Mladost je lepa, s tem se verjetno strinjamo vsi. Vendar, ali je res tudi, da je resnično lepo lahko le mlado telo? Je torej staranje – ta najbolj naraven proces na svetu – pravzaprav nekakšen tabu?
Dandanes se to zdi vse bolj verjetno.
Slike ekstremno mladih, sijočih in nasmejanih obrazov in obilica sporočil, ki med vrsticami mladost enačijo z lepoto in ji pripisujejo poosebljenje notranje dobrote, naravnost preplavljajo naš vsakdan. Sodobna zvezdniška kultura pa to stanje še poslabšuje. Rumeno obarvani mediji se radi naslajajo nad vsakršnimi, še tako majhnim znaki skorajšnjega ‘propada’ naših idolov. Gube in gubice, povešena lica, pojav prvih kožnih lis in sivi lasje so videni kot znak osebnostne šibkosti, ki si je spoštovanja željni slavni nikakor ne morejo privoščiti.
Torej …
Se moški res starajo lepše kot ženske?
In če velja, da je v teorji odgovor ne, zakaj se to ne zrcali tudi v življenju?
Odgovor, ki se kar sam od sebe vsiljuje, je Družbena obsodba:
“Moški in ženske se starajo enako, razlikuje se le družbena percepcija staranja enih in drugih,” je prepričana priznana ameriška avtorica, producentka, filozofinja, literarna teoretičarka in politična aktivistka, Susan Sontag.
Enega od svojih esejev je zato naslovila …
Dvojna merila v škodo žensk
Fizična atraktivnost ima v življenju žensk neprimerno večjo težo kot v življenju moških, žal pa je lepota, s katero se ženska tako močno identificira, v skladu z družbenimi dogovori povezana predvsem z mladostnostjo in ta se seveda le slabo upira naravnemu teku let.
Medtem ko leta prinašajo življenjske izkušnje, z izkušnjami pa prihaja izjemen razvoj mentalnih sposobnosti, so ženske le redko izdatno spodbujane k intelektualnemu razvoju. In ker je ‘svet žensk’ tako ozek – identiteta ženske je okrnjena in praktično zreducirana zgolj na fizično privlačnost – je pravzaprav razumljvo, da se večini žensk staranje zdi kot en sam – velik in ponižujoč – proces postopne seksualne (in z njo osebne) diskvalifikacije.
Ženske to nadvse nazorno občutijo v praksi. V svoji rani mladosti so značilno nadvse ‘iskane’ in zaželene, potem pa se prav kmalu zdi, da prične s prestopom iz deklištva v ženskost njihova ‘vrednost’ z vidika seksualnosti rapidno padati. Že zelo mlade ženske se zato (pre)kmalu zavedo, da so vstopile v brezupno tekmo s časom. ‘Stare’ namreč postanejo takoj, ko niso več zelo mlade, zato se nekatera dekleta že v pozni puberteti pričnejo ukvarjati s skrbmi o nujnosti ‘skorajšnje’ poroke.
Ko moški ‘vzcvetijo’
Medtem pa se fantje in moški s takšnimi mislimi sploh ne ukvarjajo, saj v njihovi prihodnosti ni pričakovati ‘takšnih ‘težav’.
To, kar moške naredi privlačne ženskam, ni z ničemer povezano z njihovo mladostjo. Nasprotno. Zdi se, da je minevanje let (in desetletij) le voda ‘na njihov mlin’. Njihova vrednost kot ljubimcev in zakonskih partnerjev ni povezana s tem, kako izgledajo, temveč bolj s tem, kaj v življenju počnejo.
Veliko moških ima pri svojih štiridesetih celo bolj živahno romantično življenje kot v svojih 20. letih. Videti je, kot da slava, denar in moč le zvišujejo njegovo seksualno ‘vrednost’ (zanimivo pa ženska, ki na področju kariere že posega po pozicijah moči, s svojo uspešnostjo nasprotno izgublja na svoji ‘vrednosti’ – družba jo vidi kot manj privlačno in manj ženstveno, večina moških pa tudi bolj ali manj odkrito priznava, da jih močne ženske ogrožajo. Kot spolno manj privlačne jih vidijo tudi zato, ker vedo, da bi takšno žensko težje zreducirali na raven seksualnega objekta).
Moške v zvezi s staranjem tako prav nič ne skrbi morebitno upadanje njihove spolne zaželjenosti, z leti pri njih narašča zgolj anksioznost glede dejanske spolne potentnosti. Moški namreč ostajajo seksualno zanimivi vse do takrat, ko so kot moški sposobni zadovoljiti žensko.
