»Ne preživijo najmočnejši, pa tudi ne najpametnejši. Preživijo tisti, ki se znajo najbolje prilagoditi.«
Charles Darwin
Tako pogosti v populaciji kot rdečelasci
Dolgo je veljalo, da je disociativna motnja identitete tako redka, da ji je prav redkost jemala validnost. Danes vemo, da temu še zdaleč ni tako.
Večina strokovnjakov za travmo in disociativne motnje se je že uglasila pri oceni približno dveh odstotkov populacije (od 1 do 3 %), kar jo po razširjenosti v populaciji postavlja ob bok bipolarni motnji in bulimiji.
Ali povedano drugače:
- disociativna motnja identitete je med populacijo tako pogosta, kot so v populaciji pogosti naravni rdečelasci.
Samo za Slovenijo bi to torej pomenilo več tisoč ljudi, globalno gledano pa več deset milijonov ljudi.
Pa vendar v javnem (in zasebnem) življenju poznamo kar nekaj naravnih rdečelascev, medtem ko posameznika z disociativno motnjo identitete nobenega. Kar pa nikakor ne pomeni, da jih ni med nami.
Pravzaprav je še huje! Disociativna motnja identitete je zgolj ena od številnih disociativnih motenj, ki jih poznamo, študije pa kažejo, da je eno od njih vsaj enkrat v življenju doživelo med 10 do 11 % običajne populacije.
Disociativne motnje so skratka tako pogoste kot motnje razpoloženja (npr. depresija), o katerih sta tako laična kot strokovna javnost dobro poučeni. Avstralska raziskovalka Mary-Anne Kate, ki je pod okriljem mednarodne organizacije International Society for the Study of Trauma and Dissociation izpeljala analizo 98 mednarodnih študij traume in disociacije, je ugotovila ne le, da za disociativnimi motnjami trpijo ljudje po celem svetu, temveč tudi, da je fenomen močneje prisoten v državah, ki veljajo za manj varne. Slednje zgolj potrjuje dejstvo, da gre izvor disociativnih motenj iskati v travmi posameznikov.
Povsem drugačni, kot jih kažejo filmi
Zakaj torej tako malo (ali skoraj nič) slišimo o disociativnih motnjah?
Kar nekaj ima s tem opraviti dejstvo, da te motnje niso tako dobro vidne navzven kot je vidna naravno rdeča barva las, desetletja zanemarjanja raziskav na tem področju pa gre v nadaljevanju kriviti še za številne stereotipe, predsodke in mite, ki se med laično in celo strokovno javnostjo širijo po zaslugi senzacionalističnega poročanja v medijih in holivudskih filmov. Slednji so še največ škode s širjenjem povsem napačne prezentacije ljudi z motnjami na spektru disociativnih motenj naredili prav ljudem z disociativno motnjo identitete.
Med motnje disociacijskega tipa uvrščamo: derealizacijo, depersonalizacijo, disociativno fugo, disociativni trans, disociativno amnezijo, disociativno motnjo identitete, trenutni disociacijski odziv na stresni dogodek, motnje identitete zaradi dolgotrajnega in zastrašujočega mučenja, depersonalizacijsko (in/ali derealizacijsko) motnjo.
LilInštitut
Med svetovno najbolj priznane strokovnjake za disociativne in postravmatske motnje se poleg Petra Levinea, Bessel A. van der Kolka in številnih drugih uvršča tudi psihiater Richard J. Loewenstein, ki v svojih najbolj aktualnih ekspertizah ponuja številne nove poglede na disociativno motnjo identite, ki kažejo, kako zelo se je strokovna javnost vsa ta leta, desetletja, celo stoletja motila glede disociativnih motenj.
Disociativne motnje veljajo za ene od najstarejših psihiatričnih motenj, o katerih so v medicinski literaturi beležili že konec 18. stoletja. Takrat so disociativne motnje imenovali ‘histerija’, medtem ko je za disociativno motnjo identitete sprva veljal izraz ‘mesečništva’ in ‘dvojne osebnosti’, da bi ji v 20. stoletju nadeli ime multipla osebnost ali multipla osebnostna motnja, kar je še posebno ponesrečen izraz, saj disociativne motnje ne sodijo med osebnostne motnje, pa tudi zato, ker ljudje z disociativno motnje identitete ‘v sebi’ v resnici nimajo več osebnosti, temveč ‘zgolj’ več različnih (z amnezijo ločenih) stanj selfa znotraj ene same osebnosti.
Ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja po evforiji, ki je ZDA zajela po filmu Sybil, prišlo do množice napačnih diagnoz, je velik del psihiatrične stroke tej ‘diagnozi’ povsem obrnil hrbet, preostali del pa je v naslednjih nekaj letih (bolj natančno: leta 1994) uspel ime tudi uradno spremeniti v pravilnejšo: disociativno motnjo identitete!
Zanimanje za disociativne motnje in disociativno motnjo identitete se je ponovno prebudilo šele v zadnjem desetletju, ko so se vendarle pričele vrstite redke, pa vendar: raziskave.
Najnovejše iz teorije (in prakse)
O tem, kaj vse po zaslugi njih danes že lahko novega povemo, si izposojamo zgolj nekaj zanimivejših poudarkov iz posodobljenega pregleda teorije o disociativni motnje identitete izpod peresa R J. Loewensteina:
1. Disociativna motnja identitete (imenovana tudi DID po Dissociative identity disorder) je sama po sebi velik PARADOKS.
Zanjo namreč velja, da gre hkrati:
- za resno duševno motnjo (zaradi nje resne simptomatike, ki vpliva na vse plati življenja posameznika)
- in izjemno razvojno prilagoditev možganov na travmatične okoliščine, s katero tem uspe ohraniti psihološko odpornost tako, da psihobiološki zapis travmatičnih izkušenj kompartmentalizirajo (t.j. umaknejo dostopu zavesti z vzpostavitvijo amnezične bariere).
Povedano bolj preprosto: travmatiziran otrok ‘pozabi’, kaj se mu je zgodilo, da bi lahko naslednje jutro ‘normalno’ odšel v šolo in nadaljeval s svojim življenjem. Dejstvo: DID je dejansko PTSD z izvorom v otroštvu. Razvije se lahko le pred 6 – 9 letom starosti, kasneje to zaradi razvoja osebnosti ni več mogoče. Motnjo večinoma prepoznajo in diagnosticirajo šele globoko v odraslosti.
“Pri obravnavi DID ne gre zgolj romanticizirati psihične odpornosti na račun patologije tako, kot se ne gre posvečati le patologiji in pri tem ostajati slep za močne plati v psihi večine posameznikov z DID.”
2. V osnovi gre pri DID za različna stanja selfa, ki se zaradi amnezičnih barier razvijajo ločeno (pogosto z lastnim videnjem telesne podobe, z različnimi dostopi do različnih avtobiografskih spominov in omejenim vedenjskim repertoarjem).
DSM-5 (ameriška klasifikacija psihiatričnih diagnoz) navaja, da gre pri disociacijski identitetni motnji za ’motnjo identitete, ki jo karakterizirata dve ali več različnih in ločenih ‘osebnostnih’ stanj.
Stanja selfa, kot jim pravi dr. Loewenstein, medtem ko ta stanja ostala stroka poimenuje tudi: drugo osebnostno stanje, alternativno identitetno stanje, alternativno stanje zavesti (alter) ali ‘odcepljeni’ del, v resnici ne gre primerjati z različnimi osebnostnimi platmi normalno integrirane osebnosti (kot npr. jaz v službi, jaz doma in jaz s prijateji), temveč s stanji, ki jih je mogoče opazovati tudi pri bipolarnih pacientih (pri katerih se izmenjujeta manično in depresivno stanje z lastnim naborom vedenj in razmišljanj). Podobne menjave stanj selfa je mogoče opazovati še pri paničnih motnjah, generalizirani anksiozni motnji, začasni katatoniji, prehodnih psihotičnih motnjah, PTSD-ju, aktutni stresni motnji, motnjah odvisnosti, bulimiji, deliriju, spalnih motnjah in nekaterih drugih. Po teoriji behaviorizma gre premene stanj pri DID primerjati tudi z sicer ‘normalnimi’ premenami alternativnih stanj, ki sicer nastopijo pri meditaciji, pri izkušnjah spolnosti, spiritualnih vznesenostih, ekstatičnih religioznih stanjih, ‘skrivnih dvojnih življenjih’ in številnih drugih.
