje, smo povsod.”
Pedro Alonso Lopez – najhujši serijski morilec, imenovan tudi ‘Pošast iz Andov’, naj bi ubil več kot 300 žensk. Prištevajo ga med deseterico najhujših serijskih morilcev vseh časov.