… ženske ‘venijo’
Če bi taista logika veljala za ženske, bi to kaj lahko pomenilo, da bi bile napram moškim v precejšnji prednosti, ker pa žensko seksualno zaželjenost determinirata predvsem mladost in lepota, je položaj žensk v tem oziru več kot očitno diskriminatoren …
Ker imajo ženske po teh kriterijih ‘hitro pokvarljiv rok trajanja’ in s tem okrnjeno spolno življenje, večina žensk mrzlično išče svojo rešitev v skorajšnji poroki. Čeravno se stvari počasi le spreminjajo, še vedno velja, da je z žensko, ki v določeni starosti ni poročena ali vezana, nekaj ‘narobe’ in njena samskost je zato pogosto uporabljena kot dokaz za njeno domnevno ‘neustreznosti’.
Dejstvo je, da družba ženskam pripisuje veliko manjše možnosti živahnega spolnega življenja kot moškim na splošno, in če je ženska poleg vsega še neporočena, jo ljudje naravnost pomilujejo. Njen manjko priložnosti za seksualno življenje spravlja ljudi v nekakšno zadrego.
Nasprotno pa samskega moškega ljudje nikoli ne sodijo tako ostro. Ker se zdi, da ima moški v katerihkoli letih bogato spolno življenje ali vsaj možnosti zanj, se njegov samski stan enostavno ne zdi tako ‘usoden’.
Nič čudnega torej, da je za mnoge ženske, še posebno, če niso več rosno mlade, pravo olajšanje, ko se končno poročijo. Zdi se, da vstop v zakonski stan vsaj malce otopi bolečino, ki jo ženske čutijo ob minevanju let.
Notranje tesnobe pa to vendarle ne zaduši popolnoma. Ženske namreč dobro vedo, da bi jih – če bi se kdaj ločile, ovdovele ali si enostavno zaželele ljubimca – z ‘še nekaj dodatnimi leti na križu’ na ‘prostem trgu’ še kako trda predla. In to ne glede na to, kako dobro izgledajo v danem trenutku, kakšni so njihovi življenjski dosežki in ali se lahko pohvalijo z uspešno kariero. Njihov edini in poslednji sodnik se zdi – eden in edini – koledar!
Francozinjam je ‘lažje’
A da smo si na jasnem – mnogo ženskam po svetu je lahko še huje. Situacija namreč variira od države do države.
V Španiji, na Portugalskem in v državah Latinske Amerike velja ‘nepisano pravilo’, da ženskam ‘odklenka’ veliko prej kot v ZDA. V Franciji pa po drugi strani velja, da ženske, ki so stare med 35. in 45. letom, pripade še zadnje kvazi-zatočišče pred njihovim dokončnim ‘odpisom’. V tem času, ko ženske – psihološko in biološko gledano – v svoji seksualnosti zares zacvetijo, je vsaj Francozinjam ‘dovoljena’ še zadnja seksualna vloga – vloga iniciacije neizkušenih mladcev v svet spolnosti. In ko je njen ‘čas mimo’, se zdi samoumevno, da bodo same od sebe ‘odstopile’ svoje mesto veliko mlajšemu dekletu.
Morda se s tem, da je Francozinjam v ‘njenih letih’ še ‘dovoljen’ specifičen izraz seksualnosti, na hitro zdi, kot da je vseobče prisoten seksualni mit o domnevnem ‘roku trajanja’ žensk nekoliko blažji do Francozinj, v resnici pa generalno gledano ne moremo najti bistvenih medkulturnih razlik v bazičnem odnosu do seksualnosti žensk. Zanje tukaj in tam na koncu vedno obvelja, da so diskvalificirane veliko pred svojimi moškimi vrstniki.
Blagoslov in prekletstvo bogatih
Bazičen odnos do staranja pa se veliko bolj spreminja glede na pripadnost družbenemu razredu.
Čeprav se revnejši sloji vidno starajo neprimerno hitreje od bogatih, je več kronične anksioznosti pred staranjem najti med ženskami srednjega razreda in še narašča med najbolj bogatimi.
Za ekonomsko najbolj prikrajšano populacijo žensk je namreč značilen fatalističen odnos do staranja. Te ženske pač vedo, da si ne morejo privoščiti, da bi z vso potrebno vztrajnostjo, predvsem pa dovolj dolgo bile stalno kozmetično vojno proti neusmiljenemu teku let. In prav paradoksalno se zato staranja prav bolestno bojijo prav tiste ženske, ki jih zaradi njihovih materialnih danosti le to ‘najmanj’ ali vsaj najkasneje prizadane.
Prav to je tudi dokaz, da gre pri strahu pred staranjem zgolj za fiktivne krize – krize, ki se napajajo iz naše lastne domišljije.
Vse je le v glavi
Ženske, ki jim uspeva najdlje zadržati mladosten videz, so ženske, ki:
- živijo najbolj lagodna, v ‘vato zavita’ življenja,
- se najbolj zdravo prehranjujejo,
- si lahko privoščijo najboljšo medicinsko oskrbo,
- so brez otrok ali pa imajo le malo,
… in prav to so vedno tudi tiste ženske, ki so najbolj, celo naravnost obsedene z mislimi o staranju.
Več kot očitno je, da so notranje psihološke travme zaradi staranja v veliki meri bolj stvar družbene obsodbe kot dejanskega biološkega dejstva.
Notranje krize in strahovi, ki se rade razrasejo v prave pravcate kronične depresije, so za časa življenja žensk celo intenzivnejše kot v trenutku, ko ima ženska prvič zares konkreten razlog za tovrstno ‘prizemljitev’ – to je trenutek, ko se znajde pred dejansko biološko prelomnico – menopavzo (ta zaradi podaljševanja življenjske dobe nastopa v življenju žensk celo vse pozneje).
Ženske tako značilno najbolj depresirajo ravno takrat, ko za to sploh še nimajo nobenega tehtnega razloga. Pa vendar njihovo psiho kronično mučijo prisilne misli in paralizirajoča tesnoba, ki se napaja iz virov domišljije – izdatno izkrivljene skozi klavstrofobično ozke, družbeno pogojene okvire dovoljene samopercepcije žensk.
Vsak zase in sam s sabo
Hude notranje stiske, ki jih ženske doživljajo ne glede na to, kaj se v resnici dogaja v njihovih življenjih, se, ko se te enkrat pričnejo, nikoli več zares ne izpojejo.
Še več. Zažrejo se v psiho žensk in postanejo kronične.
In ker proces staranja (v primerjavi z dejansko, kronološko starostjo) nima povsem jasno zarisanih meja, se definiranje le tega prepušča posameznikom. Tako mora človek sam – pred vstopom v novo dekado življenja in po značilnem, uvodnem šoku – vedno znova redefinirati sebe znotraj procesa staranja.
In čeravno se zdi zunanjim opazovalcev tak proces ‘smešen’, je praktično ni ženske (to pa počne tudi kar nekaj moških), ki v svojem brezupnem boju za ‘preživetje’ ne bi vztrajno pomikale ‘fiktivne meje odpisa’ na dekado, ki šele prihaja.
Pubertetnicam se tako zdijo trideseta ‘konec’ življenja, pri tridesetih obsodbo preložijo na pleča štiridesetih, pri štiridesetih pa si vendarle ‘podarijo’ še ‘zadnjih’ nekaj let …
Prikrajšane na vsakem koraku
Družba je zares zelo krivična do žensk.
Večina žensk je vzgajanih v duhu ljubkih, a krhkih deklic, ki naj ne bi nikoli povsem odrasle. Tako družba ženske osebnostno hendikepira za potencial celostnosti že v samem štartu.
Večina žensk svoje seksualnosti tako ne razvijejo do polnosti vse do svojih tridesetih let (ženske naj bi spolno dozorele kasneje kot moški prav zato, ker jih pri tem tako močno ovira kultura in ne zaradi posebnih bioloških danosti. Ker jim kot deklicam ni bilo dovoljeno prosto izražati prebujajočo se spolnost, bo večina žensk dejansko potrebovala vsaj dve do tri desetletja, da se bodo končno izpele te globoko vsajene inhibicije).
In ko se jim nato pri tridesetih vendarle prižge ‘zelena luč’, jih – kako nepošteno! -pričaka ‘rdeči karton’ po merilih družbe in z njim seksualna diskvalifikacija. Dvojna merila družbe tako ženske oropajo prav tistih let, ki bi praviloma bile najboljša leta njenega spolnega življenja. To je, kot že rečeno, prav obdobje med 35. in 50. letom.
Obžalovanje in sram
Vse močnejši pritiski po ‘večni mladosti’ pa danes ne prizanašejo nikomur več, tudi moškim ne. A medtem ko moške v procesu staranja zato spremljajo predvsem občutki obžalovanja, se ženske soočajo z neprimerno večjo bolečino: z občutki sramu.
Pa vendar je staranje človekova usoda, torej nekaj, kar se mora zgoditi že zato, ker je človeško bitje. Da pa žensko ta – povsem naravni proces – prizadane veliko bolj, kot bi bilo to morda potrebno, je krivo ravno dejstvo, da ženska v družbi velja za veliko ožje definirano človeško bitje kot moški.
Od zgodnjega otroštva dalje so osebnosti deklic globoko pohabljali enormni pritiski po tem, da morajo biti privlačne in, ker naj bi bilo to praktično njihovo edino ‘poslanstvo’, naj bi se trudile biti takšne celo za vsako ceno. To osebnostno pohabljanje je bilo mestoma celo tako intenzivno, da nazadnje mnogim med njimi praktično ni bilo več mesta med ‘prvorazrednimi’ odraslimi.
Ker, biti ženska pravzaprav pomeni biti ‘igralka’.
Družbeni pripisani ji okviri ‘ženstvenosti’ so jo vedno znova silili na ‘oder večnega teatra’ – gledališča z vsemi pripadajočimi kostumi, dekorjem, osvetlitvijo in stiliziranimi gestami.
Nič čudnega, da se ženske neprimerno pogosteje gledajo v ogledalu kot moški. Zdi se, kot da jim je ogledovanje lastne podobe v zrcalu nekako zapovedano. Pravzaprav se zdi, da je to skorajda njihova ‘dolžnost’, saj družba tiste ženske, ki se ne zdijo ‘dovolj’ narcisoidne, precej hitro ožigosa za neženstvene.
Za ženske se tudi zdi, kot da nimajo v lasti svojih lastnih obrazov, vsaj ne tako kot je to značilno za moške. Medtem ko so moški na splošno zelo naturalistično naravnani napram svojim obrazom, se ženske z njimi popolnoma identificirajo.
Moj obraz – moja last
Seveda tudi moškim ni popolnoma vseeno, kako izgledajo in ali izgledajo dobro ali slabo.
Tudi oni trpijo zaradi aken, štrlečih ušes, premajhnih oči, plešavosti.
A ker je dojemanje moške estetike na splošno veliko širše kot v primeru žensk, je moškemu v tem oziru veliko lažje.
Moški obraz je definiran kot nekaj, s čimer se moškemu ni potrebno veliko ukvarjati – razen, da ga morda čistega. Če želi, si lahko omisli kakšnega od okrasov, ki mu jih nudi narava: brada, brki, krajši ali daljši lasje. Nikakor pa se od njega ne pričakuje, da bi moral skrivati ali prikrivati kakšne od svojih ‘pomankljivosti’. Za moškega se enostavno ‘spodobi’, da se kaže takšen, kakršen je.
In zato moški lahko živi svoje življenje ‘skozi svoj obraz’. Še več. Celo zaželjeno je, da se na njegovem obrazu jasno vidi minevanje časa. Gube in gubice, ki jih rišejo leta, postanejo zaščitni znak za ‘karakter’, poudarjajo njegovo čustveno moč in izkustveno zrelost.
In ker se moški ni ukvarja tako zelo ekskluzivno s svojim obrazom, ta tudi ni ločen od njegovega telesa. Njegova fizična privlačnost se zato značilno meri celostno: s splošnim vtisom, ki ga ustvarjata predvsem njegova virilnost in energija.
Moj obraz – to sem jaz
Ravno nasprotno pa ženska do svojega obraza nima naturalističnega odnosa, zato se zdi njen obraz ločen, skorajda odrezan od preostalega telesa.
Večina žensk svoj obraz obravnava kot nekakšno prazno, brezosebno platno, na katerega je šele potrebno ‘naslikati’ popravljeno verzijo portreta.
Ker so že najmanjše nepravilnosti ženskega obraza (pegice, tanke linije, materina znamenja) kruto penalizirane, so gube in gubice, ki prihajajo z leti, za ženske pravi strah in trepet. In medtem ko morebitna brazgotina na moškem obrazu kaj rada ‘spregovori’ o človeku, ki je živel razburljivo, enaka brazgotina le ‘nemarno’ skazi ‘popoln’ ženski obraz.
Ker se ženske (družbeno privzgojeno) tako zelo identificirajo s svojimi obrazi, mora biti njihov obraz popoln (beri tudi: brezmadežen). Zlomljen nos, zevajoča brazgotina in opeklina bi bile lahko obžalovanja vredne le za kakšnega od moških, a najmanj grozljiva psihološka rana za praktično vsako žensko. Objektivno gledano bi bila tako namreč izničena vsa njena ‘vrednost’ kot ženske (nič čudnega torej, če je večina klientov v čakalnicah plastičnih kirurgov prav ženskega spola).
Zlomljena – kot Picassova slika
Velike diskrepance je v nadaljevanju najti tudi v ženskem odnosu do telesa.
Ker so dečki od malega spodbujani k razvijanju svojih teles, ti vidijo svoje telo kot inštrument, ki ga je potrebno ‘izboljšati’, in to običajno počnejo kar skozi športne aktivnosti, saj te jačajo njihovo telo in spodbujajo tekmovalnost. Oblačila in kozmetika, s katero bi prav tako lahko poudarili svojo privlačnost, tako ostajajo zgolj obstranskega pomena.
Deklic pa se nasprotno ne spodbuja preveč k razvijanju njihovih teles skozi fizične aktivnosti. Če se že ukvarjajo s kakšnim športom, potem se bodo gotovo skušale ogniti tistim od njih, ki bi pretirano razvijali mišice zgornjega dela telesa, še posebno ramenskega obroča.
Ker je ženstvenost družbeno determinirana kot fizična šibkost in krhkost, v njenem ‘svetu’ fizična moč in vzdržljivost pač ne moreta imeti nobene večje veljave.
Odraščajočim dekletom tako praktično ne preostane drugega, kot da razvijajo svojo izraz ‘telesne ženstvenosti’ prav skozi oblačenje in lepotičenje, ki jo spremlja močna notranja zaveza po neprestanem ugajanju drugim.
Lepa za vsako ceno
Družba od žensk zahteva, da so predvsem lepe, oziroma najmanj to, da niso grde! Ženska sreča je namreč v mnogočem, za razliko od moške, odvisna od tega, da je najmanj ‘sprejemljivega videza’.
Medtem pa fantje in moški skorajda ne občutijo tega pritiska. Zanje je to, da morda dobro izgledajo, lahko svojevrsten bonus, še zdaleč pa to ni kakšna psihološka nujnost, ki bi bila potrebna za vzdrževanje kolikor toliko dobre samopodobe.
Kar, žal, ne velja tudi za ženske.
Družba je veliko manj strpna do lepotnih ‘napak’ žensk. Neatraktivnost ženske je v očeh tako moških kot žensk ocenjena kot nekaj odvratnega, če že ne naravnost sramotnega. Pri tem je zanimivo, da bi bilo veliko obraznih potez, za katere se zdi, da kazijo ženski obraz, povsem sprejemljivih, če bi se znašle na obrazu moškega.
Na tem mestu gre poudariti, da temu ni tako, ker bi za ženski in moški obraz morda veljala drugačna vrsta estetike, temveč gre enostavno zato, da so estetski standardi postavljeni veliko višje za ženske. In da bi bilo še huje, so ti višji standardi tudi veliko ožji od tistih, ki zadevajo moške.
Medtem ko je s stališča družbe ženski na voljo en sam družbeno sprejemljiv standard lepote – to je dekle, pa za močnejši spol obstajata vsaj dva – to sta kategoriji fanta in moškega.
Sindrom večnih ‘punčk’
Moškemu je tako povsem prihranjeno žalovanje za gladko, prožno in neporaščeno kožo fanta, saj to vlogo enostavno zamenja za drugačno vrsto privlačnosti: temnejšo in od vsakodnevnega britja robustnejšo kožo moškega obraza, za katerega se normalno pričakuje, da bo kazal sledi življenja. Na drugi strani pa na prehodu iz deklištva v ženskost ženske stopijo v … prazno. In zato se ženske, kolikor je mogoče dolgo, oklepajo mladostnosti in hrepenijo po časih, ko so bile še dekle. Vsaka guba in gubica, pa tudi vsak nov sivi las se tako zdijo kot sol na njene rane.
Lepota – ‘edina poslanstvo’, ki ga ženskam zapoveduje družba – jo tako postavlja v središče teatra, ki jo popolnoma zasužnji in tako razlasti vsakršne prave osebnostne moči.
Vse to seveda še zdaleč ne pomeni, da med nami ni najti čudovitih, če že ne naravnost lepih starejših žensk. Velja le, da je standard za lepo žensko, ne glede na to, koliko je stara, vezan predvsem na to, kako mladostna je videti ali celo – kot mnogi radi pravijo – kako dobro je ‘ohranjena’!
Samo geni niso dovolj
Upočasnjen proces staranja je tako kot fizična lepota v precejšnji meri pogojena z geni. Ker pa so družbena pričakovanja previsoka, se tudi narava sama enostavno ne more več kosati z družbenimi standardi.
Tako mora večina žensk, če naj jim nekako uspeva skozi leta ostajati kar se da mladostnih, za to zelo zelo truditi. Boj je celo tako zelo neizprosen, da je predpogoj za ohranjanje mladostnosti v pozna leta povezan predvsem;
- z veliko vloženega časa
- in denarjem – veliko njega!
Nič čudnega torej, če nas z videzom, ki včasih prav presenetljivo skriva njihova ‘prava leta’, najpogosteje presenečajo prav ženske iz vrst bogato plačanih igralk, manekenk in estrade.