3. V trenutkih preplavljenosti s postravmatskim materialom posamezniki z DID izkazujejo dober stik z realnostjo, so sposobni distance do kognitivnih motenj, ki jih izkušajo, se zmorejo povezati z drugimi, premorejo smisel za humor, kreativnost, so odlični pri samoopazovanju notranjih procesov in … upanja.
4. Številni posamezniki z DID zmorejo, tudi brez posredovanja terapevtov in terapije, spremljati in nadzorovati svoje vedenje – do neke mere. V skrajnem primeru postravmatski in disociativni odzivi povozijo nadzor ali pa ustvarijo samo-sabotažne in za posameznike z DID neprijetne okoliščine.
5. Pri posameznikih z DID je mogoče najti širok razpon sposobnosti za funkcioniranje (npr. v šoli, na delovnem mestu in odnosih). Funkcionalnost posameznikov z DID variira med kronično nefunkcionalnostjo (pri čemer veliko vlogo igrata komorbidni PTSD in depresija) do funkcionalnosti na izjemno visoki ravni.
6. Faktorske analize so pokazale, da je simptomatika za DID subtilna in prikrita. Simptomi, ki jih gre iskati, vsebujejo praktično nevidne psihične premene, prekrivanja in vzajemnega sovplivanja med stanji, ki jih spremljajo notranji glasovi. V zgolj redkih primerih so prehodi med stanji dobro vidni. Danes vemo, da zgolj 5 % posameznikov z DID premene stanj izrazi navzven z jasno drugačnimi prezentacijami. Popularen stereotip o pluralcih iz holivudskih filmov je napačen.
Dr. Loewenstein na tem mestu še sporoča skeptikom iz lastnih vrst, ki se sprašujejo, zakaj ‘še nikoli niso videli primera disociativne motnje identitete, če je ta zares tako pogosta’, naslednje: “Neprestano so vam pred nosom, a jih ne vidite!”
Ste vedeli, da je sposobnost disociacije lastna vsakemu človeku? Brez sposobnosti disociacije praktično noben človek na tem svetu ne bi mogel uživati v branju knjige, glasbi, filmu ali gledališki predstavi. Primer disociacije, ki jo dnevno izkušajo sleherniki, je tudi vožnja ‘na avtopilotu’. To je tisto (na videz odsotno) stanje, ki nastopi, ko vozimo avto po nam dobro znanih poteh, zato nam o vožnji ni potrebno veliko razmišljati. Sposobnost disociacije pa nam pomaga tudi v trenutkih ekstremnih stisk in travme. Disociacija postane ‘problematična’ šele v primeru, ko zaradi posebno hude (ali zgodnje) travmatiziranosti posameznika ta postane primarni odziv in torej kronična, kar lahko negativno vpliva na človekovo življenje, odnose in delo. V tem primeru pričnemo govoriti o disociativni motnji. Disociativne motnje se zdravijo s psihoterapijo.
DID = PTSD z izvorom v otroštvu
Tako torej teorija in stroka, kaj pa konkretni ljudje, ki živijo z DID?
»Sprašujete, kako se tak človek počuti in kaj doživlja? 95 % časa (življenja) sem tako kot vsi drugi. Normalno funkcioniraš. Sploh ne veš, da imaš DID. Ker tega ne smeš vedeti. Ker ti možgani ne dovolijo vedeti. Ker, če to izveš, izveš tudi, zakaj imaš DID. Poanta DID je ravno v tem, da ne veš, da se ti je nekaj hudega zgodilo, česar kot otrok nisi zmogel prenesti, nisi mogel doumeti, temu nisi mogel ubežati, možgani pa sami tudi ne sprocesirati. Tako se zgodi amnezija. Ni DID-a brez amnezije. Pozabe. Da naslednje jutro sploh lahko spet vstaneš in greš normalno v šolo.
