»Sram je laž, ki vam jo je nekdo povedal o vas.« – Anais Nin, ameriška pisateljica

Spolne zlorabe otrok so z nami že stoletja, a jih zato nikakor ne gre videti kot nekakšno ’naravno dogajanje’. Nasprotno.

Fizične, čustvene, psihične in spolne zlorabe otrok gre videti predvsem kot posledica družbeno pogojenega koncepta, ki ga oblikujejo ljudje, zgodovina in kultura. Tudi zato gre verjeti, da bi z osveščanjem ljudi in posledično spreminjanjem družbe sčasoma lahko problem (ki s seboj vedno prinaša silovito trpljenje žrtev) morda nekoč ne le zajezili, temveč tudi povsem odpravili.

Odgovornost družbe

Medtem ko je širša javnost na problematiko spolne zlorabe postala zares pozorna šele v zadnjem desetletju, je človeška zgodovina polna primerov, ki izvorni tezi o tem, da je problem družbeno (in ne naravno) pogojen, pritrjujejo.

Med drugim tako obstajajo zapisi, da so bili spolni odnosi med učitelji in otroki, starejšimi od 12 let, povsem sprejemljivi v antični Grčiji. Takrat so jih celo videli kot običajni del procesa vzgoje in izobraževanja. Sramotno naj bi bilo zgolj občevanje z mlajšimi od 12 let.

Veliko kasneje, ko se je po razvitih deželah že razširila miselnost, da je spolnost dovoljena le za razmnoževanje, pa je spolnost z otroki naenkrat postala perverzna in nemoralna. Pa vendar smo na prvo zakonsko zaščito otrok morali čakati še zelo dolgo.

Šele proti koncu 13. stoletja je bil v Angliji izdan zakon za zaščito deklet, ki so mlajša od 12 let, tudi v primeru če se dejanju niso vidno upirala, celo stoletje kasneje pa je bil izdan podoben zakon še za zaščito fantov.

In tako kot so se sčasoma spreminjale družbe, tako so se spreminjale tudi definicije spolne zlorabe.

Danes velja, da je v državah z visoko stopnjo ozaveščenosti glede problematike definicija lahko tudi tako kratka in jedrnata, kot je naslednja: “O spolni zlorabi otroka govorimo takrat, ko odrasli uporabi dečka ali deklico za zadovoljevanje svojih spolnih potreb” (Aničić 2002, 150)

Policijske statistike (pri čemer gre vedeti, da na vsak zabeležen primer pride še več takšnih, ki nikoli niso prijavljeni) pa so zgovorne. Te tudi pomenljivo variirajo glede na različne države in njihovo razvitost glede tovrstne problematike.

Tako naj bi:

študije v ZDA kazale, da se kar 20% žensk (vsaka peta) in od 5 do 10% (vsak deseti) moških spominja, da so bili v otroštvu spolno zlorabljeni ali so doživeli spolni napad.
Podobno sliko kažejo evropske študije. Otrok, ki so v otroštvu doživeli spolno zlorabo, naj bi bilo med 10% in 20%.
Statistika v Južni Afriki so tozadevno že precej bolj mrakobna. Vsaka četrta deklica in vsak šesti deček naj bi bila spolno zlorabljena še preden bi dopolnila 18 let.
Eno najbolj črnih tozadevnih statistik pa kaže indijska vladna študija iz leta 2007, saj naj bi bilo v Indiji kar 53% otrok tako ali drugače izpostavljenih spolni zlorabi, najpogosteje s strani enega od staršev, sorodnikov ali učiteljev.

V nasprotju s statistikami, ki gotovo niso popolne, pa je z veliko zanesljivostjo moč reči, da o problematiki spolnih zlorab nismo dovolj osveščeni ne doma in ne po svetu.

Mnogi tako ne vedo, kako hude posledice ima za žrtev spolna zloraba, pa naj gre pri tem za enkraten dogodek (v tem primeru gre najverjetneje za spolni napad tujca) ali dalj časa trajajočo zlorabo (pri čemer je storilec pogosto kar član otrokove ožje ali širše družine).

Posledice so tako hude, da:

tudi v primerih, ko otroci o zlorabi ne spregovorijo (naj si bo zaradi strahu, sramu ali groženj), svojo stisko tako ali drugače vedno pokažejo.

Žal mnogi njihovih povsem jasnih znakov stiske ne zmorejo prepoznati, pri čemer so še posebno problematični tiste vrste znakov zlorabe, ki se kažejo kot družbeno neprimerno vedenje. Tako se še vedno dogaja, da laična javnost povsem jasnih znakov ne zna prepoznati kot posledico zlorabe (in s tem klic na pomoč), temveč travmatiziranega otroka zaradi nerazumevanja še dodatno stigmatizira in tako še bolj rani že tako ranjenega.

Ker spolna zloraba otroka osebnostno močno spremeni in poškoduje, bi bilo seveda najbolje, če se takšna dejanja sploh ne bi dogajala, ker pa stvarnost zaenkrat ni takšna, bi bilo prav, da bi se družba kot celota bolje podučila o vseh posledicah, ki jih ima takšna izkušnja (ali več njih) na življenje otroka in kasneje odraslega.

Okuženi s sramom

O tem ve na podlagi svojih izkušenj kot psihoterapevtka veliko povedati Beverly Engel, ki je tudi avtorica knjige “It Wasn’t Your Fault: Freeing Yourself of the Shame of Childhood Abuse with the Power of Self-Compassion”.

V knjigi, ki je izšla leta 2015, je odgovorila na številna vprašanja bralcev njenih pisanj na spletnem mestu Psychology Today, s slednjimi pa med drugim zato delila tudi glavne poudarke iz knjige. V nadaljevanju jih v upanju, da bodo ozavestili javnost za posledice spolnih zlorab, in pomagale voz napredka v tem oziru vendarle premakniti še malo dlje, v nadaljevanju tudi povzemamo.

Takole pravi …

»Če ste bili kot otrok žrtev zlorabe ali zanemarjanja, potem zagotovo veste, kaj je to sram. Z njim ste se okužili v otroštvu, kot odrasla oseba pa se malodane identificirate z njim. Sram lahko čutite zato, ker za zlorabo bodisi krivite sebe (Oče me ne bi udaril, če ne bi bil poreden), ali pa čutite, da ste bili ponižani (Počutim se kot slabič, ker se nisem branil). In medtem ko tisti otroci, ki so bili žrtev spolne zlorabe, čutijo največjo težo sramu, nič manj ne trpijo niti tisti, ki so bili deležni fizične, verbalne ali čustvene zlorabe. V primeru spolne zlorabe tudi le malo pomagajo besede, kot so ’Za to nisi ti kriv!, pa naj to še tako pogosto slišijo. Žrtve spolnih zlorab se pogosto tudi kot odrasli še vedno krivijo za nekaj, nad čimer niso imeli nobenega nadzora. Tako lahko mislijo, da so bili morda preveč submisivni, krivijo se, ker niso nikomur povedali (in se je zato morda zloraba nadaljevala) ali pa da so bili prav oni iniciator zlorabe in so torej ’nekaj’ takšnega naredili (ali obratno: niso storili), da se jim je zloraba zgodila.«

Dejstvo je, da se otroci krivijo za stvari, ki v resnici niso v njihovi domeni, tudi sicer.

Tako lahko pogosto slišimo opozorila psihologov, ki v primeru ločitve staršev tem svetujejo, da se z otroki pogovorijo o tem, da ločitev dveh odraslih oseb (v danem primeru njihovih staršev), ki sta se tako dogovorili, ni in ne more biti njihova krivda ter da ’očka ne odhaja’, ker oni niso bili ’dovolj pridni’. Podobno se dogaja tudi v primeru fizičnega, verbalnega ali čustvenega nasilja nad otroki. Ti se rado krivijo za to, ker ’niso poslušali’ ali so z nečim razjezili svojega skrbnika.

Psihoterapevti in psihologi tako pogosto slišijo, kako si trpinčeni otroci pripenjajo nezasluženo si krivdo s stavki, kot so ’Mamica grdo ravna z mano, ker nisem pridna’ ali ’ Zanemarjajo me, ker nisem vreden ljubezni’. Takšne racionalizacije se lahko nadaljujejo tudi globoko v odraslost, ko žrtve takšnih ali drugačnih zlorab s pretirano servilnostjo prenašajo neprimerno vedenje drugih do njih, pri čemer so prepričani, da si to ’na nek način’ zaslužijo. Še huje. Ko se jim v življenju končno zgodi nekaj dobrega, se ob tem počutijo nelagodno, saj v njih tli prepričanje, da si tega ne zaslužijo.

Nekdanje žrtve spolne zlorabe so tudi značilno spremenjene po tej travmatični izkušnji. Ne zgolj zato, ker so travmatizirane, temveč tudi zato, ker so izgubile občutek nedolžnosti in dostojanstva. S seboj poslej (pogosto skrito pred očmi drugimi) nosijo zares težko breme sramu. Čustvena, fizična ali spolna zloraba lahko celo tako globoko pretrese žrtev, da njeno osebnost povsem preplavi sram, zaradi identifikacije z njim pa je žrtev oropana priložnosti razvijanja svojega celotnega potenciala. V nekaterih najhujših primerih se lahko žrtev psihološko zatakne v letih, ko se je zloraba zgodila in se kasneje tudi še kot odrasel zapleta v odnose, v katerih je ponovno zlorabljena.

In kot da to ne bi bilo dovolj, se ’izvornemu sramu’ zaradi zlorabe kasneje pridruži še sram zaradi lastnega kasnejšega vedenja in dejanj, ki so neposredna posledica zlorabe.

Še sekundarni sram

Nekdanje žrtve zlorab se pogosto krivijo za stvari, ki so jih storili kot otroci, pri čemer se pogosto ne zavedajo, da bi tega ne storili ali se tako vedli, če bi se jim pred tem ne zgodila zloraba.

Beverly Engel, ki je bila tudi sama žrtev zlorabe, tako navaja naslednje možne primere: »… ker kot otrok morda niso zmogli izraziti jeze do nasilneža, so se v jezi in bolečini morda znesli nad nekom šibkejšim od sebe, na primer mlajšim bratom ali sestrico. Morda so kasneje postali tudi znani šolski nasilneži, se upirali avtoriteti, pričeli jemati droge in krasti ali se kako drugače asocialno vesti.«

V primeru otrok, ki so bili spolno zlorabljeni, se je tako lahko zgodilo, da so ti kdaj skušali v ‘neprimerno igro’ kasneje zvabiti druge otroke in vrstnike, kar je v resnici podobno fenomenu, ki so ga ameriški psihologi zaznali že v osemdesetih. Takrat so namreč podrobneje opazovali otroke, ki so bili žrtve travme streljanja na šolskem igrišču, ugotovili pa so, da so se ti s travmo spopadali tako, da so se v naslednjih nekaj mesecih na istem šolskem igrišču igrali predvsem igre s streljanjem.

Občutki krivde, ki so posledica zlorabe ali zanemarjanja v otroštvu, se sčasoma in praviloma le še seštevajo. Tako se številne žrtve zlorab kasneje krivijo tudi za stvari, ki so jih počeli že kot odrasli in s čimer so morda prizadeli tako sebe kot druge. Med takšne stvari sodijo popivanje ali uživanje drog, promiskuitetno vedenje in kršenje zakonov, ne da bi se zavedali, da so vsa ta dejanja zgolj posledica zlorabe, ki so jo pretrpeli v otroštvu.

V ozadju vseh naštetih simptomov pa je eno samo gonilo: to je sram.

Sram (še posebno v svoji najbolj bolestni obliki, ki je posledica zlorabe v otroštvu) namreč lahko obvladuje praktično vse aspekte posameznikovega življenja: od samozavesti do tega, kako vidimo sebe in svoje telo. Sram lahko obvladuje vse naše odnose: od partnerstva do starševstva. Sram vpliva tudi na našo sposobnost učenja, dela in skrbi zase.

Sram je izvor številnih osebnostnih težav: samokritičnost, neprestani občutki krivde, samodestruktivno vedenje (zastrupljanje z alkoholom, drogami, cigareti, samopoškodovanje, nagnjenje k nezgodam), perfekcionizem (ki se napaja iz strahu, da bi nas ne ujeli, da smo naredili kakšno napako), vero v to, da si ne zaslužimo dobrih stvari, prepričanje, da bi nas ljudje ne imeli več radi, če bi izvedeli, ’kakšni’ v resnici smo (sindrom vsiljivca), pretirana uslužnost do ljudi in odnosi pretirane odvisnosti, nagnjenost h kritiziranju drugih (poskus, da bi nekaj krivde preložili na koga drugega), napadi jeze (pretepanje ali verbalni izbruhi, besnenje za volanom), uporniško vedenje zoper družbo (kršenje zakonov ali pravil).

A preden nadaljujemo z najhujšim simptomom zlorabe v otroštvu, ki je ravno sram, naj naštejemo še nekaj jasnih znakov hudega notranjega trpljenja, po katerih bi dobronamerni in ozaveščeni odrasli morali vedeti, da je otrok žrtev zlorabe, četudi ta o tem ne govori neposredno. Prav vsak zlorabljeni otrok namreč oddaja mnoštvo signalov in sporočil ter vsaj prikrito kliče na pomoč.

Karin Frei v svoji knjigi Spolna zloraba: z odkrito besedo do varnosti med drugim navaja številne pozornost vzbujajoče načine obnašanja (prav vse si lahko bolj podrobno preberete v diplomski nalogi Vesne Osojnik na strani 22 in 23., TUKAJ).

Naj jih v nadaljevanju nanizamo le nekaj:

Simptomatični problemi pri hranjenju (slabosti, bolečine v želodcu, težave pri požiranju, podzavestno upiranje odraščanju, bulimija, zasvojenost s potrebo po hujšanju (deklice), požrešnost in želja po čim hujši debelosti (sloji maščobi postanejo zaščitni zid okoli duše …)
Telesni in psihosomatski znaki (podplutbe in fizične poškodbe, ki so neposredna posledica zlorabe, zaprtja ali driske, pogosto vnetje grla, hripavost, kašelj, bruhanje, otrok ne more požirati sline in neprestano pljuva, deklica se neprestano preoblači ali se navadi kakšnega nenavadnega načina oblačenja …)
Simptomi na področju sposobnosti (težave pri pomnenju in pazljivosti, težave pri dojemanju, motnje koncentracije, nenavadna pozabljivost, sanjarjenje, motnje logike, otrok ni prepričan o dobrem in zlem, šolski uspeh bodisi naglo pade ali pa otrok začne fanatično razmišljati o šoli in postane odličnjak, izogibanje športu, izogibanje določenim vajam pri telovadbi …)
Psihosomatski problemi in motnje (otrok se ne razvija normalno – nima takšne velikosti in teže, ki bi bila primerna, je velikokrat bolan, medel, utrujen, izčrpan, bled, nežen, ima kožne ekceme, vrtoglavice, se onesvešča (deklice pogosteje, da breme ne bi več obstajalo), je nenavadno nemiren, a se hkrati ukvarja z več stvarmi (v sebi se ukvarja le s svojim strahom in stisko, saj poskuša problem izriniti iz zavesti v nezavedno)
Pretirano spolno poudarjeno vedenje otroka (ko je sam, ko je v skupini ali v odnosu do odraslih se pojavi provociranje z nespodobnimi izrazi in nespodobnim vedenjem, neprestano postavlja vprašanja o spolnosti, na katera ve odgovore, otrok se s svojimi igračami igra to, kar se mu je zgodilo pri zlorabi, riše obskurne prizore, ob katerih ga je groza) in duševni simptomi v povezavi s tem vedenjem (labilnost, vzkipljivost, preobčutljivost, pretirana odvisnost od nekaterih ljudi, bojazni kot so odpor do telesnih stikov, strah, da se bo zadušil ali umrl, ponoči ima napade strahu, more, mučijo ga nerazložljive bojazni; strah pred moškimi ali pred točno določeno osebo, izrazito nezaupanje, strah pred določenimi kraji ali stanovanji, boji se nekaterih oblačil (deklica ne želi nositi kril) …)
Nazadovanje v razvoju (vrnitev k otroškemu govoru, otrok znova moči posteljo, sesa palec, hoče medvedka, noče biti sam, deklica niti pri petnajstih še vedno nima prsi ali menstruacije, otrok čuti nujno potrebo po umivanju in redu (včasih se umiva tako pogosto, da je njegova koža vsa rdeča – želi se osvoboditi gnusa zlorabe) ali pa se povsem neha umivati in negovati (deklica za svojo zunanjost ne skrbi več), prihaja do verbalnih tikov …)
Znaki uničevanja samega sebe (grizenje nohtov, puljenje las, rezanje, praskanje do krvi, nesreče (zlomi si zob, roko, pade po stopnicah), sebe označuje kot hudobnega, slabega, umazanega, ne kaže nobenih čustev, pogosto pobegne, včasih ga nenavadno zanima smrt in poskuša končati svoje življenje, deklice poskušajo s pomočjo alkohola, drog, tablet, prostitucije ali kriminal uiti zlorabam, otrok je agresiven in se obnaša asocialno, laže, krade, možne so blodnje in razcep čustev in osebnosti (odsotna duša in prisotno telo pri zlorabi) …)

Vsako obliko nasilja, pa naj gre za spolno zlorabo ali telesno, psihično ali čustveno trpinčenje, tako vedno spremlja tudi psihično trpljenje otroka. Se pa to od primera do primera lahko precej razlikujejo. Pri nekom je namreč mogoče najti skoraj vse naštete simptome, pri nekom drugem pa zgolj nekaj njih. Slednje je odvisno tudi od razvojnega obdobja, v katerem se nahaja otrok, specifičnih okoliščin zlorabe, načina zlorabe in razmerja do storilca.

Prav vsem žrtvam zlorab pa je skupno eno. Preplavljeni so s sramom.

Strup za dušo

Sram zlorabe iz otroštva (naj si bo fizične, verbalne, čustvene ali spolne) se namreč skoraj vedno izrazi na najmanj enega ali več naslednjih načinov:

Povzroči, da se nekdanja žrtev zlorabe še naprej zlorablja s strupeno samokritiko, alkoholom ali skozi zlorabe drog, nadaljuje z destruktivnimi motnjami prehranjevanja ali drugimi oblikami samopoškodovanja. Dve tretjini tistih, ki so vključeni v programe odvajanja od drog, je bila kot otrok zlorabljena ali zanemarjena (Swon 1998).
Povzroči, da nekdanja žrtev zlorabe vedno znova vstopa v razmerja, v katerih je ponovno žrtev in se ne postavijo zase niti, ko so deleži povsem nesprejemljivega odnosa s strani drugih, pogosto tudi zlorab. Več kot 90 odstotkov žensk, ki na koncu z otroki išče zavetje v varnih hišah, je bilo zlorabljenih ali zanemarjenih tudi že v otroštvu (U.S. Department of Health and Human Services 2013).
Lahko povzroči, da nekdanje žrtve zlorab kot odrasli postanejo tisti, ki zlorabljajo. Okoli 30 odstotkov zlorabljenih ali zanemarjenih otrok bo po taistem (družinskem) vzorcu to kasneje počelo svojim lastnim otrokom (U.S. Department of Health and Human Services 2013).

Ali kot v svoji knjigi piše Beverly Engel:

»Resnica je ta, da je za večino nekdanjih žrtev zlorabe v otroštvu, prav sram eden najhujših posledic zlorabe. In v kolikor ne uspejo pozdraviti vseprežemajočega sramu, bodo najverjetneje trpeli za posledicami zlorabe, ki se jim je nekoč zgodila, do konca svojega življenja.«

Pa vendar ima za žrtve spolnih zlorab Beverly Engel tudi dobro novico.

Za sram že obstaja učinkovit protistrup, z njegovo pomočjo pa lahko nekdanje žrtve zlorab svet končno ugleda tudi skozi drugačne oči, ’skoči oči, v katerih se ne bodo več videli kot: nekaj slabšega, ne dovolj dobrega, poškodovanega, ničvrednega ali ljubezni nevrednega’.

Zdravilna moč sočutja!

V primeru sramu je protistrup lahko le eno. To je sočutje. Le sočutje namreč lahko učinkovito opravi z neposrednimi spremljevalci sramu, s tako značilnimi občutki:

izolacije od sveta, življenja in ljudi,
stigmatizacije
in občutki osebnostnega izničenja.

O tem je v osemdesetih in devetdesetih že pisala švicarska psihologinja in filozofinja Alice Miller.

V eni od svojih knjig, ki je prevedena tudi v slovenščino, je tako med drugim najprej opisala trpke izkušnje iz otroštva, ki so zaznamovale življenja tako velikih umetnikov, kot so bili Dostojevski, Čehov, Kafka, Nietzsche, Schiller, Woolfova, Rimbaud, Proust in Joycea, nato pa analizirala škodljive posledice zlorabe otrok in spregovorila o tem, kako se zamolčana resnica o zlorabah kasneje odraža v telesnih težavah, hudih boleznih, zasvojenostih, anoreksiji in hrepenenju po pristni komunikaciji.

Alice Miller, ki je bila tudi sama žrtev zlorabe v otroštvu, je na koncu že takrat vendarle nakazala tudi rešitev za množice (pogosto v tišini) trpečih. Millerjeva je namreč verjela, da žrtve zlorab v otroštvu najbolj od vsega potrebujejo ’sočutno pričo’, ki bo ovrednotila njihovo izkušnjo in jim v njihovi bolečini stala ob strani.