Ponovno pa moramo poudariti dejstvo, da so te ženske tako občudovane zgolj zato, ker se zdi, da jim je uspelo nemogoče (ali pa se tako vsaj zdi ob gledanju njihovih fotografij) – namreč to, da so nekako prelisičile samo mati naravo. Njihov ‘zgled’ daje slutiti, da je nemogoče vendarle mogoče …
Pa vendar so ti čudeži v resnici le slaba tolažba za žensko populacijo. Njihovi primeri namreč zgolj potrjujejo in utrjujejo že uveljavljeno in z naravo skregano ‘pravilo’:
- lepe se nam zdijo le zato, ker ne kažejo svojih pravih let!
Stara, gola ženska? Nagnusno!
A da ne bo pomote …
Namen ženskega lepotičenja, oblačenja v skladu z modo in trendi, barvanja las, stalnih diet in plastičnih operacij ne korenini zgolj v želji, da bi bile privlačne. Pogosto spregledan motiv, ki se skriva v ozadju vseh teh dejavnosti, je v resnici trud, da ne bi postale svoje lastno ‘nasprotje’ in se soočile z najbolj kruto od najbolj krutih družbenih obsodb. In ta je: ‘Nagnusno!’.
Najhujša ‘nočna mora’ večine žensk je namreč prilika: gole stare ženske.
Ta ‘grozljiva podoba’ je namreč svojevrstno utelešenje pralika čarovnice ali t.i. vamp ženske – z uvelim dekoltejem, nagubanim vratom, s starostnimi kožnimi pikami, tankimi, belimi štrenami namesto las, s torzom brez pasu in koščenimi nogami. Lik coprnice, ki se napaja iz kolektivno nezavednega in v domišljiji oživljene srednjeveške paranoje iz ‘lova na čarovnice’, zaigra v seksualnem smislu vlogo skrajnega izničenjai – je namreč tisto nekaj, kar velja za najbolj ‘obsceno’ in vulgarno.
Prilika postaranega ‘ženskega mesa’, ki se s personifikacije strašljive ’srednjeveške čarovnice’ globoko sidra v kolektivno nezavedno, je postala ena najbolj paralizirajočih fiksnih idej, zaradi katere trpijo praktično vse ženske, v sebi pa jo dobro prepoznavajo tudi že zelo mlada dekleta.
V to, da naj bi bila stara ženska erotično odvratna, zanimivo verjamejo tako moški kot ženske. Obstaja namreč širši družbeni konsenz okoli tega, da naj bi takšne prilike ‘žalile estetska in erotična čustva’ naše kulture.
Star moški? Nič posebnega.
Takšnega moškega lika v obliki ‘čarovnice’ v kolektivnem nezavednem ne najdemo, zato je moškim takšna ‘nočna mora’ prihranjena.
In zato pri moških, ki lahko celo zelo srkbijo za svojo zunanjost, nikoli ne najdemo iste mere obupa, ki v življenju spremlja večino žensk.
Če se moški oblači po modi ali uporablja kozmetiko, ta nikoli ne bo od oblek in ‘make-upa’ gojil istih pričakovanj kot ženske. Losijon za obraz, parfum ali lak za lase, ki jih uporablja moški, zato tudi nikoli niso uporabljene z namenom skrivanja ali prikrivanja ‘naravnega’ stanja.
Predsodki vsajeni v družbo
Verjetno je opozorilo o tem, da gre več kot očitno za nepravične, družbeno pogojene predsodke, odveč. Polpretekla zgodovina jih takšnih primerov polna …
Nekaj podobnega so npr. pred desetletji s psihološkimi testi prepoznali tudi pri ameriških otrocih, le da je bila v dotičnem primeru družbena nepravičnost utemeljena na podlagi rasizma.
Takratne raziskave so namreč jasno pokazale, da se otroci že v najbolj zgodnjih letih naučijo, kaj je lepo in kaj je lepota. Izkazalo se je, da so praktično vsi, tako belopolti kot temnopolti, ocenili ljudi temnejše polti za grde, smešne, umazane in zlobne. Celo temnopolti otroci so sebe videli kot manj privlačne in se v skladu s tem raje igrali z ‘lepo’ belo barbiko kot z enako lutko temnejše polti. Od tega spoznanja do kulturnega gibanja ‘Black is beautiful’ je bil nato le še korak …
Samoprezir – ultimativna obsodba
Takšno obliko samoprezira bi našli tudi pri večini žensk.
Tako moški kot ženske ocenjujejo stare ženske (torej slej ko prej tudi sebe) za bolj ‘grde’ od starih moških.
Ta estetski tabu tako v resnici funkcionira ravno tako kot malo prej omenjeni rasni tabu. Morda bi ga bilo vredno preseči na podoben način, kot je to uspelo temnopoltim Američanom?
V ljubezni ni starostne omejitve
– če si moškega spola!
Vsi dobro vemo, da v praksi velja:
- če si starejši moški (zgodovina je polna slavnih imen: Picasso, Onassis, Chaplin …) omisli nevesto, ki je trideset, štirideset ali celo petdeset let mlajša od njega, so ljudje fascinirani. Lahko se jim zdi razlika celo malce pretirana, a je vedno še sprejemljiva. Večinoma je slišati mnenja, da četudi moški ni več ravno čeden, je gotovo zelo šarmanten, vitalen, uspešen …
- če pa se starejša ženska poroči s precej mlajšim moškim, okolica to sprejme s povsem drugačnimi občutki. Zdi se, kot da je ženska prekršila stroga pravila družbenega tabuja in za njen pogum ji gotovo nihče ne bo pel hvalnice. Njena morebitna vitalnost bo povsem spregledana, obveljalo bo le, da je verjetno nevrotična, sebična, predatorska, samovoljna in ekshibicionistična. Mnogi bi v nadaljevanju še lahko menili, da je tudi vsega usmiljenja vredna in da tak zakon enostavno ne more dolgo trajat …
Več kot očitno je, da so na delu dvojna merila, ki se napajajo iz privzgojenih estetskih normativov in navadnih predsodkov. Ljudje se namreč bolj ali manj zdrznejo in odzovejo z občutki studa in odpora že ob sami misli, da bi se starejša ženska poročila z mlajšim moškim.
‘Koliko ste stari, gospa?’
Je torej kaj čudnega, če tako vsakdanje vprašanje, kot je: ‘Koliko si stara?’ mnogo žensk doživi kot skrajno ogrožujoče. Ne zdi se tudi nič nenavadnega, če se veliko žensk vsake toliko v sebi spopada z željo, da bi se glede svojih let enostavno zlagale.
To navidez nedolžno vprašanje lahko ženske ‘določenih starosti’ doživijo tudi kot odkrito agresiven akt zoper njih osebno. In zato se laž, ki prikrije dejansko starost, lahko zazdi hipna, čeravno začasna rešitev iz te pasti.
Ne le, da ženske zatorej pogosteje lažejo glede svojih let kot moški, velja tudi, da jim moški to nadvse ‘velikodušno’ odpuščajo.
Resnici na ljubo pa moški s svojim ‘razumevanjem’ tako le potrjujejo svojo ‘superiornost’ napram ženskam, saj so te očitno pristale na to, da jih lahko obravnavajo kot šibke, torej ‘drugorazredne’ državljane. Še več. Za moškega, ki bi se morebiti zlagal o svojih letih, bi tako hitro obveljalo, da je šibek in torej ne dovolj ‘možat’.
Le resnica nas lahko osvobodi
Žal pa se ženske, ki se pred družbeno diskvalifikacijo branijo z lažmi, ne zavedajo, da so prav s tem aktom izdale same sebe kot zrele odrasle.
Z lažjo in prikrivanjem dejanske starosti ženske simbolično pristanejo in pritrdijo tej veliki laži, ki jih je pravzaprav pahnila v nevzdržen položaj nepolnopravnega človeškega bitja. In zato, vsakič, ko se ženska zlaže glede svojih let, postane neke vrste soudeleženec te velike prevare, katere tarča je pravzaprav ona sama.
Bolje bi bilo, če bi ženske ubirale drugačno taktike …
Najprej bi morale pričeti stremeti po tem, da bi se razvijale kot celostno človeško bitje. Dovoliti bi si morale, da so:
- bolj modre, ne le prijazne,
- bolj suverene, ne le uslužne,
- močne, ne le galantne,
- in ambiciozne, ne le materinske.
… v nadaljevanju bi lahko ženske z zavedanjem dvoličnih merilih družbe zlahka obračunale najprej pri sebi, nato pa tudi navzven – takšno nepoštenost do sebe močna ženska sama po sebi kategorično zavrača. In ko bodo ženske pričele gojiti do sebe, svojega telesa in svoje seksualnosti bolj naturalistični odnos, se bo to hitro poznalo tudi na kolektivni ravni. Z drugačnim obravnavanjem sebe, bo prišel tudi drugačen, bolj pošten odnos do drugih žensk.
Polpretekla zgodovina je že polna takšnih zgledov.
Močne ženske, ki so se borile v imenu vseh žensk, da bi jih družba (in same sebe) sprejemala kot polnopravne člane človeške družbe – kot prvorazredne državljane in predvsem kot celostna človeška bitja.
In seveda, ženske morajo najprej začeti govoriti resnico!
V razmislek – od tu in tam
- psihološko
- biološko
- kronološko
- družbeno …
Psihološko staranje
Nič več ‘oseba’?
To, česar se ljudje pri staranju najbolj bojimo, je, da bi počasi, a zlagoma, izgubljali lastno identiteto in postajali družbeno ‘nevidni’ – nekakšne ‘ne-osebe’.
Ljudje na splošno staranje enačimo z izgubo mladostnosti (in z njo lepote), pa tudi z izgubo samostojnosti, osebnostne suverenosti, finančnimi skrbmi in seveda strahom pred pravim, fizičnim ‘razkrojem’. Tak, precej pesimističen pogled na staranje, pa samo po sebi negativno obarva posameznikov odnos do lastne prihodnosti. In to zagotovo ne more biti nekaj dobrega, ne?
Pesimistom je vse težko
Če gre verjeti študijam dolgoživosti, po katerih je odnos do lastnega zdravja celo boljši pokazatelj dolgega življenja kot zdravniška ocena dejanskega zdravja, potem lahko sklepamo, da zelo negativen odnos do starosti posamezniku le še otežuje neizogiben proces staranja.
Tako kot je znano, da optimizem spodbuja človekov imunski sistem, krepi njegovo splošno zdravstveno sliko in z njo potencialna pričakovanja o dolgoživosti, tako lahko pozitivna prepričanja o starosti naravnost posrebrijo leta, za katera ima človek pravzaprav srečo, da jih dejansko dočaka. Prav hecno se zdi, kako si vsi želijo dolgega življenja, nihče pa se ne želi postarati. A prvo brez drugega ne gre!
Če so torej preuranjene skrbi glede življenja v častitljivih letih na odmet, pa gre z roko v roki s pozitivno mislijo na jesen življenja zmerna skrb za zdravje:
- dobra strategija z mislijo na stara leta je gotovo ogibanje kajenju,
- zdravo prehranjevanje in če zmerno opijanje,
- veliko dobrega in krepčilnega spanca,
- redna aktivnost in rekreacija,
- in seveda ogibanje pretiranemu sončenju.
Naj bo starost lepa!
Resnični stebri idealnega stanja življenja so po mnenju vsakega od nas, naj bo mladega ali starega, pravzaprav:
- živahnost,
- vitalnost,
- sreča
- in zdravje.
Vse to je mogoče ohraniti skozi vse etape naše tuzemeljske odisejade.
A tega ne moremo storiti s pomočjo instant kozmetičnih rešitev, temveč z vsakodnevnim investiranjem v gibanje, ki je trenutno najbolj primerno našemu biološkemu ustroju. Tako zagotovo ostajamo fizično močni, zdravi in polni optimizma.
Starost v resnici ni glavni sovražnik našega zdravja! Našemu zdravju v resnici najbolj škodi preveč ‘zaseden’ življenjski stil. Največ kroničnih obolenj je posledica neaktivnosti, ognili pa bi se jim lahko že z dnevno dozo borih pol ure dnevne aktivnosti.
Biološko staranje
Se res drugače staramo?
Strokovnjaki pravijo, da se proces staranja kože nekaj malega vendarle razlikuje glede na moško in žensko kožo, vendar bodo dejanska dejstva kaj lahko koga tudi presenetila:
- eden od virov trdi: čeravno je ženska koža že v štartu nekaj malega tanjša od moške, ker premore manj kolagena, pa je za moško kožo značilno, da se zlagoma in z leti vztrajno tanjša (izgubi okoli odstotek kolagena na leto). Medtem pa, zanimivo, pri ženskah skozi leta ostaja bolj ali manj stalna vse do menopavze. Šele ko je ženska v menopavzi, se njena koža prične naglo tanjšati, zgolj v nekaterih primerih lahko tudi dramatično hitro.
- na drugi strani, pa je na spletu moč najti tudi nasprotne trditve …
Kakorkoli že, gotovo ostaja zaenkrat to, da obstaja premosorazmerje med gostoto oz. prožnostjo in mladostnostjo kože ter vsebnostjo kolagena glede na dotično starost tako moških kot žensk. Znanost očitno v zvezi s tem tudi še ni rekla zadnje besede, obljubljajo pa že rešitve enkrat v bližnji prihodnosti, nekatere od njih naj bi bile malodane čudežne.
Nekaj že lahko storimo sami
Če se torej biološko staranje kože pri ženskah zares prične šele po 60. letu, se je očitno mogoče dolgo izogibati zgodnjim gubam, oveli koži in vrečastim obrisom. Velja, da je, če koža pri ženskah postane mlahava pred svojim časom, to najverjetneje posledica manj srečne kombinacije genov, napačnega načina življenja in škodljivih vplivov okolja.
Zbrala in napisala: Nataša Zupanc