Način, kako si ljudje izbiramo vodje – naj si bo v politični areni ali v skupini s katero se tako ali drugače identificiramo, se po mnenju evolucijskih psihologov v zadnjih 12.000 letih ni kaj dosti spremenil.
Takrat smo še živeli v majhnih in izoliranih skupnostih, ki običajno niso štele več kot 150 posameznikov.
V odsotnosti detaljnih ‘življenjepisov’ in drugih bolj objektivnih načinov preverjanja kompetenc, so se takratni ljudje lahko opirali predvsem ‘na oko’ vidna dejstva: kako fit, zdrav in fizično impozanten je bil posameznik, ki se je – bolj ali manj – zdel naravno primeren za vodjo skupine.
Veliko gledamo, malo razmišljamo
V takratnih družbah so konflikte večinoma reševali s silo, zato je bil naravni predpogoj tudi, da je bi vodja močan in visok. In čeravno se je do danes to do neke mere že spremenilo, ljudje še vedno (nezavedno) preferiramo taiste lastnosti.
Na ameriških volitvah je npr. vedno znova izvoljen tisti kandidat, ki je višji od drugega (tudi Obama je bil višji od McCaina), še bolj zanimivi pa so izsledki tiste raziskave, ki je pokazala, da so otroci, ki so jim pokazali fotografije kandidatov predsedniških volitev, vedno znova (samo na podlagi vizualnosti kandidata) ‘znali’ izbrati dejanskega končnega zmagovalca.
Vtis je pomembnejši od referenc
In vse to nikakor ne velja zgolj za gospodarstvo in politiko.
Splošno znano je, da višji moški zaslužijo več!
Uspešnost posameznika na zaposlitvenih razgovorih lahko tako le v manjši meri pripišemo njegovim bogatim referencam in impresivnemu življenjepisu. Dejstvo, da je na koncu dobil službo, je veliko verjetneje posledica dobrega prvega vtisa z zaposlitvenega razgovora.
Pa ženske? Hja, več tisoč let stari možgani zaposlovalca bodo žensko najprej ‘postavili’ h kopici otrok in k domačemu ognjišču (šele sekundarno bodo nato (pa še to: morda) le začeli delovati na novo priučeni vzorci, ki si jih razvijajoča se moderna družba vendarle želi ‘privzgojiti’ posameznikom).
Nekaj podobnega se dogaja tudi pripadnikom nevečinske rase, nacije … Tako bo večina Britancev posameznika temnejše polti nezavedno in instinktivno tretirala kot nekoga, ki na nek način ni del ‘plemena’.
Nesposoben? Samo, da je naš!
In kar je še bolj zanimivo:
- ti zastareli vzorci so celo tako močni, da večino ljudi načeloma ‘ne zanima’, ali se je kandidat X v preteklosti izkazal za popolnoma nesposobnega. ‘Zanima’ in na koncu prevaga zgolj dejstvo, da sicer kompetentni Y enostavno ni iz njihovega ‘peskovnika’ (t.j. iz istega mesta, fakultete, države, iste rase …).
Dejstvo, da je kandidat Y ‘outsider’, naš starodavni um prevede v potencialno ‘nelojalen’, kar potencialne sledilce bolj ‘skrbi’ kot nesposobnost kandidata X.
Zmagovalni osebnostni tris
Naj zatorej nikogar ne čudi, če je njegov nadrejeni navzven sladko šarmanten (to je namreč tisto, kar ‘vidi’ naš instinktiven um), navznoter pa pretkan, nepošten in bolestno lačen moči. Še več. Psihologi so celo odkrili, da je reprodukcijsko zmagovit primerek moški s t.i. temno osebnostno triado (narcis, psihopat in oportunist obenem). Ti ‘princi teme’ naj bi namreč – v povprečju – imeli celo več otrok kot t.i. dobri fantje. Evolucijo očitno bolj skrbi reprodukcija sama po sebi kot pa morala kot takšna 
A ker to tudi pomeni, da število ‘grabežljivcev moči’ iz generacije v generacijo narašča, je sledilska večina v zadnjih tisočletjih vendarle morala razviti tudi nekaj metod, s katerimi lahko (v skrajni sili) tudi zavira bolestno oblastnost takšnih posameznikov.
Zadnjo besedo imajo … sledilci!
Med strategije, ki zavirajo zlorabo nakopičene moči, med drugim spadajo:
- opravljanje,
- satira in posmeh,
- izolacija
- in celo uboj.
Antropoloških dokazov o tem, da so že v tradicionalnih družbah pretirano oblastne posameznike enostavno umorili, ali pa, prav tako kruto, osamili in zapustili (pri čemer je bilo jasno, da jih bodo umorili pripadniki drugih plemen), je mnogo.
Nastop civilizacije je zadeve spremenil zgolj v tej meri, da skupine lastnih voditeljev ne ubijajo več, zato pa so se toliko bolj razmahnile ostale strategije upora škodljivi oblastnosti (še posebno v obliki rumenih in kritičnih medijev).
In če si za konec le priznamo, da nas večina še vedno izbira vodje instinktivno (skladnost obraza, čustven nastop in manipulativna retorika) namesto razumsko (glede na principe in dejanske sposobnosti), pa je evolucija vendarle prinesla vsaj to, da smo – po streznitvi z resnico – ravno sledilci tisti, ki neusmiljeno pometemo z izvoljenimi, ki ga – tako radi in tako pogosto – prav po kraljevsko ‘pihnejo’.