Da je prišla Alice Miller na sled resnično pravemu in učinkovitemu zdravilu, dokazuje tudi mnoštvo nedavnih raziskav sočutja. Te so med drugim razkrile, da imajo prijaznost, podpora, opogumljanje in sočutje dokazljivo in izmerljivo velik vpliv na naše možgane, telo in psiho v obče. Ljubezen in prijaznost, še posebno v naših najbolj zgodnjih letih, pa naj bi vplivalo celo na to, kako se takrat in kasneje izrazijo naši geni (Gilbert 2009, Cozolino 2007).

A če je sočutje že postalo predmet številnih raziskav po svetu, pa veliko premalo vemo o pomenu sočutja do sebe, t.j. sočutja, ki ga je posameznik v trenutkih največje stiske, ko se počuti najbolj neustrezen, največja zguba in v stanjih skrajne anksioznosti – sposoben nuditi sebi. Slednje je še posebno pomembno pri psihoterapevtskem delu, in še posebno pri nekdanjih žrtvah spolnih zlorab.

Sočutje do sebe

Leta 2003 je avtorica in predavateljica Kristin Neff kot prva objavila članke o izsledkih študije meritev sočutja do sebe (Neff 2003a, Neff 2003), česar pred tem še nihče ni formalno raziskoval.

Sledila je poplava študij na dano temo, ena od najbolj temeljitih, ki je evidentirana tudi v strokovni literaturi, pa je leta kasneje pokazala, da je sočutje do sebe prav zares mogoče povezati z zmanjšanjem vsakršne psihopatologije (Barnard and Curry 2011), da bi leto kasneje meta-analiza več deset predhodnih študij dokazala, da sočutje do sebe pozitivno vpliva na stanja depresije, anksioznosti in stresa (MacBeth and Gumley 2012).

Sočutje do sebe se je skratka izkazalo kot učinkovit zaščitni faktor v trenutkih, ki bi sicer lahko povzročile veliko travmo, Gilbert and Procter (2001) pa sta ugotovila, da sočutje do sebe jača čustveno stabilnost, saj deaktivira notranji sistem ’boja ali bega’. Kasneje so odkrili še, da so se žrtve zlorab z višjo stopnjo sočutja do sebe znatno bolje soočale s travmatičnimi dogodki (Vettese et al. 2011).

Danes tudi že obstajajo dokazi, da sočutje do sebe pomaga ljudem, ki trpijo zaradi post-travmatskega sindroma (PTSD). V eni od takšnih študij, v kateri so raziskovali odzive študentov, ki so zaradi nesreče ali življenjsko ogrožajoče bolezni trpeli zaradi post-travmatskega sindroma, so tako ugotovili, da so tisti mladi, ki so premogli več sočutja do sebe, v teh situacijah znatno manj trpeli. Ali bolj natančno povedano: pri njih se je redkeje izrazilo izogibanje določenim čustvom, lažje pa so se tudi soočili s strašljivimi mislimi, občutki in senzacijami, ki so bile povezane s travmo (Thompson and Waltz 2008).

In nenazadnje, poleg tega, da je sočutje do sebe ključ do uspešne pomoči travmatiziranim zaradi izkušenj iz otroštva, se je izkazalo še, da nas prav sočutje do sebe ozdravi uničujočega vpliva sramu. To je toliko bolj pomembno, saj je prav sram dokazano glavna komponenta serije najrazličnejših mentalno-zdravstvenih težav in nagnjenosti k agresivnosti (Gilbert 1997, Gilbert 2003, Gilligan 2003, Tangney and Dearing 2002).

Desetletje kasneje je nato postalo jasno še, kako veliko vlogo lahko igra sočutje do sebe pri zmanjševanju anksioznosti, sramu in krivde ter hkrati vodi k povečevanju volje do tega, da si posameznik upa zdravo izraziti svojo potlačeno žalost, upravičeno jezo in prirojeno (a potlačeno) željo po bližini (Germer and Neff 2013).

Psiholog Paul Gilbert, ki je tudi avtor knjige The Compassionate Mind, je tekom svojega psihoterapevtskega dela prišel do podobnih zaključkov: sočutje do sebe izniči sram, samokritiko in samoobsojanje. V eni od svojih študij na področju skupinskih terapij, ki so bile fokusirane prav na zdravljenje sramu, krivde in samoobsojanja, pa je ugotovil, da so bile prav tehnike sočutja do sebe najbolj učinkovite pri zmanjševanju depresivnosti, samopoškodovanja, občutkih inferiornosti in sramu pri njegovih pacientih (Gilbert and Procter 2006).