V teh 95 % časa v resnici funkcioniraš, ne da bi vedel, da občasno drugi ljudje morda opazijo kakšno nedoslednost. Na primer, da jih na ulici ne prepoznaš (takoj), čeprav se poznate tudi po več desetletij. Ljudje te včasih soočijo z dejstvom, da si nekaj rekel, ti pa o tem nimaš nobenega spomina, čeprav se je to zgodilo še tisto minuto. Takšen black-out se lahko zgodi celo sredi stavka, ki ga mimo tvoje volje in vedenja preseka vzklik ’Glej, kako lep sončni zahod!’, glava pa se kar sama obrne proti sončnemu zahodu, ne da bi ti to dejanje zavestno izvedel. Že trenutek kasneje se počutiš zmedenega, saj ne veš, kaj se je natančno zgodilo, potem pa to pozabiš (za dan ali dva) in nadaljuješ pogovor, kot da se ni nič zgodilo. Drugi ljudje se na te male nedoslednosti sčasoma navadijo. Tudi zato, ker sicer funkcioniraš povsem običajno, ker to pač si: običajen človek, s temi občasnimi in nenavadnimi amnezijami, ki jih tako kot oni tudi ti ne razumeš. Seveda ob tem le težko uideš govoricam, ki se pletejo za tvojim hrbtom in od katerih jih večina izvira iz nepoučenosti ali nelagodja ob nepoznanem, ni pa jih niti malo, ki so zgolj in samo škodoželjna.
Nekaj povsem drugega pa so obdobja, ko se v življenju nakopiči stres ali se zgodi nekaj travmatičnega. Takšna obdobja predstavljajo 5 % vsega časa v življenju (lahko trajajo tedne in mesece), ko si zares močno disociativen: to pomeni, da si odsoten, raztresen, zmeden, v glavi se ti vrti, si anksiozen, prihajajo navali hude žalosti, stiske, tesnobe, obupa … dogajajo se flashbacki … nespečnost … imaš občutek, da ti sploh nisi ti (depersonalizacija) … ne veš, kdo si … nenavadne telesne senzacije, kot npr. da lebdiš v prostoru, da lebdiš zunaj telesa, da nimaš nadzora nad telesom … občutek, da svet ni resničen, da ljudje niso resnični (derealizacija). Tvoja glava je polna konfliktnih misli, celo tako glasnih, da jih lahko slišiš (znotraj svoje glave). Takrat se tudi počutiš, kot da tvoje telo sploh ni tvoje ali pa se začasno počutiš zelo drugače: kot da si manjši, neskončno večji, mlajši, starejši od tega, kar v resnici si. Ne prepoznaš se v ogledalu, v odsevu … ne zmoreš slediti pogovoru … kot stanje globoke zasanjanosti ali zamišljenosti. Si v disociativnem transu. Pa vendar se sredi vse te kakafonije zavedaš, da vse to ni resnično, da je nekaj narobe s tvojo percepcijo sebe, občutenjem, čustvi, mentalni kaos, pri čemer si kognitivno vse to sposoben povsem realistično zaznavati in opazovati.
Navzven je to videti kot psihična odsotnost. Ljudje te vidijo kot zbeganega, kot nekoga, s katerim se je težko pogovarjat, ki ga iz pogovora odnaša, ki fizično beži (anksioznost), ne upa ali ne zmore gledati v oči (kar sicer brez disociacije ni noben problem) … ki se nenavadno vede (npr. objema drevo, da bi se pomiril), ko ga pa o tem povprašajo, pa o tem nič ne ve. Ima amnezijo na to. No, tako nekako se človek počuti.
Ko stanje (tudi samo od sebe, brez posredovanja terapevtov) izzveni, lahko naslednjih dvajset in več let spet živiš običajno življenje, kot da se nikoli ni nič zgodilo. Dokler se spet ne zgodi … pravijo, da se možganske bariere z leti tanjšajo in padajo, zato je amnezije med različnimi notranjimi stanji vse manj, travmatične vsebine pa vse bolj pronicajo v našo zavest. Tudi zato ljudje z DID pogosto šele v zrelih letih izvedo, da imajo DID. Saj šele takrat za porajajoče se simptome PTSD, ki s temi vsebinami priplavajo na površje, prvič v življenju poiščejo pomoč pri psihoterapevtih, ki pa morajo biti izurjeni za delo s travmo in disociacijo.«
N.N. – osebna izpoved
Ne le preživeli, tudi prosperirali!
