Zakaj smo ženske same sebi najhujši kritik? In zakaj je vedno več zelo privlačnih žensk prepričanih, da enostavno niso dovolj lepe?
Pogled v ogledalo. Nam je všeč, kar vidimo? In če ne, le zakaj ne?
Pa na fotografijah? Smo si običajno všeč ali se na njih le težko gledamo? Izjema so seveda že porumenele fotografije izpred desetletja ali več njih, na katerih morda celo z osuplostjo ugotavljamo, kako vendarle ‘sploh nismo bile videti tako zelo slabo’.
No, eno je gotovo.
Pri ocenah lastne podobe več kot očitno nismo najbolj objektivni.
Medtem ko nas drugi ljudje vidijo ‘kot celoten paket’, mi na sebi opazimo le naše domnevne nepravilnosti. V ogledalu tako sploh ne vidimo sijočih oči in polnih ustnic, ker vso našo pozornost posrka izboklina, za katero se nam zdi, da kazi naš nos. Pa vendar – kako zanimivo! – veličasten orlovski profil nosu na prijateljici se nam hkrati zdi tako šarmanten, če že ne naravnost karizmatičen: ‘Super je! To ji daje karakter!’
Še več! Znano je, da je mnenje, ki ga gojimo o sebi in o svoji zunanji podobi, nadvse muhaste narave: medtem ko se na prvi zabavi lahko počutimo kot kraljice noči, se na drugi same sebi (in to v istem večeru) zdimo kot ‘uboga stara para’!
Kaj ni to čudno?
Skratka, bolj kot se poznamo, močneje se zavedamo, kako malo se gre zanesti na lastno oceno svojega videza. In ker enostavno ne gre povsem verjeti tolažečim se besedam ljudem, ki nas imajo resnično radi – naši prijatelji in družinski člani, se mnogi (še posebno mladi) v iskanju lastne vrednosti včasih prepuščajo tudi na milost in nemilost popolnim tujcem.
Ne verjamete?
Če to ne bi bilo res, potem na spletni strani ‘Hot or not’, ki jo obišče okoli 2 milijona ljudi dnevno, ne bi kar mrgolelo fotografij, ki so jih, anonimno seveda, ljudje prostovoljno objavljali. Vse te fotografije nato obiskovalci – nadvse neusmiljeno – ocenjujejo z ocenami od 1 do 10.
Grozljivo, če malo pomislite.
In da bi to lahko kakorkoli pomagalo pri izboljšanju človekove samopodobe? V to gre seveda upravičeno dvomiti.
Neupravičeno se podcenjujemo!
Na srečo pa gre na tem mestu verjeti kar strokovnjakom, ki trdijo, da smo (vsi po vrsti) zagotovo bolj privlačne (ženske smo namreč v tem oziru značilno bolj negotove), kot si sami dovolimo verjeti!
In kakšni so njihovi argumenti?
- kot ženska, se verjetno s svojo zunanjo podobo precej ukvarjate, in ker je negovano telo lepše od nenegovanega, ste zagotovo bolj privlačne, kot mislite,
- vsi okoli vas se tako kot vi enostavno preveč ukvarjajo s sabo in lastnim videzom, da bi bili preveč kritični do vašega,
- in tudi vi – tako kot vsi ljudje – premorete neverjetno sposobnost, da vplivate na to, kako vas vidijo drugi, t.j. s suverenim in samozavestnim nastopom. Če ste sami v sebi prepričani, da ste dobro videti, vas bodo – ker boste tako nastopili – tudi drugi ocenili za bolj privlačne! Vaši pozitivni miselni nastrojenosti bo namreč sledila govorica telesa, samozavest pa boste dobesedno izžarevali! In tej čudežni preobrazbi bi lahko rekli kar: Notranja lepotna preobrazba!
Še to: Nikar se ne primerjajte!
… zdaj, ko veste, kako močan vpliv ima to, kako vidite sami sebe, na to, kako privlačni se zdite ljudem, razmislite še o naslednjem:
- Ste se kdaj vprašali, zakaj se vaša samopodoba iz minute v minuto tako drastično spreminja?
A o čem je govora?
V premislek:
- kdaj ste se nazadnje sprehodili skozi mesto?
- in kako privlačno ste se tekom tega sprehoda počutil? Na trenutke? Sploh ne?
Če boste dovolj pozorni, boste ugotovili, da je vaša samopodoba najverjetneje iz minute v minuto nihala, krivca pa lahko iščete kar v svojih možganih! Možgani imajo namreč v sebi vgrajen nekakšen barometer privlačnosti, katerega prekletstvo je to, da nikoli ne preneha z zbiranjem ‘podatkov’ iz zunanjega sveta.
Psihologi temu pravijo kar ‘efekt kontrasta’ oz. ‘učinek kontrasta’:
‘Bolj privlačni se počutimo v bližini grdih ljudi in grdi se zdimo v bližini lepih ljudi!’
In prav to se dogaja – iz trenutka v trenutek – tudi med navadnim sprehodom skozi mesto: možgani tako zaznavajo ‘privlačnost oz. neprivlačnost’ mimoidočih – konstantno in avtomatično – in glede na prejeti ‘input’ spreminjajo tudi samooceno na našem lastnem barometru. Je šla mimo vas ravno prelestna mladenka, ki bi lahko bila naša naslednja misica? Ali pa prečkate pot povsem povprečni, priletni gospe? Se je počutje kar spremenilo?
Vse je relativno! Res!
Prav to so raziskovali tudi v neki ameriški študiji, v kateri so številnim ženskam kazali fotografije privlačnih ženskih obrazov in ob tem od njih zahtevali, da ocenijo tudi lastno privlačnost.
Izkazalo se je, da so ženske vsakič, ko so ugledale obraz lepe ženske, samo sebe ocenile kot zelo neprivlačno …
“Visoka sem komaj 160 centimetrov in sem baročne, zelo ženske postave. Zase lahko rečem, da sem povsem zadovoljna s svojim videzom,” je povedala Deanna Melluso, uspešna vizažistka za modele in manekenke v New Yorku, “Vendar, ker zaradi posla cele dneve preživim v družbi zelo visokih in ekstremno vitkih žensk, se kmalu začnem počutiti kot grda debeluška. In zanimivo – takoj ko zapustim modno agencijo, se naenkrat spet počutim popolnoma normalno … Včasih se mi zato zdi, kot da živim in delam v različnih svetovih, s tem da tega, v katerem delam, ne morem imeti za povsem ‘resničnega’.”
So ženske bolj na udaru?
Ženske učinek kontrasta zares močneje občutijo. Enostavno zato, ker je diktat lepotnih standardov močneje vezan na žensko populacijo:
“Zato se ženske, ko ocenjujejo svojo fizično privlačnost, pogosto primerjajo z idealom lepote, ki trenutno vlada v družbi. In ker danes lepotne kanone postavljajo ‘nečloveški ekstremi’ – modeli in manekenke, je veliko zelo privlačnih žensk prepričanih, da niso ‘dovolj’ lepe” je prepričan profesor psihologije na eni od kalifornijskih univerz, Richard Robins, “… po drugi strani pa je zanimivo, da tako moški kot ženske pri ocenjevanju svoje inteligentnosti ne podlegajo taistemu efektu. Pri samoocenjevanju svoje inteligentnosti se namreč nikoli ne primerjajo z Albertom Einsteinom, temveč se rangirajo le v razmerju do povprečne stopnje inteligentnosti.”
Zbrala in spisala: Nataša Zupanc