Hormoni ljubezni vs. boja!

Sočutje do sebe je jasno sledljivo tudi na telesni ravni.

Telo takrat prične izločati hormon oksitocin, ki ga povezujejo z občutki zaupanja, miru, varnosti, darežljivosti in povezanosti z drugimi.

Samokritičnost pa ima po drugi strani povsem drugačen vpliv na naše telo, saj aktivira amigdalo – najbolj stare dele naših možganov, ki so zadolženi za takojšnje odzive na nevarnost in torej golo preživetje. V telesu se tako sproži odziv ’beg ali boj’, kar takoj dvigne naš krvi pritisk, telo preplavita adrenalin in kortizol, zaradi česar se v telesu v trenutku mobilizira vsa moč in energija, ki naj bi človeku pomagala pri premagovanju ’neposredne nevarnosti’. In čeprav nam je takšen odziv telesa v preteklosti pogosto pomagal preživeti fizične napade živali, ljudi ali narave, pa nam v trenutkih, ko se alarm v telesu sproži zaradi čustvenega napada (kot posledico na nekaj, kar se je že zgodilo), nam to tisti hip ne pomaga kaj dosti. Sčasoma, če ostajajo ravni kortizola še naprej povišane, ker je psiha v konstantnem stresu, pa se lahko zgodi še to, da posameznik izgubi sposobnost užitka, kar lahko vodi v depresijo (Gilbert 2005).

Dokazi s področja nevrologije kažejo tudi, da prijaznost do sebe (ki predstavlja temelj sočutja do sebe) in samo-kritika delujeta povsem drugače tudi v sferi možganskih funkcij.

Nedavna študija, pri kateri so uporabili slikanje s tehnologijo magnetne resonance) je na primerih posameznikov, ki so jih izzvali s problemom ’tretje zavrnitve prošnje za zaposlitev zapored’, pokazala, da so možgani tistih, ki so težavo sprejeli z veliko samokritike, delovali drugače kot možgani tistih, ki so takrat o sebi razmišljali prijazneje. Največ razlik je bilo opaziti v aktivnostih tistega dela možganov, ki je zadolžen za sprejemanje odločitev.

Ali, kot je povedala Kristin Neff: »Namesto, da bi sebe videli kot problem, ki ga je potrebno popraviti, nas prijaznost do sebe napelje k misli, da sebe končno ugledamo kot dragoceno človeško bitje, ki je vredno naše skrbi.«

Še bolj zanimiva pri dani raziskavi pa je bila povezava med nevrobiologijo sočutja in sramu.

Medtem ko nas sram rado ujame v nevrobiologijo starih občutkov nevrednosti in z njimi poskusov izničenja, pa imajo človeški možgani naslednjo čudovito sposobnost:

sposobni so vzgojiti nove nevrone in najti nove sinaptične povezave, s katerimi lahko popravimo naše ‘vrednotenje’ spominov iz preteklosti tako, da nanje poslej ni več vezano občutje uničujočega sramu, temveč se ta oblikujejo v skladu z občutji empatije in sočutja do sebe.

Vsak dober sodoben psihoterapevt bi tako danes že moral svojim klientom znati predstaviti učinkovite tehnike za učenje sočutja do sebe, da bi jim tako lahko uspelo družno ozdraviti tudi najbolj zabrazgotinjene plasti sramu in jih tako končno osvobodili ujetosti v preteklost.

Z učenjem sočutja do sebe se bodo žrtve zlorab znebile tudi vseh prepričanj, ki bazirajo na sramu: to so občutki, da smo ničvredni, pokvarjeni, slabi ali nevredni ljubezni.

Sram, ki ubija!

»Sram je bolezen duše.« – Silvan Tompkins

Vir najbolj bolestnega sramu je seveda lahko katera koli vrsta zlorabe ali zanemarjanja. Vedeti pa gre še to , da sram v svoji osnovi ni zgolj eno čustvo, temveč gre za skupek večih čustev in izkušenj.