V nadaljevanju nizamo še 5 resničnih izpovedi ljudi z disociativno motnjo identitete, ki ne le, da živijo povsem normalna, visoko funkcionalna in polna življenja, temveč v življenju tudi prosperirajo.
“Čeprav z DID živim že celo življenje, so mi diagnozo postavili šele pred tremi leti. Seveda so v življenju prisotni izzivi, a sem si uspel ustvariti dobro življenje. Prepričan sem, da mi je to uspelo prav zato, ker imam DID. Zaradi DID sem postal, kar mi je bilo namenjeno postati. Če pod vse potegnem črto, bi rekel, da sem uspešen. Sem lastnik svojega doma, uspešno sem zaključil študij na univerzi Central Florida, kjer sem nato opravil še magisterski študij in si pridobil status specialista. Sem polno zaposlen kot učitelj predšolskih otrok s posebnimi potrebami, v popoldanskem času pa pomagam pri intervencijah pri delu na domu z otroci, ki so zaostali v razvoju. Poleg vsega tega vodim še podporno skupino za ljudi z disociativnimi identitetami in vodim zavod An Infinite Mind. Sem živi dokaz, da ljudje z DID v življenju lahko uspejo in živijo dobro življenje. Čas je, da ljudje to izvejo.” – Jaime
“Imam tri višješolske diplome, vključno z magistersko diplomo. Do danes je za menoj več uspešnih karier, tako v vojski kot sicer. Kot samouk sem se naučila več jezikov, sem umetnik, učitelj in mentor. Dvoje otrok mi je uspelo vzgojiti v čudovite in uspešne ljudi. Za menoj sta na žalost tudi dva propadla zakona. A sem se naučila lekcije in s svojo ‘prtljago’ ne iščem več razmerij, ki bi komplicirala življenje mojih otrok. Sem tudi atlet (tekmovalna plavalka) in vitalna 50-letna ženska. Ljudem zamerim, če me vidijo kot ‘zlomljeno’ ali ‘poškodovano’ osebo. V resnici smo pomemben del skupnosti, kateri veliko doprinašamo. In kolikor mi je dano videti, se z življenjskimi izzivi spopadamo bolje kot večina drugi ljudi. Smo pravi ekspert za to, da za sebe in svoje bližnje ustvarjamo varni prostor. Žal mi je, če bo slišati arogantno, a vsem tistim, ki so se nekoč iz nas norčevali in nas zmerjali s ‘šibko’ in ‘noro’, želim povedati le eno: ‘Ste prepričani, da je z vami vse v redu? Pojdite v miru!'”
“Ljudje bi se ne smeli sramovati tega, da imajo DID. Prav nič ni narobe s tem, če si pluralen. DID imamo vse od malih nog, najverjetneje se je začelo že v vrtcu. Za nami je nekaj težkih let zaradi zlorab, ki smo jih doživeli. Vseeno se vidimo kot bojevniki in ne žrtve. Hvaležni smo za vsako novo jutro, ki ga doživimo. V prav vsakem dnevu je mogoče najti radost. Zelo uživamo pri svojem delu z otroci, ki jih imamo nadvse radi. Smo srečno poročeni. Večino časa dobro sodelujemo drug z drugim v notranjem svetu. Naučili smo se sklepati kompromise, zato se zdaj bolje razumemo. Urejam spletno stran za ljudi z DID z naslovom A Mind’s Journey. Tako skušam opogumiti ljudi z DID, da se še naprej borijo zase in nikoli ne obupajo.” – Pilgrim
“V preteklosti sem verjel, da je imeti DID prekletstvo. Zdelo se mi je, kot da sem kaznovan za nekaj, kar sem morda storil v preteklosti. Mislim, preživel sem hude zlorabe, zdaj pa se moram spopadati še s tem. Zdaj, ko sem bolje poučen o tem, kaj DID sploh je in ko sem sprejel druge dele samega sebe, sem spoznal, da je DID v resnici darilo, ki mi ga je dalo življenje, da sem sploh lahko prenesel, kar ni mogoče preživeti. V resnici ni šlo za kazen, temveč za nagrado. Videl sem, kako živijo tisti, ki so šli čez enake hude travme, pa jih danes neprestano mučijo in preganjajo boleči spomini, medtem ko sem jaz prav zaradi DID navkljub vsemu uspel še naprej zares živeti svoje življenje. In lahko bi se reklo, da sem živel zgledno življenje. Imam ženo in tri otroke. Nekaj časa sem preživel v vojski, nato pa se pridružil zdravniškim vrstam. Prepričan sem, da mi ne bi uspelo biti tako ljubeč mož in dober oče, če ne bi imel DID. Nobene potrebe ni po tem, da bi DID videli kot prekletstvo.” – Arnie
