Ameriška antropologinja Helen Fisher je odkrila, da zaljubljenost aktivira iste možganske predele, ki reagirajo na droge.
Njena odkritja potrjujejo tudi druge znanstvene študije:
- te namreč kažejo, da se pri zaljubljenih ljudeh aktivirajo isti možganski centri kot pri odvisnostih od drog in pri nekaterih duševnih motnjah.
Zaljubljenost je torej zares nekakšna začasna ‘norost’ oz. odvisnost, ki poskrbi za čudovite občutke, ko je prisotna, in za hude bolečine, ko je ni več.
Izločanje hormonov
Ko ob koncu zveze telesna kemija ne izloča več hormonov sreče in njihova koncentracija drastično upade, se pojavijo občutki, ki so neverjetno podobni tistim pri odvajanju od drog. Na drugi strani pa se pričnejo izločati še stresni hormoni, ki prispevajo k precejšnji notranji napetosti.
So pa učinki strastne in vroče zaljubljenosti lahko tudi blagodejne.
Ena od nedavnih študij je med drugim pokazala, da stanje zaljubljenosti lajša fizično bolečino (deluje namreč na isti možganski center kot klasična zdravila proti bolečini).
Kaj pa ljubezen?
Ljubezen ni isto kot zaljubljenost (kar dokazujejo klinične slike, ki so v primeru ‘zaljubljenih možganov’ drugačne kot v primeru ‘možganov, ki ljubijo‘), zato takšnih ‘histeričnih’ odtegnitvenih simptomov (visokih višin in globokih brezen) ne pozna. Morebitna ločitev ali izguba pa seveda še kako boli, le da je dinamika okrevanja povsem drugačna in veliko kompleksnejša.