Mednje tako lahko spadajo:

Občutek ponižanja. Zloraba je za žrtev vedno ponižujoča, nekatere zlorabe pa so bolj ponižujoče od drugih.
Občutek nemoči. Veliko otrok se v trenutkih zlorabe zave, da ne morejo ustaviti zlorabe, zato se počutijo nemočni. Še dolgo potem, ko so se zlorabe prenehale, imajo nekateri otroci občutek, da nikjer niso zares varni.
Občutek razgaljenosti. Zlorabo vedno spremljajo občutki ranljivosti in nemoči, otrok pa se počuti razgaljenega in izničenega.
Občutek, da se je nekaj v njem zlomilo, pokvarilo in da zdaj ni več celosten.
Občutek odtujenosti in izolacije. Po zlorabi pri otroku pogosto pride do travme, zaradi katere so počuti drugačen, slabši od drugih, poškodovan ali outsider. In čeprav si žrtve želijo spregovoriti o svoji notranji bolečini, se pogosto počutijo ujete, paralizirane in povsem same v svojem sramu.
Občutki samo-obtoževanja. Žrtve praviloma vedno krivijo same sebe za zlorabo. To je še posebno značilno za žrtve zlorab, ki so se zgodile v otroštvu.
Občutek jeze. Bes običajno spremlja občutke osramotitve in ima v čustvenem smislu funkcijo zaščite pred drugimi in s tem potencialno novimi zlorabami.

Vsa ta občutja so povsem normalna reakcija otroka (in kasneje odraslega) na sicer povsem nenormalno situacijo, kar vsaka zloraba vsekakor je in jo gre kot takšno tudi videti.

Da bi se njih primeža enkrat za vedno osvobodili ter ponovno zaživeli, pa se gre (kot že večkrat rečeno) priučiti sočutja do sebe.

Sočutje do sebe!

Kristin Neff, profesorica psihologije na teksaški univerzi v Austinu in raziskovalka sočutja do sebe, je v svoji knjigi Self-Compassion (2011) sočutje do sebe definirala takole:

»To pomeni, da si dovolimo biti dovzetni in odprti za lastno trpljenje, si dovolimo izkusiti občutke skrbi in prijaznosti do sebe, se ne obsojamo za svoje napake in zmote ter sprejmemo, da je naša izkušnja še ena v plejadi sorodnih človeških izkušenj trpljenja.«

V svojem trpljenju namreč nikakor nismo osamljeni.

Sočutje do sebe nas bo opogumilo, da bomo s seboj ravnali lepše, naš samogovor pa bo postal prijaznejši in sočutnejši. Sebi bomo začeli izkazovati toliko sočutja, kot smo ga sicer sposobni dati dobremu prijatelju in nam ljubemu otroku.

Vaja za sočutje do sebe!

Pomislite na najbolj sočutno osebo, kar jih poznate. Nekoga, ki je prijazen, razumevajoč in ki vas je v preteklosti že podpiral. To je lahko vaš učitelj, prijatelj, starš vašega prijatelja, sorodnik. Pomislite, kako je ta osebe izražala svoje sočutje do vas in kako ste se v njeni bližini počutili. Občutite čustva in senzacije, ki se v vas prebujajo ob tem spominu. Če se ne morete spomniti nikogar iz vašega življenja, si v misli prikličite kakšno javno osebo, ki je znana po svoji empatičnosti, lahko pa je to tudi lik iz knjige, filma ali s televizije.
Zdaj pa si predstavljajte, da to isto sposobnost usmeriti k sebi, tako kot je ta oseba izražala svoje sočutje do vas. Kako bi ravnali s seboj, če bi vedeli, da ste žalostni in osramočeni? Kakšne besede bi si namenili?

In prav to je cilj sočutja do sebe: da si privzgojite takšen odnos do sebe, kot ga je imela najbolj sočutna oseba, kar ste jih v življenju spoznali, nekoč do vas. Cilj skratka je, da vaši notranji monologi postanejo prijazni, ljubeznivi in opogumljajoči.

Prednost prakticiranja sočutja do sebe

Z učenjem sočutja do sebe se boste lahko pričeli veseliti naslednjega:

resničnega uvida in soočenja z bolečino, ki ste jo pretrpeli, in se pričeli celiti
sposobni boste sprejeti tudi sočutje drugih
na novo se boste povezali sami s seboj, tudi s svojimi čustvi
postalo vam bo jasno, zakaj ste dolgo tega nazaj morda reagirali negativno in/ali nezdravo za vas
prenehali se boste kriviti za zlorabo, ki se vam je zgodila
odpustili si boste za način, na katerega ste se skušali soočiti z zlorabo
naučili se boste biti globoko prijazni do sebe
v sebi boste ustvarili prijazen in ljubeč notranji glas, ki bo povsem zamenjal neprijaznega in krutega kritika
ponovno se boste povezali z drugimi ljudmi in postali manj izolirani.