“V življenju sem bila vedno zelo uspešna. Srednjo šolo sem izdelala z odliko. Z zgolj srednješolsko diplomo mi je uspelo dobiti službo štirikratnika minimalne plače, svoj prvi dom pa sem si kupila že pri devetnajstih letih. Nato sem se poročila, ostala doma, na domu šolala svoje otroke, kasneje pa skrbela za ostarele. Pred 15 leti, ko so bili moji otroci stari med 7 in 12 let, so pričeli vznikati potlačeni spomini na zlorabe, ki sem jih doživela, ko sem bila v njihovih letih. Do takrat še nikoli nisem slišala za fenomen potlačenih spominov. Verjela sem, da sem samo pod prevelikim stresom in da se mi zato ‘meša’. Potrebovala sem nekaj let, da sem si priznala, da gre za resnične spomine. To je bilo takrat, ko sem spoznala deklico iz prvega flashbacka. Takrat sem ne le spoznala, da ‘imam’ vse te spomine, temveč tudi, da sem pluralec, multipla osebnost, danes temu rečemo DID. In čeprav je bilo tisto obdobje nadvse kaotično, sem takrat posvojila otroka s HIV, dokončala študij socialnega dela, diplomirala z odliko in štartala lasten posel, kjer imam danes 9 zaposlenih. Pri vsem tem pomagam ljudem z duševnimi težavami in razvojnimi omejitvami. Naj še povem, da sem večji del življenja v sebi gojila občutek osamljenosti. Bila sem prepričana, da sem zguba in da sem neumna. Vse te občutke sem skrivala v sebi in bila neprestano v strahu, da bi si ljudje, če bi me ‘zares’ poznali, vse to tudi videli v meni. Navzven sem bila videti srečna in ‘normalna’, navznoter pa sem se počutila zelo osamljena. To se je spremenilo pred 5 leti, ko sem pričela obiskovati terapevta. Najprej sem leto in pol obiskovala enega, tri leta kasneje pa pričela terapijo z drugim. S to psihoterapevtko zdaj delam že leto in pol. Prvič v življenju imam trenutke, včasih trajajo celo cel dan, ko se ne počutim več tako zelo sama. Počutim se sprejeto, vredno, ljubljeno. Počasi začenjam razumeti, kako veliko lahko dam drugim. Čeprav je bila zloraba, ki sem jo kot otrok preživela, grozovita, me je obdarila s sočutjem in dostojanstvom, ki ga zdaj lahko delim z drugimi trpečimi. Nekateri moji prijatelji in družinski člani danes vedo za zlorabo, pa tudi, da sem pluralec. To sicer ni nekaj, o čemer bi kar tako govorila z vsakim, saj bi pri tem pogosto naletela na nejevero mnogih. Tudi s strani profesionalcev. O tem ne govorim kar tako javno tudi zaradi stigme, ker je DID ocenjen kot duševna bolezen, pa tudi zaradi zmotnega stereotipa, da zaradi DID ‘ne morem biti funkcionalna ali varna za delo z otroki in ranljivimi člani skupnosti’. Upam, da se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo, saj si ljudje z DID, za katerimi so grozljive izkušnje v otroštvu, zares zaslužijo vso pomoč in podporo, ki jim jo lahko nudi skupnost.” – Cory
Za še več izpovedi ljudi z disociativno identitetno motnjo, ki z njo ne le živijo, temveč v življenju tudi prosperirajo:
