Zmanjševanje stroškov na račun delovne sile in z njim odpuščanje ljudi ni značilno zgolj za obdobje gospodarskih recesij, ampak je skorajda stalnica trenutnega gospodarskega ustroja sveta …
V minulih letih je bila nuja zmanjševanja stroškov in odpuščanj – tudi globalno gledano – le toliko bolj očitna.
V okoliščinah vsesplošnega obupa je toliko bolj bodla v oči suverenost peščice posameznikov.
Nekaj pametnih ljudi namreč ni sedelo križemrok in zgolj trepetalo pred morebitnim ponižanjem:
“Ne potrebujemo vas več!”
Namesto tega so še pravočasno zapustili potapljajoče se ladje, v upanju, da se kar najhitreje vkrcajo na novo.
Zamenljivi, a za kakšno ceno!
Dejstvo pa je, da ne glede na to, ali ste vi tisti, ki ste se odločili, da boste odšli, ali pa so vas enostavno odpustili, so posledice za vas in za podjetje na nek način iste.
A medtem ko ljudska modrost pravi, da smo vsi zamenljivi, kar do neke mere seveda tudi drži, pa se ob tem zastavlja naslednje pomembno vprašanje:
Za kakšno ceno?
Je cena menjave človeka danes enaka kot pred desetimi leti?
Samo zato, ker je tehnologija vse cenejša in lažje dostopna, še ne pomeni, da delodajalca enako ‘poceni’ pride tudi menjava delovne sile.
Informacijska družba
Dejstvo je, da postajamo družba, v kateri že nekaj časa velja, da so informacije glavna valuta.
Dandanes je skorajda vsak izmed nas nekakšna živa zbirka unikatnih informacij delovne vsakodnevnice. In delavci, katerih glavno orodje sta prav znanje in informiranost, so precej drugačni od tistih za proizvodnim trakom. In ker so drugačni, prinaša njihova menjava drugačno ceno.
Medtem ko podjetja varčujejo pri denarju in krčijo svoje stroške na kratek rok, pa dolgoročne škode zaradi izgube dragocenih kadrov niso takoj vidne, še manj pa tako očitne.
Alex Iskold, poslovni svetovalec in pisec, je takole razmišljal v svojem blogu:
‘Dobri’ stari časi!
“Pred dvema desetletjema je bilo v korporativni Ameriki še tako, da so ti nekega jutra pač rekli: ‘Oprosti, Franci. Čudovito je bilo s tabo delati vsa ta leta, ampak od danes naprej te ne potrebujemo več. Namesto tebe bo prišel Frenk, ki je ravno diplomiral. Njegova plača bo za četrtino manjša od tvoje. Preden greš, mu prosim predaj vse svoje posle. Dva tedna bo dovolj, da ga poučiš o vsem, kar mora vedeti.”
… ali pa, zakaj vendar ne, tudi takole:
“Dober dan, šef. Res je bilo čudovito delati za vas. Ker pa sem našel službo, kjer me bodo plačali dvakrat bolje kot pri vas, vam predstavljam Jankota. Je čisto sveže diplomiran, njegove plače vas bodo stale četrtino manj, kot so vas stale moje. V dveh tednih ga bom naučil vsega, kar mora vedeti.”
Do te točke sta si scenarija morda različna, od tu dalje pa so posledice za podjetje enake:
Franci bo v dveh tednih izučil Frenka oz. Jankota, in odšel drugam. A čeprav sta tako Frenk kot Janko nadvse bistra in teoretično morda celo bolje podkovana od Francija, je nemogoče, da bi ju Franci v samo dveh tednih naučil vsega, kar bi morala vedeti, zato bo trajalo še vsaj dva meseca, preden bosta nova člana kolektiva postala zares produktivna. In to nikakor ni zanemarljivo!
Še posebno v luči dejstev, da je bila škoda menjave (izpad dveh mesecev) še pred desetimi leti manjša in jo je podjetje lahko pokrilo že z nižjimi izplačili za pripravnika, danes pa …
Zakaj je danes vse to drugače?
Danes je bistvo problema v tem, da dva meseca izpada za podjetje ni več sprejemljivo. Dva meseca je za majhna podjetja cela večnost, v velikih korporacijah pa enostavno nesprejemljivo dolga doba.
Danes je skorajda nujno, da bi bili ljudje nadomestljivi takoj. V danem trenutku in hipno! Eden pride, drugi gre, delo pa naj se nemoteno nadaljuje in to s polno paro.
To pa je težko, še posebno zaradi praktično neverjetnih količin informacij, ki jih mora človek na delovnem mestu sprocesirati dnevno. V velikem planu je teh celo toliko, da postaja moderno poslovanje vse bolj podobno kompleksnemu in distribucijsko neverjetno razvejanemu informacijskemu ‘mravljišču’. Prav zaposleni so postali glavni vezni členi pogosto monstrumsko velike informacijske mreže, pri čemer si dnevno do onemoglosti izmenjujejo delce informacij, ki jih po potrebi po svoje sprocesirajo, preoblikujejo in integrirajo v delovni proces, tekmovalno prednost in nenazadnje v reševanje posla.
Za razliko od podjetij starega kova (ali kakšne starodavne tovarne) si zaposleni v modernih podjetjih niso več podobni kot ‘jajce jajcu’. Vsak od njih namreč poseduje unikaten set informacij, ki šele skupaj sestavijo celotno sliko, ki poganja celotno podjetje. Dva tedna zato danes nikakor nista dovolj, da bi se ‘predalo posle’, dva meseca pa sta predolga, da bi ju izgubili zaradi uvajanja novega člana.
Staro reklo, da smo vsi zamenljivi, je gotovo vredno nekaj novega premisleka.
Zabušantom je odklenkalo
Seveda se v večini večjih podjetij še vedno najde polno primerov raznoraznih zlahka pogrešljivih ‘kadrov’.
Za takšne se zdi, da so primarno plačani za svojo prisotnost na delovnem mestu (od 9h do 17h), pa če v tem času kaj naredijo ali ne. A potrebno je vedeti, da bo za takšne v novem, modernem poslovnem svetu vse manj prostora, saj jih bodo sčasoma zamenjali bistrejši, bolj fleksibilni in učinkovitejši posamezniki.
Če je še pred leti v vsaki drugi pisarni čemel kakšen takšen ‘model’, ki je jutro pričel z iskanjem davno izgubljenih, morda pa danes bogatih sorodnikov na facebooku, se okoli 11. ure sprehodil po pisarni in malo povprašal, kdo bi se mu morda okoli 13h pridružil na malici, kosilu ali kavi, bil odsoten zaradi kosila in osebnih opravkov tja do 15h, še malo prebral dnevne novice in porabil zadnje pol ure za to, da je s svojo ženo dorekel detajle za večerni meni, se to danes bolj ali manj zdi le še nekakšna nerealna, bizarna parodija.
No, kakorkoli že: moderna podjetja si takšnih ljudi enostavno ne morejo več privoščiti.
Nastaja nova, digitalna elita!
Nova narava dela, pri katerem so ključni fragmenti unikatnih informacij, namreč že nakazuje, da bo pridne in delovne ljudi vse težje nadomestiti, medtem ko bodo zabušanti in v deloven proces manj poučeni vse bolj pogrešljivi.
Ta trend se je trenutno že razmahnil v poslovnih vodah, ki je usmerjeno v inovativno digitalno. Kaj hitro je postalo jasno, da lahko že peščica zelo bistrih ljudi doseže veliko več kot cela vojska povprečnih delavcev.
Izkušen in hiter profesionalni odziv je tisti, ki dandanes izstopa. In tisti, ki izstopajo, so dandanes tisti, ki jim pripada novi svet – svet, ki ne bo prenašal neresnega pristopa in svet, ki zahteva uglajenost ter, predvsem, hitrost in agilnost!
Nekaj takšnega je npr. zavarovalni agent, ki menja službo in s seboj k novi zavarovalnici pritegne glavnino svojih klientov. Da pa bi mu to uspelo, mora izstopati napram drugim zavarovalnim agentom. Dandanes je to tisti zavarovalni agent, ki uporablja in pozna spletno mreženje. Je tisti, ki ve, katere so najboljše finančne spletne strani in je na tekočem z vsemi bistvenimi aktualnimi informacijami iz sveta. Je torej že del nove, digitalne elite. Na takšen način je agent samega sebe predstavil kot pomembnega in resnega igralca na trgu, izguba takšnega delavca pa je za podjetje še posebej boleča izguba.
In takšnih primerov je danes vse več …
Z Yahoo! na Google
Jasno je, da je Yahoo! preživel, ko je Bradley Horowitz presedlal na Google. Nadomestil ga je nekdo, ki je prav tako talentiran in strasten, ladja pa je plula dalje.
Pa vendar je to, da so ga ‘nadomestili’ (z novim entuziastom), eno, dejanski seštevek škode za podjetje, ki ga je pustil za seboj, pa nekaj povsem drugega.
Izguba dobrega vodje in vizionarja je namreč zelo, zelo draga za podjetje. Znanje, vizija in strategija igre, ki so se preigravale v njegovi glavi, so bile nekaj unikatnega in neponovljivega.
Ve se, da za odličnimi podjetji stojijo izjemni ljudje ter da ni odličnih podjetij brez pravih, vizionarskih voditeljev. In če se strinjamo, da so ljudje, ki veliko znajo, izjemno dragoceni, potem lahko rečemo, da so vsaj desetkrat toliko vredni tudi pravi voditelji (beri: ne šefi kar povprek in pavšalno, ampak prave vodje – ljudje s širino in vizijo).
In prav zato so Bradleya pri Yahoo! zagotovo močno pogrešali.
Pa vendar …
Spremembe so sestavni del življenja. Pravzaprav je edina konstanta sveta, ki ga poznamo, ravno gotovost sprememb.
In tako je tudi s službami.
Menjave področij dela ali delovnega mesta so na naši karierni poti neizogibne. In medtem ko ljudje karierno migrirajo naokoli, se ugodni vplivi njihovega znanja širijo tudi širše v družbeno tkivo, novi stiki in zavezništva pa botrujejo rojstvom novih izjemnih idej. Ker so takšne spremembe pozitivne tako za posameznike kot družbo širše, v prihodnosti ne gre pričakovati, da bi se tovrstna prehajanja prenehala. Ker pa postajajo takšne migracije za nekatera podjetja vse ‘dražja’, se zna nekaj ‘malega’ spremeniti s strani podjetij.
Zaradi naraščajoče se količine in pomena informacij, ki jih posamezniki skanalizirajo v delovni proces, in unikatnosti v proces vpetih akterjev, postaja nadomeščanje slednjih za podjetje vse dražje, s tem pa zadrževanje in motiviranje t.i. digitalne elite vse višja prioriteta.