Čeravno moške in ženske enako močno boli ‘zlomljeno srce’, pa naj bi svoje srčne tegobe nosili na drugačen način.
Moške in ženske v ljubezenskih razmerjih že v štartu namreč ženejo drugačni vzgibi.
Tek na kratke in dolge proge
Več žensk kot moških menda želi relativno kmalu vedeti, kam vodi novonastalo razmerje, kar strokovnjaki povezujejo s tem, da je na ‘kocki’ njena reproduktivnost.
Ženske, ki želijo vedeti, kaj bo čez nekaj let, ko si bodo zaželele otroke, so zato na začetku čustveno bolj previdne in zato traja dlje časa, da se čustveno globoko navežejo. Ko pa to enkrat storijo, je njihova usoda v večji meri ‘zapečatena’. Odslej bodo naredile vse, da bi razmerje, ki so se mu predale, uspel … včasih za vsako ceno!
Moški pa, v nasprotju z njimi, večinoma ves svoj čustveni kapital vložijo v sam začetek zveze, saj ‘razmišljajo’ v minutah in to le za nekaj dni ali tednov vnaprej – zanima jih namreč le ‘ultimativna’ zadovoljitev ali povedano drugače: tistih 20 potnih in vročih minut!
Motiv enih in drugih, torej ‘dvajset minut strasti’ proti ‘letom in letom vzgoje otrok’, bi si le težko bila bolj vsak k sebi!
Prekletstvo enih in drugih
A nazadnje prav zaradi teh (in onih) nezavednih vzgibov, tako prvi kot drugi (enako), padajo v pasti nepotrebnega trpljenja in hudih srčnih bolečin.
Ker se moško hrepenenje najraje napaja kar iz zaljubljenosti na prvi pogled, so ti bolj nagnjeni k temu, da zapadejo v obsesijo, kako dobiti žensko in ne kako jo zadržati. In ker v iskanju dobre genske kombinatorike raje ‘ciljajo proti tarči’, ki je vsaj kakšen razred ‘višje’ od njih, se včasih zdi prav neverjetno koliko časa, energije, stroškov … so pripravljeni v ta svoj ‘lov za nedosegljivim’ vložiti, da bi jo vendarle prepričali, da ‘jih ne zanima le seks’.
In zanimivo je, da se moški navkljub vse večji notranji stiski ne zmorejo ustaviti, ko se lov za ‘sanjsko’ enkrat začne. In ko jim jo morda celo nekoč uspe osvojiti, je cena njihovega ‘uspeha’ ponavadi že zelo visoka. Najmanj, kar moški v tem primeru izgubi, je moški princip v razmerju, saj postane svoji idealni lakaj in ‘copata’, zaradi česar je stalno v nevarnosti, da bo njegova izbranka kmalu izgubila zanimanje zanj.
Na drugi strani pa se ženskam lomi srce ob spoznanju, da razmerje, v katerega so toliko vložile, ne vodi nikamor, žal pa ga še vedno poskušajo, na vse mogoče načine, rešiti.
Nasvet za moško srce: Ne idealizirajte!
Moškemu spolu je torej smrtno nevarna past idealiziranja izbranke, saj tako zlahka postanejo žrtve brezplodnega ‘lova na sanjsko žensko’. Zanimivo, da sanjska kaj lahko postane celo njihova bivša (oz. njena idealizirana podoba, ki nastane zaradi njene odsotnosti), čeprav se jim še za časa dejanskega razmerja ni zdela tako ‘dragocena’.
V izogib nepotrebni bolečini:
- nič ni narobe s samim sanjarjenjem o idealni ženski, dokler je človeku jasno, da gre zgolj za to: namreč golo sanjarjenje! Na tem mestu gre nekoliko osvežiti spomin na nekatere minule love za ‘sanjskim’ in kako se je slej ko prej izkazalo, da je ‘sanjsko’ v resnici vse kaj drugega kot ‘sanjsko’. Nato pa gre seveda še ozavestiti dejstvo, da moškega v to nepotrebno trpljenje pravzaprav žene že preživela genetska zapuščina prednikov, ki se tako rada izrazi v potrebi po potrditvi in v adrenalinu lova. Vsemu temu se je že z nekaj volje duha mogoče povsem uspešno upreti!
Za žensko srce: Ne za vsako ceno!
Ženskemu rodu pa je najbolj nevarna past mišljenje, da mora razmerje, v katerem je, uspeti! Včasih celo za vsako ceno!
V izogib nepotrebni bolečini:
- ozavestiti gre dejstvo, da četudi ženska v danem trenutku sploh ne razmišlja o otrocih ali ji tudi drugače nikakor niso v prvem planu, se program, ki je – naj to hočemo ali ne – vpet v naše nezavedno, aktivira avtomatično – torej sam od sebe! Gre torej za stvari, ki jih je v nas vgradila narava, a tudi že zdavnaj povozila evolucija! Ko nam je to povsem jasno, se gre zgolj še zavestno upreti tovrstnim neželjenim vzgibom, ki nas silijo, da vztrajamo v razmerjih, ki nas niso vredna!
Pa srečno!